Liège

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Panorama mesta
Liège
Mesto
Mestna hiša

Zastava
Liège is located in Belgium
Liège
Liège
Geografski položaj v Belgiji
Koordinati: 50°38′N 5°34′E / 50.633°N 5.567°E / 50.633; 5.567Koordinati: 50°38′N 5°34′E / 50.633°N 5.567°E / 50.633; 5.567
Država Zastava Belgije Belgija
Regija Valonija
Provinca Liège
Upravljanje
 • Župan Willy Demeyer
Površina
 • Skupno 69,39 km2
Prebivalstvo (01.05.2012)
 • Skupno 200.013
 • Gostota 2.900 preb./km2
Poštne številke 4000–4032
Omrežna skupina 04
Spletna stran www.liege.be

Liège (francoska izgovorjava: [ljɛːʒ]; nizozemsko: Luik, [lœyk]; valonsko: Lidje; nemško: Lüttich), do 1949. „Liége”[1][2][3], je frankofonsko mesto v južni belgijski regiji Valoniji, administrativno središče province Liège.

Liège je gospodarsko in kulturno središče Valonije. S 600.000 prebivalci v aglomeracijskem območju je za Brusljem in Antwerpnom tretje najštevilčnejše v državi, po velikosti občine pa četrto (za Antwerpnom, Gentom in Charleroiem). Od leta 972 do 1795 je bil glavno mesto Kneževine Liège.

Geografija[uredi | uredi kodo]

Lega kraja v provinci

Liège se nahaja na vzhodu Valonije v bližini meje z Nemčijo in Nizozemsko, ob reki Meuse in njenem desnem pritoku Ourthe.

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

Palača knezoškofov s katedralo sv. Lamberta, barvna gravura iz 18. stoletja

Mesto se prvikrat omenja leta 558 kot Vicus Leudicus. Konec 7. in v začetku 8. stoletja je pod sv. Lambertom, škofom Maastrichta (636-700) njegovo ozemlje doživelo proces kristjanizacije. Njegov naslednik sv. Hubert je dal v mestu zgraditi baziliko, kamor je prenesel relikvije sv. Lamberta. S prenosom sedeža škofije iz Maastrichta v Liège je postal tudi njegov prvi škof. Par stoletij zatem je Liège, po odloku svetorimskega cesarja Otona II., v letu 972 postal sprva sedež kneževine, zatem sedež knezoškofije, ki je trajala od 985 do 1794. Prvi knezoškof Notger je iz mesta naredil veliko intelektualno in cerkveno srednjeveško središče.

Po uporu meščanov sredi 14. stoletja proti tedanjem knezoškofu Enegelbertu III. de la Marcku je mesto dobilo edinstven politični sistem, v katerem je popolno oblast dobilo 32 mestnih cehov. Vsak član ceha je imel pravico sodelovati pri oblasti, vsi cehi so si bili enakopravni med seboj.

Sredi 15. stoletja so ozemlju Lièga skušali zavladati burgundski grofi. Vojvod Filip Dobri je v prvi polovici 15. stoletja postal vladar večine nizozemskih dežel, ta čas imenovanih tudi burgundska Nizozemska. Leta 1456 je vsled dobrih odnosov s papežom Kalikstom III. dal zamenjati knezoškofa Janeza VIII. Heinsberga s tedaj osemnajstletnim nečakom Ludvikom Burbonskim. Ob šolanju Ludvika še nadaljnih sedem let na Univerzi v Leuvenu je Liègu dejansko vladal Filip Dobri. V 60. letih so sledili trije upori meščanov. Leta 1468 je po obleganju mesto zavzel in požgal Karel Drzni.

Leta 1477 je Liège postal del Habsburške monarhije, po letu 1555 pod špansko suverenostjo, znotraj katere pa je bil še vedno v rokah knezoškofov. Vlada Erarda de la Marcka (1506-1538) sovpada s tim. Renaissance Liégeoise. V času protireformacije je bila škofija razdeljena in posledično izgubila svojo regionalno moč. V 17. stoletju so Liègu vladali knezoškofi iz bavarske družine Wittelsbach, ki so imeli oblast tudi nad Kölnom in ostalimi škofijami v severozahodnem delu svetorimskega cesarstva.

V času vojne za špansko nasledstvo (1701-1714) ga je s pomočjo francoskih zaveznikov osvojil angleški vojvod Marlborough. Sredi 18. stoletja so v mesto začele prihajati revolucionarne ideje francoskih enciklopedistov, katere so dobile podporo tudi v knezoškofu de Velbrucku (1772-1784). 18. avgusta 1789 je po vzoru francoske revolucije, le dober mesec dni kasneje, izbruhnila Lieška revolucija, ki jo je poskuskila zatreti avstrijska vojska. Sledili so boji s francosko revolucionarno vojsko, ki ji je v kampanji 1794 le uspelo povsem osvojiti Liège in uveljaviti močan proticerkveni režim. Med drugim je ukinila knezoškofijo, potrjeno s konkordatom leta 1801. Francija je mesto izgubila leta 1815 z Dunajskim kongresom, na katerem so zmagovite sile mesto dodelile novoustanovljenemu Združenemu nizozemskemu kraljestvu. Slednje je imelo Liège v rokah le do leta 1830, ko je z Belgijsko revolucijo nastala neodvisna in nevtralna Belgija. Z njo se je Liège hitro razvil v enega vodilnih jeklarskih središč tedanje Evrope. Leta 1886 se je iz mesta razširil po okolici delavski upor, ki so ga uspeli zatreti šele z vojsko[4].

Trdnjava Eben Emael

Proti koncu 19. stoletja je mesto dobilo verigo dvanajstih trdnjav, zgrajenih okoli njega, da bi zagotovile obrambo države. Slednje so bile tudi glavna ovira nemškega prodiranja proti Franciji v začetku prve svetovne vojne leta 1914. Ob invaziji 5. avgusta so nemške sile kmalu dosegle Liège, ki ga je branilo 30.000 belgijskih vojakov pod poveljstvom generala Lemana. Utrdbe so na začetku uspele zadržati nemško armado. Po petih dnevih bombardiranja utrdb z 42 cm havbicami "debelimi Bertami" je en direktni zadetek povzročil močno eksplozijo, ki je posledično vodil k predaji belgijske vojske. Njen odpor je bil sicer krajši od načrtovanega, vendar je dvanajst dni zamude pri napredovanju nemške vojske na koncu le prispevalo k neuspehu nemške invazije Francije. Mesto je bilo pod nemško okupacijo do konca vojne, za svoj odpor je prejelo Legijo časti.

Nemci so se vrnili v Liège ob začetku druge svetovne vojne, tokrat so ga uspeli osvojiti le v treh dneh. Ob njegovem osvobajanju septembra 1944 je bil po umiku nemške vojske vse do konca vojne deležen intenzivnega zračnega bombardiranja z izstelki V1 in V2. Julija 1950 je vodja lieške izpostave Generalne zveze belgijskih delavskih sindikatov André Renard sprožil splošno stavko proti belgijskemu kralju Leopoldu III. zaradi njegove vprašljive dejavnosti med drugo svetovno vojno in zavzel samo mesto[5]. Stavka je na koncu vodila k Leopoldovi abdikaciji.

V drugi polovici 20. stoletja je Liège začutil posledice padca industrije, sprva premogovništva, kasneje tudi jeklarstva, na svojih ramenih. Ob čedalje večji nezaposlenosti in s tem povezanimi družbenimi napetostmi se je pozimi 1960/61 ponovno znašel v splošni stavki, med katero je bila uničena glavna železniška postaja Guillemins. Najhujši boji med nezadovoljnimi delavci in na zabarikadirane ulice poslano vojsko so potekali 6. januarja, ko je bilo v sedmih urah pouličnih bojev ranjenih 75 ljudi"[6].

Zanimivosti[uredi | uredi kodo]

Trg sv. Lamberta
  • palača knezoškofije iz 16. stoletja na Trgu sv. Lamberta, kjer je pred francosko revolucijo stala stara katedrala sv. Lamberta; pod trgom se nahaja Archeoforum,
  • mestna katedrala sv. Pavla, prvotno iz 10. stoletja, rekonstruirana med 13. in 15. stoletjem, obnovljena v 19. stoletju, ko je nadomestila nekdanjo uničeno katedralo sv. Lamberta,
  • srednjeveška cerkev sv. Jakoba, zgrajena v renesančno flamboyantskogotskem slogu,
  • muzej moderne in sodobne umetnosti,

Osebnosti[uredi | uredi kodo]

Kip Grétryja pred Kraljevo opero

Šport[uredi | uredi kodo]

Spomladi mesto gosti enodnevno kolesarsko dirko Liège–Bastogne–Liège, eno od petih "klasik" na koledarju evropskega profesionalnega cestnega kolesarstva, njen začetek sega v leto 1892. Liège je tudi edino mesto, ki se ponaša z gostiteljstvom vseh treh velikih kolesarskih dirk: francoskega Toura, italijanskega Gira in španske Vuelte.

  • Standard Liège, nogometno društvo, ustanovljeno leta 1898, 10-kratni državni prvak, 5-kratni pokalni prvak, svoj domicil ima na stadionu Stade Maurice Dufrasne.

Pobratena mesta[uredi | uredi kodo]

Viri[uredi | uredi kodo]

  1. ^ The Book Collector. Vol. 8 (1959), p. 10.
  2. ^ Room, Adrian. 2006. Placenames of the World. 2nd ed. Jefferson, NC: McFarland & Co., p. 219.
  3. ^ "Liège". 1991. Encyclopaedia Britannica: Micropædia. Vol. 7. Chicago: Encyclopaedia Britannica, p. 344.
  4. ^ The New York Times, Published March 25, 1886
  5. ^ Erik Jones, Economic Adjustment and Political Transformation in Small States,Oxford Press, 2008, p. 121 978-0-19-920833-3
  6. ^ Political History of Belgium: From 1830 Onwards, Academic and Scentific Publishers, Brussels, 2009, p. 278. ISBN 978-90-5487-517-8

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]