Canal du Midi

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Unescova svetovna dediščina
Canal du Midi
Ime, kot je zapisano na seznamu svetovne dediščine
Beziers pont canal.jpg
Države Francija
Tip kulturna
Kriterij i, ii, iv, vi
Referenca 770
UNESCO regija Evropa in Severna Amerika
Zgodovina vpisa
Vpis 1996 (20. zasedanje)
Zemljevid Canal du Midi.

Canal du Midi (okcitansko Canal de las Doas Mars) je 240 kilometrov dolg vodni kanal v južni Franciji, ki povezuje mesto Toulouse, gospodarsko in kulturno središče Languedoca, s Sredozemskim morjem.

Kanal poteka skozi doline med Pireneji in Centralnim masivom. Od Toulousa sprva vodi v smeri proti jugovzhodu in preko svoje najvišje točke, prevala Seuil de Naurouze (189 m.n.v.), doseže mesto Carcassonne. Odtod se usmeri proti vzhodu, teče mimo Béziersa, rojstnega kraja vodje izgradnje kanala Pierra-Paula Riqueta, in Agdeja. Na koncu se izlije v slano jezero Étang de Thau ter preko njega pri kraju Sète doseže Sredozemsko morje.

Glavnina izgradnje kanala je potekala med leti 1667 in 1681. Nadaljevanje vodne poti od Toulousa proti Bordeauxu, kjer je dosegla Atlantik, je šlo prvotno po reki Garoni. Kasneje je bil zgrajen še vodni kanal vzporedno z Garono Canal latéral à la Garonne. Prav tako sta bila zgrajena kasneje med Carcassonnom in Béziersom vodna kanala Canal de Jonction in Canal de la Robine (preko Narbonna), ki sta skrajšala pot do Sredozemlja.

Leta 1996 je bil Canal du Midi uvrščen na Unescov seznam svetovne kulturne dediščine.

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

Canal du Midi je bil zgrajen kot bližnjica med Atlantikom in Sredozemljem, s čimer so se do tedaj morska potovanja izognila sovražno nastrojenemu španskemu ozemlju. Njegova očitna strateška vrednost je bila obravnavana že stoletja pred tem. Ob prihodu Leonarda da Vincija v Francijo na povabilo francoskega kralja Franca I. v letu 1516 mu je slednji naročil raziskavo poti od reke Garone pri Toulousu do reke Aude pri Carcassonnu, pri čemer je bil glavni problem z dotokom zadostne količine vode pri prečenju višjeležečega ozemlja.[1][2][3]

Leta 1662 je Pierre-Paul Riquet, sicer glavni pobiralec kraljevih davkov v pokrajini Languedoc, verjel, da lahko reši problem, vendar je moral prvo v to prepričati Colberta, tedanjega finančnega ministra v času Ludvika XIV., preko prijateljstva s toulouškim nadškofom. Imenovana kraljeva komisija je leta 1665 priporočila projekt, ki ga je kralj odobril z možnimi odhodki 3.360.000 tedanjih francoskih liber. Specifikacije za delo je izdelal vodja komisije in vodilni francoski vojaški inženir v tem obdobju Chevalier de Clerville, ki je ostal zvest zaveznik Riqueta vse do svoje smrti (1677)[1][2][3] Kot pomočnik je Riquet na svojem zemljišču postavil miniaturni kanal vključno z zaklepi, jezovi, napajalnimi kanali in tuneli.[1]

Pri 63-ih je Riquet ob začetku velikega podviga poslal svojega osebnega inženirja Andreossyja in lokalnega strokovnjaka za vode v hribovje Montagne Noire, da delata na oskrbi z vodo. Prišli so tudi Clervillovi možje s potrebnimi izkušnjami, ki so na reki Laudot, pritoku Tarna, zgradili veliki jez Bassin de St. Ferréol, približno 20 km stran od najvišje predvidene točke kanala, Seuil de Naurouze. Jez, dolg 700 metrov, 30 metrov nad rečno strugo ter 120 metrov debel pri osnovi, je bil ob izgradnji drugi od velikih jezov tedanje Evrope, za podobnim pri Alicanteju v Španiji. S kanalom du Midi je bil združen preko 25 km dolgega in 3,7 metra širokega kanala in je uspešno nadomestil pomanjkanje voda pri napajanju glavnega kanala na tem ozemlju. To je bil obenem tudi glavni del tega velikega podviga, ob svojem vrhuncu je zanj delalo preko 12.000 delavcev, od tega 1000 žensk, ki so sem prišle specifično zaradi dela na vodnem sistemu.[1][2][3]

Delavke so bile presenetljivo pomembne za izgradnjo kanala. Mnoge so prišle z ozemlja Pirenejev, kjer se je ohranilo poznavanje in vzdrževanje klasične hidravlike še iz časov rimskega obdobja. Sprva so jih najeli za odstranjevanje umazanije pri jezu St. Ferreol, vendar so jim njihovi nadzorniki boreč se z načrtovanjem poti od jezu do kanala priznali strokovnost. Inženirstvo v tem času je bilo v glavnem vpeto v gradnjo vojaških utrdb, s hidravliko so se srečevali le pri miniranju ali drenaži. Gradnja navigacijskega kanala preko celine je bila zunaj formalnega znanja vojaških inženirjev, da bi pričakovano nadzorovali druge, kmečke žene so po drugi strani kot nosilke poznavanja klasičnih hidravličnih metod z razpoložljivo tehniko izpopolnile napajalni sistem in z uporabo več vodnih ključavnic premostile težave skozi hribovje pri Béziersu.[2]

Kanal je bil zgrajen v velikem obsegu z ovalnimi ključavnicami, 30,5 metra dolgimi, širokimi 6 metrov pri vratih ter 11 metrov v sredini, z namenom, da se uprejo rušenju sten, ki se je zgodilo pri zgodnji fazi gradnje, ter so zdržale zemeljski pritisk za razliko od prvotno ravnih sten, pri katerih se je porušilo ravnovesje.[1]Loke so uporabljali že stari Rimljani pri gradnji podpornih zidov v Galiji, tako da sama tehnika ni bila nova, je bila pa njena uporaba pri ključavnicah revolucionarna, v začetku posnemana tudi pri gradnji zgodnjih severnoameriških kanalov.[2][3]

Mnogo infrastrukture je bilo zgrajene z neoklasicističnimi elementi, da bi poudarili kraljeve ambicije narediti Francijo za novi Rim. Canal du Midi kot velik inženirski podvig vreden Rima, politične sanje v ozadju, razjasnjene s ploščami in latinskimi napisi ter stenami z rimsko simboliko.[2]

Canal du Midi je bil uradno odprt kot Canal Royal de Languedoc 15. maja 1681.[1] Prav tako je bil naveden kot Canal des Deux Mers (Kanal dveh morij). Na koncu je stal preko 15 miljonov liber, od teh je dva miljona prispeval Riquet, ki je umrl z velikimi dolgovi leta 1680, nekaj mesecev pred odprtjem kanala. Njegovi sinovi so sicer podedovali kanal, vendar pa se je družinska naložba opomogla, dolgovi pa poravnali, šele čez dobrih sto let. Kanal je bil dobro upravljan in voden kot paternalistično podjetje vse do francoske revolucije.

Viri[uredi | uredi kodo]

  1. ^ 1,0 1,1 1,2 1,3 1,4 1,5 Rolt, L. T. C. (1973). From Sea to Sea: An Illustrated History of the Canal du Midi. Allen Lane. ISBN 978-0821401521. 
  2. ^ 2,0 2,1 2,2 2,3 2,4 2,5 Chandra Mukerji, Impossible Engineering Princeton: Princeton University Press
  3. ^ 3,0 3,1 3,2 3,3 Jean-Denis Bergasse Le Canal du Midi Cessenon: J-D Bergasse 1982-1984.

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]