Mehkužci

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Mehkužci
Fosilni razpon: ediakar ali kambrij - recentno
Sepioteuthis sepioidea, sipa
Sepioteuthis sepioidea, sipa
Znanstvena klasifikacija
Kraljestvo: Animalia
Deblo: Mollusca
Linnaeus, 1758
Razredi

Caudofoveata
Solenogastres
Polyplacophora (bokoživčniki)
Monoplacophora (monoplakofori)
Bivalvia (školjke)
Scaphopoda (slonovi zobčki)
Gastropoda (polži)
Cephalopoda (glavonožci)
Rostroconchia
Helcionelloida

Mehkužci (znanstveno ime Mollusca) so živalsko deblo, v katerega uvrščamo okrog 85.000 danes znanih in opisanih vrst. Kot nevretenčarji so v svojem razvoju dosegli razmeroma visoko stopnjo telesne organiziranosti, predvsem glavonožci, ki imajo najkompleksnejše razvito živčevje med vsemi nevretenčarji. Kot skupina so sicer izredno raznoliki, tako po telesni zgradbi in velikosti, kot tudi po vedenju in ekologiji. Veda o mehkužcih je malakologija.

Telesna zgradba[uredi | uredi kodo]

Zaradi izredne raznolikosti telesne zgradbe je težko najti značilnost, ki bi bila skupna prav vsem mehkužcem. Posamezni znaki so se lahko z razvojem ožjih skupin reducirali ali močno preoblikovali, zato ponavadi opisujemo telesno zgradbo mehkužcev s hipotetičnim »posplošenim« mehkužcem, ki ima osnovne značilnosti večine predstavnikov. Tak posplošeni mehkužec je podoben danes živečim monoplakoforom, domnevajo, da so bili takšni tudi prvi mehkužci.[1][2]

Osnovna lastnost mehkužcev je mehko, nečlenjeno telo z dvobočno somernostjo, ki pa se pri polžih izgubi. Mehkužci nimajo notranjega ogrodja, pač pa zunanjo, bolj ali manj poapneno in ohranjeno lupino, ki v svoji najosnovnejši obliki strehasto pokriva telo, tako kot pri prilepcih.

V plaščni votlini so običajno parne škrge (pri mehkužcih poimenovane ktenidiji) peresaste oblike, le nekatere skupine (npr. slonovi zobčki) nimajo škrg in poteka izmenjava plinov kar skozi površino plašča. Za pretok vode skrbijo omigetalčene celice plašča ali škrg. Prebava se začne pri ustih, v katerih je mišičast »jezik« (odontofor), pokrit z nazobčano strgačo (radulo) za strganje organskega materiala s površine - najbolj tipično pri polžih. V usta se odpirajo žleze slinavke z želatinoznim izločkom, v katerega se ujamejo delci in se preko požiralnika prenesejo v želodec. Tam se večji delci zdrobijo, najdrobnejši pa potujejo v parna slepa izrastka, ki imata vlogo jeter. Prebava je večinoma znotrajcelična. Vloga črevesa je predvsem oblikovanje peletov, ki se izločijo skozi anus v zadnji del plaščne votline. Izločala so metanefridiji, ki se odpirajo v osrčnik in navzven skozi nefridiopor. Osrčnik ali celom delno obdaja preprosto srce, ki črpa kri iz škrg ter jo potiska proti manjšim žilam, ki se odpirajo v tkivih (odprto krvožilje). Posebnost so glavonožci, katerih krvožilje je zaprto kot pri vretenčarjih.[1]

Tipična zgradba živčevja je obžrelni (cirkumfaringealni) obroč, od katerega proti zadnjem delu telesa potekata dva para živcev. Ventralni par oživčuje mišice noge, dorzalni pa drobovje in plašč. Živca vsakega para sta med seboj prečno povezana, zato zgledata kot lestev. Čutila so največkrat tentakli, par enostavnih jamičastih oči, par statocist v nogi in t.i. osfradiji, krpe kemoreceptornega epitela v bližini škrg.[1]

Evolucija in taksonomija[uredi | uredi kodo]

Mehkužci so se najbrž razvili že v zemeljskem praveku iz črvastih prednikov, podobnim današnjim vrtinčarjem. Takrat so imeli zunanje ogrodje oziroma lupine, ki so jih uspešno branile pred nevarnostjo, tako da se pri skoraj vseh mehkužcih zunanje ogrodje ohranilo.

Tudi glede klasifikacije na najvišji ravni - ravni razredov - med taksonomi še ni enotnega mnenja. Tu predstavljena klasifikacija ločuje mehkužce na osem razredov,[3] še dva pa sta izumrla, poznana samo po fosilnih primerkih.[4] V literaturi sta razreda Caudofoveata in Solenogastres še vedno obravnavana kot enoten razred brazdonožcev (Aplacophora),[1][2] vendar novejša spoznanja kažejo, da je med njima dovolj razlik za ločevanje.[5]

Razred Značilnosti/nekateri predstavniki Število vrst[3] Habitat
Caudofoveata črvaste živali 120 morsko dno, 200–3000 m globoko
Solenogastres črvaste živali 200 morsko dno, 200–3000 m
bokoživčniki (Polyplacophora) hitoni 1.000 skalnat pas bibavice in morsko dno
monoplakofori (Monoplacophora) mehkužci s strehasto lupino 31 morsko dno, 1800–7000 m; ena vrsta 200 m
polži (Gastropoda) latvice, morska ušesa, morski zajčki, gološkrgarji 70.000 morski, sladkovodni, kopenski
glavonožci (Cephalopoda) brodniki, sipe, hobotnice, lignji 900 morski
školjke (Bivalvia) ostrige, klapavice 20.000 morski, sladkovodni
slonovi zobčki (Scaphopoda) podolgovata stožčasta lupina 500 morski, 6–7000 m
Rostroconchia fosilni; verjetni predniki školjk izumrl morski
Helcionelloida fosilni; polžem podobni organizmi izumrl morski

Polži so z okrog 70.000 znanimi vrstami daleč največji in najuspešnejši razred mehkužcev ter edini, ki uspeva tudi na kopnem. Sledijo jim glavonožci s približno 20.000 znanimi vrstami.

Sklici in opombe[uredi | uredi kodo]

  1. ^ 1,0 1,1 1,2 1,3 Ruppert, Edward E.; Barnes, Robert D. (1994). "Scaphopoda". Invertebrate Zoology (6. izd.). Saunders College Publishing. COBISS 35352833. ISBN 0030266688. 
  2. ^ 2,0 2,1 Healy, J.M. (2001). "The Mollusca". V: Anderson, D.T. Invertebrate Zoology (2. izd.). Oxford University Press. str. 120–171. ISBN 0-19-551368-1. 
  3. ^ 3,0 3,1 Haszprunar, G. (2001). "Mollusca (Molluscs)". Encyclopedia of Life Sciences. John Wiley & Sons, Ltd. doi:10.1038/npg.els.0001598. 
  4. ^ Ponder, Winston F. & Lindberg, David R., ur. (2008). Phylogeny and Evolution of the Mollusca. Berkeley: University of California Press. str. 481. ISBN 978-0-520-25092-5. 
  5. ^ Todt, Christiane (2013). "Aplacophoran Mollusks—Still Obscure and Difficult?". American Malacological Bulletin 31 (1): 181–187. doi:10.4003/006.031.0110. 

Viri[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]