Reaktivni motor

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Delovanje turboventilatorsjka motorja, svetlo roza je hladni zrak ang .By-pass
Prerez turboreaktivn motorja s sestavnimi deli
Prvo letalo na reaktivni pogon Heinkel He-178

Reaktivni motor tudi Reakcijski motor ali pa samo Reaktivni (ang. Jet Engine) je tip letalskega motorja z notranjim zgorevanjem, ki ustvarja potisk s curkom visokohitrostnega izpuha - reakcijo. Največkrat uporabljamo oznako reaktivni pogon za turboreaktivne letalske (ang. TurboJet) in turboventilatorske motorje (ang. TurboFan), ki poganjajo sodobna letala. Obstajajo pa tudi drugi reaktivni motorji: Raketni motor, Potisna cev, Pulzni motor in MotorJet.

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

Prvi reaktivni motor je bil parni aeolipile pred prvim stoletjem našega štetja, ki se je vrtel okrog svoje osi z reakcijo dveh curkov pare. Moderen reaktivni motor je prvič poletel leta 1939. Zanimivo, da sta jih istočasno in neodvisno eden od drugega razvila v Nemčiji Hans von Ohain in Frank Whittle v Veliki Britaniji. Razlika je bila v vrsti uporabljenega kompresorja in sicer aksialni v nemškem in centrifugalni v britanskem. Bili so za 150 km/h hitrejši do najhitrejših batnih lovcev. Vendar so imeli zelo veliko porabo goriva in s tem kratek doseg. Ideja za zasnovo naj bi prišla iz turbopolnilnika, ki je povečeval sposobnosti batnih motorjev na višini, kjer je redek zrak.

Delovanje[uredi | uredi kodo]

Za sestavne dele glej plinska turbina Letalski reaktivni motorji delujejo na principu Braytonovega krožnega cikla. Glavni sestavni deli turbinskega motorja:

  1. Kompresor - stiska vstopni zrak
  2. Zgorevalna komora - prostor kjer se doda gorivo in poteka zgorevanje
  3. Turbina - žene kompresor i
  4. Izpušni del - kjer vroči del pospeši do izhodne hitrosti

Dejanski Braytonov cikel, ki se malce razlikuje od idealnega:

  • adiabatični proces - Kompresija
  • izobarični proces - Dodajanje toplote
  • adiabatični proces - Ekspanzija
  • izobarični proces - Odvod toplote

Razlika med turboreaktivnim in turboventilatorskim, je uporaba ventilatorja pri slednjem. Ventilator deluje podobno kot propeler, premika hladi obtočni zrak. Pri turboreaktivnem motorju je ves zrak vroč (izpušni zrak). Pri turboventilatorskem pa je v sredini vroč in okrog njega hladen zrak (ki ima manjšo hitrost). Ventilator poganja nizkotlačna turbina (turbina nameščena na koncu motorja) Tako je turboventilatorski motor bolj tišji in energetsko bolj učinkovit. Sodobni turboventilatorski dobijo več kot pol celotnega potiska s premikanjem hladnega zraka.

Obtočno razmerje (masa hladnega zraka / vroč zrak) (ang. Bypass) je nekje 2 pri vojaških motorjih, ki imajo dimenzijsko manjše motorje in potrebujejo veliko hitrost. Pri sodobnih potniških motorjih kot so General Electric GEnx in Rolls-Roce Trent pa čez deset. Vsa sodobna letala uporabljajo turboventilatorske motorje, preprostih turboreaktivnih skoraj ne izdelujejo več.

Turboreaktivni dosežejo večje hitrost, največje okrog 3,2 Macha, turboventilatorski manj 2,5 Mach-a.

Poraba goriva[uredi | uredi kodo]

Sodobni turboventilatorski motorji porabijo okrog 50% manj goriva (kerozina) kot prvi turboreaktivni. Vendar je poraba sodobnih turbofanov za potnika/100km primerljiva s batnimi zvezdastimi motorji iz 1950ih. Vendar pa turbofani omogočajo večjo potovalno hitrost, so bolj zanesljivi in zahtevajo manj vzdrževanja.

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]