Aragonit

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Aragonit

Aragonit iz rudnika Salsignes Mine, departma Aude, Francija, velikost 30 × 30 × 20 cm
Splošno
Kategorija V. razred - Nitrati, karbonati in borati
Kemijska formula Kalcijev karbonat CaCO3
Kristalna simetrija Ortorombska (2/m 2/m 2/m) - bipiramidna
Osnovna celica a = 4,95 Å, b = 7,96 Å, c = 5,74 Å; Z = 4
Lastnosti
Barva Bela, rdeča, rumena, oranžna, zelena, modra in rjava
Kristalni habit Psevdoheksagonalni prizmatični kristali, igličast, stolpičast, grozdičast, ledvičast, grobo zrnat oolit, koralast, stalaktitski, v notranjosti obročast
Kristalni sistem Ortorombski
Dvojčičenje Polisintetično, vzporedno z {100}, ciklično na {110}
Razkolnost Razločna na {010}, nepopolna na {110} in {011}
Lom Podškoljkast
Žilavost Krhek
Trdota 3,5-4
Sijaj Steklast, na prelomih smolast
Barva črte Bela
Prozornost Prosojen do prozoren
Specifična teža 2,95
Optične lastnosti Dvoosen (-)
Lomni količnik nα = 1,529 - 1,530 nβ = 1,680 - 1,682 nγ = 1,685 - 1,686
Dvolomnost δ = 0,156
Kot 2V 18°
Topnost Razredčene kisline
Pretvorbe V 107 do 108 letih se bo pretvoril v kalcit
Drugo Fluorescenca: bledo rožnata, rumena, bela ali modrikasta; fosforescenca: zelenkasta ali bela v dolgovalovni UV svetlobi, rumenkasta v kratkovalovni UV svetlobi
Sklici [1][2][3]

Aragonit je karbonatni mineral, ena od treh kristalnih oblik kalcijevega karbonata CaCO3. Drugi obliki sta minerala kalcit in vaterit. Aragonit nastaja v ozko določenih fizikalno-kemijskih razmerah, zato je manj pogost in manj obstojen on kalcita. Aragonit se izloča samo iz toplih vod z majhno vsebnostjo sulfatov pri temperaturah nad 30 °C, zato ga pogosto najdemo v termalnih izvirih, kjer se po navadi nalaga v različno obarvanih plasteh.[4]

Aragonit kristalizira v igličastih kristalih v ortorombskem kristalnem sistemu, zato se po obliki zelo razlikuje od kalcita, ki kristalizira v trigonalnem sistemu. Ponavljajoče se dvojčičenje daje kristalom psevdo heksagonalno obliko. Aragonit je lahko stebričast ali vlaknat, včasih tudi razvejan v obliki stalaktitov. Takšni kristali se imenujejo flos ferriželezovi cvetovi, kot so jih imenovali v koroških rudnikih železove rude.

Nahajališča[uredi | uredi kodo]

Tipična lokacija aragonita je Molina de Aragon v Guadalahari, Španija, po kateri so ga poimenovali leta 1797.[1] V južni Slovaški je blizu Rožňave 300 m dolga slavna Ohtinska aragonitna kraška jama (slovaško: Ochtinská aragonitová jaskyňa), ki je polna aragonitnega okrasja in je vključena v UNESCOv seznam svetovne naravne dediščine. Veliki skladi oolitskega aragonitnega peska so na morskem dnu na Bahamih.

V Sloveniji je najlepši aragonit v Ravenski jami pri Cerknem, najdemo pa ga tudi v okolici Podčetrtka. V preteklosti so bila opisana tudi nahajališča v Litiji, nad Bohinjsko Bistrico, v okolici Šentjanža in pod Blegošem.[4]

Aragonit se tvori v skoraj vseh lupinah mehkužcev in apnenčastih skeletih kamnitih koralnjakov (Scleractinia). Odlaganje minerala v lupinah mehkužcev je zelo odvisno od biologije, zato so nekatere kristalne oblike biogenega aragonita značilno drugačne od oblik anorganskega aragonita. Nekateri mehkužci imajo lupino v celoti zgrajeno iz aragonita, drugi pa iz aragonita in kalcita.

Aragonit se tvori tudi v oceanih kot morski cement in kraških jamah. Plast biserovine fosilnih aragonitnih lupin nekaterih izumrlih amonitov tvori iridescentno snov, imenovano amolit. Amolit lahko poleg aragonita vsebuje tudi kalcit, kremen, pirit in druge minerale in se uporablja za izdelavo nakita.

Aragonit je metastabilen in se zato v fosilih običajno pretvori v kalcit. Aragonit, ki je starejši od karbona, je skoraj nepoznan.[5]

Fizikalne lastnosti[uredi | uredi kodo]

Aragonit je pri standardni temperaturi in tlaku termodinamsko nestabilen in se bo v 107 do 108 letih pretvoril v kalcit. Druga oblika kalcijevega karbonata, ki je v pogojih, ki vladajo na Zemljini površni, še bolj metastabilna, je vaterit ali μ-CaCO3.

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. ^ 1,0 1,1 Mindat.org
  2. ^ Handbook of Mineralogy
  3. ^ Webmineral data
  4. ^ 4,0 4,1 R. Vidrih, Svet mineralov, Tehniška založba Slovenije, Ljubljana (2002), str. 63-64
  5. ^ Runnegar, B. (1985). "Shell microstructures of Cambrian molluscs replicated by phosphate". Alcheringa: an Australasian Journal of Palaeontology 9: str. 245–257. doi:10.1080/03115518508618971.

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]

Galerija[uredi | uredi kodo]