Jules Verne

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Jules Verne
*
Jules Verne, Nadarjeva fotografija
Rojstno ime: Jules Gabriel Verne
Rojstvo: (1828-02-08)8. februar 1828
Nantes, Francija
Smrt: 24. marec 1905 (1905-03-24) (77 let)
Amiens, Francija
Poklic(i): pisatelj
Narodnost: Zastava Francije francoska
Žanr(i): znanstvena fantastika
Pomembnejša dela: Dvajset tisoč milj pod morjem, Potovanje v sredino Zemlje, Potovanje okoli sveta v 80 dneh
Vplivi: Victor Hugo, Alexandre Dumas, Józef Sękowski, Edgar Allan Poe, Jacques Arago, Daniel Defoe, Johann David Wyss, George Sand, Erckmann-Chatrian, Adolphe d'Ennery,
Vplival(a) na: H.G. Wells, Hugo Gernsback, Arthur Conan Doyle, Edgar Rice Burroughs, Donald G. Payne, steampunk, Emilio Salgari, Paschal Grousset
Podpis: Jules Verne autograph.jpg

Jules Gabriel Verne [žíl gábriel vérn], francoski pisatelj, * 8. februar 1828, Nantes, Francija, † 24. marec 1905, Amiens, Francija.

Jules Verne velja za pionirja znanstvene fantastike, kot književne zvrsti. Pisal je o potovanjih s plovili v vesoljskem prostoru, z zrakoplovi v zraku in s podmornicami pod vodo, še preden so bila sploh mogoča.

Življenje[uredi | uredi kodo]

Zgodnja leta[uredi | uredi kodo]

Verne se je rodil očetu Pierreu Vernu, odvetniku in njegovi ženi Sophie. V družini je bil najstarejši od petih otrok. Za njim so se rodili: brat Paul (1829) in tri sestre: Anna (1836), Mathilde (1839) in Marie (1842). Svoja najzgodnejša leta je preživel pri starših na bližnjem otoku na reki Loari. To osamljeno okolje mu je pomagalo ojačati njegovo domišljijo in njegovo vez z mlajšim bratom Paulom. Ko mu je bilo devet let, so ju z bratom poslali v internat nantskega liceja.

Jules Verne

Tu je Jules študiral latinščino in to svoje znanje je kasneje uporabil v svoji kratki zgodbi Poroka gospoda Anselmeja iz Tilleulsa (Le Mariage de Monsieur Anselme des Tilleuls). Eden od njegovih učiteljev je bil morda Brutus de Villeroi, profesor risanja in matematike v Saint Donatienu leta 1842, ki je kasneje pozstal znan po izdelavi prve podmornice za Vojno mornarico ZDA USS Alligator, zgrajeno leta 1862. De Villeroi je morda navdihnil Vernea za shematično zamisel za podmorniško plovilo Nautilus v romanih Dvajset tisoč milj pod morjem (1870) in Skrivnostni otok (1874), čeprav ni znano, da bi se moža neposredno poznala.

Književni prvenec[uredi | uredi kodo]

Ko je končal šolanje, je Verne odšel v Pariz, da bi študiral za odvetnika. Okoli leta 1848 je v sodelovanju z Michelom Carreom začel pisati librete za operete. Nekaj let je usmeril med gledališče in delo, vendar je nekaj potopisnih zgodb, ki jih je napisal za Musée des Familles, razkrilo njegovo nadarjenost pripovedovanja o krasnih čudaških potovanjih in prigodah, kjer so spretno pripravljene znanstvene in zemljepisne podrobnosti kazale veliko mero verjetnosti.

Ko je njegov oče odkril, da je pisal, namesto da bi študiral, mu je odvzel denarno pomoč. Zaradi tega se je moral začeti preživljati kot borzni mešetar, kar je sovražil, vendar je bil dokaj uspešen. V tem času je spoznal Dumasa starejšega in Hugoja, ki sta mu svetovala pri pisanju.

Tedaj je spoznal tudi Honorine de Viane Morel, vdovo z dvema hčerkama. 10. januarja 1857 se je poročil z njo. Z njeno spodbudo je nadaljeval s pisanjem in marljivo iskal založnika. 4. avgusta 1861 se jima je rodil sin Michel Jean Pierre Verne. Sin se je proti očetovim pridržkom kasneje poročil z mladoletno igralko in imel z njo dva otroka.

Tipična Hetzlova naslovnica Vernove knjige. Izdaja je Les Aventures du Capitaine Hatteras au Pôle Nord, izpisano »Aux deux éléphants«.

Vernovo stanje se je izboljšalo, ko je srečal Pierre-Julesa Hetzla, enega od najpomembnejših francoskih založnikov 19. stoletja, ki je med drugim izdajal dela Hugoja, Sandove in Erckmann-Chatriana. Ko sta se srečala, je imel Verne 35 in Hetzel 50 let. Vse do Hetzelove smrti sta tvorno sodelovala. Hetzel je sprejel izboljšano Vernovo pisanje, ki so ga do tedaj zavrnili vsi založniki. Zavrnili so ga predvsem zaradi tega, ker so menili, da je vse »preveč znanstveno«. S Hetzelovo pomočjo je Verne na novo napisal zgodbo in leta 1863 je bila objavljena v knjigi pod naslovom Pet tednov v balonu (Cinq semaines en ballon). Po Hetzelovem priporočilu je Verne v svoj roman dodal komične pripetljaje, spremenil žalostni zaključek v srečnega in preoblikoval več političnih sporočil.

Verne je postal bogat in znan. Od tedaj in nato skoraj četrt stoletja ni minilo leto, da Hetzel ne bi objavil eno ali več Vernovih zgodb. Najuspešnejše so: Potovanje v sredino Zemlje (Voyage au centre de la Terre) (1864); Potovanje na Luno (De la Terre à la Lune) (1865), 20.000 milj pod morjem (Vingt Mille Lieues sous les mers) (1870) in V osemdesetih dneh okrog sveta (Le tour du monde en quatre-vingt jours), ki je prvič izšla v Le Temps leta 1872. Po njegovem prvem romanu so večino njegovih zgodb objavili v nadaljevanjih v Magazine d'Éducation et de Récréation, Hetzelovem dvotedniku, preden so jih objavili v knjigah. Tudi njegov mlajši brat Paul je leta 1874 k zbirki kratkih zgodb Doktor Oks (Le Docteur Ox) prispeval zgodbo. Jules Verne je največkrat prevajani romanopisec na svetu. Po Unescovih statistikah so ga prevedli že v 148 jezikov.

Zadnja leta[uredi | uredi kodo]

9. marca 1886 je njegov nečak Gaston uperil vanj pištolo, ko se je vračal domov. Pri prerivanju se je sprožila. Druga krogla je zadela Vernovo levo golenico. Nikoli ni popolnoma okreval. Gastona so priprli in je preživel do smrti v bolnici.

Jules Verne leta 1892

Po smrti Hetzela in njegovo drage matere leta 1887 je Verne začel pisati dela, ki so bila temačnejša. Med njimi je bila zgodba o gospodarju gradu, ki je bil slepo zaljubljen v opernega pevca, za katerega se je izkazalo, da je le hologram in posnetek. Nekatere zgodbe so opisovale smrt. Leta 1888 se je začel ukvarjati s politiko in so ga izvolili za amienskega mestnega svetnika. To dolžnost je opravljal 15 let in se zavzemal za več izboljšav.

Leta 1905 je že bolan od sladkorne bolezni umrl na svojem domu, 44 Boulevard Longueville, kjer je danes Boulevard Jules-Verne. Sin Michel je nadziral izdajo njegovih zadnjih romanov Morski vdor in Svetilnik na koncu sveta.

Leta 1863 je Verne napisal roman z naslovom Pariz v 20. stoletju o mladem možu, ki je živel v svetu steklenih nebotičnikov, hitrih vlakov, avtomobilov s pogonom na plin, računal in svetovne komunikacijske mreže, vendar ni našel sreče. Roman se je tragično končal. Hetzel je menil, da bo pesimizem romana uničil Vernov bleščeč uspeh, in se je odločil počakati z izdajo dvajset let. Verne je spravil rokopis v sef, kjer ga je leta 1989 odkril njegov prapravnuk. Objavili so ga leta 1994.

Izbrana dela[uredi | uredi kodo]

Karikatura na naslovnici stripovske revije L'Algerie iz leta 1884.
Ilustracija iz dela Dvajset tisoč milj pod morjem.

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]