Polis
Polis je naziv za mestno državo v času stare Grčije. Značilno je, da je poleg mesta obsegala tudi podeželje. Imele so okoli 10.000 prebivalcev in merile do 100 km² (izjema sta Atene (2550 km2) in Šparta(8440 km2)). Središče polisa je bil trg ali agora. Prvi polisi so nastajali v 8. stoletju pr. n. št. v Mali Aziji. Lahko so nastali z združevanjem več vasi ali pa ob vzpetinah. Najpomembnejši polisi so bili: Atene, Sparta, Korint, Tebe, Argos in Milet.
Vsebina |
Razvoj polisa [uredi]
Preprosto prebivalstvo Helade se je preživljalo s pastirstvom, poljedelstvom in ribolovom in je bilo razpršeno po hribih, ravninah in ob obalah, živelo je v kočah in vaseh (demoi). Politično življenje vsake državice je teklo v utrjeni kraljevi palači, ki jo je obdajala skupina poslopij za vojake, dvorjanike in obrtnike. Ko so plemiške rodbine uničile kralja, so razdejale tudi njegovo palačo, kar je ostalo, so spremenili v tempelj. Vendar je stavba ostala zavetišče v primeru nevarnosti. Kraj se je tako postopoma razvil v središče tuje in domače trgovine, postal je prostor za službe javne uprave, skupščine in sodišča ter za skupne kulte, ki so bili v časteh. Nova naselja so postajala prava mesta, podobna tistim, ki so jih Grki spoznavali v Anatoliji. Čeprav je bilo prebivalstvo lahko še vedno širše razkropljeno, je polis postal središče političnega, upravnega, pravosodnega in verskega življenja.
Ker je živelo v polisu toliko ljudi, ker se je tu zbiralo toliko denarja in ker je bil tako dobro organiziran, je postal jedro, okoli katerega se je združila vsa dežela. Manjše mestne državice v soseščini je tako mesto sporazumno ali z osvojitvijo politično absorbiralo ali pa je njihovo prebivalstvo kar preselilo v večje središče (sinecizem).
Značilnosti [uredi]
Polisi so bili po večini majhni, tako da so se vsi prebivalci zlahka zbrali v središču. Običajno je bilo mesto zaprt politični organizem, ki je priznaval samo pravice lastnih članov. Polis so sestavljali vsi svobodni prebivalci njihovega ozemlja, ki so sodelovali pri obrambi in so imeli lastno orožje. Politai ali državljani so vladali državi neposredno, ne da bi bili prenesli svoje pravice na koga drugega, saj so se lahko zbirali v ljudskih skupščinah in kar na mestu z besedo in glasovanjem odločali o notranji ali zunanji politiki. Nekaj ljudi iz svojih vrst so lahko izbrali za uradnike in jim dali ustrezna navodila, njihove ukrepe so lahko usmerjali in poklicali svoje pooblaščence na odgovor, če je bilo treba.
Po dva ali več polisov, ki so mejili drug na drugega, se ni vedno vojskovalo med seboj. Pogosto so se združili v zvezne države, ki so si vzele za zgled nekdanje verske federacije.
Posledice [uredi]
Ta državljanska organizacija je bila glavna ovira za nastanek večjih političnih enot v grškem svetu. Zakaj razen v primerih, ko se je vsa pokrajina prostovoljno združila v en sam polis, je pomenila razširitev oblasti enega mesta nasilen konec suverenosti drugega mesta.
Polis je tako pravna ureditev države, ki je za razliko od asirske države, ki je velika, po zunanjih značilnostih omejena. Od velike države se razlikuje po ureditvi in pravnemu režimu vladanih. Skupno obema pa je temeljna božja ideja. V Asiriji je bil to državni bog Asur, v grških polisih večje število lokalnih bogov.[navedi vir]
Literatura [uredi]
Pareti, Luigi (1970): Zgodovina človeštva - Stari svet, II/1, DZS, Ljubljana, str. 163 - 165.
