Starogrška književnost

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Zgodovina Grčije
Minojska doba 2200-1700 pr. n. št.
Mikenska doba 1600-1200 pr. n. št.
Grški srednji vek 1200800 pr. n. št.
Antična Grčija 776323 pr. n. št.
Helenistična Grčija 323146 pr. n. št.
Rimska Grčija 146 pr. n. št. - 330 n. št.
Bizantinsko cesarstvo 3301453
Otomanska Grčija 14531832
Moderna Grčija po 1832
Teme
Grški jezik Grška književnost
Vojaška zgodovina Imena Grkov

Starogrška književnost je književnost, ki je nastajala v Grčiji od 15. stoletja pr. n. št. vse do 6. stoletja, ko se je zlila z bizantinsko književnostjo.

Kratek pregled starogrške književnosti[uredi | uredi kodo]

Najstarejši starogrški zapisi so glinaste tablice v linearni B-pisavi iz obdobja med 15 in 13. stoletjem pr. n. št., najdene so bile na Kreti, Tebah, Pilosu in Mikenah. Vsebujejo ekonomske spise, popise, kupne pogodbe ipd.

Po večstoletnem razvoju ustne ljudske junaške pesmi je dosegla grška književnost v 8. stoletju pr. n. št. svoj prvi vrh v Homerjevih epih Iliada in Odiseja. Na temeljih ljudske kozmološke epike in pregovorne modrosti zasnuje Heziod okoli leta 700 pr. n. št. svoje didaktične pesnitve.

Za 7. in 6. stoletje pr. n. št. je značilna izgradnja obrednezborske pesmi (Alkman, Stezihor) in oblikovna dovršenost individualne lirike (Sapfo, Alkaj, Anakreon), od srede 6. st. dalje so ohranjeni odlomki prvih filozofskih (Anaksimander, Heraklit Mračni), od leta 500 pr. n. št. dalje sledijo prva zgodovinska besedila (Hekataj).

V 5. st. pr. n. št. je dosegla grška književnost nov vrh v tragediji (Ajshil, Sofokles, Evripid), komediji (Aristofan) in zborskih pesmih (Pindar, Bakhilid).

Proti koncu 5. st. sta se tragedija in komedija umaknili prozi. Razmaknilo se je zgodovinopisje (Herodot, Tukidid), govorništvo (Izokrat, Demosten), filozofski dialog (Platon) in pragmatija (Aristotel).

Obdobje po letu 300 pr. n. št. označujemo kot helenistično književnost. Tu je značilna prevlada znanstvene proze (Polibiij - zgodovinar; Strabon - geograf; Teofrast, Epikur, Panajtij, Pozejdonij, Epiktet - filozofi; Galen - zdravnik; Aristarh, Eratosten, Aristofan - filologi). Sočasno se je začel razvijati roman (Helidor, Longos). Satira je našla najbolj duhovitega predstavnika v Lukianu, umetniško zasnovana biografija pa v Plutarhu.

Zadnji veliki mojster filozofske proze je bil Plotin, zadnji veliki grški pesnik Nonnos iz Panapolisa v Egiptu. Justinijanov zgodovinar Prokopij iz Cazareje (6. stoletje. n. š.) zaključuje staro grško književnost in uvaja bizantinsko književnost.