Ilirik (rimska provinca)
Illiricum Ilirik
| |
|---|---|
| 167 pr. n. št.–10 | |
 Rimske province na Balkanu po razdelitvi Ilirika na Panonijo in Dalmacijo | |
| Status | rimska provinca |
| Glavno mesto | Salona |
| Zgodovinska doba | antika |
• ustanovitev | 167 pr. n. št. |
• ukinjena z razdelitvijo na Panonijo in Dalmacijo | 10 |
| + | |
| Danes del |  Madžarska Slovenija Hrvaška Bosna in Hercegovina Črna gora Albanija |
Ilirik (latinsko: Illiricum, Illyris Romana, Illyris Barbara ali Illyria Barbara),[1][2] rimska provinca, ki je zajemala skoraj vse regije Ilirije. Raztezala se je od reke Drilon v sedanji Albaniji[3][4] na jugu do Istre v sedanji Sloveniji in Hrvaški na zahodu.[4] Na severu je mejil na reko Savo, na jugu pa na Jadransko morje. Glavno mesto Ilirika je bila Salona pri današnjem Splitu.[5]
Regije so se v kasnejši zgodovini spreminjale. Večji del Ilirije je ostal del province Ilirik, južni del pa je postal Novi Epir (Epirus Nova) in se priključil rimski Makedoniji.[6] Provinca Ilirik je bila ukinjena po letu 10 z delitvijo na Panonijo in Dalmacijo.
Zgodovinsko ozadje[uredi | uredi kodo]
Rimsko ladjevje je prvič prečilo Jadransko morje leta 229 pr. n. št.[7] in sprožilo prvo ilirsko vojno. Osvajanje Ilirije se je končalo leta 168 pr. n. št. s porazom ilirskega kralja Gencija. Leto kasneje je južna Ilirija uradno postala neodvisen rimski protektorat.
Rimska provinca[uredi | uredi kodo]
.png)
Ilirik je imel za Rimljane velik strateški in gospodarski pomen. Ob obali Dalmacije so imeli več pomembnih trgovskih pristanišč in rudnike zlata.[8] Upravno središče Ilirika je bilo Saloni v bližini današnjega Splita. Ilirija je bila tudi izhodišče najdaljše rimske ceste Vie Egnatie od Dyrrachiuma ob Jadranski obali in Bizanca na vzhodu.
Leta 59 pr. n. št. je Ilirik skupaj s Cisalpsko Galijo z zakonom Lex Vatinia postal rimska provinca v pristojnosti Julija Cezarja. Rimska uprava je bila vzpostavljena šele v Avgustovih vojnah v Iliriku v letih 35-33 pr. n. št.. Prva omemba Ilirika kot province je povezana z Avgustovo razglasitvijo za cesarja leta 27 pr. n. št., ko je uradno prišel pod oblast Rimskega cesarstva. Pod rimsko oblastjo se je v nizu vojnih pohodov proti Panoncem, poznanih kot Panonska vojna ali Panonske vojne (Bellum Pannonicum, 12-9 pr. n. št.), razširil na ozemlje Panonije.
Po zlomu velikega ilirskega upora Panoncev in Dezitijatov po letu 10 (nekateri strokovnjaki umeščajo upor v obdobje 20-35) je rimska uprava provinco Ilirik razpustila in njeno ozemlje razdelila na provinci Panonijo na severu in Dalmacijo na jugu.
Rimski trgovci so na dalmatinski obali ustanovili več mest,[9] med njimi Iader (Zadar), Salono (Solin), Narono in Epidaurum (Cavtat). Glavno mesto Salono sta varovala vojaška tabora v Burnumu in Delminiumu.
Ilirik je bil pomemben vir vojakov,[10] saj so se od 3. do 6. stoletja najpomembnejše rimske vojaške enote novačile ravno v Iliriku in Trakiji.[10] Zgodovinar Ronald Syme[11] trdi, da je bil prav Ilirik tisti, ki je držal skupaj cesarstvo kot celoto: poleg tega, da je bil glavni vir vojakov, je imel na svojem ozemlju stalno prisotno vojsko[12] in svojega vrhovnega poveljnika – magistra militum per Illyricum s sedežem v Naissusu.
Dioklecijanove reforme[uredi | uredi kodo]
Naziv Ilirik za zahodni del Balkanskega polotoka se je uporabljal do sredine 4. stoletja, ko je z Dioklecijanovimi reformami postal ena od štirih pretorijanskih prefektur Rimskega cesarstva. Prefektura je vsebovala Panonijo, Norik, Kreto in cel Balkanski polotok, razen Trakije. Prefektura je živela do zgodnjega 7. stoletja.
Zapuščina[uredi | uredi kodo]
Prebivalci Ilirika so sloveli po svojih vojaških veščinah in bili pomemben vir vojakov rimske vojske. Ilirik je dal tudi nekaj pomembnih rimskih cesarjev: Avrelijana (270-275), Klavdija II. (268-270), Konstantina I. (306-337) in Dioklecijana (284-305) ter bizantinska cesarja Anastazija I. (491-518) in Justinijana I. (527-565).
Sklici[uredi | uredi kodo]
- ↑ L. Schaaff, Enzyklopädie der klassischen Altertumskunde, 2002, str. 17, ISBN 0-543-80046-6.
- ↑ S. A. Mitchell, An ancient geography, classical and sacred, Michigan Historical Reprint Series, 2005, str. 215, ISBN 1-4255-3778-2.
- ↑ J. Wilkes, The Illyrians, The Peoples of Europe, 1996, str. 208, ISBN 9780631198079.
- ↑ 4,0 4,1 Encyclopædia Britannica, 2002, ISBN 0852297874.
- ↑ E. A. Parker, The Roman World, History of civilization, Victor Chapot, 1997, str. 268, ISBN 0203976770.
- ↑ R. Talbert, Atlas of Classical History, 1989, str. 175.
- ↑ J.J. Wilkes (1992). The Illyrians. Oxford : Blackwell. str. 120, 160. ISBN 0-631-19807-5.
- ↑ John Wilkes, The Illyrians, The Peoples of Europe, 1996, str. 224, ISBN 9780631198079.
- ↑ Victor Chapot, The Roman World History of civilization, E. A. Parker, 1997, str. 268, ISBN-0203976770.
- ↑ 10,0 10,1 J.B. Bury, The Invasion of Europe by the Barbarians, 2000, str. 69.
- ↑ Pat Southern, Augustus, Roman Imperial Biographies, 1998, str. 245, ISBN 0-415-16631-4.
- ↑ Brian Croke, Count Marcellinus and his chronicle, 2001, str. 54, ISBN 0198150016.
Literatura[uredi | uredi kodo]
- Alenka Cedilnik, Ilirik med Konstantinom Velikim in Teodozijem Velikim: Balkansko-podonavski prostor v poročilih Atanazija, Hilarija, Sokrata, Sozomena, Teodoreta in Filostorgija. Thesaurus memoriae: Dissertationes, 3. Ljubljana, 2004. ISBN 961-6500-22-8.
- Marjeta Šašel Kos, Appian and Illyricum, Situla 43, Narodni muzej Slovenije, Ljubljana, 2005.
- Danijel Dzino, Illyricum in Roman Politics, 229BC-AD68, Cambridge University Press, 2010.
| Splošno | |
|---|---|
| Drugo | |
