Ilirik (rimska provinca)

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Illiricum
Ilirik
rimska provinca
167 pr. n. št.–10
Rimske province na Balkanu po razdelitvi Ilirika na Panonijo in Dalmacijo
Glavno mesto Salona
Politična struktura rimska provinca
Zgodovinsko obdobje antika
 -  ustanovitev 167 pr. n. št.
 -  ukinjena z razdelitvijo na Panonijo in Dalmacijo 10
Danes del Zastava Madžarske Madžarska
Zastava Slovenije Slovenija
Zastava Hrvaške Hrvaška
Zastava Bosne in Hercegovine Bosna in Hercegovina
Zastava Črne gore Črna gora
Zastava Albanije Albanija

Ilirik (latinsko: Illiricum, Illyris Romana, Illyris Barbara ali Illyria Barbara),[1][2] rimska provinca, ki je zajemala skoraj vse regije Ilirije. Raztezala se je od reke Drilon v sedanji Albaniji[3][4] na jugu do Istre v sedanji Sloveniji in Hrvaški na zahodu.[4] Na severu je mejil na reko Savo, na jugu pa na Jadransko morje. Glavno mesto Ilirika je bila Salona pri današnjem Splitu.[5]

Regije so se v kasnejši zgodovini spreminjale. Večji del Ilirije je ostal del province Ilirik, južni del pa je postal Novi Epir (Epirus Nova) in se priključil rimski Makedoniji.[6] Provinca Ilirik je bila ukinjena po letu 10 z delitvijo na Panonijo in Dalmacijo.

Zgodovinsko ozadje[uredi | uredi kodo]

Rimsko ladjevje je prvič prečilo Jadransko morje leta 229 pr. n. št.[7] in sprožilo prvo ilirsko vojno. Osvajanje Ilirije se je končalo leta 168 pr. n. št. s porazom ilirskega kralja Gencija. Leto kasneje je južna Ilirija uradno postala neodvisen rimski protektorat.

Rimska provinca[uredi | uredi kodo]

Položaj Ilirika v Rimskem cesarstvu

Ilirik je imel za Rimljane velik strateški in gospodarski pomen. Ob obali Dalmacije so imeli več pomembnih trgovskih pristanišč in rudnike zlata.[8] Upravno središče Ilirika je bilo Saloni v bližini današnjega Splita. Ilirija je bila tudi izhodišče najdaljše rimske ceste Vie Egnatie od Dyrrachiuma ob Jadranski obali in Bizanca na vzhodu.

Leta 59 pr. n. št. je Ilirik skupaj s Cisalpsko Galijo z zakonom Lex Vatinia postal rimska provinca v pristojnosti Julija Cezarja. Rimska uprava je bila vzpostavljena šele v Avgustovih vojnah v Iliriku v letih 35-33 pr. n. št.. Prva omemba Ilirika kot province je povezana z Avgustovo razglasitvijo za cesarja leta 27 pr. n. št., ko je uradno prišel pod oblast Rimskega cesarstva. Pod rimsko oblastjo se je v nizu vojnih pohodov proti Panoncem, poznanih kot Panonska vojna ali Panonske vojne (Bellum Pannonicum, 12-9 pr. n. št.), razširil na ozemlje Panonije.

Po zlomu velikega ilirskega upora Panoncev in Dezitijatov po letu 10 (nekateri strokovnjaki umeščajo upor v obdobje 20-35) je rimska uprava provinco Ilirik razpustila in njeno ozemlje razdelila na provinci Panonijo na severu in Dalmacijo na jugu.

Rimski trgovci so na dalmatinski obali ustanovili več mest,[9] med njimi Iader (Zadar), Salono (Solin), Narono in Epidaurum (Cavtat). Glavno mesto Salono sta varovala vojaška tabora v Burnumu in Delminiumu.

Via Egnatia

Ilirik je bil pomemben vir vojakov,[10] saj so se od 3. do 6. stoletja najpomembnejše rimske vojaške enote novačile ravno v Iliriku in Trakiji.[10] Zgodovinar Ronald Syme[11] trdi, da je bil prav Ilirik tisti, ki je držal skupaj cesarstvo kot celoto: poleg tega, da je bil glavni vir vojakov, je imel na svojem ozemlju stalno prisotno vojsko[12] in svojega vrhovnega poveljnika – magistra militum per Illyricum s sedežem v Naissusu.

Dioklecijanove reforme[uredi | uredi kodo]

Naziv Ilirik za zahodni del Balkanskega polotoka se je uporabljal do sredine 4. stoletja, ko je z Dioklecijanovimi reformami postal ena od štirih pretorijanskih prefektur Rimskega cesarstva. Prefektura je vsebovala Panonijo, Norik, Kreto in cel Balkanski polotok, razen Trakije. Prefektura je živela do zgodnjega 7. stoletja.

Zapuščina[uredi | uredi kodo]

Prebivalci Ilirika so sloveli po svojih vojaških veščinah in bili pomemben vir vojakov rimske vojske. Ilirik je dal tudi nekaj pomembnih rimskih cesarjev: Avrelijana (270-275), Klavdija II. (268-270), Konstantina I. (306-337) in Dioklecijana (284-305) ter bizantinska cesarja Anastazija I. (491-518) in Justinijana I. (527-565).

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. ^ L. Schaaff, Enzyklopädie der klassischen Altertumskunde, 2002, str. 17, ISBN 0-543-80046-6.
  2. ^ S. A. Mitchell, An ancient geography, classical and sacred, Michigan Historical Reprint Series, 2005, str. 215, ISBN 1-4255-3778-2.
  3. ^ J. Wilkes, The Illyrians, The Peoples of Europe, 1996, str. 208, ISBN 9780631198079.
  4. ^ 4,0 4,1 Encyclopædia Britannica, 2002, ISBN 0852297874.
  5. ^ E. A. Parker, The Roman World, History of civilization, Victor Chapot, 1997, str. 268, ISBN 0203976770.
  6. ^ R. Talbert, Atlas of Classical History, 1989, str. 175.
  7. ^ Wilkes, J. J., The Illyrians, 1992, str. 120, 160, ISBN 0-631-19807-5.
  8. ^ John Wilkes, The Illyrians, The Peoples of Europe, 1996, str. 224, ISBN 9780631198079.
  9. ^ Victor Chapot, The Roman World History of civilization, E. A. Parker, 1997, str. 268, ISBN-0203976770.
  10. ^ 10,0 10,1 J.B. Bury, The Invasion of Europe by the Barbarians, 2000, str. 69.
  11. ^ Pat Southern, Augustus, Roman Imperial Biographies, 1998, str. 245, ISBN 0-415-16631-4.
  12. ^ Brian Croke, Count Marcellinus and his chronicle, 2001, str. 54, ISBN 0198150016.

Literatura[uredi | uredi kodo]

  • Alenka Cedilnik, Ilirik med Konstantinom Velikim in Teodozijem Velikim: Balkansko-podonavski prostor v poročilih Atanazija, Hilarija, Sokrata, Sozomena, Teodoreta in Filostorgija. Thesaurus memoriae: Dissertationes, 3. Ljubljana, 2004. ISBN 961-6500-22-8.
  • Marjeta Šašel Kos, Appian and Illyricum, Situla 43, Narodni muzej Slovenije, Ljubljana, 2005.
  • Danijel Dzino, Illyricum in Roman Politics, 229BC-AD68, Cambridge University Press, 2010.