Ilirske vojne

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Ilirsko ozemlje pred rimskimi osvajanji
Prva ilirska vojna
Del ilirskih vojn
KingdomofTeuta.png
Tevtino kraljestvo
Datum 229-228 pr. n. št.
Prizorišče Ilirija
Rezultat rimska zmaga, začasno prenehanje piratstva
Ozemeljske
spremembe
ustanovitev rimskega protektorata
Udeleženci
Rimska republika Ilirija
Poveljniki
Lucij Postumij Albin,
Gnej Fulvij Kentumal
Tevta
Druga ilirska vojna
Del ilirskih vojn
Datum 220-219 pr. n. št.
Prizorišče Ilirija
Rezultat rimska zmaga, Demetrijev beg v Makedonijo
Udeleženci
Rimska republika Ilirija
Poveljniki
Lucij Emilij Pavel Demetrij Hvarski
Tretja ilirska vojna
Del ilirskih vojn
Datum 168 pr. n. št.
Prizorišče Ilirija
Rezultat dokončen ilirski poraz in ustanovitev rimske province
Udeleženci
Rimska republika Ilirija
Poveljniki
Anicij Gal Gencij

Ilirske vojne, niz vojaških spopadov leta 229 pr. n. št., 219 pr. n. št. in 168 pr. n. št., v katerih so Rimljani opustošili ilirske naselbine in zatrli piratstvo, [1] zaradi katerega plovba po Jadranskem morju za italijanske trgovce ni bila varna. Med vojnami so bili trije glavni vojni pohodi: prvi proti keltsko-ilirski kraljici Tevti, drugi proti Demetriju Hvarskemu,[2] in tretji proti ilirskemu kralju Genciju. V prvem pohodu leta 229 pr. n. št. je rimsko vojno ladjevje prvič v zgodovini prečilo Jadransko morje.[3]

Vojne[uredi | uredi kodo]

Prva ilirska vojna[uredi | uredi kodo]

V prvi ilirski vojni, ki je trajala od leta 229-228 pr. n. št.,[4] je Rimska republika poskušala zavarovati svoje trgovske poti preko Jadranskega morja, ki so se znatno okrepile po prvi punski vojni, ko so se številna ilirska plemena združila pod kraljico Tevto.[5]

Uboj rimskega odposlanca Korunkanija,[6] ki se je zgodil na Tevtin ukaz,[7] in napad na trgovske ladje italijanskih trgovcev, ki so bili pod rimsko zaščito, je vzpodbudil rimski senat, da je nad Ilire poslal svojo vojsko pod poveljstvom konzula Lucija Postumija Albina in Gneja Fulvija Kentumala. Rimljani so premagali Ilire in na oblast v Iliriji postavili Demetrija Hvarskega,[8] ki naj bi bil nekakšna protiutež Tevtine moči.[9]

Druga ilirska vojna[uredi | uredi kodo]

Drugo ilirsko vojno, ki je trajala od leta 220 do 219 pr. n. št., je sprožil Demetrij Hvarski v prepričanju, da so njegovi rimski suvereni prezaposleni z vojno proti Galcem v Cisalpski Galiji in pripravami na drugo punsko vojno s Kartagino.[10] Demetrij je zgradil novo vojno ladjevje, prekršil mirovni dogovor in z 90 ladjami odplul iz Lisa (sedanja Lezha v severni Albaniji)[11] proti jugu. Najprej je napadel Pilos na zahodnem Peloponezu, kjer je po večih poskusih zajel še 50 ladij. Z okrepljenim ladjevjem je nadaljeval pohod na Kiklade in premagal vse nasprotnike, na katere je naletel.

Rimljani so medtem zbrali ladjevje pod poveljstvom Lucija Emilija Pavla[11] in napadli in osvojili močno utrjeni, vendar slabo branjeni Dimale,[12][11] ki je bil pomembno Demetrijevo oporišče. Rimsko ladjevje je zatem odplulo proti severu in zasedlo Hvar.[13]Demetrij je ostal brez oporišč in je zbežal k makedonskemu kralju Filipu V., kjer je ostal do svoje smrti leta 214 pr. n. št..[14]

Druga ilirska vojna je bila uvod prvo makedonsko vojno.[14]

Tretja ilirska vojna[uredi | uredi kodo]

Ilirski kralj Gencij se je leta 171 pr. n. št. pridružil Rimljanom v vojni proti Makedoncem, leta 169 pr. n. št. pa je zamenjal stran in se pridružil makedonskemu kralju Perzeju. Aretiral je dva rimska odposlanca in opustošil mesti Apolonijo in Drač v sedanji Albaniji, ki sta bili rimska zaveznika. Leta 168 pr. n. št. ga je pri Skadru porazila in ujela rimska vojska pod poveljstvom Anicija Gala[15] Leta 167 pr. n. št. so ga kot ujetnika razkazovali v Rimu na Galovemu zmagoslavnemu sprevodu, potem pa so ga internirali v Iguviju v osrednji Italiji.

Posledice[uredi | uredi kodo]

Leta 168 pr. n. št. je bila Ilirija po petdesetih letih občasnih vojn dokončno poražena in je postala rimska provinca. Upori so trajali še naslednjih sto let, dokler niso Rimljani po velikem ilirskem uporu leta 6-9 dokončno podjarmili še zadnja ilirska in dalmatinska plemena.

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. ^ Wilkes, J. J., The Illyrians, 1992, str. 158, ISBN 0631198075.
  2. ^ Romilly Boak A.R., Sinnigen W.G., A History of Rome to A.D. 565, str. 111.
  3. ^ Gruen, str. 359.
  4. ^ Wilkes, J. J., The Illyrians, 1992, str. 160, ISBN 0631198075.
  5. ^ Wilkes, J. J., The Illyrians, 1992, str. 177, ISBN 0631198075.
  6. ^ Appian, The Illyrian Wars [1].
  7. ^ Zock, str. 99.
  8. ^ Wilkes, J. J., The Illyrians, 1992, str. 161, ISBN 0631198075.
  9. ^ Eckstein, str. 46–59.
  10. ^ Dodge T.A., Hannibal: A History of the Art of War Among the Carthagonians and Romans Down to the Battle of Pydna 168 B.C., 1995, str. 164, ISBN 0306806541.
  11. ^ 11,0 11,1 11,2 Polibij, The Rise of the Roman Empire, 6.16.
  12. ^ Wilkes, J. J., The Illyrians, 1992, str. 163, ISBN 0631198075.
  13. ^ Polibij, The Rise of the Roman Empire, 6.18.
  14. ^ 14,0 14,1 Polibij, The Rise of the Roman Empire, 6.19.
  15. ^ Montagu, J.D., Battles of the Greek and Roman Worlds: A Chronological Compendium of 667 Battles to 31BC, Historians of the Ancient World, Greenhill Historic Series, 2000, str. 47, ISBN 1853673897.

Viri[uredi | uredi kodo]

  • Appian, The Iiirian Wars [2]
  • Eckstein, A., Polybius, Demetrius of Pharus and the Origins of the Second Illyrian War, Classical Philology 89, 1, 1994, str. 46–59.
  • Gruen, E.S., The Hellenistic World and the Coming of Rome, 2. del, Berkeley: University of California Press, 1984, ISBN 0-520-04569-6.
  • Zock, P.A., Ancient Rome: An Introductory History, Oklahoma: University of Oklahoma Press, 1998.