Osroena

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Malkuṯā d-Bēt 'Ōsrā 'Īnē
Kraljestvo Osroena

132 pr. n. št.–244
Karta Osroene kot vazalnega kraljestva Armenskega kraljestva Tigrana Velikega
Glavno mesto Edesa
Jeziki sirščina, grščina
Vlada Monarhija
Zgodovinsko obdobje Helenizem
 -  osamosvojitev med propadanjem Selevkidskega cesarstva 132 pr. n. št.
 -  priključitev k Rimskemu cesarstvu 244
Danes del Zastava Turčije Turčija
Zastava Sirije Sirija
Zastava {{{alias2}}} Irak

Osroena (sirsko Malkuṯā d-Bēt 'Ōsrā 'Īnē, grško Όσροηνῆ [Osroenē]), po imenu svoje prestolnice poznana tudi kot Edesa, nekdanje sirsko kraljestvo v gornji Mezopotamiji na meji med sedanjo Turčijo in Sirijo,[1] ki je od leta 132 pr. n. št. do leta 244 n. št. doživljalo obdobja popolne do delne avtonomije.[2] [3] Uradni jezik v kraljestvu je bila sirščina.[4]

Nabatejsko nomadsko pleme Orhojev/Orejev je izkoristilo stanje v propadajočem Selevkidskem cesarstvu in leta 136 pr. n. št. doseglo neodvisnost. Leta 120 pr. n. št. je oblast prevzel nabatejski šejk Osroes ali Orhej, po katerem je kraljestvo dobilo ime.[5] Večina kraljev se je imenovala Abgar ali Manu in je prebivala v urbanih središčih.[6] Med njihovo vladavino je kraljestvo prihajalo pod vedno večji aramejski kulturni vpliv in postalo središče upora proti helenizmu. Od 5. stoletja je bilo središče sirske književnosti in učenosti. Leta 608 so Osroeno zasedli Sasanidi Hosrova II., leta 638 pa je prišla pod oblast Arabcev.

Ozemlje Osroene ob gornjem toku Evfrata je postalo stalno bojišče vladarjev iz Male Azije, Perzije, Sirije in Armenije. Selevkidsko cesarstvo je bilo po razpadu razdeljeno med Rimsko republiko in Partsko cesarstvo. Osroena je bila od takrat večinoma pod perzijsko suverenostjo, čeprav so jo večkrat poskušali osvojiti Rimljani.

Seznam osroenskih vladarjev[uredi | uredi kodo]

  • Arju (132–127 pr. n. št.)
  • Abdu (127–120 pr. n. št.))
  • Fradhašt (120–115 pr. n. št.))
  • Bakru I. (115–112 pr. n. št.))
  • Bakru II. (112–94 pr. n. št.))
  • Manu I. (94 pr. n. št.))
  • Аbgar I. (94–68 pr. n. št.))
  • Abgar II. (68–52 pr. n. št.))
  • Manu II. (52–34 pr. n. št.))
  • Pakor (34–29 pr. n. št.))
  • Abgar III. (29–26 pr. n. št.))
  • Abgar IV. (26–23 pr. n. št.))
  • Manu III. (23–4 pr. n. št.))
  • Abgar V. (4 pr. n. št.–7 n. št.)
  • Manu IV. (7–13)
  • Abgar V. (13–50)
  • Manu V. (50–57)
  • Manu VI. (57–71)
  • Abgar VI. (71–91)
  • Sanatruk (91–109)
  • Abgar VII. (109–116)
  • rimska vladavina (116–118)
  • Jalur (118–122), s Partamaspatom
  • Partamaspat (118–123)
  • Manu VII. (123–139)
  • Manu VIII. (139–163)
  • Vail (163–165)
  • Manu VIII. (165–167)
  • Abgar VIII. Veliki (167–212)
  • Abgar IX. (212–214)

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. ^ R.E. Dupuy, T.N. Dupuy, The Encyclopedia of Military History: From 3500 B.C. to the Present, 25. del, Harper & Row, 1970, str. 115.
  2. ^ A. Roberts, J. Donaldson (urednika), The Writings of the Fathers Down to AD 325: Ante-Nicene Fathers, 8. zvezek, Peabody, Massachusetts, Hendrickson Publishers, 1994, str. 657-672
  3. ^ A. Fortescue, The Lesser Eastern Churches, Catholic Truth Society, 1913, str. 22.
  4. ^ A. Harrak, The Ancient Name of Edessa, Journal of Near Eastern Studies, 51, 3, julij 1992, str. 209.
  5. ^ C. Anthon, A System of Ancient and Medieval Geography for the Use of Schools and Colleges, Harper Publishers, 1850, digitalizirano 2007, str. 681.
  6. ^ A. Fortescue, Eastern Churches Trilogy: The Lesser Eastern Churches, Gorgias Press LLC, str. 22. [1]. Pridobljeno dne 12. decembra 2012.

Viri[uredi | uredi kodo]

  • F. Millar (urednik), Weltbild Weltgeschichte, 8. zvezek, Das Römische Reich und seine Nachbarn, Lizenzausgabe für Weltbild Verlag, Augsburg, 1998, str. 107, 117 ff, 201, 215 f, 218 in 221.
  • A. Luther, Elias von Nisibis und die Chronologie der edessenischen Könige, Klio, 81, 1999, str. 180–198.
  • A. Luther, Nordmesopotamien und Rom, Untersuchungen zur Geschichte der Königreiche Osrhoene und Hatra (ca. 130 v. Chr. bis ca. 250 n. Chr.), FU, Berlin, 2000.