Saturnalije

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje

Saturnalije so bile praznik, na katerega so Rimljani obhajali posvetitev templja boga Saturna, boga poljedelstva in žetve. Praznik, ki je bil sprva določen le za dan 17. december, se je kasneje podaljšal za cel teden (do 23. decembra).

Zgodba se začne z Saturnom. Saturn je ubil svojega očeta in bilo mu je prerokovano, da bo isto njemu naredil njegov sin- Jupiter. Ker se je tega Saturn izjemno bal, je otroke, ki mu jih je rodila Ops (gr. Rea), nameraval požreti. Toda Ops je s svojo materinsko ljubeznijo zaščitila svoje otroke tako, da je v odeje zavila skale in te naj bi pojedel Saturn. Nato je Jupiter le spodrinil svojega očeta in zavladal nad Grčijo. Saturn je tedaj začel potovanje po Italiji, kjer je vladal njegov prijatelj Janus, bog vhodov in vstopov. Zdaj se pričenja obdobje, ki mu Grki in Rimljani pravijo zlata doba. V zlati dobi ni bilo lastništva, vse je bilo skupno, zato ni bilo zavisti. Vsi so živeli srečni in zadovoljni,ker so si bili enaki. V tej dobi ni bilo vojne. Žal pa je bilo tega obdobja kar kmalu konec, zato je Janus vpeljal praznik v spomin na ta čas – SATURNALIJE. Na rimskem koledarju je bilo na tisoče praznikov, vendar ta je bil najbolj popularen in tega so se najbolj veselili. Pomenil je vrnitev v zlato dobo. Med sužnji in gospodarji v teh dneh ni bilo razlik in v nekaterih domovih so celo zamenjali vloge. Služabniki so nosili gospodarjeva oblačila, jedli pri njihovih mizah ali pa so jim gospodarji celo stregli. Vse sodne obravnave so se ustavile, šole so se zaprle, bitke in vojne so se končale. Dovoljeno je bilo kockati. Večina Rimljanov je iz istega razloga nosila domača oblačila, ne toge, ter mehke kapice. Med Saturnalijami so ljudje počeli mnoge stvari, ki so prišle v izročilo in jih počenjamo še danes: prižigali so sveče (simbol toplote in večnega življenja) , več časa so porabili za druženje s prijatelji, svoje domove so okrasili z venci in girlandami, izmenjavali so si darove in jedli ogromne količine hrane. Darove so si navadno izmenjali s prijatelji in pa starši ter otroci. To so bili pogosto voščeni modelčki sadja in podobic, ki so se imenovali sigillarii. Zaviti so bili v pisan papir in okrašeni z vrvico. Praznik je trajal kar sedem dni, od 17. do 23. Decembra, v dneh, ko se po zimskem solisticiju dnevi zopet prično daljšati in je sonce iz dneva v dan višje na nebu. To je bil čas prihodnosti, v katerem so bile omejitve prekršene in v katerem je vladal nered samo zato, da se je čez nekaj dni zopet vrnil red in običajen potek stvari. Zakaj se božič praznuje 25. 12. ni prav jasno. Po vseh verjetnosti pa je želel sovpasti s praznovanjem Saturnalij, z rojstnim dnem iranskega boga Mitre, boga svetlobe (25.6.)ter z rojstnim dnem nepremagljivega sonca, ko se dnevi začno daljšati.