Panteon, Rim

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje

Panteon (latinsko: Pantheon), tudi tempelj vseh bogov, je rimski tempelj zgrajen v času vladanja cesarja Hadrijana, z napisom na robu arhitrava, ki je originalno pripadal templju, ki ga je pred tem v letih 27 - 25 pr. n. št zgradil Mark Vipsanij Agripa. On je vodil mestno in gradbeno obnovo Rima pod vladavino Avgusta in bil odgovoren tudi za oblikovanje in gradnjo monumentalne transformacije centralnega Campusa Martiusa. Drugi napis, pod prvim, opisuje restavratorsko delo izvedeno na Panteonu po naročilu Septimija Severa in njegovega sina Karakala leta 202.

Dobro ohranjen Panteon je preživel razne spremembe in restavratorska dela, za kar je delno zaslužen bizantski cesar Fokas, ki ga je leta 608 podaril papežu Bonifaciju VIII. Ta ga je spremenil v cerkev z imenom Santa Maria dei Martiri (Marija Kraljica mučencev).

Einblick Panorama Pantheon Rom.jpg

Etimologija[uredi | uredi kodo]

Pantheon izhaja iz starogrške Pantheion, skupno vsem bogovom; (grško παν, pan, »vse« in θεόs, teós, »bog«). Kasij Dio, rimski senator in zgodovinar, ki je napisal v grščini, je razmišljal, da ime izhaja bodisi zaradi toliko kipov bogov, danih okoli te stavbe ali iz podobnosti kupole nebesom.[1] Njegova negotovost močno kaže, da je bil "Pantheon" (ali Pantheum) samo vzdevek in ne formalno ime objekta.[2] Torej je pojem, da je panteon posvečen vsem bogovom, vprašljiv.

Opis[uredi | uredi kodo]

Tloris Panteona
Presek Panteona

Prvotni tempelj je bil pravokoten, gledal je na jug in bil zgrajen iz travertina. Restavriral ga je Domicijan po požaru leta 80, popolnoma na novo zgrajen pa po popolnem uničenju v drugem požaru v času Trajanove vladavine. Hadrijanova rekonstrukcija iz leta 125 je radikalno spremenila prejšnjo zgradbo: pročelje je bilo obrnjeno za 180° proti severu, rotonda pa je bila zgrajena v praznem prostoru, ki je ležal pred prvim templjem.

Ogrodje strehe je bilo iz brona, ki ga je papež Urban VIII. porabil za baldahin v cerkvi sv. Petra. Streha preddverja je bila iz pozlačenih bronastih ploščic; to je leta 665 cesar Konstant II. odpeljal v Carigrad. Stavba je iz zidane opeke in je bila večkrat obnovljena (leta 80 jo je zaradi požara obnovil Domicijan, nato Hadrijan, Septimij Sever in Karakala, zadnjo obnovo je izvedel papež Pij IX.). Vhodna bronasta vrata so še stara.

V notranjosti je bilo v sedmih vdolbinah med marmornatimi stebri sedem kipov glavnih planetarnih bogov, in sicer: Apolona, Diane, Jupitra, Marsa, Merkurja, Saturna in Venere. Vse stene v notranjosti so bile pokrite z marmorjem. Kasete v kupoli so bile okrašene z modrimi polji in pozlačenimi bronastimi zvezdami.

Današnja oblika, poznana po kolonadnem preddverju, ki gleda na trg in visokim, izoliranim in vidnim valju iznad katerega se dviga kupola - je povsem drugačna od Panteona iz Hadrijanove dobe. Okroglo telo je bilo nekoč obkroženo z drugimi zgradbami, pred impozantnim pročeljem dvignjenim na stopnice pa se je nahajal se dolg trg z arkadami na treh straneh. Slavna rotonda se od zunaj ni videla, saj je bila skrita za arkadami. Zgradba je bila enodelna, velik in okrogel prostor premera 143 čevljev, na vrhu pokrit s poloblo.

Zunanja vrsta stebrov na verandi je iz osem monolitov sivega granita, postavljenih na bazo iz belega marmorja, na vrhu so korintski kapiteli. Stebri v notranji vrsti so izrezani iz roza granita in ustvarjajo tri prehode: centralni prehod, ki vodi do vrat Panteona je širši od dveh lateralnih, kjer so velike niše nekoč vsebovale kipe Avgusta in Agripe. Ta velika veranda je povezana z rotondo s pomočjo masivnega opečnega "avant-corpsa" zmešanega z marmorjem. Bronasta vrata so lesena, bila so intenzivno restavrirana: lahko da niso več originalna.

Da bi se razbremenila teža, je zid rotonde (visok 21,7 m, debel 6,2 m) zgrajen s pomočjo posebnih arhitektonskih tehnik in iz vse lažjih materialov glede na višino, vse dokler na vrhu ne pride do okulusa. Razpored masivnih lokov podpira strukturo, ojačano z radialnimi podpornimi stebri. Ti razporejajo težo na osem masivnih, a delno votlih lokov, ki znotraj zgledajo kot osem velikih niš (eksedre in vhod) v zidni konstrukciji. Polkrožne ali pravokotne eksedre se menjavajo z osmimi kioski na stebrih, od katerih vsak vsebuje tri niše in stoji za dvema izbrazdanima, monolitnima korintskima stebroma.

Večina tal je originalna; narejena je iz večbarvnega marmorja in kamnov razporejenih v diagonalne vrste kvadratov in krogov vpisanih znotraj kvadratov. Polkrožna kupola je narejena iz enega dela premera 43.5 m: to je največja kupola kadarkoli zgrajena z uporabo zidne konstrukcije. Notranjost kupole je razdeljena na pet vrst konic, koncentričnih kesonov, ki se končajo v gladkem prstanu. Okulus je okrogla odprtina na strehi, približno 9 m premera. Služi za prezračevanje in osvetlitev. Svetloba, ki pada skozenj, obsije večino notranjščine. V tleh so narejene luknje, ki skrbijo za drenažo. Okulus ni namenjen samo dekoraciji, ampak predvsem zmanjšanju mase strehe. Zunanjost kupole je okrašena s pomočjo sedem prstanov stopnic, od katerih se vidi le najvišji del. Proporci zgradbe so vzorni: cilinder in kupola imata isti premer, kar je v skladu z Arhimedovo simetrijo.

Panteon je centralna zgradba, kar pomeni da je tloris krožnica ali geometrijski lik v katerega se lahko vriše krožnica. Iz tlorisu se vidi, da je zgradba sestavljena iz dveh različnih delov: velik osrednji prostor pod kupolo in pravokotnim preddverjem, sestavljenim iz 16 korintskih granitnih stebrov, ki so visoki 12,50 m, delno zaprt z zidom, a na pročelju razčlenjen s stebri. Osrednji prostor je zaprt z zidom, ki je z notranje strani razčlenjen z nišami in pari stebrov.

Vertikalni presek kaže, da je zid sestavljen iz dveh koncentričnih ovojev narejenih iz horizontalno položenih opek med katerimi je prostor izpolnjen z betonom iz kamna in trstike. Kupola je konstruirana v treh horizontalnih pasovih: spodnji je iz slojev drobne opeke, srednji iz izmeničnih slojev opeke in tufa in zadnji iz sloja tufa in, zaradi njegove lahkosti, vulkanskega kamna. V notranjosti kupole se doseže, na približno dveh tretjinah višine zunanjega valja, s tem, kot tudi z večjim zaklinjenjem spodnjega dela kaset, s čemer se sugerira, da se središče kupole nahaja nižje kot je v resnici, učinek popolne dominacije svoda. Ta učinek je istočasno potrjen in osvobojen z odprtino v sredini: pogled v nebo od znotraj in prodor svetlobe in sončnih žarkov še poudarjajo prstan odprtine, material in oblika kupole, njen prostor in površina.

Notranji prostor je en sam, pregleden, statičen. Tak karakter prostora daje predvsem popolnoma uravnotežen odnos vertikal in horizontal (premer = višina). K statičnosti doprinese skoraj izključno horizontalna razdelitev mase – niz paralelnih prstanov vse manjših premerov, ki vodijo pogled do odprtine, od koder se svetloba enakomerno razprostira po prostoru. Mere zgradbe so take, da pri vhodu z enim pogledom lahko zaobsežemo celoten prostor. Drugi venec vidimo pod kotom 25º, zgornji rob kupole pod 45º, kar ne zahteva nikakršnega napora, ker je prilagojeno fiziološkim lastnostim oči. Statičnost in preglednost prostora je neznatno negirana z maso zidov. Prostor stopnjevano iztiska maso. V spodnjem delu, kjer je masa najdebelejša, prostor v obliki niš prodira najgloblje. Z lažnimi okni nad nišami je prodor prostora mnogo plitvejši. S kasetami prostor vstopa plitvo, kar odgovarja tanjšanju mase kupole, vendar postopno, s čimer je še enkrat ponovljen osnovni ritem mase in prostora. V razmerje mase in prostora je vključeno tudi gibanje svetlobe. Ta prihaja z vrha vertikalne osi kocke-krogle, v katero je zgradba vkomponirana. Svetloba prihaja z mesta kjer je masa najtanjša in se enakomerno razprostira do delov kjer je najdebelejša. To so niše, kjer prostor globoko vstopa v maso, ter tako ustvarja zelo oster kontrast svetlobe in teme, v katerem se vidi plastičnost vsakega detajla.

Cerkev[uredi | uredi kodo]

Skozi stoletja so zgradbo oropali vsega okrasja. Pred popolnim uničenjem jo je rešil papež Bonificij IV., ki jo je 13. 5. 609 posvetil v cerkev na čast Mariji Kraljici mučencev; sem so pripeljali 28 vozov relikvij iz katakomb, ki so jih nato razdelili cerkvam po vsem katoliškem svetu.

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Viri[uredi | uredi kodo]

  1. ^ Cassius Dio, Roman Histories 53.27, referenced in MacDonald 1976, str. 76
  2. ^ Ziolkowski, Adam (1994). "Was Agrippa’s Pantheon the Temple of Mars ‘In Campo’?". Papers of the British School at Rome 62: 271. 

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]