Cela

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Tempelj z izpostavljeno celo.

Cela (iz latinščine majhna komora) ali naos (iz stare grščine: ναός pomeni tempelj) je notranji prostor v templju v klasični arhitekturi ali trgovina s pogledom na ulico v domači rimski arhitekturi (domus). Njeno ohišje brez sten je bilo vzorec še za druge pomene: puščavnikova ali celica meniha, od 17. stoletja dalje celica kot osnovna gradbena enota živih organizmov.

Grški in Rimski templji[uredi | uredi kodo]

Starogrški tempelj Apolona v Paestumu s centralno lokacijo cele.
Maison Carrée v Nîmesu s celo pomaknjeno zadaj za porticom.

V antičnih grških in rimskih templjih je cela prostor v središču stavbe, ki običajno vsebuje kultno sliko ali kip, ki predstavlja posebno božanstvo, ki ga častijo v templju. Poleg tega lahko cela vsebuje table ali podzidek za darovanje na primer votivnih kipov, dragih in poldragih kamnov, čelad s kopji in glave puščic, mečev in vojnih trofej. Nakopičeni darovi so grške in rimske templje spremenili v zakladnice in mnogi od njih so bili v antiki dejansko uporabljani kot zakladnica.

Cela je bila običajno preprosta, brez oken, pravokoten prostor z vrati ali odprtim vhodom na sprednji strani v ozadju stebrišča portika. V večjih templjih je bila cela običajno deljena z dvema stebriščema v osrednji ladji, z dvema prehodoma. Cela lahko vsebujejo tudi aditon (grško: Άδυτον ali adytum v latinščini), notranji prostor z omejenim dostopom, v katerega so smeli le duhovniki, v nekaterih religijah pa posvečen prostor ali prostor za varuhe templja.

Z redkimi izjemami so bile grške stavbe oblikovane kot ''peripteral'', ki daje celi središčno lego, na primer Partenon in Apolonov tempelj v Paestumu. Rimljani so uporabljali obliko psevdoperipteral (prosto stoječi stebri na sprednji strani, stebri ob straneh tvorijo obodni zid stavbe) s celo pomaknjeno nazaj. Venerin tempelj v Rimu, ki ga je zgradil Hadrijan, ima dve celi urejeni eno za drugo in obdani z zunanjim peristilom.

Etruščanski tempelj[uredi | uredi kodo]

Po Vitruviju (Book IV.7), so etruščanski tip templja (kot je primeri Portonaccio blizu Veio) imeli tri cele postavljene z ramo ob rami, združene z dvojno vrsto stebrov na fasadi. To je popolnoma nova postavitev glede na druge vrste konstrukcij, najdenih v Etruriji in na Tirenski strani Italije, ki imajo eno celo z ali brez stebrov, podobno kot v Grčiji in Orientu.

Egipčanski tempelj[uredi | uredi kodo]

V helenistični kulturi Ptolemajskega Egipta cela pomeni tisto kar je skrito in neznano znotraj notranjega svetišča egiptovskega templja, ki obstaja v popolni temi, in simbolizira stanje v vesolju, pred aktom stvarjenja. Cela, imenovana tudi naos, ima veliko škatlastih prostorov podobnih relikviariju. Grško besedo naos so vpeljali arheologi, in opisuje osrednji prostor piramide. Proti koncu starega kraljestva, je konstrukcija naos postala podzemna gradnja neposredno v piramidi, nad tlemi. V naos je peljalo veliko različnih poti in prostorov, veliko se jih je uporabilo za zmesti in preusmeriti tatove in roparje grobov.

Krščanske cerkve[uredi | uredi kodo]

V zgodnje krščanski in bizantinski arhitekturi je cela območje v središču cerkve rezerviran za opravljanje liturgije.

V kasnejših obdobjih je bila to tudi kapelica ali meniška celica.

Viri[uredi | uredi kodo]

Architecture:From Prehistory to Post Modernity/Second edition by Trachtenberg and Hyman

Glej tudi[uredi | uredi kodo]