Portik

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Portik zapira trg Santo Stefano, Bologna

Pórtik v arhitekturi pokrit prostor s stebri na eni ali treh straneh, navadno pred glavnim vhodom v stavbo.[1]

Portik (iz italijanščine) je veranda, ki vodi do vhoda v stavbo ali stebrišče, s strešno konstrukcijo nad njim ali stebrišče obdano z obzidjem. Ta rešitev je bila pogosto uporabljena v antični Grčiji in je vplivala na številne kulture, vključno večino zahodnih kultur.

Nekateri omembe vredni primeri portika so Vzhodni portik na Capitolu v Washingtonu, ZDA, stebrišče krasi Panteon v Rimu in portik na University College v Londonu.

Bologna, Italija, je znana po svojih portikih, imenovanih tudi arkade. Skupno jih je več kot 45 km, približno 38 samo v centru mesta in so na seznamu UNESCO-ve dediščine.[2] Najdaljše stebrišče na svetu, približno 3,5 km dolgo, sega od roba mesta do svetišča Madonna di San Luca. Tudi v Torinu v Italiji se portiki raztezajo na dolžini 18 km.

Andrea Palladio (1508 – 1580) je bil pionir na področju uporabe portika za posvetnih stavbah. V Veliki Britaniji, so portik uporabljali pri podeželskih dvorcih.

Cela ali naos[uredi | uredi kodo]

Cela (iz latinščine majhna komora) ali naos (iz stare grščine: ναός pomeni tempelj) je notranji prostor v templju v klasični arhitekturi ali trgovina s pogledom na ulico v domači rimski arhitekturi (domus).

Vrste portikov[uredi | uredi kodo]

Različne variante portikov so poimenovane glede na število stebrov.

Tetrastyle[uredi | uredi kodo]

Tempelj Portunus, s tetrastyle porticom s štirimi jonskimi stebri

Tetrastyle ima štiri stebre. To je bil običaj pri Grkih in Etruščanih za majhne strukture, kot so bile javne stavbe in amfiprostilos templje.

Rimljani so uporabljali štiri stebrno celo za svoje pseudoperipteralne templje, kot je tempelj Portunus in za amfiprostilne templje, kot je tempelj Venere in Rome, ter za vstopne prostyle portike v velikih javnih zgradbah, kot so bazilika Maxentiusom in Konstantina. Rimske pokrajinske prestolnice tudi kažejo tetrastyle gradnjo, kot je primer tempelj Capitoline v Volubilisu.

Severni portik Bele hiše je morda najbolj znan štiri stebrno stebrišče v Združenih državah Amerike.

Hexastyle[uredi | uredi kodo]

Hexastyle stavbe so imele šest stebrov in so bile standardna fasada v kanonični grški dorski arhitekturi v arhaičnem obdobju med letoma 600-550 pred našim štetjem do dobe Pericles 450-430 pred našim štetjem.

Grški hexastyle[uredi | uredi kodo]

Hexastyle Tempelj Concord v Agrigentumu (okoli 430 pr. n. št.

Nekateri znani primeri klasičnih dorskih hexastyle grških templjev:

  • skupina Paestum Herin tempelj (okoli 550 pr. n. št.), Apolonov tempelj (okoli 450 pr. n. št.), prvi Atenin tempelj ("Basilica") (okoli 500 pr. n. št.) in drugi Herin tempelj (460–440 pr. n. št.)
  • Atenin tempelj Aphaia (nevidna) v Aegina okoli 495 pr. n. št.
  • Tempelj E v Selinusu (465–450 pr. n. št.) posvečen Heri
  • Zevsov tempelj v Olimpiji, danes ruševina
  • Tempelj F ali "Tempelj Concord" v Agrigentumu (okoli 430 pr. n. št.), eden izmed najbolje ohranjenih klasičnih grških templjev, ohranja skoraj vse peristile in trabeacije.
  • Nedokončan tempelj v Segesti (okoli 430 pr. n. št.)
  • Hefestov tempelj na Akropoli v Atenah, poznan kot "Theseum" (449–444 pr. n. št.), ki je tudi eden izmed najbolj nedotaknjenih grških templjev ohranjenih iz antike)
  • Pozejdonov tempelj na Cape Sunium (okoli 449 pr. n. št.)[3]

Hexastyle je bil uporabljen tudi za jonski stil templja, kot je veranda v svetišču Atene na Erehteju, na Akropoli v Atenah.

Rimski hexastyle[uredi | uredi kodo]

S kolonizacijo Grkov v južni Italiji, so hexastyle sprejeli Etruščani in stari Rimljani. Rimljanski okus je dal prednost ozkim pseudoperipteralom in amfiprostilnim stavbam z visokimi stebri, ki so bile dostopne s stopnišči, ki so jim dajali veličini in precejšnjo višino. Maison Carree v Nîmesu, Francija, je najbolje ohranjen rimski tempelj v hexastyle, ki je preživel iz antike.

Octastyle[uredi | uredi kodo]

Zahodna stran Partenona

Octastyle stavbe so imele osem stebrov, ki so precej redkejše kot hexastyle v klasični grški arhitekturi. Najbolj znana octastyle stavba iz antike je Partenon v Atenah, zgrajen v času Perikleja (450-430 pred našim štetjem) in Panteon v Rimu (125 n. št.). Uničen je Tempelj Augusta Divusa v Rimu, središče avgustejskega kulta in je viden na rimskem novcu iz 2. stoletja našega štetja.

Decastyle[uredi | uredi kodo]

Decastyle ima deset stebrov, kot v tempelj Apolona Didymaeusa na Miletu in portik University College v Londonu.


Viri in sklici[uredi | uredi kodo]

  1. ^ SSKJ [1]
  2. ^ UNESCO[2]
  3. ^ W. Burkert, Greek Religion (1987)
  • Greek architecture Encyclopaedia Britannica, 1968
  • Stierlin, Henri. Greece: From Mycenae to the Parthenon, TASCHEN, 2004, Editor-in-chief Angelika Taschen, Köln, ISBN 3-8228-1225-0
  • Stierlin, Henri. The Roman Empire: From the Etruscans to the Decline of the Roman Empire, TASCHEN, 2002, Edited by Silvia Kinkle, Köln, ISBN 3-8228-1778-3


Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]