Vila misterijev, Pompeji

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje

Vila misterijev je antična rimska vila, ki stoji v severnem delu Pompejev, zunaj mestnega obzidja, ob Cesti grobnic (it. Via del sepolcro). Zgrajena na neravnem terenu, je imela dober razgled na Neapeljski zaliv.

Freske v Vili misterijev

L. 1909 jo odkrijejo Itemi (švicarska trgovska družina), ki financira prva izkopavanja (1909 – 1910) in da vili ime Vila Item. Do leta 1930 izkopljejo, z izjemo nekaj prostorov, skoraj ves kompleks. Z odkritjem dionizičnih fresk dobi vila ime, ki ga nosi še danes, Vila misterijev. Najdba prstana z imenom Lucija Istacidija Zosimusa, sugerira njegovo lastništvo . Drugi menijo, da je Zosimus kot osvobojenec družine Istacidijev le nadzoroval obnovo vile po potresu l. 62. n. št. Tretja razlaga pravi, da je bila lastnica hiše Livija, Avgustova žena. Dokaz bi naj bila najdba njene statue znotraj vile.

ZGODOVINA[uredi | uredi kodo]

Zgrajena je bila na začetku 2. stoletja pr. n. št. kot aristokratska rezidenca, villa suburbana. Prvič so jo preuredili med 70 - 60 pr. n. št, drugič pa po potresu l.62 n. št. Kompleksu so dodali pars rustica – gospodarski del, s stiskalnico grozdja in oliv. Dela v prostorih za služinčad je prekinil l. 79 izbruh Vezuva.

Dobra stran dogodka je, da so metrski sloji pepela obvarovali vilo pred zobom časa. Zelo dobro so se ohranile freske v atriju, tabliniju, eksedri, nastale v obnovi l. 60pr. n. št. Freske v vili pripadajo drugemu in tretjemu slogu pompejanskega slikarstva. Iz drugega sloga so freske, poslikane z iluzionističnimi prizori stavb, naslikanih v živih barvah. Iz tretjega sloga pa freske, ki prikazujejo tipične dionizijske motive in motive iz Nila. Velik del fresk torej prikazuje boga Dioniza, zaščitnika vinske trte – na njenih plodovih je namreč zraslo družinsko bogastvo.

UMETNOST[uredi | uredi kodo]

Soba s freskami se nahaja v JZ delu vile, z vhodom na S strani, iz spalnice. Soba ima eno okno, ki gleda ven, na stebrišče. Freska je nastala okoli 60 pr. n. št., po Aleksandrijskem modelu, in spada v 2.stil..

Friz teče po sredini zidu, 29 oseb na njem pa je v skoraj naravni velikosti. Freske se začnejo z upodobitvami mladega boga pri izobraževanju, ki se naslanja na mater Semelo, medtem ko mu mlada noseča ženska (morda personifikacija Poletja) nosi pecivo, posvečeno boginji Cereri. Sledi prizor pastirske idile z mladim satirom, ki igra na trstno piščal in gleda prijatelja, ki hrani kozo. Na desni strani stoji prestrašena ženska, nimfa vetra Aura, ki je imela z Dionizom otroka.

Freske na nasprotni steni prikazujejo Silena, ki poji satire, ter pijanega Dioniza, ki leži v naročju žene Ariadne in razkriva velik falus – simbol, ki ščiti smrtnike pred Nemezis, boginjo maščevanja.

Sledijo freske s skupinami žensk, kjer je v podobi klečeče ženske, ki ima popadke, prikazano rojstvo boga. Poleg gola plesalka z divjim plesom slovi zmagoslavni dogodek. Na naslednjem prizoru vidimo Afrodito, boginjo ljubezni, ki se češe pred ogledalom, katerega drži Eros.

Zadnja freska pa prikazuje boginjo Hero, ki jo razjeda ljubosumje, saj je njen mož Zevs posvojil Dioniza, sina, ki je bil posledica romance s Semelo.

Sama interpretacija fresk še danes povzroča burne debate. Vsem je skupna misel, da freske prikazujejo verske rituale. Vprašanje je, kakšne. Morda gre za i. iniciacijo v dionizične skrivnosti, ii. orfejske rituale, orfejskodionizijski kult, iii. poroka Dioniza z Ariadno, iv. predelavo originala iz Dionizovega svetišča v Pergamonu.

Druga posebnost triklinija je redek primer tal, tlakovanih v marmorju. Ob steni so ploščice (tesserae) belega in barvnega (črnega--) marmorja razporejene v poševnih linijah, drugod pa so beli kvadrati razvrščeni v horizontalnih linijah. Vmesni prostor zapolnjujejo drobni kosi barvnega marmorja. Dekoracija tal, ki je spremljala freske poslikane v 2. stilu, je bila po navadi preprosta, dvobarvna geometrična shema. Njen namen je bil zmanjšati polihromni učinek stenske poslikave.

ARHITEKTURA[uredi | uredi kodo]

Vila se razprostira na 1820 m² površine. Ima dvodelno zasnovo tipične pompejanske hiše; zahodni - rezidenčni (ob cesti, gleda na morje) in vzhodni - gospodarski del (obrnjen k pobočjem, vinogradom). V centralni osi (V - Z) ležijo napomembnejši prostori: peristil, tablinij, atrij.

Na začetku 2 stoletja pr. n. št. je bila pompejanska atrijska hiša orientirana navznoter, obdana z zidom in osvetljena skoraj izključno od znotraj. Prostori so bili razporejeni okoli osrednjega dvorišča (atrija) z odprtino v strehi (cumpluvium) in bazenčkom (impluvium) za deževnico spodaj. Za atrijem se nahaja pisarna (tablinium), odprt ali zagrnjen z zaveso, levo in desno sta dve krili (ala). Med kriloma in vhodom so bile spalnice (cubiculum), jedilnica (triclinium), dnevne sobe (oecus).

V zgodnjem imperialnem obdobju vilo prvič predelajo. Novosti v arhitekturi so bile neposreden rezultat odprtosti Kampanije za helenistične vplive. Vila je bila predelana predvsem v smislu, da se je odprla v naravo (s peristilom, stebrišči, teraso, okni) in združila rezidenčni in gospodarski del.

Atrij izgubi svoj pomen, zamenja ga peristil (V del hiše). Gre za vrt, na vseh straneh obdan s stebri (tipičen element grške religiozne in zasebne arhitekture). Novi prostori - oecus, eksedra- veranda, triklinij - jedilnica - posnemajo helenistične vzore in imajo več oken. V tej fazi razvoja, se okoli atrija razvijejo gosposki, prestižni prostori, okoli peristila pa prostori namenjeni služinčadi, kuhinja, klet, shramba, kopalnica - zasebne terme.

V potresu l.62 n. št. je kompleks močno poškodovan. Številni bivalni prostori dobijo utilitarno funkcijo, celotna vila pa se preusmeri v poljedelstvo.

OSTALINE[uredi | uredi kodo]

Danes lahko obiskovalec vidi relativno dobro ohranjeno vilo. Dionizične freske (17m dolge, 3m visoke) so še vedno v trikliniju, stiskalnica grozdja – preša pa je v vinski kleti (torcularium). Nacionalni arheološki muzej v Neaplju (Museo Archeologico Nacionale) hrani mavčne odlitke trupel, najdenih v vili.

VIRI[uredi | uredi kodo]

  • Etienne, R. 1996. La vie quotidienne a Pompei (Paris).
  • Guzzo, P. G. 1998. Pompeii, guide to the site (Napoli).
  • Lessing, E., Varone A. 1996. Pompeii (Paris).
  • Zanker, P. 1998. Pompeii, public and private life (London).
  • Wheeler, M. 1964, Roman art and Architecture(New York).

ZUNANJE POVEZAVE[uredi | uredi kodo]