Ivan Pregelj

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Ivan Pregelj
Ivan Pregelj.jpg
Rojstvo: 27. oktober 1883
Most na Soči
Smrt: 21. januar 1960
Ljubljana
Poznan/a po: književnik
Poklic: profesor na srednjih šolah

Ivan Pregelj, slovenski pisatelj, dramatik, pesnik in kritik, * 27. oktober 1883, Most na Soči (tedaj Sv. Lucija na Soči), † 21. januar 1960, Ljubljana.

Življenjepis[uredi | uredi kodo]

Ivan Pregelj se je rodil 27. oktobra 1883 pri sv. Luciji na Tolminskem, današnjem Mostu na Soči, v obrtniški družini. Po smrti staršev, ko je bilo Preglju komaj osem let, je zanj in njegova dva brata skrbela stara mama Ana. Župnik Jožef Fabijan pa mu je pomagal pri študiju, bil njegov vzgojitelj in podpornik. Pregelj je obiskoval gimnazijo v Gorici, sprva študiral bogoslovje, nato pa ga opustil in odšel na Dunaj študirat germanistiko in slavistiko. Doktoriral je z disertacijo o slovenskem baročnem pridigarju Rogeriju Ljubljanskem. Kot gimnazijski profesor je služboval v Gorici, Pazinu, Idriji, Kranju in nazadnje v Ljubljani, kjer je umrl leta 1960.

V dvajsetih letih je Pregelj veljal za osrednjega slovenskega pripovednika po Cankarju, kasneje pa mu je kritika očitala katoliško tendenco. V svojih delih je pripovedoval tudi o socialni in nacionalni usodi v regionalnem okviru pretekle Primorske.

Literarno delo[uredi | uredi kodo]

Pregljevo delo literarni zgodovinarji uvrščajo med moderno in ekspresionizem. Od moderne je prevzel razumevanje življenja posameznika, njegovih čustev, strasti, lirično obravanost zgradbe in sloga ter kompozicije. Njegova dela so večinoma postavljena v zgodovinski čas (reformacija, protireformacija, kmečki upori, razsvetljenstvo, barok), v čemer se kaže vpliv tradicije romantičnega realizma. Značilne so težko brzdane strasti, izjemni in čudaški ljudje, nezakonski otroci, zapeljivci ter zapeljana dekleta. V svojih zgodovinskih povestih so opazne razklanosti med duhom in telesom, telesnim in duševnim trpljenjem ter grehom in nedolžnostjo.

Eden izmed najizvirnejših delov Pregljevega literarnega dela je njegov slog, ki je včasih patetičen, svetopisemsko privzdignjen (Plebanus Joannes), slovesen, liričen in ritmiziran, kar ga približuje baroku. Pogosto so uporabljene metafore, ki izražajo nasprotje med telesnim in duhovnim.

Pregelj je deloval na vseh področjih literarnega ustvarjanja. Zapustil je tudi obsežno slovstveno kritično esejistično delo in prevode raznih del. Javnosti se je najprej predstavil s pesniško zbirko Romantika (1910), sledi je ljudska povest Mlada Breda (1913) o zlobni mačehi Katri in dobri nevesti Anici; v njej realistično prikazuje boj za grunt na Tolminskem.

Najbolj je poznan po romanih Tolminci, Plebanus Joannes, Magister Anton, srednješolci poznajo njegovo novelo Matkova Tina. Manj znano je, da je napisal libreto za opero Tajda skladatelja Hugolina Sattnerja. Svoje najobsežnejše delo, zgodovinski kolektivni roman Tlačani (Dom in svet, 1915–1916), je Pregelj izdal v knjigi z naslovom Tolminci (1927). Nadaljevanje Zadnji upornik ([Dom in svet], 1918–1919) pa preimenoval v Štefan Golja in njegovi (1928). V Tolmincih je upodobil zgodovinske dogodke iz let 1712–1713, ko so se tolminski kmetje in bajtarji uprli plemstvu ter višji duhovščini. Pregelj je premaknil težišče iz zgodovinsko dokaj realnega prikaza življenja v simbolično prikazovanje družbene, duhovne in telesne stiske tolminskih ljudi – sprva v romanu o Štefanu Golji, ki je pravzaprav prvi upornik proti cerkvenemu nasilju, nato pa v renesančnem romanu Plebanus Joannes. V novelah mu je uspelo zajeti tolminsko življenje (npr. Matkova Tina, Runje), odlikuje pa jih barvito opisovanje pokrajine in izviro prikazovanje tolminskih duhovnikov.

Pregelj je poučeval v mnogih predelih Slovenije in tako pridobil snovi za nove povesti. V luči svojega idealističnega svetovnega nazora je zasnoval idilično družinsko povest Otroci sonca (1919), ki se godi nekje med Škofjo Loko, Idrijo in Tolminom; v glavnem pripoveduje o dveh sestrah, Heleni in Slavici, in o njunih ljubeznih. Zanimive gorenjske osebnosti so mu dale snov za nekaj povesti: o zapletenem življenju ljudskega prosvetitelja, poznejšega lansperškega gospoda, pripoveduje Odisej iz Komende (1922, poznejši naslov Peter Pavel Glavar (1929); o protestantskem duhovniku Jerneju Knaflju govori roman Bogovec Jernej (1923); pesnika Simona Jenka opisuje Šmonca (1924, poznejši naslov Simon iz Praš); epizode iz življenja M. Valjavca predstavi Pregelj v idili Na vakance (1927). V številnih drugih povestih in romanih je Pregelj obravnaval narodnostna, verska in svetovnonazorska vprašanja, ki jih je vseskozi reševal s katološkega stališča. Svoje delovanje je v glavnem zaključil z zgodovinsko novelo Thabiti Kumi (1933) z epilogom k Plebanusu Joannesu.

Mohorjevo družbo je zaznamoval s svojim slogom pisanja. Zanje je začel pisati leta 1908 in v svojem prvem obdobju kratkih povesti, ki je trajalo do leta 1913, zanimivo ter kritično parafraziral Cankarja (Sosedje, Rejenka). Iz prvega obdobja je znana klasična večerniška povest Mlada Breda, s katero je zaključil učno dobo in vzbudil zanimanje literarne kritike. Najplodnejše obdobje sledi od 1914 do 1923, konec pa zaznamujeta večernici Peter Pavel Glavar (1922) in Glorioso (1922). Preostali dve mohorjanki, Božji mejniki (1925) in Umreti nočejo (1930), pa ob verski tematiki prvič jasno izpostavita še nacionalno. Snovni, motivni in idejni dejavnik njegovih del pogosto predstavlja vera. S tem je ustrezal založbam ter časopisom, ki so katolištvo razglašale za svoj temelj (Mohorjeva družba, Dom in svet).

Za revijo Mentor je Pregelj pisal knjižne ocene (od 1916 naprej), predstavljal zanimivosti iz nemškega slovstva ter prevajal nemške klasike poezije. Razlagal je obširne literarne novosti in pisal literarne študije (o Cankarju, itd). Razlagal je slovensko moderno (Župančiča, Golarja) in napisal brošuro o Vodniku.

Psevdonimi, ki jih je uporabljal Ivan Pregelj: Cirilov, Lukian, Ivan Ivanov, Ivan Mohorov (Ivo Mohorov, Iv. Mohorov, I. Mohorov, J. Mohorov), Peter Petrič, I. Selan, J. Stjepanič, Ivan Zoran (Ivo Zoran), I. P.

Oblikovni ekspresionizem v Pregljevi prozi[uredi | uredi kodo]

Pregelj je leta 1917 verjetno prvič uporabil izraz ekspresionizem. Nove smeri tistega časa, futurizem, kubizem, dadaizem in tudi ekspresionizem je prejemal previdno in z zadržki. V Preglju samem se je godil preobrat, opaziti ga je že v romanu Štefan Golja in njegovi. Leta 1919 je ob Lovrenčiču, Majcnu in sebi ugotovil nekatera temeljna duhovna in stilna določila ekspresionizma. Opazil je, da se je v njem opazno spremenilo razmerje pesnik – objektivni svet, da ekspresionist oblikuje svet iz svoje notranjosti, torej ekspresivno, gleda ga, kot sam hoče, lahko tudi simbolično. Mladi katoliškimi pesniki so njegov roman Plebanus Joannes že sprejeli kot ekspresionistično delo ter program.


Pregljev ekspresionistični “tip” je v glavnem duhovnik, ki je razcepljen med dušo in telesom, duhom in erosom. Pogoste so mitične osebe, s katerimi se sooča v svojih videnjih (prikazovanje Marije - Božje Matere). Jezikovno je lahko naturalističen, surov, plastičen, lahko pa dinamičen, kjer se izraža krčevito, hrupno, hipno, mehansko.


Odziv del v periodiki[uredi | uredi kodo]

Pregljevo delo je doživelo precejšen odziv v periodiki. Tisk je poročal o večini njegovih del. Natančneje o šestnajstih »resnih« več kot petdesetkrat in o desetih, namenjenih ljudstvu, nekaj nad tridesetkrat. Vsako delo je doživelo povprečno tri recenzije, pri čemer ni razlike med visoko in nizko literaturo. Če primerjamo odmev najpomembnejših šestih večernic (Mohorjeva družba) ter štirih del Pregljevega umetniškega vrha, ugotovimo, da jih je recenziralo 32 časopisov in revij, od tega kar 12 katoliških, 6 naprednjaških in 3 socialnodemokratske publikacije. Večernic največ objavi Dom in svet z 11 kritikami, Dijaški list Mentor pet, družinski list Mladika štiri, mesečnik Čas pa tri.
Po količini in kvaliteti kritik izstopajo trije: Josip Vidmar, Tine Debeljak in France Koblar. Josip Vidmar ga je v kritikah spisov iz let 1928 do 1933 na splošno odklanjal, saj je v njegovih delih videl šibko psihologijo, nazorsko pristranost, idealistično vzgojnost ter večjo spretnost kot resnično ustvarjalnost. V celoti pozitivno je ocenil le nekaj krajše proze, med drugim Regino Rožo ajdovsko. France Koblar je uredil Pregljeve Izbrane spise in tako skrbel za pisateljevo reklamo, v končni oceni pa je bil pogosto dvoumen. Tine Debeljak je v glavnem pozitivno ocenjeval Pregljeva dela. Zanimala sta ga tako pisateljev svojevrstni religiozni svet kakor njegov estetski izraz. Oba tipa literature (elitna – »umetniška« in tendenčna – »ljudska«) za rezultat ocene nista bila bistvenega pomena.
Med vsemi Pregljevimi deli je največ ocen doživel Peter Pavel Glavar, lanšperški gospod, sledita Mlada Breda in Otroci sonca, šele na četrtem mestu pa njegov umetniški vrh Plebanus Joannes. Večinsko kritiko je zanimala najprej Pregljeva vzgojna literatura. O Bogovcu Jerneju so pisali samo dobro, o Thabiti Kumi samo slabo. Liberalske ocene se pri posameznih delih ne razlikujejo dosti od klerikalnih, so pa manj enotne, pogosto so o istih delih kritiki zapisali dvoumne ter zelo relativne ocene.


Primerjava romanov Plebanus Joannes in Bogovec Jernej[uredi | uredi kodo]

Vsebina Bogovca Jerneja zajema zgodovinske, verske in erotične zaplete, izraža pa tudi pisateljeve duhovne in ustvarjalne stiske. Roman naj bi bil nasprotje Plebanusa. V primerjavi z zmagovitim vernikom in duhovnikom Janezom Potrebuješem je pridigar Jernej v sebi razdvojen in kljubovalen vernik. Ko čuti, da se mu približuje smrt, se vedno bolj sooča z neskladnostjo med besedami in dejanskim življenjem. V obeh romanih je glavna oseba duhovnik, v Plebanusu katoliški, v Bogovcu protestantski, oba sta razdvojena. Janez Potrebujež trpi in muči druge zaradi svoje duhovno-telesne razcepljenosti, Jernej pa trpi, ker ga obhaja nazorski dvom, pa tudi kot čutno bitje, čeprav lahko po svojem nauku neovirano ljubi. Janez ne more več brezbrižno prenašati ljubezenskih dogodkov v svojem okolju (vznemirja ga katoličanska baronica Judita, ne odobrava ljubezni Jute in njenega brata, iz katere se rodi otrok), doživlja jih dramatično. Ob vedno globljem nasprotju telesa in duha nosečo varovanko Katro ponoči zapre v pokopališko kostnico, kjer ona znori, otrok, ki ga potem rodi, pa umre. Po katastrofi se mu prikaže Kristus in ga poduči o svetosti materine vloge. Tako se v naturalističnem sanjskem prizoru združita duhovno in telesno v dramatično, a hkrati katarzično.


Pregelj z Jernejem izrazi svoj najbolj naturalistično ekspresivni lik, izrazi Jernejevo mržnjo do duhovnika z erotičnimi nagnjenji, pravi, da je nečist duhovnik »kakor svinja«, graja duhovniško misel o telesni ljubezni. Kakor Joannes tudi lik duhovnika Jerneja ni povzet po zgodovinskem modelu, temveč je predvsem njegova tipska različica. V Jerneju pooseblja prepričanje, da katoliška slovenska duša ne prenese tuje vere. V Plebanusu predstavi silne erotične in religiozne prvine, ki so usmerjene v preizkušnjo in zmago nravi, v Bogovcu pa čutimo razkroj teh prvin.


Janez Potrebujež je nepopustljiv v boju s svojimi nasprotniki ter obrekljivci (de Menezeisem, tolminskim glavarjem), jim zaradi svoje časti in krščanske vesti ne prizanaša, a prav zato nanj pade maščevanje duhovniških in svetnih sovražnikov. Čuti se dolžnega, da kot cerkveni služabnik varuje duše svojih ljudi in jim dopoveduje božjo voljo. Poglaviten pa je njegov notranji boj, krotenje skušnjav zaradi bližine ženske. Vse tegobe in nevšečnosti, ki se mu zgodijo v povezavi z okolico, mu ne pridejo do živega, obratno pa je usodno zanj samo tisto, kar zadeva njegov notranji boj. Ko greh izvenzakonskega spočetja otroka neusmiljeno kaznuje, pade nanj teža zločina, saj Katro zapre v grobnico, kjer blazna rodi otroka, ta pa ji po porodu umre. Z lastnim trpljenjem se dokončno očisti, s tem se v njem zbudi usmiljenje do grešnega bitja. Podobno bogovec Jernej v svoji verski razdvojenosti niha med obupom in odrešenjem.


Tudi lik ženske se kaže v romanih različno. V Plebanusu avtor napiše psalm o veličini materinstva, po tem ko mu v videnju Mati božja naroči spremembo nazorov, ter po naturalističnem polsanjskem prizoru, v katerem zahrepeni po mleku, njegova žrtev pa mu približa prsi. V tem prizoru se duhovno in telesno dramatično združita, tako pride do katarzičnega soglasja – mati (žensko) zagleda kot božanstvo. Mati pa je problem tudi Bogovca Jerneja. Jernej matere ni mogel sovražiti, celo ljubil je žensko in mater, hkrati pa kot protestant tajil božansko mater.


Prevodi v tuje jezike[uredi | uredi kodo]

Prevodi v samostojnih objavah:

1) Božji mejniki;

Božji međaši: pripovijest iz Istre; prevod Petar Grgec, hrvaščina

Plovan pre Šime: roman iz istarskog života, hrvaščina

2) Plebanus Joannes;

Plebanus Joannes; prevod Tone Potokar, Gojko Janjušević, srbščina

Plebanus Joannes; prevod Bohuš Vybíral, češčina

3) Regina roža ajdovska;

Ajdovska deklica; prevod Jovanka Hrvaćanin, srbščina

4) Matkova Tina;

Matkova Tina; prevod Branimir Žganjer


Bibliografija[uredi | uredi kodo]

Poezija:
Romantika (1910)

Proza:
Prozna dela z zgodovinsko tematiko:
Tlačani (1916)
Štefan Golja in njegovi (1918/19)
Plebanus Joannes (1920)
Matkova Tina (1921)
Peter Pavel Glavar, lanšperški gospod (1922)
Bogovec Jernej (1923)
Tolminci (1927)
Regina Roža ajdovska (1929)
Magister Anton (1930)
Thabiti Kumi 1933)

Dela s sodobno tematiko:
Otroci sonca (1. del 1919, 2. del 1922, 3. del 1933)

Biografski pripovedi:
Simon iz Praš (1924)

Dramatika:
Azazel (1921)

Viri[uredi | uredi kodo]

  • Franc Zadravec, Slovenska književnost II. Ljubljana: DZS, 1999. COBISS
  • Franc Zadravec, Matkova Tina. Lirika, epika, dramatika. Murska Sobota: Pomurska založba, 1971. COBISS
  • Franc Zadravec, Slovenski roman 20. stoletja. Murska Sobota: Pomurska založba; Ljubljana : Znanstveni inštitut Filozofske fakultete, 1997. COBISS
  • Hermina Jug-Kranjec, Pregljev roman Bogovec Jernej. Ljubljana: Slovenska matica, 1994. COBISS
  • Ivan Pregelj, Izbrani spisi I [uredil France Koblar]. Celje: Mohorjeva družba, 1962. COBISS
  • Ivan Pregelj, Izbrani spisi VII [uredil France Koblar]. Celje: Mohorjeva družba, 1970. COBISS
  • Josip Vidmar, Literarne kritike. Ljubljana: DZS, 1950. COBISS
  • Janko Kos, Pregled slovenskega slovstva. Ljubljana: DZS, 1983. COBISS
  • Miran Hladnik, Pregljeva zgodovinska pripoved. Ivan Pregelj. Ljubljana: Nova revija, 1999.
  • Miran Hladnik, Slovenski zgodovinski roman. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete, 2009. COBISS
  • Pregelj ... [et al.], Interpretacije [uredil Marjan Dolgan]. Ljubljana: Nova revija, 1999. COBISS
  • Pregelj ... [et al.], Pregljev zbornik [zbral in uredil Joža Mahnič]. Ljubljana: Slovenska matica, 1984. COBISS

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]