Stane Dolanc

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Stane Dolanc

Stane Dolanc, slovenski politik, * 16. november 1925, Hrastnik, † 13. december 1999, Ljubljana.

Zgodnja leta[uredi | uredi kodo]

Svojo mladost je preživel v Hrastniku, rudarskem mestu v Zasavju. Izhajal je iz revne rudarske družine. Kot odličnjaka so ga zastonj poučevali učitelji. Po opravljeni osnovni šoli je bil sprejet na prestižno bežigrajsko gimnazijo v Ljubljani. Za časa nacistične okupacije severne Slovenije je Dolanc svoje šolanje presenetljivo nadaljeval v Gradcu v Avstriji, kar je bilo za mnoge Slovence v tistem času popolnoma nemogoče. Obstajajo indici, da je bil Dolanc v prvih letih nacistične okupacije celo član Hitlerjugenda. O tem priča tudi Jovanka Broz v svojih spominih, v knjigi - Moj život moja istina, Blic, 2013. [1] Leta 1944 se je Dolanc pridružil partizanom in svojo vojaško kariero nadaljeval tudi po vojni. Leta 1960 je odšel iz vojske, z doseženim činom polkovnika jugoslovanske protiobveščevalne službe KOS.[2] V času svoje vojaške kariere je Dolanc diplomiral, v 60-ih pa je deloval kot upravitelj šole političnih znanosti v Ljubljani (kasnejši FDV).[2]

Drugi človek Zveze komunistov Jugoslavije[uredi | uredi kodo]

Leta 1965 je postal Dolanc član centralnega komiteja Zveze komunistov Slovenije [3], na 9. kongresu jugoslovanskih komunistov leta 1969 pa tudi član centralnega komiteja ZKJ. Na marsikak položaj se je povzpel kot nečak Lidije Šentjurc in kot ognjeni zagovornik "demokratičnega centralizma". Dve leti kasneje je postal tudi sekretar novoustanovljenega "Izvršnega biroja partijskega predsedstva", torej de facto drugi človek ZKJ [4], vendar s tem ni prevzel pozicije "drugega človeka Jugoslavije", ki je še vedno pripadala Kardelju. Dolanc si je hitro pridobil močan vpliv znotraj Partije. Bil je en od glavnih organizatorjev izredne seje partijskega predsedstva v Karađorđevu decembra 1971, na katerem je trda partijska linija izsilila odstop vodij Hrvaške pomladi. V podobnem stilu je nadaljeval tudi znotraj slovenske partije, ko je novembra 1972 na plenumu centralnega komiteja ZKS zahteval obračun z liberalnim delom partije pod vodstvom Staneta Kavčiča. Kavčič in njegovi sodelavci so bili kmalu zatem odstavljeni, vodstvo partije pa so prevzeli Dolancu lojalni kadri, med njimi Milan Kučan. [5] Po smrti Edvarda Kardelja leta 1979 in Josipa Broza leta 1980 postane Dolanc verjetno najpomembnejši človek jugoslovanske politike. Ena od njegovih prednosti v partijskem boju za oblast je bila, da ni nikoli govoril o svoji nacionalni pripadnosti, zato so mu rekli tudi »denacionalizovani Slovenac«.


Notranji minister, preganjanje disidentov, član predsedstva Jugoslavije[uredi | uredi kodo]

Je izvrševal tuje ukaze. Maja 1982 je bil Dolanc imenovan za notranjega ministra v vladi Milke Planinc. Maja 1983 se je javno pritoževal nad domnevnim porastom nacionalizma v Jugoslaviji in sovražnih dejavnosti proti komunističnemu režimu, za kar je obtoževal disidentske intelektualce.[6] Spomladi 1984 je prišlo s tem v zvezi do dveh politično motiviranih sodnih procesov, ki se direktno pripisujeta Dolancu. V Beogradu je takrat policija priprla in odvedla na zaslišanje 28 udeležencev predavanja znanega disidenta Milovana Đilasa. Enega od priprtih so našli mtrvega nekaj dni kasneje, šest drugih pa je bilo postavljenih pred sodišče. Dolancu se pripisuje tudi naročanje umorov političnih emigrantov in protirežimskih aktivistov, ki jih je izven meja Jugoslavije izvajala tajna služba UDBA. Dolanc naj bi v tem obdobju tudi osebno ščitil enega od njenih agentov, poklicnega zločinca Željka Ražnatovića-Arkana. [2]

Od maja 1984 do maja 1989 je bil Dolanc slovenski član predsedstva Jugoslavije, v tem obdobju pa tudi predsedujoči "Zveznega sveta za zaščito ustavne ureditve". V letih 1988 in 1989 je bil en od tistih v zveznem vodstvu Jugoslavije, ki so neuspešno poskušali zaustaviti Miloševićevo anti-birokratsko revolucijo, ki jo je dojemal kot izraz srbskega hegemonizma.[7] Hkrati je bil Dolanc zadržan tudi do novega vodstva Zveze komunistov Slovenije, ki je pod vplivom demokratičnih procesov začela vsaj navidezno podpirati zahteve večine Slovencev po liberalizaciji in osamosvojitvi Slovenije.[8] Ena od njegovih zadnjih javnih intervencij je bil intervju s takrat glavnim glasilom slovenske demokratične opozicije, Mladino, ki je bil objavljen maja 1989. V njem je Dolanc sam sebe opisal kot "zadnjega titoista".[2]

Demokratične spremembe in umik iz političnega življenja[uredi | uredi kodo]

Stane Dolanc se je umaknil iz jugoslovanskega političnega življenja 13. maja 1989, v obdobju, ko so se v Sloveniji in drugih republikah že začeli nezaustavljivi demokratični procesi. Domači in tuji novinarji so se strinjali, da je iz federalnega gnezda odšel eden od zadnjih »čuvajev skrivnosti« . Dolanc je bil v času umika v pokoj član Predsedstva SFRJ, predsednik Komisije za revizijo zvezne ustave in siva eminenca UDB-e.

V pokoju, ki ga je užival na Gorenjskem, je postal poznavalec gob in novinarji so mu rekli »Veliki gobar«. Zadnja leta je živel v "čebelnjaku" v Gozd Martuljku blizu Kranjske gore, bil je skoraj sosed vikendašice Vide Tomšič. Umrl je po hudi bolezni ( rak - bil je verižni kadilec ) v Ljubljani. Pokopan je v Gozdu Martuljku.Do svoje smrti je ostal v tesnih prijateljskih stikih z mnogimi slovenskimi politiki, med drugimi tudi z bivšim predsednikom Slovenije Milanom Kučanom.

Navedki Staneta Dolanca[uredi | uredi kodo]

  • Mora biti jasno, da smo v tej deželi na oblasti mi, komunisti. Če ne bi bili mi, bi bil kdo drug, toda temu ni tako in tudi nikoli ne bo.
  • Morda sem velik gobar, nisem pa velik gobec... (na zaslišanju pred preiskovalno komisijo)

Viri[uredi | uredi kodo]