Samo (kralj)

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
(Preusmerjeno s strani Kralj Samo)
Skoči na: navigacija, iskanje
Picto infobox prétendant à un trône.png
Samo
Kralj (rex) v slovanski plemenski zvezi
Samon.jpg
Kralj Samo kot je upodobljen na freski iz Rotunde Svete Katarine v Znojmu, 12. stoletje
Vladanje 623658
Naslovi verjetno vojvoda
Rojstvo  ?
Senonago
Smrt 658

Kralj Sámo, domnevno trgovec iz frankovskega ozemlja, nato pa od leta 623 dalje kralj, vojvoda oziroma knez takoimenovane Samove plemenske zveze, ki se je po letu 630 raztezala najmanj od Polabja do Karavank in od bavarsko-slovanske meje do ozemlja današnje Slovaške. Bil je prvi slovanski vladar organizirane slovanske plemenske zveze, katerega ime se je ohranilo. * ???, Senonago, mogoče današnji Sens, Burgundija, Francija, † 658.

Viri o Samu[uredi | uredi kodo]

Glavni članek: Samova plemenska zveza

Informacije o vladavini kralja Sama in o njegovem življenju so na kratko podane v Fredegarjevi kroniki, ki jo je napisal Samov sodobnik Fredegar, kasneje pa sta o tem pisali še dve deli in sicer Dejanja frankovskega kralja Dagoberta I. (Gesta Dagoberti I. regis Francorum) in spis O spreobrnjenju Bavarcev in Karantancev (Conversio Bagoariorum et Carantanorum).[1]

Izvor in življenje[uredi | uredi kodo]

Samu se pripisuje frankovski rod.[2] Fredegar omenja, da naj bi bil Samo prvotno »frankovski trgovec«, pri čemer ga nekateri omenjajo kot trgovca z orožjem,[3][4] drugi kot trgovca s sužnji.[2] Nekateri v njem vidijo trgovca na velike razdalje.[5] Obstaja pa tudi možnost, da gre pri omenjanju trgovskega poklica lahko tudi zgolj za frankovske govorice.[6]

Kljub temu, da so sodobne govorice Sama označevale za Franka, njegov izvor ostaja negotov.[6] Prihajal naj bi iz pokrajine Senonago (pago Senonago), pri čemer ni jasno, kje naj to področje iščemo: lahko gre npr. za galsko mesto civitas Senonum (danes Sens v departmaju Yonne), za belgijsko mesto Sonegia (danes Soignes) ali pa za polabsko področje, kjer so bili nekoč izpričani germanski Semnoni.[7][8] Poleg tega Fredegarjeva kronika ne poroča o tem, da bi bil Samo frankovskega rodu (genere Francos), ampak zgolj to, da je bil iz področja frankovske oblasti (natione Francos), kar bi lahko pomenilo tudi Slovana iz področja, ki je bilo podrejeno Frankom.[8]

Dejansko se zdi, da je najverjetneje, da je bil Samo Slovan. Na to kažejo tudi indici iz same Fredegarjeve kronike: za Franke je bil Samo pogan, nadalje so bila nasprotja med Slovani in Franki tolikšna, da je malo verjetno, da bi si Slovani za voditelja izbrali Franka, kot tretje so na Samovem dvoru obstajale slovanske šege, tako, da se je moral celo frankovski odposlanec Siharij preobleči v slovanska oblačila, žene pa si je Samo poiskal le med Slovani.[8] Nadalje so imena kot so Samo, Samoslav, Semovit, Semislav, Semik… verjetno vsa slovanska.[8][9]

Po drugi strani pa zapisi iz tega obdobja dokazujejo, da so vso trgovino v Sredozemlju in tudi večji del trgovine na področju Frankov tedaj obvladovali Judje, med tem, ko so Franki dobro obvladovali predvsem vojsko in del višje uprave.[10] Zato je možno, da bi trgovčeve povezave s frankovsko pokrajino lahko nakazoval judovsko pripadnost, zlasti še, ker je v imenu Samo možno videti skrajšano judovsko ime Samuel.[10]

Kakorkoli že: Samo, ki naj bi bil prvotno trgovec, se je uspel upreti Avarom, nato se je uspel ubraniti proti Germanom. Med Slovani je vladal 35 let, poročil se je z dvanajstimi »vendskimi« ženami, z njimi pa naj bi imel kar 22 sinov.[11][12] Novejše raziskave v povezavi s Samovo plemensko zvezo in Fredegarjevo kroniko kažejo, da so bili Vendi vojaške skupine med Slovani, tako da te ženitve verjetno pomenijo predvsem utrjevanje političnih vezi med njimi.[13] Dejansko danes ne vemo kje je Samo kot vladar Slovanov prebival. Težišče njegove plemenske zveze je najverjetneje bilo v sudetskem in podonavskem prostoru,[14] po drugi strani pa ga Conversio Bagoariorum et Carantanorum izrecno omenja celo kot »karantanskega«, torej vzhodnoalpskega vladarja.[15] Umrl je leta 658.[3]

Dosežki[uredi | uredi kodo]

Merovinški kralj Dagobert I. je bil med Samovimi največjimi političnimi nasprotniki
Samo je ustvaril obsežno plemensko zvezo med slovanskimi plemeni, ki so bivala med germanskim in avarskim področjem
Glavni članek: Samova plemenska zveza

Samo se je pridružil trgovcem, ki so trgovali na slovanskem ozemlju, v tem času pa so se Slovani že pričeli upirati Avarom.[12] Samo je med Slovani od zgornjega Polabja do osrednjega Podonavja sprožil povezovalne aktivnosti proti Avarom.[16] Izkoristil je težnje po odcepitvi, ki so se pojavile po oslabitvi Avarov in se v bojih proti Avarom in Frankom uveljavil kot vladar srednjeevropske slovanske plemenske zveze, o čemer priča naziv kralj (rex), ki so mu ga nadeli Germani.[14][6][3] Fredegarjeva korinika še posebej poudarja, da se je Samo med Vendi zelo izkazal s svojim pogumom.[12]

Frankovski kralj Dagobert ga je morda sprva celo podpiral, nazadnje pa se je z njim zapletel v vojaške spopade.[11] Samova največja v zgodovino zapisana vojaška zmaga je bila zmaga v bitki pri Wogastisburgu, kjer je frankovski vojski kralja Dagoberta I. leta 631 prizadejal uničujoč poraz.[16][17] Vzrok za to vojno so bili slovanski poboji frankovskih trgovcev, potem pa pogajanja med Franki in Slovani, kjer pa je Samo na žalitev Siharija, odposlanca frankovskega kralja Dagoberta, da kristjani ne bodo nikdar živeli v prijateljstvu s poganskimi psi, izgovoril besede, ki so ga zapisale v slovansko zgodovino:

»Če ste vi božji služabniki, mi pa božji psi, vas bomo zaradi vašega vedenja pred Bogom raztrgali z zobmi.«[18][19]

Po oslabitvi Avarov in Frankov so njegovi Slovani dalj časa živeli brez pritiskov od zunaj. Kralj Samo jim je vladal 35 let (od 623 do 658),[3] po njegovi smrti pa se je zveza plemen od Labe pa morda celo do Jadrana hitro razkrojila.[20]

Dela na temo kralja Sama[uredi | uredi kodo]

Opombe in sklici[uredi | uredi kodo]

  1. ^ Kos, M.(1934)
  2. ^ 2,0 2,1 Vilfan, S. (1991). Str. 42.
  3. ^ 3,0 3,1 3,2 3,3 Štih, P. (2001). Str. 30.
  4. ^ Simoniti, V., Štih, P. (1996). Str. 30
  5. ^ Curta, F. (2001). Str. 331.
  6. ^ 6,0 6,1 6,2 Grafenauer, B. (2000). Str. 94.
  7. ^ Kronika ((IV, 48) o Samovi narodnosti pravi: Samo, s področja frankovske oblasti iz senonske pokrajine (homo nomen Samo, natione Francos, de pago Senonago).
  8. ^ 8,0 8,1 8,2 8,3 Kos, Franc (1902). Str. 195.
  9. ^ Terstenjak, D.(1856). Str. 332.
  10. ^ 10,0 10,1 Habijan, V. (1997). Str. 17.
  11. ^ 11,0 11,1 Hermann, J.; Zürche, E. (1996). Str. 284.
  12. ^ 12,0 12,1 12,2 Kirschbaum, S. J. (1996). Str. 19.
  13. ^ Več o tem glej v geslu Samova plemenska zveza in v Curta, F. (2001). Str. 60, 331.
  14. ^ 14,0 14,1 Wolfram, H. (1991). Str. 177.
  15. ^ Kos, M. (1902). Str. 196.
  16. ^ 16,0 16,1 Korošec, P. (1990). Str. 17.
  17. ^ Grafenauer, B. (2000). Str. 96.
  18. ^ Šavli, J. (1995). Str. 18.
  19. ^ Fredegarjeva kronika pravi: Si vos estis Dei servi, et nos Dei canes, dum vos adsiduae contra ipsum agetis, nos permissum acceptimus vos morsebus lacerare; Če ste vi božji služabniki, mi pa božji psi, vas bomo zaradi vašega vedenja pred Bogom raztrgali z zobmi.«
  20. ^ Grafenauer, B. (2000). Str. 97.

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Viri[uredi | uredi kodo]

  • Curta, Florin (2001). The Making of Slavs: History and Archaeology of the Lower Danube Region c. 500-700. USA, Cambridge University Press.
  • Doig, Allan (2008). Liturgy and architecture from the early church to the Middle Ages. Ashgate Publishing, Ltd.
  • Grafenauer, Bogo (2000). Karantanija: izbrane razprave in članki. Ljubljana, Slovenska matica.
  • Grafenauer, Bogo: Samo. Slovenski biografski leksikon 1925–1991. Elektronska izdaja. Ljubljana: SAZU, 2009.
  • Habijan, Vlado (1997). Mejniki slovenske zgodovine. Ljubljana, Društvo 2000.
  • Hermann, J.; Zürche, E. (ur.) (1996). History of humanity: From the seventh century B.C. to the seventh century A.D. UNESCO.
  • Kirschbaum, Stanislav J. (1996). A History of Slovakia: The Struggle for Survival. USA, Palgrave Macmillan.
  • Korošec, Paola (1990). Alpski Slovani- Die Alpenslawen. Ljubljana, Znanstvebni institut Filozofske fakultete.
  • Kos, Franc (1902).Gradivo za zgodovino Slovencev v srednjem veku . Ljubljana, Lenova družba.
  • Kos, Milko (1934). Conversio Bagoariorum et Carantanorum. Razprave znanstvenega društva v Ljubljani 11, Historični odsek 3.
  • Simoniti, Vasko; Štih, Peter (1996). Slovenska zgodovina do razsvetljenstva. Celovec, Mohorjeva družba v Celocu in Korotan Ljubljana d.o.o.
  • Šavli, Jožko (1995). Slovenija: Podoba evropskega naroda. Bilje, Humar
  • Štih, Peter (2001). Ozemlje Slovenije v zgodnjem srednjem veku: osnovne poteze zgodovinskega razvoja od začetka 6. do konca 9. stoletja. Ljubljana, Filozofska fakulteta.
  • Terstenjak, Davorin (1856). Jezikoslovne stvari: Kaj pomeni ime Samo? Kmetijske in rokodelske novice, letnik 14, številka 83, str. 332.
  • Vilfan, Sergej (1991). Uvod v pravno zgodovino. Ljubljana, Časopisni zavod Uradni list Republike Slovenije.
  • Herwig Wolfram (1991). Karantanija med vzhodom in zahodom: Obri, Bavarci in Langobardi v 8. In 9. stoletju. Iz: Zgodovinski časopis 41 (1991), 2, strani 177-187.