Hotimir

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
(Preusmerjeno s strani Hotimir, knez Karantanije)
Skoči na: navigacija, iskanje
Picto infobox prétendant à un trône.png
Hotimir
Knez Karantanije
Vladanje od okrog 752 do 769
Ustoličenje okrog 752
Smrt 769
Predhodnik Gorazd
Naslednik Valtunk
Vladarska hiša Borutova dinastija

Hotimir (tudi Kajtimar, v prvih zapisih omenjen kot Chetmarus, Cheitumarus, Cheftumarus, Chetumarsus[1]), * ?, † 769, je bil knez oziroma vojvoda v prvi slovenski državi Karantaniji.

Hotimirjevo ime je izvira iz korena *xotь, kar pomeni hotenje in voljo.[1] Približno od leta 752 do leta 769 je bil oblastnik v deželi Karantaniji. Bil je nečak kneza Boruta in bratranec kneza Gorazda, katerega je nasledil na prestolu. Za Hotimirjev čas sta značilna tako okrepitev pokristjanjevanja med Karantanci kot tudi nastanek prvih uporov proti pokristjanjevanju.

Ujetništvo in spreobrnitev v krščanstvo[uredi | uredi kodo]

Ko se je Karantanija leta 745 podredila Bavarcem in preko njih Frankom, je izgubila zunanjo samostojnost in Karantanci so na Bavarsko poslali talce, med njimi tudi člane knežje rodbine. Tako sta Borutov sin Gorazd in Borutov nečak Hotimir postala talca in sta verjetno prebivala v salzburškem samostanu Herrenchimsee na otoku Auaa na zgornjebavarskem jezeru Chiemsee, kjer so ju na prošnjo Boruta spreobrnili v krščansko vero. [2][3][4][5] Kmalu potem je Borut leta 749 ali morda 750 umrl in Franki oziroma Bavarci so odobrili nastop kneza Gorazda, ki pa je tudi sam preminil že v tretjem letu svoje vladavine.[6]

Krščanski knez in začetek pokristjanjevanja[uredi | uredi kodo]

Frankovski vladar Pipin je po Gorazdovi smrti dovolil, da so Karantanci za svojega kneza izvolili Hotimirja, pri čemer je Hotimir dejansko postal knez šele potem, ko je bil potrjen s strani karantanskega ljudstva.[7] V času Gorazda se misijonarska dejavnost še ni pričela, Hotimir pa je ob povratku v Karantanijo s seboj pripeljal duhovnika Majorana, ki je bil nečak Hotimirjevega krstnega botra Lupa, duhovnika na otoku Auaa.[8] Ob nastopu svoje oblasti je Hotimir priznal podrejenost salzburškemu samostanu Sv. Petra in se že leta 756 obrnil na tamkajšnjega škofa Virgila, ki mu je najkasneje leta 860 na pomoč poslal pokrajinskega škofa Modesta, apostola Karantancev, v času katerega so bile v Karantaniji posvečene tri deželnoknežje cerkve vključno z Gospo Sveto [9][10] Zgodovinar Bogo Grafenauer je pokazal, da je v času Hotimirja že obstajala okrepljena knežja oblast, kar se kaže v obstoju lastnih knežjih vojaških sil in v predpisovanju nekaterih javnopravnih dajatev - npr. pri odločitvi iz leta 852 o dajatvi za salzburškega škofa, ki jo je Hotimir deloma naložil svojemu ljudstvu.[11]

Oslabitev Krarantanije[uredi | uredi kodo]

Zaradi majhnega števila krščanskih duhovnikov in nasprotovanja starovercev proti novi veri si je v Modestovem času težko predstavljati večje uspehe pri pokristjanjevanju.[10] Najmočnejšo oporo je kršanskim misijonarjem nudil sam Hotimir s svojimi velikaši, saj je nova vera opravičevala njihovo oblast nasproti ljudstvu, deloma pa se je nova vera lahko širila tudi med najnižjim slojem nesvobodnjakov.[12] Spreobrnjenci so bili pogosto varovanci oblasti;[13] iz podobnih miselnih okvirjev se je razvila pripoved o plemenitem duhovniku Ingu. Po drugi strani je pokristjanjevanje zbujalo nejevoljo pri svobodnjakih, ki obenem niso marali tujega vpliva, ta odpor pa je verjetno poskušal izkoristiti del tistih karantanskih plemičev, ki so se sami poskušali dokopati do oblasti.[12] Obstaja tudi z dokazi nepodprta možnost, da je zidava krščanskih cerkva in molilnic predstavljala veliko davčno obremenitev za svobodnjake.[13] Vsekakor je do nezadovoljstva prišlo kljub temu, da so salzburški krščanski misijonarji v Hotimirjevem času vsaj v teoriji prisegali na irsko misijonarsko metodo, ki se je zavzemala za čim bolj miroljubno in postopno širjenje krščanske vere.[14] V deželo prihajali predvsem germanski duhovniki, ki so vero širili bolj po frankovskih načelih.[15]

Priložnost za upor je protikrščansko in protigermansko krilo izkoristilo takoj, ko je Hotimir izgubil podporo iz tujine. Prvi udarec za kristjane je bila smrt škofa Modesta v letu 763, skoraj hkrati pa je zaradi Tassilovega bavarskega upora proti Frankom oslabel tudi vpliv tujcev na Karantanijo.[16] Tako je kombinacija oslabitve frankovske moči na vzhodni meji, bavarskega upora in Modestove smrti opogumila staroverce k uporu proti Hotimirju.[10][17] Vendar je Hotimir zgolj z domačimi silami uspel zadušiti tako upor v letu 763 kot upor v letu 765, med tem ko se je misijonarska dejavnost nadaljevala.[17][16] Kljub temu salzburkški škof Virgil ni uslišal Hotimirjeve prošnje, da bi ga prišel v Karantanijo osebno podpret.[18] Hotimirjeve zmage niso odpravile vzrokov za upor: njegova smrt leta 769 in verjetni spori za nasledstvo so Karantanijo potisnili v silovit protigermanski in protikrščanski upor, ki je prerastel v državljansko vojno med leti 768 in 772, ko so bili iz Karantanije začasno izgnani krščanski duhovniki.[17] Ta upor je uspelo zadušiti šele bavarsko posredovanje pod vodstvom njihovega vojvode Tassila, sprva na miren način, nato pa s silo.[13][17]

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. ^ 1,0 1,1 Kos Milko (1934). Conversio Bagoariorum et Carantanorum. Razprave znanstvenega društva v Ljubljani 11, Historični odsek 3.
  2. ^ o prošnji kneza Boruta glej v: Čepič et al. (1979). Zgodovina Slovencev. Ljubljana, Cankarjeva založba. Str. 123.
  3. ^ Kos Milko (1933). Zgodovina Slovencev od naselitve do reformacije. Ljubljana, Jugoslovanska knjigarna. Str. 53
  4. ^ Grafenauer Bogo (2000). Karantanija: Izbrane razprave in članki. Ljubljana, Slovenska matica. Str. 195.
  5. ^ Habijan Vlado (1997). Mejniki slovenske zgodovine. Ljubljana, Društvo 2000. Str. 19.
  6. ^ Grafenauer Bogo (2000). Karantanija: Izbrane razprave in članki. Ljubljana, Slovenska matica. Str. 198.
  7. ^ Grafenauer Bogo (2000). Karantanija: Izbrane razprave in članki. Ljubljana, Slovenska matica. Str. 195.
  8. ^ Čepič et al. (1979). Zgodovina Slovencev. Ljubljana, Cankarjeva založba. Str. 123.
  9. ^ Grafenauer Bogo (2000). Karantanija: Izbrane razprave in članki. Ljubljana, Slovenska matica. Str. 199, 202.
  10. ^ 10,0 10,1 10,2 Čepič et al. (1979). Zgodovina Slovencev. Ljubljana, Cankarjeva založba. Str. 125.
  11. ^ Grafenauer Bogo (2000). Karantanija: Izbrane razprave in članki. Ljubljana, Slovenska matica. Str. 106-109.
  12. ^ 12,0 12,1 Grafenauer Bogo (2000). Karantanija: Izbrane razprave in članki. Ljubljana, Slovenska matica. Str. 202-203.
  13. ^ 13,0 13,1 13,2 Habijan Vlado (1997). Mejniki slovenske zgodovine. Ljubljana, Društvo 2000. Str. 19.
  14. ^ Grafenauer Bogo (2000). Karantanija: Izbrane razprave in članki. Ljubljana, Slovenska matica. Str. 202-207.
  15. ^ Korošec Paola (1990). Alpski Slovani. Ljubljana. Znanstveni inštitut Filozofske fakultete. Str. 22.
  16. ^ 16,0 16,1 Kos Milko (1933). Zgodovina Slovencev od naselitve do reformacije. Ljubljana, Jugoslovanska knjigarna. Str. 59
  17. ^ 17,0 17,1 17,2 17,3 Grafenauer Bogo (2000). Karantanija: Izbrane razprave in članki. Ljubljana, Slovenska matica. Str. 206.
  18. ^ Habijan Vlado (1997). Mejniki slovenske zgodovine. Ljubljana, Društvo 2000. Str. 21.

Viri[uredi | uredi kodo]

  • Čepič et al. (1979). Zgodovina Slovencev. Ljubljana, Cankarjeva založba.
  • Grafenauer Bogo (2000). Karantanija: Izbrane razprave in članki. Ljubljana, Slovenska matica.
  • Korošec Paola (1990). Alpski Slovani. Ljubljana. Znanstveni inštitut Filozofske fakultete
  • Kos Milko (1934). Conversio Bagoariorum et Carantanorum . Razprave znanstvenega društva v Ljubljani 11, Historični odsek 3.
  • -- (1933). Zgodovina Slovencev od naselitve do reformacije. Ljubljana, Jugoslovanska knjigarna.
  • Simoniti Vasko, Štih Peter (1996): Slovenska zgodovina do razsvetljenstva. Celovec, Mohorjeva družba in Korotan.