Papež Pij II.

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
(Preusmerjeno s strani Papež Pij II)
Skoči na: navigacija, iskanje
 Pij II. 
Pinturicchiova freska: Prihod Pija II. v Ancono, 1502-1507 (Siena)]]
Sedež 19. avgust 1458 (izvoljen)
Pričetek papeževanja 3. september 1458 (ustoličen in kronan)
Konec papeževanja 14. avgust 1464 (končal in umrl)
Predhodnik Kalist III.
Naslednik Pavel II.
Redovi
Duhovniško posvečenje 4. marec 1447
Škofovsko posvečenje 15. avgust 1447
posvečevalec Juan Carvajal
Povzdignjen v kardinala 17. december 1456 (kardinal-duhovnik)
Položaj 210. papež
Osebni podatki
Rojstno ime Enea Silvio Piccolomini
Rojen 18. oktober 1405
Corsignano, Sienska republika
danes: Pienza, Italija)
Umrl 14. avgust 1464 (1464-08-14) (58 let)
Ancona (Marke
Papeška država danes: Italija)
Pokopan Bazilika sv. Petra (kapela sv. Andreja)
Narodnost Italijan
Vera katoličan
Starši Silvio Piccolomini
Vittoria Forteguerri
Predhodni položaj
Alma mater Univerza v Sieni
Geslo Aeneam reiicite,
Pium suscipite!
Grb

Drugi papeži z imenom Pij

Catholic-hierarchy.org

Papež Pij II. (rojstvo ime Enea Silvio Piccolomini), italijanski papež in tržaški škof, pesnik, pisatelj, zgodovinar in humanist; * 18. oktober 1405, Corsignano (pri Sieni, danes Pienza, † 14. avgust 1464, Ancona (danes Italija).

Življenjepis[uredi | uredi kodo]

Voigtova podoba v knjigi Pij Drugi (1856)
Mladi Enej Piccolomini[3]
Stara župnijska cerkev v nekdanjem Corsignanu, današnji Pienzi
V župnijski cerkvi San Vito e Modesto v Corsignanu je bil krščen Enej na ime Enea Silvio Bartolomeo Piccolomini
Enej Pikolomini odjaha na Bazelski koncil
Pintoricchijeve freske iz življenja Pija II. v Sienski stolnici.
Pij II. predstavlja Frideriku III. nevesto Eleonoro Portugalsko
Pintoricchijeve freske iz življenja Pija II. v Sienski stolnici

Življenje in delovanje Eneja Pikolominija-Pija II. lahko razdelimo nekako na tri obdobja in sicer:
Prvo obdobje označuje njegovo uveljavljanje kot pesnika, lahkoživca, cesarskega tajnika in pripadnika zborovalstva (konciliarizma).
Drugo se začenja z njegovim vstopom v cerkveno službo, ko zagovarja povezanost z zakonitim papežem, kar ga je pripeljalo do škofovstva in kardinalstva.
Tretje obdobje pa ga kaže končno kot papeža in bojevnika zoper kneze in husite za priznavanje papeškega prvenstva, kakor tudi voditelja križarske vojne zoper Turke. [4]

Otroštvo[uredi | uredi kodo]

Enea Silvio Piccolomini (latinsko: Æneas Sylvius Piccolomini, slovensko: Enej Silvij Pikolomini) se je rodil v Corsignanu, v Val d'Orcia, kot prvorejenec med osemnajstimi otroki. Oče je bil plemič Silvio Piccolomini, mati pa Vittoria Forteguerri, ki je bila prav tako plemenitega in obubožanega rodu kot on. Kraj leži uro hoda od Siene in so ga pozneje, njemu na čast, preimenovali v Pienzo.
Rodbino Piccolomini so že 1385 izključili iz javnega življenja v mestu Sieni, ker je pripadala plemiški stranki; tako so se morali umakniti na skromno posestvo v bližini, kjer so se s težavo preživljali s poljedelstvom. Tukaj je Enea Silvio Piccolomini, stari oče prihodnjega papeža, poskušal s trdim delom ohraniti neko predstavo o prejšnjem ugledu, vendar je umrl v začetku moškosti, in njegov posmrtni sin Silvio je moral ugotoviti, da so oskrbniki slabo upravljali premoženje, kar je zelo zmanjšalo njegovo dediščino. Imel je sicer nekaj izobrazbe, kar pa ni bilo dovolj, da bi se mogel zaposliti. Zato je vstopil v službo kot najemniški vojak pri Viscontiju, častihlepnem in zanimivem gospodarju Milana. V mladosti je živel neurejeno in v poklicu ni dosti napredoval, ker ni mogel ali hotel ustreči svojemu muhastemu gospodu; zato se je vrnil v Corsignano, da bi obdeloval ostanek zemljišča in je večkrat izrekel kako pikro na račun dvorskega življenja. Poročil se je z mlado siensko damo Viktorijo, ki je prav tako kot bila plemenitega, vendar osiromašelega rodu z malo domačijo, ki jo lahko še danes vidimo na hribu. Pridno sta delala, za razvedrilo pa sta se pečala z gojitvijo umetnosti. Tukaj se je torej rodil dne 18. oktobra 1405 prvorojenec, ki so ga krstili po dedku Enej Silvij (Enea Silvio), z dodatkom Jernej (Bartolomeo); največkrat pa je uporabljal latinsko obliko imena Æneas Silvius.
Corsignano – danes Pienza – je prijetno mesto. Pokrajina ni nekaj posebnega, vendar se bohotijo veliki hrastovi gozdovi med njim in Montepulcianom, a kostanjevi pragozdovi segajo vse do Amiate, ki se beli vse do pozne pomladi, a v daljavi se opažajo tudi posamezne skale Radicofanija.
To je bilo čisto zadosti, da je prebudilo dovzetnost fantu, ki je postal med vsemi sodobniki največji občudovalec narave; ko pa je sprejel tiaro, ni bil nikoli tako srečen, ko takrat, ko se je mogel otresti dvornih ceremonij in odgovornosti v svoji visoki službi, ter se podati na kako tiho toskansko pobočje ter osvobodil svojo dušo, ko je zrl po prostranih in lepih prostranstvih; z zanimanjem je opazoval oddaljene mestne stolpe, ki hranijo mladostne spomine in si prizadeval najti mir v zavetju plemenitih gozdnih dreves, ki mečejo sence prek brbotajočega potoka.

Mali Pikolomini se je igral s temi vaškimi otroki kot enak z enakimi. Pravijo,da so se nekoč igrali Umeščanje papeža; čudno znamenje je bilo to, da so prav malega Eneja izbrali za visoko službo in otroci so mu poljubljali noge. Naletel je na podobne nevarnosti kot drugi podeželski dečki. Ko je bil star tri leta, je padel z visokega zidu na kamen in si je glavo tako hudo potolkel, da je imel lasišče vse razmesarjeno. Čeprav se je zadeva zdela brezupna, ga je pozdravil »nepismeni ranocelik« Niccolò Monticuli z vodnim prelivom, z uporabo blagoslovljene vode. Ko jih je napolnil osem, ga je bik odvrgel visoko v zrak. Že v nežni mladosti je moral pomagati staršema pri kmečkem delu, saj je bilo treba nahraniti toliko lačnih ust. Kljub temu pa je njegov oče našel časa, da je omogočil sinu vsaj takšno izobrazbo, kot jo je posedoval sam. Osnovno znanje je dobil Enej pri domačem župniku.
Od osemnajstih otrok jih je več ko deset umrlo že v zgodnjem otroštvu; več od njih so bili dvojčki, a največ jih je pokosila kuga, ki je večkrat prepolovila evropsko prebivalstvo; le dva preživela, ki sta od osemnajstih otrok dosegla odraslost, sta mogla z veseljem in ponosom spremljati hiter Enejev napredek: Katarina (Caterina) in Lavdomija (Laudomia), ki se je poročila z Nannijem Todeschinijem in imela štiri otroke: Antona, Frančiška (Francesco, prihodnji kardinal in papež Pij III.), Andreja in Jakoba. [5]

Enejevemu očetu so leta, ki jih je preživel na Viscontijevem dvoru, prinesla svetovno vzgojo in znanje. Od njega je dobil podlago, ki jo je dopolnjeval župnik v župniji SS. Vito e Modesto. Mala temna cerkvica z okroglim zvonikom še stoji sredi polj zunaj mesta, ponosna na krstni studenec, iz katerega sta dva papeža sprejela krst. [6] Že od vsega začetka se je Enej zagrizel v svoje učenje in posvetil ves svoj prosti čas svojim knjigam. „Kakšno leposlovno vzgojo bi mogel pridobiti tam, rojen na deželi, brez knjig in učiteljev?” se sprašuje Lolli [7] Zato so ga starši poslali na Siensko univerzo.

1423 se je Enej sicer vrnil iz mesta domov v svojo staro hišo na obronku griča, in odšel po severni cesti v Sieno, kjer se je vključil v živahno vseučiliško življenje; odtlej je živel daleč od rojstnega kraja; vsaj ne obstaja noben zapis o tem, da bi se še kdaj vrnil, kar ga je zapustil kot osemnajstletnik, razen 1459 kot poglavar krščanstva. Kljub številnim nalogam, ki jih je opravljal, misel na rojstni kraj ni nikoli utonila v pozabo. Trdne sorodstvene vezi, ljubezen do doma in veselje ter ugodje podeželskega življenja so bili temelj njegove narave. Ko je postal papež, ga je humanist Campani [8] zelo razveselil in razvedril z verzi, v katerih je uporabil kot besedno igro imena njegovih staršev. Dejal je, da je Pij II. bil znan po svoji ljubezni do gozdov in veselja do potovanja, kakor tudi do slave, ki jo prinaša zmagovito osvajanje. Kaj drugega bi pač pričakovali od staršev, ki se imenujeta Silvius (Silvio, Gozdan) in Victoria (Vittoria, Zmaga)?

Victoria – Silvius (latinski izvirnik) Zmaga – Gozdan (slovenski prevod)

Quod victore Pio fieri tot proelia cernis,
Invalidasque suis hostibus esse manus;
Ne mirere: Pium peperit victoria mater
Matris ab uberibus vincere sic didicit.
Quod placeant silvae, et magnum lustraverit orbem
Silvius hac genuit conditione pater.
Jure igitur latae spaciatur, et omnia vincit,
Patris obire orbem, vincere matris habet. [9]

Da je kot zmagovalec Pij zapustil toliko bitk,
In osłabił roke svojih tolikerih sovražnikov,
Ne čudi: zmagovalca Pija je rodila mati Zmaga (Victoria, Vittoria),
Premagovanja se je na naučil že na materinih grudih.
Da so mu ugajali gozdovi in širni svetovni razgledi,
To je podedoval od očeta Gozdana (Silvius, Silvio).
Po pravici je torej imel široke nazore, vse je premagal,
Od očeta je nasledil spopadanje s svetom, od matere pa njegovo premagovanje. [10]

Mladost v renesančnem slogu[uredi | uredi kodo]

Plemiški stan je spodbujal Eneja – zlasti v prvem delu njegovega življenja, da se je trudil nazaj pridobiti imenitnost, ki so jo nekoč že imeli pa jo potem izgubili. V ta namen je izkoristil svoje velike pisateljske in diplomatske sposobnosti. 1423 je nadarjenega sina poslal oče študirat pravo v Sieno. Mladenič pa ni sledil očetovim navodilom, ampak svoji neustavljivi strasti za branjem. Žrtvoval je nočne ure in denar za hrano, da si je izposojal priljubljene rokopise klasikov Cicerona, Livija in Vergila ter sodobnika Petrarka ter jih prepisoval in prirejal za lastno uporabo. Ko je prepisoval in oponašal svoje vzore, je polagoma postal tudi sam tvorec pesmi v latinščini in ljudskem jeziku, in sicer največ ljubezenskih in posvetnih. V tem obdobju, ko si je prisvajal "humanae litterae", se je 1429 podal v Florenco, kjer je poslušal Filelfova grška predavanja . Tukaj se je torej temeljito humanistično izobrazil. Poslušal je predavanja pomembnih pravoznancev, ki so bili naklonjeni konciliarizmu. Tam se je srečal tudi z Bernardinom Sienskim, čigar pridige so ga tako pretresle, da je hotel postati redovnik; to mu je pa odsvetoval sam svetnik, ker v njem ni opazil poklica; predvsem pa so ga od odločitve odvrnili njegovi lahkomiselni prijatelji. To pripoveduje sam papež v svoji knjigi »De viris illustribus«.
Po dveh letih se je vrnil domov na zahtevo staršev, kljub hudemu odporu do prava, čigar študij je moral nadaljevati. [11]

Posvetna kariera[uredi | uredi kodo]

Papež Pij II. in cesar Friderik III.

Ko je potoval skozi Sieno na svoji poti na Bazelski koncil, je fermski škof Capranica povabil Eneja, naj ga spremlja kot njegov tajnik; tja sta prispela 1432, in se pridružila nasprotnikom papeža Eugena IV.. Piccolomini pa je kmalu zapustil slabo plačano službo in se pridružil kardinalu Albergatiju, ki ga je spremljal na številnih potovanjih, tudi na zborovanje v Arras, ki je leta 1435 razpravljalo o miru med Burgundijo in Francijo. V istem letu ga je njegov gospodar poslal na skrivno misijo na Škotsko. Potovanje je bilo zelo viharno in Enej se je zaobljubil, da bo v primeru, če bo ostal pri življenju, poromal bos od pristanišča prihoda do najbližjega svetišče Matere Božje. Ladja je res pristala v Dunbaru in od tod je šel deset kilometrov skozi led in sneg do svetišča Whitekirk; pri tem je zbolel za protinom, od česar je trpel preostanek svojega življenja. Po vrnitvi s Škotskega kardinala Albergatija ni več našel v Baslu; ostal je v mestu odločen, da tukaj izkoristi svojo humanistično omiko in govorniški talent postavi v službo Bazelskega koncila, ki mu je zaupal več pomembnih funkcij. Nadaljeval je sodelovanje z nasprotniki Evgena IV. in povezovanje z malim krogom prijateljev, ki so častili antiko in se vdajali razuzdanemu življenju. Da se je strastem vdajal tudi on, se je pokazalo tudi z rojstvom dveh nezakonskih otrok, za katera je priznal očetovstvo in zanju tudi primerno poskrbel: eden se je rodil na Škotskem, drugi v Strasburgu; renesančna miselnost se zrcali tudi iz njegovega lahkomiselnega opisovanje, v katerem slavi svoje lastne stranpoti. Nizka nravna raven tiste dobe lahko deloma pojasni tako ravnanje, obenem pa moramo vedeti, da še ni prejel svetih redov; ko so mu jih ponudili v zvezi z visoko cerkveno službo v Bazlu, jih je gladko odklonil, ker si ni hotel naložiti bremena zdržnosti. [12]

Nato je bil imenovan za voditelja obredov v konklavu, ki je izvolil 1439 Amadeja Savojskega za za papeža, ki si je nadel ime Feliks V. – in si je izvolil Piccolominija za tajnika. Kot bistroumni diplomat je kmalu opazil, da protipapež nima ugleda in da se ne bo dolgo obdržal; ko je pripadal odposlanstvu Bazelskega koncila na državnem zboru v Frankfurtu 1442, je spet spremenil gospodarja. Njegovi sijajni leposlovni dosežki so tako navdušili cesarja Friderika III. [13], da je je kronal za cesarskega pesnika že tega leta in mu ponudil mesto v svoji službi, ki ga je z veseljem sprejel.

Cerkvena kariera[uredi | uredi kodo]

11. novembra 1442 je Enej zapustil Bazel in odšel na Dunaj, kjer je v januarju naslednjega leta sprejel dolžnost tajnika v cesarski pisarni. Polagoma se je odmikal od podporništva protipapežu in končno postal istomišljenik papeža Evgena IV. zlasti pod vplivom cesarskega kanclerja Schlicka [14], čigar naklonjenost je užival. Takrat je popolnoma pretrgal povezavo s papeževimi nasprotniki in je pozneje obžalovaje zapisal:

 »Ko le ne bi bil nikoli v življenju videl Bazla!« [15]

Formalna sprava med njim in zakonitim papežem je potekala 1445, ko je prišel v Rim na uradni obisk; razrešen je bil od izobčenja in cenzur, ki si jih je nakopal kot pristaš protipapeža. Vštric s to spremembo je šla njegova notranja in nravna preobrazba. Marca 1446 je prejel diakonsko posvečenje na Dunaju. Istega leta mu je uspelo razbiti Ligo volivcev, enako nevarno Evgenu IV. kot Frideriku III.; kmalu zatem je bil član poslanstva, ki je papežu izjavilo vdanost skoraj cele Nemčije 1447. [16]

Piccolomini je kot sposoben cesarski diplomat prekrižaril celo Evropo. Omikan, duhovit, opremljen s temeljitim znanjem je bil v eni osebi pesnik, zgodovinar, zemljepisec, politik in diplomat – le duhovna oseba ne. Ko je pa prejel duhovništvo, škofovstvo in kardinalstvo, je postal na mestu tudi kot dušni pastir; pa tudi kot papež je živel zgledno. [17]

Kot štiridesetletnika, ko je blestel na vrhuncu politične in literarne slave, se ga je 1445 namreč polotila huda bolezen; po ozdravitvi se je zresnil in spremenil. Njegovo spreobrnjenje je bilo temeljito, trajno in odkritosrčno, kot je glede tega pisal on sam istega leta prijatelju Gersu: [18]

»Čas hiti; staramo se, bliža se smrtni dan; mar ne smemo več misliti toliko na to, kako bomo živeli, ampak kako bomo umrli? Ubog in brez Božje milosti je človek, ki se ne poglobi vase, ki se še ne pozna, ki svojega življenja ne popravi... Jaz se že poglabljam vase – ko bi le ne bilo prepozno! – tukaj so sveti postni dnevi, zveličavni dnevi, čas usmiljenja!« 

To je potrdil tudi z dejanji. Sprejel je cerkvene redove. Takrat, 6. marca 1446, je ves srečen pisal prijatelju Campisiju:

«Jaz sem že subdiakon, kar me je nekdaj navdajalo z zgrozo; toda poslovil sem se od lahkomiselnosti, po kateri sem se poprej hotel vzdigovati med posvetneži. Ničesar si ne želim več tako goreče kot duhovniškega stanu. Čez osem dni bom z Božjo pomočjo diakon in nato bom sprejel duhovniško dostojanstvo.« To se je pa zgodilo vsekakor v Rimu.

Ne le hitro poslabšanje zdravja, ampak še bolj duhovno dozorevanje spričo velikih preizkušenj, ki so se zgrinjale nad krščanstvo in nad Cerkev, je v njem povzročilo globoko in iskreno spremembo; od oktobra 1444 kaže nov verski zagon in voljo služiti samo Bogu. Odslej začne bolj skrbeti za svojo oddaljeno domovino, ki je ni pravzaprav nikoli pozabil; predvsem pa ga skrbi usoda Cerkve; spoznal je namreč, da parlamentarna bazelska zbornost ne bi mogla prenoviti Cerkve niti je obvarovati pred nevarnostjo, da se bo razdrobila v narodne Cerkve; torej je potrebno iskati rešitev v močnejši edinosti okrog papeža. [19]

Nikolaj V. ga je v znamenje priznanja za vnemo pri sklepanju frankfurtskega sporazuma imenoval 1447 za tržaškega, čez dve leti pa za sienskega škofa; Kalist III. pa mu je malo pred svojo smrtjo, 18. decembra 1456, poslal kardinalski klobuk. [20]

Papež[uredi | uredi kodo]

Pinturicchijeva freska
Prihod Pija II. v Ancono
(Siena 1502- 1507)
Pinturicchio - Izvolitev Pija II.

Preden je izdihnil Kalist III. 6. avgusta 1458, so se že zbrali kardinali na konklave, da bi mu izvolili naslednika; bali so se posledic nepotizma, ki se je razbohotil med njegovim vladanjem. Zato so sklenili nekaj dogovorov glede prihodnjega papeža. Najvažnejši je bil tisti o prenovi kurije, potrjevanju škofij in opatij ter o imenovanju novih kardinalov. Zoper »Katalonce« so se najbolj izdivjali Orsinijevci. V konklavu je po smrti Kalista III. , iz katerega je izšel kot papež, sodelovalo 18 kardinalov: 5 Italijanov, 5 Špancev, 2 Francoza, 2 Grka in 1 Portugalec. Kardinal Rodrigo Borgia je odločilno prispeval k njegovi izvolitvi. [21] Zborovanje je bilo vse prej kot mirno; končno so se osredotočili na eno ime, ki ga je podprl celo najmlajši kardinal Rodrigo Borgia in dva kardinala Colonna; 16. avgusta so že izvolili papeža: kardinala Eneja Silvija Piccolominija, ki je bil posvečen in kronan 3. septembra z imenom Pij II. Francoska kardinala sta poskušala preprečiti njegovo izvolitev glede na stranpoti mladega humanista, češ da bo vodi Cerkev bolj po pogansko kot po krščansko. [22]

Novoizvoljeni papež je imel le petdeset let, vendar sta ga ogrožali in mu povzročali hude bolečine protin in katar; tudi tako hitro se je staral, da ni bilo upanja na dolgo življenjsko dobo. Majhne postave in čokat je imel neprijazno, vendar ljubko držo, iz katere je sijalo človeško sočutje in občutljivost za višje stvari. Ime, ki si ga je izbral, je spominjalo na Vergilovega "Pius Aeneas" [23] , in ne na svetega papeža Pija I., kot bi kdo na prvi pogled pomislil; vsekakor težko, da je mislil na prvega papeža tega imena, ampak raje - po pravi humanistični umetnosti - na Vergilijevega »Pobožnega Eneja«. [24] Tega imena si ni torej izbral toliko zaradi svoje neozdravljive z antiko nadahnjene uglajenosti, kolikor bolj zato, da bi izrazil verski vidik svoje vodilne vloge papeža kot poglavarja Cerkve. Ne bo odveč povedati, da je izvolitev za papeža pomenila prelomnico v njegovem osebnem življenju in preoblikovala njegov nravni značaj. Znan je odlomek iz njegovega pisma, kjer obžaluje, da je napisal delo Historia de duobus amantibus (Zgodba dveh zaljubljencev) ter vabi svoje morebitne obrekovalce, naj pozabijo težko zgodbo njegovega zasebnega življenja ter da naj upoštevajo le njegovo javno vlogo kot Kristusovega namestnika:

Latinski izvirnik – Slovenski prevod –

"Nec privatum hominem pluris facite quam pontificem: Aeneam reiicite, Pium suscipite!"

"Ne glejte me toliko kot zasebnega človeka, ampak bolj kot papeža: Eneja zavrzite, Pija sprejmite!"[25]

Križarska vojna[uredi | uredi kodo]

Leto 1453 je bilo usodno za celo krščanstvo: 29. maja je padel v roke Mohameda II. Carigrad; humaniste, ki so občudovali staro grško umetnost, znanost in literaturo, je ta dogodek še toliko bolj pretresel. Humanist in škof Piccolomini je ob tem napisal pretresljiv spis Dialogus, ki se nanaša na papeško moralno veljavo – kakor tudi na nujnost križarske vojske, ki bi zaustavila nezadržno otomansko prodiranje v Evropo – posledica tudi nesloge v Cerkvi – kakor tudi med evropskimi vladarji. [26]

Razširila se je govorica, da je turški sultan razočaran nad muslimansko vero in da se je zato odpovedal prestolu 1446, ter da je pripravljen sprejeti krščansko učenje. Svojim sodelavcem je papež govoril, da želi spreobrniti vse muslimane na krščanstvo. V zvezi s tem je pisal sultanu 1461 dolgo in učeno pismo ter v njem razložil krščanstvo, pa tudi pobijal učenje korana. Mohamedu II. je obljubljal celo kronanje z rimsko cesarsko krono, če sprejme krščanstvo. Tako bi postal Rim zopet središče vesoljnega sveta, čisto v duhu humanizma; vendar se Turku na tako ponudbo ni zdelo vredno niti odgovoriti.
Ko je spoznal, da s spreobračanjem ne bo nič, je menil, da bo treba razglasiti križarsko vojno, ki bi zavrla prodiranje Turkov. Da bi uspešno izvedel križarsko vojno proti muslimanom, je hotel papež najprej pomiriti med seboj se vojskujoče krščanske vladarje. V ta namen je sklical kongres, ki pa je doživel popoln polom. Za sedež kongresa je najprej izbral Videm; ker Benečani niso hoteli skaliti dobrih odnosov s sultanom, je izbral Mantovo . Januarja 1459 je papež zapustil Rim skupaj z desetimi kardinali in šestdesetimi škofi. 27. maja 1459 je prek Assisija, Perugie in Siene prispel v Mantovo. Mesto je mrgolelo tujcev, vendar večine evropskih vladarjev ni bilo opaziti. 26. septembra se je začela prva seja, kjer so nastopili vladarji manjših grških in italijanskih državic z navdušenimi govori, ki jim pa niso sledila ustrezna dejanja.

Ko se je vrnil v Rim, je 22. oktobra 1463 objavil bulo z napovedjo križarske vojne polno navdušenja. Ker se niso zganili vladarji velikih evropskih držav, se je sam postavil na čelo podjetja. Pripravljen je bil darovati za stvar svoje življenje, a pridobiti tudi mučeniško krono. Za zbiranje križarjev je določil Ankono (Jakin), vendar se velike sile niso niti sedaj zganile. Nameraval je namreč iz Ankone priti do Dubrovnika , od koder naj bi križarska vojska krenila naprej s podporo ogrskega kralja Matija Korvina in albanskega junaka Skenderbega.
Čeprav je bil hudo bolan - imel je visoko vročino -, se je 18. junija 1464 odpravil iz Rima in po mescu dni prispel v Ankono. Tam pa ni našel pričakovanih ladij in vojakov, ampak nesposobne mešanica najemnikov, od katerih je moral večino odpustiti. Nekaj beneških ladij je priplulo šele 12. avgusta – prepozno torej, kajti v noči od 14. na 15. avgust je že umrl; vojaki so se tedaj razšli in dož se je vrnil v Benetke s svojimi 12-imi galejam, ki še zdaleč niso zadostovale za tako veliko podjetje.
Ko je Pij II. umrl, so se kardinali, ki so ga spremljali v Ankono, vrnili v Rim in se zvečer 28. avgusta zaprli v konklave. [27]

Obsodba suženjstva[uredi | uredi kodo]

Pij II. je obsodil suženjstvo v pismu z dne 7. oktobra 1462 škofu Rubikona Ad episcopum Rubicensem na Kanarskih otokih, ki je bil Diego López de Illescas (1460-1468) [28]. Na to se sklicuje več papežev in tudi Gregor XVI. v svojem pismu In supremo apostolatus z dne 3. decembra 1839, ko obsoja zasužnjevanje in trgovino s sužnji. Pij II. obsoja kot magnum crimen (velik zločin) zasužnjevanje komaj krščenih zamorcev. Papež naroča škofom, naj uporabijo cerkvene kazni zoper prestopnike. [29]

Papež Pij II. in Slovenci [uredi | uredi kodo]

Stolnica sv. Justa v Trstu; nad vhodom levo je grb ter doprsni kip Pija II.
Grb in doprsni kip Pija II. pred vhodom v Tržaško stolnico
Umestitev prvega ljubljanskega škofa Žiga Lamberga 1463

Imenovanje za škofa je Eneja Piccolominija doletelo v Ljubljani. Da se je tu dobro počutil, dokazuje dejstvo, da se je v kranjsko deželno glavno mesto vrnil še dvakrat kot tržaški škof, in sicer 1449. in 1451.

Piccolomini je bil edini papež, ki se je, preden se je povzpel na Petrov sedež, na terenu osebno seznanil z razmerami v delu notranjeavstrijskih dežel, kjer so živeli Slovenci. [30] [31]

Mesto Trst se ga spominja s ponosom, čeprav je bil škof tukaj le tri leta: 1447-50 in ni mogel veliko storiti za hitrejši razvoj tega primorskega mesta. Že takrat, kakor tudi pozneje, za časa škofovanja v Sieni, si je največ prizadeval za zbližanje med duhovščino in nemškim cesarstvom.

Spomin na Pija II. hranijo tudi v Dutovljah. Tamkajšnja cerkev je posvečena sv. Juriju. Zgrajena je bila 1450. in posvečena 13. julija istega leta. Posvetil jo je tržaški škof Enej Silvij Piccolomini. Na desni strani ob glavnem vhodu je njegov doprsni kip. [32]

O Eneju Silviju Piccolominiju je Alojz Rebula napisal roman Zeleno izgnanstvo (1981). Piccolominijevi spisi so bili vir romanopiscem, ki so se lotevali zgodovine celjskih grofov, pri nas Franu Deteli, Veliki grof (1885). Kot dvorni pisar Friderika III. je razširjal negativno podobo celjskih grofov, ki so ogrožali habsburške interese v slovenskem prostoru; drugi menijo, da jih je "imel v želodcu" z razlogom.

Z listino z datumom 27. marca 1461 je Pij II. ukazal opatu iz Podkloštra na Koroškem , naj zgladi spor med kostanjeviško opatijo in pletersko kartuzijo zaradi posestnih meja.

Ustanovitev ljubljanske škofije[uredi | uredi kodo]

Cesar Friderik III. je 6. decembra 1461 v smislu načel tedanjega državnega cerkvenstva podpisal ustanovno bulo za ljubljansko škofijo. Ustanovitev nove škofije je potrdil papež Pij II. 6. septembra 1462. V tej listini je Ljubljani podelil značaj »odličnega mesta«, jo izločil iz neposredne oblasti oglejskega patriarha, cerkev sv. Nikolaja povzdignil v stolnico, potrdil ustanovo škofije in kapitlja, radovljiškega župnika imenoval za prošta, šentviškega za stolnega dekana, župnike vtelešenih župnij in beneficiata pri kapeli na Pšati pa za stolne kanonike. Vse novi škofiji dodeljene kraje je izločil iz oglejske uprave.
8. septembra 1462 je potrdil zlato bulo, s katero je bila ustanovljena ljubljanska nadškofija. [33]

Z bulo 10. septembra 1462 ie izvzel tudi škofa in njegov kler izpod patriarhove sodne oblasti. Za prvega ljubljanskega škofa je cesar, ki si je pridržal to pravico, imenoval Žiga Lamberga, župnika v Šmartinu pri Kranju, ki se je na cesarskem dvoru seznanil s Piccolominijem in postal njegov prijatelj. Verjetno ga je v škofa posvetil papež sam. [34] Potrdil je torej ustanovitev Ijubljanske škofije (1462), kar je imelo velik pomen za slovensko zgodovino.

Zato je ljubljanski stolni kapitelj to obletnico obeležil tudi z zunanjo slovesnostjo, saj sta bila na isti dan ustanovljena tudi stolni, danes metropolitanski kapitelj in stolna župnija. Za to priložnost je župnik in prošt Jože Lap povabil predstavnika svetega očeta, apostolskega nuncija v Sloveniji Juliusza Janusza, da je prav na isti dan v četrtek, 6. septembra, vodil somaševanje. Pri maši je prepeval zbor z orkestrom pod vodstvom Gregorja Klančiča Schubertovo mašo v G-duru. Ob nadškofu Antonu Stresu, pomožnem škofu Antonu Jamniku in proštu Jožetu Lapu so somaševali še kanoniki slovenskih kapitljev iz domovine in zamejstva (Celovca, Krke in Trsta) ter župniki slovenskih stolnih župnij ter duhovniki, ki delujejo v ljubljanski stolnici. Vsem je na začetku maše namenil svoj pozdrav stolni župnik prelat Lap.

Po maši je bil ogled razstave, ki jo je pripravila Sulčičeva o življenju in delu papeža Pija II. in so jo odprli pred slovesno mašo. Pregledno razstavo o njegovem življenju, delu in dosežkih je uredila v povezavi s 550-to obletnico ustanovitve Ljubljanske škofije založba Družina v svoji galeriji na Krekovem trgu. [35]

Starotrški župnik[uredi | uredi kodo]

Preden je postal papež, je bil župnik v Starem trgu pri Slovenj Gradcu. V zvezi s tem se je ohranila ljubka anekdota, ki pravi takole:

Eneja Silvij Piccolomini, znani tajnik cesarja Friderika IV. in pozneje (od l.1458 do l.1464) papež pod imenom Pij II., je bil tudi župnik v Starem trgu pri Slovenjgradci. Ko Starotržani zvedó, da so njih nekdanji, veselih burk polni župnik papež postali, podá se jih nekaj, kakor se pripoveduje, v Rim, da jim čestitajo.

Ko pridejo v sobo, kjer papež tujce sprejemajo, jih Pij II. ne poznajo več. Starotržani se tolažijo s tem, da jih le nočejo takoj tu pred vsemi spoznati, a da bo uže pozneje drugače. Ko se prvi Starotržan pripogne, da poljubi sv. relikvije na papeževih nogah, zmajejo papež slučajno z nogo. Starotržan, mislé, da je to znamenje, da jih papež poznajo, nagovori jih prav po domače:

»No, so še zmiraj tak nor’c[36], kot so pred bili?« Na tem originalnem ogovoru spoznajo papež svoje ljube nekedanje farane, sprejmejo jih prijazno, pogostujejo celi teden ter jih konči bogato obdarovane odpustijo. [37] [38]

Dela[uredi | uredi kodo]

Seznam glavnih del[uredi | uredi kodo]

  • Commentarii de gestis Basiliensis Concilii (1440)
  • Libellus dialogorum de generalis concilii auctoritate et gestis Basileensium (zgodovinski spis): (1440). Piccolomini izpostavlja prednost koncila nad papežem pri odločitvah, ki zadevajo vesoljno Cerkev.
  • De rebus Basileae vel stante vel dissoluto concilio gestis commentariolum (zgodovinski spis): (1450) Libellus dialogorum, v katerem kot tržaški škof zavrača konciliaristična stališča, zagovarja pa papeško plenitudo potestatis (polno oblast).
  • De viris aetate sua claris (1440-50)
  • Historia rerum Federici III imperatoris sive Historia Austrialis (1452-58)
  • Historia Gothorum (1453)
  • Cosmographia: spis o zvezdoznastvu (1458)
  • Historia Bohemica (1458)
  • De Bohemorum origine (1538) [39]
  • Azija
  • Evropa
  • De ritu, situ, moribus et conditione Germaniae (Digitalisat)
  • Historia rerum ubique gestarum locorumque descriptio; delo je bolj znano kot Cosmographia (1458) [40]
  • Commentarii rerum memorabilium quae temporibus suis contigerunt (1463). [41][42] To je edini obstoječi življenjepis kakega papeža, če ne upoštevamo Janezovega duhovnega življenjepisa Povest duše.
  • Historia de duobus amantibus (De Euryalo et Lucretia) (Ljubezenska zgodba o Evrijalu in Lukreciji; novele)
  • De duobus amantibus. Johann Schilling (Solidi), Basel ok. 1473–1474
  • Cinthia: pripoveduje ljubezenske dogodivščine po zgledu na latinskega pesnika [[Sekst Propercij|Propercija[43].
  • Chrysis (komedija v Plavtovem slogu)
  • De curialium miseriis (šaljiva – tudi danes zanimiva - povest o dvornih zgodah in nezgodah)
  • Tractatus de liberorum educatione (1450; pismo o vzgoji dečkov za ogrskega kralja Ladislava V., kjer poudarja pomen slovnice za kulturno vzgojo osebe)
  • Epistula ad Mahumetem
  • Epistolae familiares. Johannes de Westfalia, Louvain 1483 (Digitalisat)
  • Številna pisma pomembnim osebnostim

Spisi, "Komentarji" in bule (zunanje povezave)[uredi | uredi kodo]

Bule, okrožnice[uredi | uredi kodo]

  1. Vocabit nos Pius. S to bulo z dne 13. oktobra 1458 je sklical kongres evropskih vladarjev v Mantovo glede posvetovanja o pripravi križarske vojne zoper vse bolj napredujoče Turke.
  2. Etsi ex suscepti. Ta bula z dne 15. oktobra 1458 je »de regula S. Clarae et constitutionibus S. Coletae.«
  3. Execrabilis. S to bulo z dne 18. januarja 1460 je prepovedal sklicevanje na ekumenski koncil zoper papeža pod kaznijo izobčenja.
  4. Ad episcopum Rubicensem. S to bulo z dne 7. oktobra 1462, ki jo je naslovil na Rubicenskega škofa, obsoja suženjstvo, ki so ga izvajali Portugalci v Gvineji
  5. In minoribus agentes. S to bulo z dne 26. aprila 1463, ki jo je naslovil na rektorja Univerze v Kölnu, se je odvrnil od svojih mladostnih zablod in priporočal, da naj verniki raje sledijo njegovo sedanje, papeško učenje in ravnanje. [44]
  6. Ezechielis prophetae. Poziv na križarsko vojno zoper Turke z dne 22. oktobra 1463.

Smrt in spomin[uredi | uredi kodo]

Smrt Pija II. - Pinturicchio
Grobnica Pija II. v cerkvi Sant’Andrea della Valle v Rimu

Papež je bil izčrpan od napornega potovanja; dodatne muke so mu povzročili Benečani, ki niso poslali obljubljenih štirideset galej in ladij, ki bi naložile vojake. Končala pa ga je kuga, ki je skupaj z lakoto začela divjati po mestu ob Jadranu. Ko sta končno 11. avgusta pripluli iz Benetk dve veliki potniški ladji, ki jim je naslednji dan sledilo dvanajst galej pod poveljstvom samega doža Mora, se je začel papežev smrtni boj in agonija. Umrl je v Ankoni, na griču S. Ciriaco, v noči med 14. in 15. avgustom 1464. 17. avgusta so truplo prepeljali v Rim, kjer so ga pokopali v umetniški dragulj, ki ga je postavil Pij II. v Vatikanski baziliki – v kapelo svetega Andreja, zgrajeno posebej za sprejem dragocene relikvije – glave svetega apostola Andreja, ki jo je v Rim prinesel marca 1461 pobegli bizantinski cesar Tomaž Paleolog [45]. Prenos relikvije je imel velik simboličen pomen, saj je predstavljal končno združenje v Rimu dveh apostolskih bratov, stebrov dveh krščanskih družin Zahoda in Vzhoda; slavili so ga slovesno na Cvetno nedeljo 1462, kar je Pij II. na dolgo in široko opisal v VIII. knjigi Opomb (Comentarii). Poldrugo stoletje pozneje – ko je hotel Pavel V. razširiti novo baziliko sv. Petra, so podrli tudi kapelo sv. Andreja. 1623 so veliki nagrobni spomenik Pija II. prenesli skupaj s spomenikom njegovega nečaka Pija III. v cerkev San Andrea della Valle v Rimu, kjer počivata še danes. [46] [47] [48]

Papež Pij II. je torej umrl, ne da bi uresničil svoj življenjski cilj – osvojitev Carigrada in spreobrnitev muslimanov. Kljub temu pa je na neki način Enej Piccolomini vseeno dosegel; v Ankoni je dočakal in doživel “lepo smrt”: tako, kot je o njej prebiral v klasikih svoje mladosti; ko so na obzorje prihajale beneške ladje, je bil on tamkaj osebno navzoč z veliko zamislijo, z izredno lepo idejo, ki bo proslavila njegovo ime, saj to je bil smisel celotnega njegovega življenja. Tako je tudi zapisal v svojih Opombah, kjer je o sebi napovedal:

Comentarii – italijanski prevod – Opombe - slovenski prevod –

"“Enea Silvio Piccolomini sarò lodato e rimpianto quando poi estinto non lo si potrà più riavere. Cesserà l’invidia dopo la sua scomparsa e, dimenticate le passioni che sovvertono il giudizio, risorgerà la fama vera e schietta che collegherà Pio tra i pontefici illustri”

"Eneja Silvija Pikolominija bodo obžalovali in hvalili, ko bo ugasnil, da ga ne bo mogoče več priklicati nazaj. Prenehala bo nevoščljivost po njegovi smrti, pozabljene bodo strasti, ki bi omajale sodbo; vstala bo resnična slava in brez pridržka ga bodo prištevali med slavne papeže.

Zgodovina mu je dala prav. [49]

Rojstni kraj[uredi | uredi kodo]

Pienza – zgledno, vzorno, idealno mesto

Pienza proslavlja šesto stoletje od rojstva svojega »ustanovitelja«, Silvija Eneja Pikolominija. Ko je on enkrat postal papež z imenom Pij II., je hotel spremeniti rojstni kraj Corsignano v »vzorno mesto«, ki ga še dandanes mnogi občudujejo in je pod zaščito Unescove svetovne dediščine. Kot zavetnik humanistov je zaposlil stavbenika Rossellinija, da bi spremenil njegovo rojstno vas Corsignano v mesto Pienza. Rossellinijeve stavbe in mestni načrt predstavljajo zgodnji primer renesančnega mestnega načrtovanja. [50]

Ob tej obletnici potekajo v kraju prireditve v čast tega slavnega humanista, načrtovalca križarske vojne, velikopoteznega papeža in Marijinega častilca in moža, ki je predvidel Evropsko zvezo. [51] [52]

De Capra & Albergo [uredi | uredi kodo]

Malahijeva prerokba pravi o njem, da izhaja Od koze in gostilne (latinsko De Capra & Albergo; angleško From a nanny-goat and an inn). Temu sledi razlaga, da je Sienčan, ki sta ga imela za tajnika kardinala Capranicus in Albergatus. (latinsko Senensis, qui fuit à Secretis Cardinalibus Capranico & Albergato; angleško A Sienese, who was secretary to Cardinals Capranicus and Albergatus.) Pij II. je bil tajnik kardinalu Capranicu in kardinalu Albergatiju, preden je bil izvoljen za papeža. [53]; [54]

Ocena[uredi | uredi kodo]

V mladosti je bil vnet zagovornik konciliarizma, a pozneje, ko je bil papež, je nasprotno zagovarjal papeževo oblast nad koncilom. Na vse načine je skušal organizirati veliko križarsko vojsko proti Turkom, da bi osvojil Carigrad in je leta 1463 proglasil sveto vojno proti islamu, ki je pa evropski vladarji niso podprli. Ko je v Anconi zbiral ladje in mornarje za križarsko vojsko, ga je doletela smrt, po kateri je vse navdušenje križarjev splahnelo.

Komaj je Enej Pikolomini bil izvoljen za papeža Pija II., so ga kar naprej začeli prositi za denar sorodniki, ki so se prej delali, ko da ga ne poznajo. Takrat je začel pogosto izgovarjati tale rek (ki pa veliko pove o človeških nraveh):

Aneddoti storici – italijanski izvirnik – Zgodovinske pripovedi - slovenski prevod –

"“ Allor ch'io era Enea nessun mi conoscea: ora che sono Pio tutti mi chiaman zio!”

"“Takrat, ko sem bil Enej, me ni nihče poznal: sedaj, ko sem Pij, me vsi kličejo stric! ” [55]

[56] [57]

Bil je pesnik, pisatelj, mecen, predvsem pa umetnik in humanist, kakor tudi spreten diplomat in politik. Piccolominijev humanizem je bil le sredstvo za uveljavitev cerkvene moči in njegovih osebnih teženj. Veliko je pisal, tudi izrazito posvetnih del, ki so prevladovala do njegovega duhovniškega posvečenja (1444). Slogovno najpopolnejši je njegov življenjepis Comentarii (Opombe) v dvanajstih knjigah, ki predstavlja poveličevanje njegovega delovanja in še posebno papeževanja, pa tudi neizčrpen vir za osvetlitev tedanjega obdobja.

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. ^ Celotni naziv škofije Siena: Arcidiocesi di Siena-Colle di Val d'Elsa-Montalcino
  2. ^ nazivi varminske škofije poljsko: Archidiecezja warmińska; de: Erzbistum Ermland; it: Arcidiocesi di Varmia
  3. ^ Bild aus "Pius der Zweite" von Dr.Georg Voigt, 1856 (slika iz knjige Pij Drugi od dr. Georga Voigta, 1856)
  4. ^ "Ein Mattsieser Pfarrer wird Papst". Mattsies INFO. 2016. Pridobljeno dne 15. januar 2016. 
  5. ^ "Æneas Silvius (Enea Silvio de' Piccolomini-Pius II.) orator, man of letters, statesman, and pope; by Boulting, William". Archive.org. 1908. Pridobljeno dne 1. januar 2016. 
  6. ^ Pij II. in njegov nečak Pij III.
  7. ^ Gregorio Lolli pavijskemu kardinalu, v: Cardinalis Papiensis Epistolae, Ep. 47 (tiskano v ’’Commentarii’’, Pii ii, pp. 492-5).
  8. ^ Giovanni Antonio Campani (1429-1477) humanist in prijatelj Pija II.
  9. ^ Commentarii, lib. ix. p. 217 . " Do not marvel if you see Pius victorious in every battle, and the strength of his enemies of no avail.
  10. ^ "Full text of "Pius II (Aeneas Silvius Piccolomini) the Humanist Pope"". Cecilia & Catherine M.Ady. Pridobljeno dne 27. november 2015. 
  11. ^ "Marco Pellegrini: Pio II". Treccani.it: Enciclopedia dei Papi. 2000. Pridobljeno dne 27. november 2015. 
  12. ^ "Pope Pius II". Catholic Encyclopedia. 1911. Pridobljeno dne 27. november 2015. 
  13. ^ Friderik III. Habsburški (1415-1493): 1424 vojvoda Notranje Avstrije, 1458–1461 nadvojvoda Spodnje Avstrije, 1463–1485 in 1490–1493 nadvojvoda Avstrije, rimsko-nemški kralj Friderik IV. od 1440, kralj Lombardije in rimski cesar Friderik III. 1452–1493
  14. ^ Gašper (Kaspar) Schlick (1396-1449) , brat freisinškega škofa Henrika II. Schlicka, je bil kancler svetorimskega cesarstva in prvi laik v tej službi; papežu Evgenu se je Enej približal v znamenje globoke hvaležnosti, da je njegovega brata postavil na tako pomembno mesto
  15. ^ F. Chobot. A pápák története. str. 316. 
  16. ^ "Pope Pius II". Catholic Encyclopedia. 1911. Pridobljeno dne 27. november 2015. 
  17. ^ J. Gergely. A pápaság története. str. 182. 
  18. ^ "William Boulting: Æneas Silvius (Enea Silvio de' Piccolomini-Pius II.) orator, man of letters, statesman, and pope". Archibald Constable and co. 1908. Pridobljeno dne 1. januar 2015. 
  19. ^ "Pio II papa di Giovanni Battista Picotti". Treccani.it. Pridobljeno dne 27. november 2015. 
  20. ^ F. Chobot. A pápák története. str. 316.317. 
  21. ^ J. M. Laboa. La storia dei papi. str. 232. 
  22. ^ "Pio II, Enea Silvio Piccolomini, di Siena". Leonardo.it. Pridobljeno dne 28. november 2015. 
  23. ^ "Sum Pius Aeneas" - "sem Pobožni Enej"; prva knjiga Vergilijeve Eneide, vrstica 378-380:
    Sum pius Aeneas, raptos qui ex hoste Penates
    classe veho mecum, fama super aethera notus.
    Italiam quaero patriam et genus ab Iove summo.
  24. ^ F. X. Seppelt –K. Löffler. Papstgeschichte von den Anfängen bis zur Gegenwart. str. 250. 
  25. ^ "Enciclopedia dei Papi di Marco Pellegrini: Pio II". Treccani.it. 2000. Pridobljeno dne 27. november 2015. 
  26. ^ Giulio Cappelli (2010). L'Umanesimo italiano da Petrarca a Valla. Carocci Editore, Roma. str. 218-219. 
  27. ^ "Pio II, Enea Silvio Piccolomini, di Siena". Leonardo.it. Pridobljeno dne 28. november 2015. 
  28. ^ Apud Raynaldum in Annalibus Ecclesiasticis ad anno 1462, nr. 42
  29. ^ Th. Earle, K. Lowe. Black Africans in Renaissance Europe. str. 281. 
  30. ^ "Med barbari in divjaki (Pij II. in Slovenci)". Slovenske novice. 8. april 2015. Pridobljeno dne 30. december 2015. 
  31. ^ "Franci Petrič: Zazrti v prihodnost. Mozaik v praznovanju 550-letnice ljubljanske (nad)škofije". Druzina.si. 16. september 2012. Pridobljeno dne 1. januar 2016. 
  32. ^ "Med barbari in divjaki (Pij II. in Slovenci)". Slovenske novice. 8. april 2015. Pridobljeno dne 30. december 2015. 
  33. ^ "Primož Hieng: Papeži, ki so nas imeli radi". Slovenske novice. 5. april 2015. Pridobljeno dne 1. maj 2015. 
  34. ^ M. Benedik. Papeži od Petra do Janeza Pavla II. str. 193. 
  35. ^ "Franci Petrič: Zazrti v prihodnost. Mozaik v praznovanju 550-letnice ljubljanske (nad)škofije". Družina.si. 16. september 2012. Pridobljeno dne 1. januar 2016. 
  36. ^ nor’c = norec, tukaj: = šaljivec. Jezik v anekdoti je nespremenjen.
  37. ^ "Papež Pij II. in Starotržani". Anton Berzovnik: Šaljivi Slovenec. 1884. Pridobljeno dne 27. november 2015. 
  38. ^ "Cerkvene razmere med Slovenci v petnajstem stoletju in ustanovitev Ljubljanske škofije". Wikivir. Pridobljeno dne 14. november 2015. 
  39. ^ "Enea Silvio Piccolomini (Papa Pius II latinsko, italijansko): De Bohemorum origine". Bifrost.it. Pridobljeno dne 1. januar 2016. 
  40. ^ in Pius II.: Aeneae Sylvii Piccolomini postea Pii II. Papae Opera geographica et historica. impensis Joh. Melch. Sustermann, Helmstedt 1609, str. 3-217, in Auszügen bei google-books.
  41. ^ "Enea Silvio Piccolomini: Commentarii rerum memorabilium que temporibus suis contigerunt". Geschichtsquellen.de. Pridobljeno dne 1. september 2013. 
  42. ^ F. Meier (17. maj 2010). "Memoiren eines Papstes - Germanien ist nicht barbarisch". Süddeutsche. Pridobljeno dne 1. september 2013. 
  43. ^ Guido Cappelli. L'Umanesimo italiano da Petrarca a Valla. Carocci 2010. str. 216. 
  44. ^ "University of Cologne". Catholic Encyclopedia New Advent. 1908. Pridobljeno dne 5. januar 2016. 
  45. ^ Tomaž Paleolog (1409-1465) je pobegnil iz zasedenega Carigrada; cesar je bil od 1453 do smrti
  46. ^ "Pio II di Marco Pellegrini". Treccani.it. 2000. Pridobljeno dne 27. november 2015. 
  47. ^ "Joseph Gill SJ: Pope Pius II". Encyclopædia Britannica. Pridobljeno dne 27. november 2015. 
  48. ^ "Pio II di Marco Pellegrini". Enciclopedia dei Papi v: Treccani.it. 2000. Pridobljeno dne 27. november 2015. 
  49. ^ "Pio II, Enea Silvio Piccolomini, di Siena". Leonardo.it. Pridobljeno dne 28. november 2015. 
  50. ^ "Joseph Gill SJ: Pope Pius II". Encyclopædia Britannica. Pridobljeno dne 27. november 2015. 
  51. ^ "Pienza, la città ideale". Italia.it. Pridobljeno dne 29. november 2015. 
  52. ^ "Pio II, il papa che anticipò l'Europa. Pienza – città ideale di Nino Alfiero Petreni". Toscanaoggi.it. Pridobljeno dne 27. november 2015. 
  53. ^ O'Brien. Prophecy of St. Malachy. str. 56. 
  54. ^ Bander. The Prophecies of St. Malachy. str. 57. 
  55. ^ "Aneddoti storici". Digilander.it. Pridobljeno dne 1. januar 2016. 
  56. ^ "Franci Petrič: Župnijska cerkev sv. Pankracija -Stari trg pri Slovenj Gradcu". Urslja-gora-cerkev.si. 2016. Pridobljeno dne 1. januar 2016. 
  57. ^ "Simpatici aneddoti, battute, aforismi e citazioni di Papi, cardinali, santi!". Cattolici Romani. Pridobljeno dne 1. januar 2016. 

Nadaljnje branje[uredi | uredi kodo]

(v slovenščini)
  • Metod Benedik: Papeži od Petra do Janeza Pavla II., Mohorjeva družba Celje 1989.
  • Zgodovina krščanstva. Državna založba Slovenije v sodelovanju s Tiskovnim društvom Ognjišče, Ljubljana 1992. Prevedel Uroš Kalčič (izvirnik: The history of Christianity, Revised edition copyright 1990 Lion Publishing).
  • Anton Strle: Vera Cerkve. Dokumenti cerkvenega učiteljstva. Mohorjeva družba, Celje 1977.
  • Fran Grivec: Vzhodno cerkveno vprašanje. Samozaložba, Maribor 1909.
  • Leto svetnikov I-IV (M. Miklavčič in J. Dolenc), Zadruga katoliških duhovnikov v Ljubljani (1968-1973).
(v angleščini)
  • Richard P. McBrien: Lives of the Popes. San Francisco 2000.
  • Black Africans in Renaissance Europe, Thomas Foster Earle, K. J. P. Lowe, Cambridge University Press, New York 2005.
(v francoščini)
  • Mathieu-Richard-Auguste Henrion: Histoire des Papes depuis Saint Pierre jusqu'à Grégoire XVI, Volume 1. Publié par la Société nationale, pour la propagation des bons livres. Bruxelles1838.
  • John Norman Davidson Kelly: Dictionaire des papes. Brepols 1996.
(v nemščini)
  • Georg Voigt: Enea Silvio de' Piccolomini. G. Reimer, Berlin 1856.
  • Franz Xaver Seppelt –Klemens Löffler: Papstgeschichte von den Anfängen bis zur Gegenwart. Josef Kösel&Friedrich Pustet, München 1933.
  • Lexikon für Theologie und Kirche (=LThK) I-X, 2.völlig neu bearbeitete Auflage, Herder, Freiburg – Basel – Wien 1957-1967.
(v italijanščini)
  • Francesco Gligora, Biagia Catanzaro, Edmondo Coccia: I papi della Chiesa. Da San Pietro a Francesco. Armando Editore, Roma 2013.
  • Juan María Laboa: La storia dei papi. Tra il regno di Dio e le passioni terrene. Jaca Book, Milano 2007. (Historia de los Papas. Entre el reino de Dios y las pasiones terrenales. Iz španščine prevedli: Antonio Tombolini, Emanuela Villa, Anna Serralunga).
(v madžarščini)
  • Ferenc Chobot: A pápák története. Pátria, Rákospalota 1909.
  • J. Gergely: A pápaság története. Kossuth könyvkiadó, Budapest 1982. ISBN 963 09 1863 3

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]

(v slovenščini)
(v hrvaščini)
(v angleščini)
(v nemščini)
(v francoščini)
(v latinščini)
(v italijanščini)
(v madžarščini)
Nazivi Rimskokatoliške cerkve
Predhodnik: 
Martino di Canale
Prošt v Baziliki sv. Lovrenca, Milano
1436–1440
Naslednik: 
Leonardo da Vercelli
Predhodnik: 
Niccolò II Aldegardi
Tržaški škof
1447–1450
Naslednik: 
Ludovico Della Torre
Predhodnik: 
Neri da Montegarullo
Sienski škof
1447–1450
Naslednik: 
Antonio Piccolomini
Predhodnik: 
Franz Kuhschmalz
Varminski škof
1457–1458
Naslednik: 
Paul Stange von Legendorf
Predhodnik: 
Guillaume-Hugues d'Estaing
Kardinal-duhovnik pri Santa Sabina
1456–1458
Naslednik: 
Berardo Eroli
Predhodnik: 
Kalist III.
Papež
1458–1464
Naslednik: 
Pavel II.