Pojdi na vsebino

Antonio Santin

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Antonio Santin
škof škofije Trst-Koper.
Portret
SedežTrst
Obdobje službovanja1923 - 1933
PredhodnikLuigi Fogar
NaslednikLorenzo Bellomi
Drugi položajiškof Reke
Redovi
Duhovniško posvečenje1. maja 1918
Osebni podatki
Rojstvo9. december 1895({{padleft:1895|4|0}}-{{padleft:12|2|0}}-{{padleft:9|2|0}})[1]
Rovinj
Smrt17. marec 1981({{padleft:1981|4|0}}-{{padleft:3|2|0}}-{{padleft:17|2|0}})[1] (85 let)
Trst
Verarimskokatoliška
Catholic-hierarchy.org

Antonio Santin, italijanski rimskokatoliški duhovnik, škof, nadškof, * 9. december 1895, Rovinj, † 17. marec 1981, Trst.

Življenjepis

[uredi | uredi kodo]
Škof Santin govori na odprtju novega sedeža „Zveze Istrijanov“ dne 25. novembra 1959 v Trstu.

1. maja 1918 je prejel duhovniško posvečenje.

10. avgusta 1933 je postal škof Reke; škofovsko posvečenje je prejel 29. oktobra istega leta.

Pastirsko službo na Reki je opravljal do 16. maja 1938, ko je bil imenovan za škofa škofije Trst-Koper. 13. julija 1963 ga je papež Pavel VI. imenoval za nadškofa.

Upokojil se je 28. junija 1975.

Napad v Kopru

[uredi | uredi kodo]

Tako imenovano ljudsko oblast v „Coni B" Svobodnega tržaškega ozemlja je navdihovala brezbožna in nečloveška ideologija, za katero je od vsega začetka bilo značilno sovraštvo do vere, kar je predpostavljalo preganjanje duhovnikov in blatenje škofov. Ko je prijavil oblastem, da bo 19. junija 1947 odšel iz Trsta v Koper na praznik mestnega zavetnika svetega Nazarija in podelit zakrament svete birme, so Titovci imeli dovolj časa, da so nanj priredili napad. Jugoslovanski komunisti niso tvegali njegovega umora, ampak so ga divjaško napadli ter ga tam pustili krvavečega in hudo pretepenega. [2]

Marijansko svetišče na Vejni

[uredi | uredi kodo]

Dolgoletni urednik salezijanskih "Knjižic" Franc Štuhec je bil tesen sodelavec tržaškega škofa in se spominja njegovih prizadevanj okoli Marijinega svetišča.[3]Pri njegovem delovanju so ga vodile tri vrednote: podobno kot škofa Santina širjenje pobožnosti do Marije Pomočnice, vrh tega zvestoba Don Bosku ter ohranjanje slovenske narodne zavesti v domovini in Zamejstvu.[4] Rad je pripovedoval o naklonjenosti papeža Janeza XXIII. do Trsta, njegovega škofa in plemenitih prizadevanj, kakor tudi obeh cerkvenih dostojanstvenikov do našega naroda in njegovih pravic. To je papež pokazal tudi ob graditvi zaobljubnega svetišča na Vejni; s tem je tržaški škof Santin hotel spolniti zaobljubo, ki jo je napravil pred Marijinim oltarjem 30. aprila 1945 v zahvalo za rešitev mesta Trsta pred uničenjem ob koncu vojne:

Un voto che riguarda la città di Trieste.[5] Zaobljuba v imenu tržaškega mesta

″Qui sull’altare della mia cappella davanti al SS.mo Sacramento, oggi, 30 aprile 1945, festa di Santa Caterina da Siena, patrona d’Italia, e apertura del mese di Maria, alle 19 e 45, in un momento che è forse il più tragico della storia di Trieste, mentre tutte le umane speranze per la salvezza della città sembrano fallire, come vescovo indegnissimo di Trieste mi rivolgo alla Vergine Santa per implorare pietà e salvezza. E faccio un voto privato e uno che riguarda la città. Questo secondo è il seguente: se con la protezione della Madonna di Trieste sarà salva farò ogni sforzo perché sia eretta una chiesa in suo onore. Antonio Vescovo″

„Tukaj na oltarju svoje kapele pred Najsvetejšim, danes, 30. aprila 1945 ob tričetrt na osem zvečer, na praznik zavetnice Italije svete Katarine Sienske, in ob začetku Marijinega meseca, v trenutku, ki je morda najbolj tragičen v zgodovini Trsta, ko se zdi, da vsa človeška upanja na rešitev mesta propadajo, se kot najnevrednejši tržaški škof obračam k Sveti Devici, da bi jo prosil za usmiljenje in rešitev. In dajem eno zasebno zaobljubo, in eno, ki se nanaša na mesto. Druga je naslednja: če bo mesto rešeno z zaščito Tržaške Madone, si bom po najboljših močeh prizadeval, da se postavi v njeno čast cerkev.“ Škof Anton[6]

Ime svetišča naj bi se glasilo najprej Marija, Kraljica Italije, saj so sprva za njegovo postavitev nameravale prispevati župnije širom Italije; 1958 je po vseh škofijah romal kip Fatimske Gospe, kar se je končalo v Trstu s posvetitvijo "Marijinemu brezmadežnemu Srcu" po želji papeža Pija XII.. Bolonjski nadškof kardinal Lercaro je v zvezi s tem prizadevanjem predlagal, naj se na Siciliji začeto potovanje konča v Trstu s položitvijo temeljnega kamna za cerkev, ki bo posvečena „Mariji, Kraljici Italije“. Med Slovenci je takrat završalo in apostolski protonotar ter škofov sodelavec Ukmar[7] je naslovil na svojega prijatelja domačega škofa pismo z naslednjo vsebino:

Lettera di obiezione di Jacob Ukmar[8] Oporečno pismo Jakoba Ukmarja

″Da più parti sento che l’erezione di un Tempio Mariano sotto il titolo di «Regina d’Italia» qui a Trieste non farà buon sangue. Gli Sloveni sarebbero tutti contrari, ma anche molti italiani. Essi trovano inopportuno che sul territorio abitato da due nazioni e quasi al confine con lo stato jugoslavo venga scelto un tale titolo″.

»Z mnogih strani slišim, da postavitev Marijinega templja pod nazivom 'Kraljica Italije' tukaj v Trstu ne bo naletelo na odobravanje. Proti temu bi bili vsi Slovenci, pa tudi mnogi Italijani. Neprimerno se jim zdi, da bi bil takšen naziv izbran na ozemlju, ki ga naseljujeta dva naroda in je skoraj na meji z jugoslovansko državo«.

1959 je tržaški škof Santin pobudo predstavil svetemu očetu Janezu XXIII., ki jo je z velikim zadovoljstvom odobril in tako je zavetnica svetišča na Vejni postala „Marija, Mati in Kraljica“. [9] Glede na to, da se hram nahaja na narodnostno mešanem ozemlju, kjer živijo tako Italijani kot Slovenci, je po Štuhecovih besedah uvidevni papež Janez XXIII. lastnoročno prečrtal prvotni naslov in določil za to priljubljeno Marijino svetišče na Vejni takšno ime, ki je sprejemljivo za oba tam živeča naroda, tako za Slovence kot Italijane: Marija Mati in Kraljica vseh ljudstev, ki naj po krvavih spopadih dveh svetovnih vojn živijo poslej v miru in sodelovanju. To marijansko svetišče naj bo znameje miru in prijateljstva med Vzhodom in Zahodom, kpa tudi sodelovanja in povezanosti med vsemi narodi.[10]

Podobno borbo je vodil Štuhec tudi glede možnosti, da bi bil en oltar posvečen svetima slovanskima apostoloma, bratoma Cirilu in Metodu, ki sta končno le dobila po posredovanju škofa Santina v tem veličastnem svetišču na stičišču Romanov, Slovanov in Germanov oltar, ki ga je z mozaikom okrasil primorski rojak Tone Kralj.

Glej tudi

[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave

[uredi | uredi kodo]
(slovensko)
(italijansko)
(hrvaško)
(angleško)

Sklici

[uredi | uredi kodo]
  1. 1 2 Istrapedia
  2. ↑ Giorgio Perlasca. »Giusto tra le Nazioni: Monsignor Antonio Santin« (v italijanščini). Padova: FONDAZIONE Giorgio Perlasca. Pridobljeno 23. junija 2025.
  3. ↑ Salezijanski duhovnik Franc Štuhec (1913-1986) je veliko časa deloval na Tržaškem kot vzgojitelj, pisatelj in urednik "Knjižic"; bil je urednik "Knjižic" tudi v Sloveniji.
  4. ↑ Bogdan Kolar (2002). Njih spomin ostaja. In memoriam III. Ljubljana: Salve. str. 380.
  5. ↑ Santin Antonio, Al tramonto: ricordi autobiografici di un vescovo Trieste, LINT, 1978, p. 41.
  6. ↑ »Catalogo generale dei Beni Culturali. Beni architettonici e paesaggistici. Tempio Nazionale a Maria Madre e Regina di Monte Grisa (Santuario di Monte Grisa)« (v italijanščini). Trst: iccd.cultura.gov.it. Pridobljeno 18. junija 2025.
  7. ↑ Jakob Ukmar (1878 - 1971) škofov sodelavec, pisatelj, akademik in predavatelj, Božji služabnik
  8. ↑ Rebula Alojz, Jacob Ukmar, Milano, Studio tesi, seconda edizione, 1992, p. 104.
  9. ↑ »Catalogo generale dei Beni Culturali. Beni architettonici e paesaggistici Tempio Nazionale a Maria Madre e Regina di Monte Grisa (Santuario di Monte Grisa) Trieste, XX« (v italijanščini). Trst: iccd.cultura.gov.it. Pridobljeno 18. junija 2025.
  10. ↑ »The Shrine of Mount Grisa« (v angleščini). Trst: PromoTurismoFVG. Pridobljeno 19. junija 2025.
  11. ↑ Škerl, Lojze: Santin, Antonio (1895–1981). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi931180/#primorski-slovenski-biografski-leksikon (18. februar 2024). Izvirna objava v: Primorski slovenski biografski leksikon: 13. snopič Rebula - Sedej, 3. knjiga. Ur. Martin Jevnikar Gorica, Goriška Mohorjeva družba, 1987.
  12. ↑ Peter Štoka. SANTIN, Antonio. (1895-1981). Obrazi slovenskih pokrajin. Mestna knjižnica Kranj, 2020. (Autore/autrice della voce: Peter Štoka, Knjižnica Koper. Data del primo inserimento: 13. 3. 2019 | Ultima modifica: 24. 8. 2020|citirano: 24. 2. 2024)
  13. ↑ Marko Medved Teologija u Rijeci – područni studij Katoličkoga bogoslovnog fakulteta u Zagrebu Tizianova 15, HR-51000 Rijeka marko.medved@net.hr Izvorni znanstveni rad | Original scientific paper UDK 262. 12 Santin, A. Primljeno: 9. XI. 2010
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Antonio_Santin&oldid=6476082«