Kapitelj
Kapitelj (latinsko capitulum ali capitellum) je zbor kanonikov, eno od številnih teles duhovščine v katoliških, anglikanskih in nordijskih luteranskih cerkvah ali na njihovih srečanjih.
V rimskokatoliški Cerkvi je zborovanje duhovnikov ali redovnikov, ki živijo v skupnosti, da lahko slovesneje opravljajo bogoslužje. Predstojnik te skupnosti, ki jo navadno sestavlja 12 (apostolsko število) kanonikov, je prošt (iz latinske besede praepositus, ki pomeni predstojnik).
Ime[uredi | uredi kodo]
Ime izhaja iz navade sklicevanja menihov ali kanonikov za branje poglavja iz Biblije ali poglavja meniškega reda. Sveti Benedikt iz 6. stoletja je ukazal, da njegovi menihi pričnejo svoje dnevne obveznosti s takim branjem in sčasoma so se izrazi, kot so »prihajajo skupaj za poglavje« (convenire ad capitulum), uveljavili v pomenu prenesenem iz besedila na sam sestanek in nato na telo, ki se je zbralo za to. Mesto takih srečanj je podobno postalo znano kot kapiteljska dvorana ali hiša.
Stolni kapitelj[uredi | uredi kodo]
Stolni kapitelj je telo ("kolegij") svetovalcev, ki pomagajo škofu škofije v njegovi stolni cerkvi. Razvil se je iz prezbiterija (presbyteria), ki so ga sestavljali duhovniki in drugi cerkveni uradniki stolnih mest v zgodnji cerkvi. V katoliški cerkvi so zdaj ustanovljeni samo s papeževim odlokom.
Stolni kapitlji so včasih zadolženi za izvolitev zamenjave škofa in vladajo škofiji v času brez njega. Sestavljajo jih kanonski duhovniki. Oštevilčen kapitelj je sestavljen iz določenega števila prebendarjev (starejši član duhovščine, ki ga običajno podpirajo prihodki iz posestva ali župnije), medtem ko se neštevilčen spreminja glede na usmeritve škofa. Kapitelj so prvotno vodili arhidiakoni stolnice, od 11. stoletja dalje pa dekan ali prošt.
V katoliški cerkvi kapitelj imenuje lastnega blagajnika, sekretarja in častnika, ki skrbi za zakristijo, cerkev in njihovo vsebino ter - od tridentinskega koncila -kanonskega teologa[1] in kanonskega spokornika[2] (latinsko canon penitentiarius, ki deluje kot splošni spovednik škofije). Isti koncil je določil tudi druge lokalne pisarne[3], ki lahko vključujejo recitatorje, komornike (camerarii), almonerje (eleemosynarii), hospitalarii, portarii, primicerii ali oskrbniki. Kanoniki včasih dobijo funkcije punktator in hebdomadarius. V angleški cerkvi v kapitelj spadajo tudi laični člani, kancler, ki nadzira njihovo izobraževalnje in precentor, ki nadzira njihove glasbene nastope. Nekatere stolne cerkve v Angliji imajo "manjše" in "večje" kapitlje z ločenimi funkcijami.
Kolegiatni kapitelj[uredi | uredi kodo]
Kolegiatni kapitelj je podobno telo kanonikov, ki nadzirajo kolegijsko cerkev, ki ni stolnica.
Splošni kapitelj[uredi | uredi kodo]
Splošni kapitelj je splošna skupščina menihov, ki jo navadno sestavljajo predstavniki vseh samostanov reda ali kongregacije. Enakovredni sestanki pokrajinskih predstavnikov frančiškanskih redov se imenujejo kapitelj Mats
Kapitelj napak[uredi | uredi kodo]
Kapitelj napak je zbor za javno popravljanje kršitev proti pravilom skupnosti in za samokritiko, ločeno od standardnega priznanja.
Red vitezov[uredi | uredi kodo]
Sestavljeno telo vitezov vojaškega ali viteškega reda je bilo prav tako označeno kot kapitelj.
V Sloveniji[uredi | uredi kodo]
V Sloveniji smo imeli na sedežih škofij donedavna dva stolna (Ljubljana, Maribor) in izven njih en kolegiatni kapitelj (Novo mesto). Koper pa kljub temu, da je ponovno sedež škofije, kapitlja nima, ker v škofiji na razpolago ni dovolj duhovnikov, prav tako ju nimata Celje in Murska Sobota.
Potem ko je papež Benedikt XVI. 6. aprila 2006 ustanovil škofijo v Novem mestu, je bil nekdanji kolegiatni kapitelj v Novem mestu povzdignjen v stolni kapitelj. Tako imamo danes v Sloveniji tri stolne kapitlje.
Pogovorno kapitelj imenujejo tudi samo kapiteljsko cerkev; glej npr. novomeški Kapitelj.
Glej tudi[uredi | uredi kodo]
- korarski zbor - kolegij kanonikov;
- stolna cerkev
- Kapiteljska cerkev v Novem mestu
- prošt
- dekan
Sklici in viri[uredi | uredi kodo]
Literatura[uredi | uredi kodo]
- Enciklopedija Britanica
- Cripps, H. W. (1937). A Practical Treatise on the Law Relating to the Church and Clergy (8th izd.). K. M. Macmorran. str. 127–146.