Papež Klemen XII.

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
 Klemen XII. 
Papež Klemen XII. Agostino Masucci (1691–1758; olje na platno)
Papež Klemen XII.
Agostino Masucci (1691–1758; olje na platno)
Izvoljen12. julij 1730 (izvoljen)
Začetek papeževanja16. julij 1730 (umeščen in kronan)
Konec papeževanja6. februar 1740
vladal 9 let, 209 dni
umrl star 87 let
PredhodnikBenedikt XIII.
NaslednikBenedikt XIV.
Redovi
Duhovniško posvečenje7. maj 1706 [1]
posvečevalec
Klemen XI.
Škofovsko posvečenje18. junij 1690
posvečevalec
Flavio Chigi
Povzdignjen v kardinala17. maj 1706
imenoval
Klemen XI.
Položaj246. papež
Osebni podatki
RojstvoLorenzo Corsini
7. april 1652({{padleft:1652|4|0}}-{{padleft:4|2|0}}-{{padleft:7|2|0}})[2][3][4]
Firence[5]
Smrt6. februar 1740({{padleft:1740|4|0}}-{{padleft:2|2|0}}-{{padleft:6|2|0}})[2][3][4] (87 let)
Rim[5]
PokopanLateranska bazilika
NarodnostItalijan
Verakatoličan
StaršiBartolomeo pl. Corsini, marchese di Sismano e Casigliano
Elisabetta pl. Strozzi
Prejšnji položaj
Alma materCollegio Romano[6]
Univerza v Pisi[7]
Podpis
Insignije
Grb osebe Papež Klemen XII.
Drugi papeži z imenom Klemen
Catholic-hierarchy.org

Papež Klemen XII. (rojen kot Lorenzo Corsini), italijanski rimskokatoliški duhovnik, škof in kardinal, * 7. april 1652, Firence, † 6. februar 1740.

Papež je bil med letoma 1730 in 1740.

Življenjepis[uredi | uredi kodo]

Poreklo in študij[uredi | uredi kodo]

Lorenzo Corsini se je rodil kot četrti od sedmerih otrok v Florenci 7. aprila 1652; njegov oče je bil premožen trgovec Bartolomeo Corsini, marchese di Sismano e Casigliano, mati pa Elisabetta Strozzi, sestra vojvoda od Bagnuola. Starša sta torej izhajala od starodavnega florentinskega plemstva. Njegov daljni sorodnik je bil sveti Andrej Corsini (1301-1374), njegov stric pa kardinal Neri Corsini (1614-1678).

Klemen XII. je peti in doslej zadnji papež, ki izhaja iz Florence.[8]

Lovrenc je začel študije doma, nadaljeval pa pri jezuitih na rimskem Collegio Romano, potem pa na Univerzi v Pisi, kjer je dosegel doktorat iz cerkvenega in civilnega prava.

V domačem kraju Pisi je bil tudi član znamenite znanstveno-umetniške akademije - Accademia della Crusca .[9]

Cerkvene službe[uredi | uredi kodo]

Kardinal Lorenzo Corsini
preden je postal papež Klemen XII.

Corsini je opravljal odvetniško dejavnost pod sposobnim vodstvom svojega strica, kardinala Nerija Corsinija (1614-1678). Po smrti strica in očeta leta 1685 bi Corsini, zdaj triintridesetletnik, vsekakor postal vodja Corsinijev. Namesto tega se je odpovedal pravici do prvorojenstva in od Inocenca XI. (1676–1689) kupil po takratnem običaju za 30.000 škudov položaj prelata ter je svoje bogastvo in prosti čas posvetil širitvi dragocene knjižnice, ki mu jo je zapustil stric.[8]Corsinijev dom na Piazza Navona je bil središče rimskega znanstvenega in umetniškega življenja.[10]

Papež[uredi | uredi kodo]

Klemen XII. leta 1730

Papeške volitve[uredi | uredi kodo]

Pod Benediktom XIII. se je denarništvo Papeške države bližalo razsulu; nahajalo se je v rokad kardinala Nikolaja Coscia in drugih članov kurije, ki so spretno popolnoma izčrpali finančna sredstva Apostolskega sedeža. Benedikt je umrl leta 1730 in na konklavu, ki je sledil njegovi smrti, je kardinalski zbor po štirih mesecih razpravljanja izbral Corsinija, starega 78 let in slabovidnega: na eno oko ni skoraj nič videl. Opravljal pa je vse pomembne funkcije v Rimski kuriji.[12] Tako je bil Klemen XII. eden izmed najstarejših moških, kar jih je bilo sploh kdaj izvoljenih za papeža.

12. julija 1730 je bil v konklavu izvoljen za papeža; 16. julija istega leta je bil umeščen in kronan.

Izhajajoč iz družin Corsini in Strozzi je novi papež predstavljal smetano florentinske visoke družbe, saj sta ti družini zadnjih sto let dali Cerkvi po kardinala v vsakem rodu.

Delovanje[uredi | uredi kodo]

Doprsje Klemena XII.
Izdelal Edme Bouchardon.

14. avgusta 1730 je postavil za kardinala svojega nečaka Nerija Corsinija,[13] a naslednje leto, 24. septembra 1731, drugega nečaka Giovannija Guadagnija.[14]

Popolnoma slep, z bolečimi napadi takrat neozdravljivega protina, je od leta 1732 bil priklenjen na posteljo, iz katere je sprejemal obiske posameznikov in občinstva ter vodil državniške in cerkvene posle. Obkrožil se je s sposobnimi svetovalci, med katerimi so bili mnogi sorodniki Corsinijev. Njegova družina sicer ni bila deležna posebne pozornosti - z izjemo nakupa in širitve Riarijeve palače v Trastevere, znane kot Palazzo Corsini, ki je od leta 1883 sedež deželne Accademije dei Lincei.

Denarništvo[uredi | uredi kodo]

Kot papež je Klemen XII. Najprej hotel obnoviti propadlo denarništvo. Od ministrov, ki so zlorabili predhodnikovo zaupanje, je zahteval povračilo. Glavnega krivca, kardinala Coscia, je hudo denarno kaznoval in obsodil na deset let strogega zapora v Angelskem gradu. Pomilostil ga je šele njegov naslednik. Denarni položaj so popravili tudi z obnovitvijo javne loterije, ki jo je zatrl njegov silno tankovestni predhodnik Benedikta XIII. Kmalu se je v zakladnico nabrala letna vsoto skoraj pol milijona škudov. To mu je omogočilo, da se je lotil obsežnih gradbenih del z umetniškimi stvaritvami, po katerih se ga še danes spominjamo, čeprav mu končanih del zaradi slepote ni bilo dano videti.[8].

Cerkvene ustanove[uredi | uredi kodo]

Frančiškani

1731 je preklical posebne pravice, ki so jih uživale nemške in belgijske frančiškanske skupnosti.

Pasijonisti

23. februarja 1731 je s papeškim brevem potrdil pravila pasijonistov; omogočil jim je pravico, da se posvetijo misijonski dejavnosti. [15]. Družbo je slovesno potrdil papež Klemen XIV. z bulo Supremi apostolatus z dne 16. novembra 1769.[16]

Misijoni

Z brevem Cum sicut iz leta 1735 je omogočil misijonarjem kapucinom opravljanje zdravilstva in kirurgije. [17]

13. maja 1739 je ukazal, da morajo vsi misijonarji položiti prisego pokorščine, kar je bilo usmerjeno zlasti zoper Riccijeva prilagajanja v Kitajskih misijonih in je najbolj prizadelo jezuite.

Umetnost in stavbarstvo[uredi | uredi kodo]

Na natečaju za veličastno pročelje Svetega Janeza v Lateranu je zmagal arhitekt Alessandro Galilei. Fasada, ki jo je zasnoval, je morda bolj veličastna kot cerkvena in je bila dokončana 1735. Klemen XII. je v tej starodavni baziliki postavil veličastno kapelo, posvečeno svojemu sorodniku iz 14. stoletja, sv. Andreju Corsiniju. Obnovil je Konstantinov slavolok in zgradil vladno palačo "Consulta" na Kvirinalu. Od kardinala Alessandra Albanija je za 60.000 škudov kupil znamenito zbirko kipov in napisov ter jo dodal v galerijo na Kapitolu. Urejal je rimske ulice in ceste, ki vodijo iz mesta, ter razširil Corso. Začel je zmagoslavni baročni Vodnjak Trevi (Fontana di Trevi), enega od najznačilnejših rimskih okrasov. Pod njegovim vladanjem so v Anconi zgradili pristanišče z urejeno javno cesto, ki je omogočala enostaven dostop do notranjosti. Izsušil je malarična močvirja Chiane blizu Trazimenskega jezera. Papež je leta 1732 ustanovil italo-albansko zavodsko knjižnico San Demetrio Corone v Kalabriji.[18][12]

Posvečenja[uredi | uredi kodo]

Spomenik Benediktu XI. v Cerkvi sv. Dominika v Peruggiji

Papež je posvetil oziroma prištel k svetnikom štiri blažence, med katerimi je najbolj znan Vinko Pavelski. On je tudi poblaženil oziroma prištel k blaženim osem Božjih služabnikov, vključno s svojim predhodnikom papežem Benediktom XI..

Dela[uredi | uredi kodo]

  • »Documenta Catholica Omnia« (v latinščini). Cooperatorum Veritatis Societas. Pridobljeno 6. decembra 2011.

Smrt in spomin[uredi | uredi kodo]

Spomenik Klemenu XII.
Pietro Bracci 1738. Zdaj v samostanu benediktinskega območja San Vitale, sedež Narodnega muzeja Ravenna

Smrt in pogreb[uredi | uredi kodo]

Klemen XII. je umrl 6. februarja 1740 ob pol desetih zaradi zapletov v zvezi s protinom. Njegovo truplo so najprej pokopali v Vatikanski baziliki.

20. julija 1742 pa so prenesli njegove ostanke v njegov grob v Lateranu.[19] Njegov grob se nahaja v Kapeli Corsinijev. Umetniško sta ga obdelala kiparja Maini (1690-1652) in Monaldi (1683-1760).

Valle (1698-1768) pa je izdelal njegovo doprsje.[20]

Spomin[uredi | uredi kodo]

Columna excelsa[uredi | uredi kodo]

Malahijeva prerokba pravi o Klemenu XII., da je Vzvišeni steber (latinsko Columna excelsa; angleško Lofty column). Avtor je tukaj mogel namigovati na papeža iz družine Colonna (colonna – steber), čeprav je bil iz družine Corsini; podobno geslo je namreč uporabljeno pri Martinu V., ki pa je bil res iz družine Colonna. Drugi namigujejo na spomenik, ki so ga postavili v njegov spomin ali na uporabo dveh stebrov iz Panteona za kapelo, ki jo je zgradil.[21][22]

Predniki[uredi | uredi kodo]

 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
16. Bernardo Corsini
 
 
 
 
 
 
 
8. Lorenzo Corsini
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
17. Giana Martini
 
 
 
 
 
 
 
4. Filippo Corsini
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
18. Francesco Rinuccini
 
 
 
 
 
 
 
9. Marietta Rinuccini
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
19. Luisa Portinari
 
 
 
 
 
 
 
2. Bartolomeo Corsini
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
20. Ristoro Machiavelli
 
 
 
 
 
 
 
10. Lorenzo Machiavelli
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
21. Simona Alamanni
 
 
 
 
 
 
 
5. Maddalena Machiavelli
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
22. Niccolò Serragli
 
 
 
 
 
 
 
11. Virginia Serragli
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
1. Klemen XII.
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
24. Giambattista Strozzi
 
 
 
 
 
 
 
12. Filippo Strozzi
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
25. Maria Altoviti
 
 
 
 
 
 
 
6. Giambattista Strozzi
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
26. Federico Strozzi
 
 
 
 
 
 
 
13. Caterina Strozzi
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
27. Nannina Strozzi
 
 
 
 
 
 
 
3. Elisabetta Strozzi
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
28. Lorenzo Martelli
 
 
 
 
 
 
 
14. Luigi Martelli
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
29. Caterina Sernigi
 
 
 
 
 
 
 
7. Maria Martelli
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
30. Matteo degli Albizzi
 
 
 
 
 
 
 
15. Maria degli Albizzi
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
31. Elisabetta Strozzi
 
 
 
 
 
 

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Nadaljnje branje[uredi | uredi kodo]

Članek je del serije o
Krščanstvu
Pregled
Jezus Kristus
Molitve
Osebnosti
Krščanske cerkve in sekte
Zgodovina Cerkve
Arhitektura
(slovensko)
  • M. Benedik: Papeži od Petra do Janeza Pavla II., Mohorjeva družba Celje 1989.
  • Leto svetnikov I-IV (Maks Miklavčič in Jože Dolenc), Zadruga katoliških duhovnikov v Ljubljani (1968-1973).
(angleško)
  • Frazee, Charles A. (2006) [1983]. Catholics and Sultans: The Church and the Ottoman Empire 1453-1923. Cambridge: Cambridge University Press. ISBN 9780521027007.
  • Rendina, Claudio (1983). I papi. Storia e segreti. Rome: Netwon & Compton. str. 586–588.
  • Wendy J. Reardon: The Deaths of the Popes: Comprehensive Accounts, Including Funerals, Burial Places and Epitaphs. McFarland 2004.
  • Richard P. McBrien: Lives of the Popes. San Francisco 2000.
(nemško)
  • Franz Xaver Seppelt–Klemens Löffler: Papstgeschichte von den Anfängen bis zur Gegenwart. Josef Kösel&Friedrich Pustet, München 1933.
  • Päpste und Papsttum. Herder Lexikon (=HLP). Redaktion: Bruno Steimar. Herder, Freiburg – Basel – Wien 2016.
  • Lexikon für Theologie und Kirche (=LThK) I-X, 2.völlig neu bearbeitete Auflage, Herder, Freiburg – Basel – Wien 1957-1967.
  • A. Ender: Die Geschichte der Katholischen Kirche, Denziger, Einsiedeln-Waldshut-Köln (Denziger Brothers NewYork-Cincinnati-Chicago) 1900.
  • August Franzen: Pregled povijesti Crkve, Prevedel Josip Ritig, Kršćanska sadašnjost – Glas koncila, Zagreb 1970. (Izvirnik v nemščini: A. Franzen: Kleine Kirchengeschichte, Herder-Bücherei Bd. 237/238. Freiburg i. B. 1968, Druga pregledana in dopolnjena izdaja).
(italijansko)
  • Gaetano, Moroni (1811). »volume 2«. Dizionario di erudizione storico-ecclesiastica da San Pietro sino ai nostri giorni. Tipografia Emiliana Venezia.
  • Rendina, Claudio (1993). I papi. Storia e segreti (v italijanščini). Rome: Newton Compton. ISBN 9788854132603.
  • Francesco Gligora, Biagia Catanzaro, Edmondo Coccia: I papi della Chiesa. Da San Pietro a Francesco. Armando Editore, Roma 2013.
  • Juan María Laboa: La storia dei papi. Tra il regno di Dio e le passioni terrene. Jaca Book, Milano 2007. (Historia de los Papas. Entre el reino de Dios y las pasiones terrenales. Iz španščine prevedli: Antonio Tombolini, Emanuela Villa, Anna Serralunga).
  • Biagia Catanzaro, Francesco Gligora: Breve Storia dei papi, da San Pietro a Paolo VI. Istituto enciclopedico universale, Padova 1975.
  • Piero Bargellini: Mille Santi del giorno. Vallecchi, Firenze 10.izd. 2000, ponatis 2007.
  • John N.D. Kelly, Gran Dizionario Illustrato dei Papi, Casale Monferrato (AL), Edizioni Piemme S.p.A., 1989, ISBN 88-384-1326-6
(madžarsko)
  • Ferenc Chobot: A pápák története. Pátria, Rákospalota 1909.
  • Jenő Gergely (1982). A pápaság története. Kossuth könyvkiadó, Budimpešta. str. 456. ISBN 963 09 1863 3.
  • Konrád Szántó OFM: A katolikus Egyház története (1. in 2. del). Ecclesia, Budapest 1983 in 1985.
  • B. Bangha: Katolikus lexikon I-IV, A magyar kultúra kiadása, Budapest 1931–1933.
(francosko)
  • John Norman Davidson Kelly: Dictionaire des papes. Brepols 1996.

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. ↑ Datum ni zanesljiv
  2. ↑ 2,0 2,1 Caracciolo A. Dizionario Biografico degli Italiani — 1982. — Vol. 26.
  3. ↑ 3,0 3,1 Enciclopedia dei Papi — 2000.
  4. ↑ 4,0 4,1 BeWeB
  5. ↑ 5,0 5,1 Union List of Artist Names — 2016.
  6. ↑ pri jezuitih v Rimskem zavodu
  7. ↑ pri jezuitih v Pizanškem zavodu
  8. ↑ 8,0 8,1 8,2 »Pope Clement XII«. James Loughin v Catholic Encyclopedia 4. vol. 1908. Pridobljeno 10. junija 2016.
  9. ↑ Mitgliederliste der Crusca
  10. ↑ "Papež Klement XII", "Papal Artifacts"
  11. ↑ G. de Novaes, op.cit., str. 179.
  12. ↑ 12,0 12,1 »Pope Clement XII«. James Loughin v: Catholic Encyclopedia 4. vol. 1908. Pridobljeno 10. junija 2016.
  13. ↑ »The Cardinals of the Holy Roman Church. Pope Clement XII (1730-1740) Consistory of August 14, 1730 (I) 1. CORSINI, Neri Maria (1685-1770)«. Salvador Miranda. 2018. Pridobljeno 24. januarja 2022.
  14. ↑ »Giovanni Antonio Cardinal Guadagni, O.C.D. Cardinal-Bishop of Porto e Santa Rufina«. David M. Cheney. 18. november 2020. Pridobljeno 24. januarja 2022.
  15. ↑ »Le missioni di Paolo della Croce nell'Italia Centrale« (PDF). Pridobljeno 24. oktobra 2016.
  16. ↑ Napaka pri navajanju: Neveljavna oznaka <ref>; sklici, poimenovani DIP, ne vsebujejo besedila (glej stran pomoči).
  17. ↑ G. Moroni 1847, XLV, p. 220.
  18. ↑ »De Rose, Conforti«.
  19. ↑ Napaka pri navajanju: Neveljavna oznaka <ref>; sklici, poimenovani Loughlin, ne vsebujejo besedila (glej stran pomoči).
  20. ↑ »Bust of Pope Clement XII by VALLE, Filippo della«.
  21. ↑ O'Brien. Prophecy of St. Malachy. str. 72.
  22. ↑ Bander. The Prophecies of St. Malachy. str. 81.
  23. ↑ Tylenda, Joseph N. (2003). Saints and Feasts of the Liturgical Year (v angleščini). Georgetown University Press. str. 39. ISBN 978-0-87840-399-8.
  24. ↑ Johnston, William M. (2013). Encyclopedia of Monasticism (v angleščini). Routledge. str. 1153. ISBN 978-1-136-78716-4.

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]

Wikimedijina zbirka ponuja več predstavnostnega gradiva o temi: Papež Klemen XII..
Wikivir vsebuje izvorna besedila avtorja: Papež Klemen XII.
(italijansko)
Nazivi Rimskokatoliške cerkve
Predhodnik: 
Benedikt XIII. 		Papež
1730–1740 		Naslednik: 
Benedikt XIV.
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Papež_Klemen_XII.&oldid=6190656«