Pojdi na vsebino

Avstrija

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
(Preusmerjeno s strani 🇦🇹)
Republika Avstrija
Republik Österreich
Zastava Avstrije
Zastava
Himna: 
Lega Avstrije (temno zelena) - na Evropski celini (siva) - v Evropski uniji (svetlo zelena)
Lega Avstrije (temno zelena)
- na Evropski celini (siva)
- v Evropski uniji (svetlo zelena)
Lega Avstrije
Glavno mestoDunaj
48°12′N 16°21′E / 48.200°N 16.350°E / 48.200; 16.350
Uradni jezikinemščina
Priznani regionalni jezikislovenščina, gradiščanščina, madžarščina1
Demonim(i)Avstrijec, Avstrijka
Vladaparlamentarna republika
• predsednik:
Alexander Van der Bellen[1]
• kancler:
Karl Nehammer
neodvisnost:
• uveljavitev Avstrijske državne pogodbe
27. julij 1955
26. oktober 1955
Površina
• skupaj
83.883 km2 (112.)
• voda (%)
1,7
Prebivalstvo
• popis 2023
9.104.992
• gostota
109/km2 (78.)
BDP (ocena 2018)
• skupaj (nominal.)
477,672 milijarde USD (29.)
• skupaj (PKM)
461,432 milijarde USD
• na preb. (nominal.)
53.764 USD (13.)
• na preb. (PKM)
51.936 USD (17.)
Gini (2021)Positive decrease 26,7[2]
nizek
HDI (2021)Rast 0,916
zelo visok · 25.
Valutaevro () 2 (EUR)
Časovni pasUTC +1 (CET)
• poletni
UTC +2 (CEST)
Klicna koda43
Internetna domena.at 3
  1. slovenščina, hrvaščina in madžarščina so uradno priznani regionalni jeziki, avstrijski znakovni jezik pa je zaščiteni jezik manjšine po vsej državi.
  2. Pred 1999: avstrijski šiling.
  3. Uporablja se tudi domena .eu, skupna vsem državam članicam Evropske unije.

Republika Avstrija (nemško Republik Österreich, nemška izgovorjava: Republik Österreich) je srednjeevropska zvezna republika in celinska država s približno 9 milijoni prebivalcev.[3] Avstrija meji na Lihtenštajn in Švico na zahodu, Italijo in Slovenijo na jugu, Madžarsko in Slovaško na vzhodu ter Nemčijo in Češko na severu. Ozemlje Avstrije pokriva 83.883 km²; na njem prevladuje alpsko podnebje, prisotno pa je tudi celinsko podnebje. Avstrijsko površje je zelo gorato, saj večino države pripada Alpam; le 32 % ozemlja države leži pod 500 m, najvišji vrh pa je Veliki Klek (Großglockner) z 3.798 m n. m.[4]

Večina prebivalstva govori bavarsko narečje nemščine;[5] uradni jezik države je avstrijska nemščina[6] v standardni obliki.[7] Drugi lokalno omejeni uradni jeziki so na območjih z narodnostnimi manjšinami še gradiščanščina, madžarščina in slovenščina.[4]

Začetki sodobne Avstrije segajo nazaj do časov Habsburške dinastije, ko je bilo ozemlje države večinoma del Svetega rimskega cesarstva. Od časa reformacije je precej severnonemških princev, ki so sovražili cesarja, izrabilo protestantizem kot izgovor za upor. Tridesetletna vojna, vpliv Kraljevine Švedske in Francije, vzpon Prusije in napoleonske vojne so vsi skupaj oslabili cesarjev položaj v Severni Nemčiji, na jugu in v ne-nemških delih cesarstva pa so cesar in katolištvo ohranili nadzor. V 17. in 18. stoletju je Avstrija uspela zadržati svoj položaj kot ena od evropskih velesil[8][9] in, kot odgovor na Napoleonovo kronanje za francoskega cesarja, so leta 1804 uradno proglasili Avstrijsko cesarstvo. Po Napoleonovem porazu je Prusija postala glavni avstrijski tekmec za nadvlado v širšem nemškem področju. Avstrijski poraz proti Prusiji v bitki pri Königgrätzu med avstrijsko-prusko vojno je leta 1866 omogočil Prusiji nadzor nad ostalo Nemčijo. Leta 1867 se je cesarstvo na podlagi reform preimenovalo v Avstro-Ogrsko. Po francoskem porazu v francosko-pruski vojni leta 1870 je Avstrija ostala izven sestava novega Nemškega cesarstva, čeprav je v naslednjih desetletjih svojo politiko in zunanje zadeve vodila v veliki skladnosti z Nemškim cesarstvom pod pruskim vodstvom. Med krizo leta 1914, ki je sledila atentatu na nadvojvodo Franca Ferdinanda, je Nemčija vodila Avstrijo k ultimatu Srbiji, kar je na koncu sprožilo Prvo svetovno vojno.

Po razpadu Habsburškega cesarstva ob koncu prve svetovne vojne leta 1918 je Avstrija prevzela in uporabljala ime Republika Nemška Avstrija (Deutschösterreich) kot poskus združevanja z Nemčijo, vendar so ji to prepovedali na podlagi sporazuma iz Saint-Germaina iz leta 1919. Prva Republika Avstrija je bila tako ustanovljena leta 1919. S pripojitvijo (Anschluss) jo je leta 1938 okupirala in si jo pripojila nacistična Nemčija.[10] To je trajalo do konca Druge svetovne vojne leta 1945, ko so jo, tako kot Nemčijo, zasedli zavezniki in ponovno vzpostavili njeno demokratično ustavo. Z avstrijsko državno pogodbo iz leta 1955 je Avstrija ponovno postala suverena država, s čimer se je zaključila njena okupacija. Tega leta je avstrijski parlament sprejel tudi deklaracijo o nevtralnosti in se z njo zavezal k stalni nevtralnosti Republike Avstrije v mednarodnih odnosih. Po Avstrijski državni pogodbi je posebne pravice dobila tudi slovenska manjšina na avstrijskem Koroškem, toda pri uveljavljanju teh pravic se zapleta še desetletja po formalni podelitvi.[11]

Danes je Avstrija parlamentarna predstavniška demokracija, ki jo sestavlja devet zveznih dežel.[4][12] Njeno glavno in največje mesto z 1,9 milijona prebivalci je Dunaj.[4][13] Avstrija je ena najbogatejših držav na svetu, s kosmatim domačim proizvodom na prebivalca 46.330 USD (ocena iz 2012). V državi se je oblikoval visok življenjski standard; tako je leta 2011 Avstrija prišla na 19. mesto na lestvici držav po indeksu človekovega razvoja. Od leta 1955 je Avstrija članica Organizacije združenih narodov,[14] Evropske unije od leta 1995,[4] in ena od ustanovnih članic OECD.[15] Avstrija je od 1995 podpisnica Schengenskega sporazuma,[16] in od leta 1999 uporablja tudi skupno evropsko valuto, evro.

Po podatkih iz leta 2014 predstavljajo storitve 69 % kosmatega domačega proizvoda, industrija 29 % in kmetijstvo 2 %.[17] Za Slovenijo je avstrijsko gospodarstvo takoj za Nemčijo in Italijo tretji največji zunanjetrgovinski partner in največji investitor, gospodarstvi pa sta vedno bolj prepleteni.[18] Za Avstrijo je Slovenija kot zunanjetrgovinski partner na približno 15. mestu.[19]

Izvor besede Avstrija

[uredi | uredi kodo]
Prva pojavitev besede "ostarrichi", obkroženo z rdečo. Sodobna Avstrija slavi ta dokument iz leta 996 kot letnico rojstva naroda.

Nemško ime za Avstrijo, Österreich, pomeni »vzhodna posest« ali »vzhodno cesarstvo«, in je povezano z besedo Ostarrîchi, ki se je prvič pojavila v listini iz leta 996.[20] Ta beseda je najverjetneje prevod iz srednjeveške latinščine, Marchia orientalis, v lokalno (bavarsko) narečje. V istem času je bila Avstrija Bavarska prefektura, ustanovljena leta 976. Sama beseda »Austria« je okrajšava za polatinjen izraz Marcha austriaca v pomenu »Vzhodna mejna dežela«. Izraz je bil prvič zabeležen v 12. stoletju in se nanaša na položaj dežele na vzhodnem robu kraljestva Karla Velikega.[21] V tistem času je bil obdonavski bazen Zgornje in Spodnje Avstrije najvzhodnejše bavarsko ozemlje in v praksi skoraj večinoma poseljeno z Germani, medtem ko so na ozemlju bivše Vzhodne Nemčije prevladovali slovanski Lužiški Srbi in Polabci.

Sodobni avstrijski zgodovinar Friedrich Heer v svoji knjigi Der Kampf um die österreichische Identität (Boj za avstrijsko identiteto),[22] trdi, da germanska oblika Ostarrîchi ni prevod latinske besede, temveč naslednik mnogo starejšega imena, katerega korenine naj bi iskali v keltskih jezikih starodavne Avstrije: pred več kot 2.500 leti je lokalno keltsko prebivalstvo (halštatska kultura) večji del dežele imenovalo Norig; po Heeru, je no- ali nor- pomenilo »vzhod« ali »vzhoden«, medtem ko je -rig povezan s sodobno nemško besedo Reich, kar pomeni »posest«. V skladu s tem bi Norig v osnovi pomenil enako kot Ostarrîchi in Österreich, in iz tega Austria. Hipoteza med strokovnjaki še ni sprejeta. V zgodovini je bilo keltsko ime polatinjeno v Noricum po rimskem zavzetju večine dežele okoli leta 15 pr. n. št. Norik je kasneje, sredi 1. stoletja, postal rimska provinca.[23]

Zgodovina

[uredi | uredi kodo]

Od prazgodovine do Habsburžanov

[uredi | uredi kodo]
Willendorfska Venera, 28.000 do 25.000 pr. n. št. (Naravoslovno-zgodovinski muzej na Dunaju)

Srednjevropsko ozemlje sedanje Avstrije, ki je bilo naseljeno že v prazgodovini,[12] so v predrimskem času zavzela različna keltska plemena; zgodnja železna doba se po najdbah v Hallstattu celo imenuje Halštatska doba ali Halštatska kultura, ki datira v 9. do 6. stoletje pr. n. št. Keltsko Noriško kraljestvo so kasneje zavzeli Rimljani in iz njega naredili provinco. Carnuntum (sedanji Petronell) blizu Dunaja je bil pomemben vojaški tabor in kasneje glavno mesto province Zgornja Panonija. Carnuntum je bil skoraj 400 let dom okoli 50.000 prebivalcem.[24] Pomembno je bilo tudi mesto Virunum na današnjem avstrijskem Koroškem; na območju današnjega Dunaja pa je že v predrimskem času stala naselbina Vindobona.[25]

»Heidentor« (Ajdovska vrata) - ostanki rimskega vojaškega mesta Carnuntum znotraj sedanjega arheološkega parka
Rimske province in največja mesta na ozemlju današnje Avstrije v času Rimskega imperija

Po padcu rimskega imperija so ozemlje napadli Huni, Langobardi, Ostrogoti, Bavarci, Slovani in Avari.[26] Karel Veliki je zavzel območje leta 788, vzpodbujal kolonizacijo in širil krščanstvo.[26] Kot del vzhodne Frankije so bili glavni deli sedanje Avstrije podeljeni Babenberžanom. Območje je bilo znano kot Vzhodna mejna krajina (Marchia Orientalis) in je leta 976 prešlo v last Leopolda I. Babenberškega.[27]

Prva omemba imena Avstrija je iz leta 996, kjer je zapisana kot Ostarrîchi, kar se nanaša prav na ozemlje Babenberške mejne krajine.[27] Leta 1156 je listina Privilegium Minus povzdignila Avstrijo v status vojvodine. Leta 1192 so Babenbergi pridobili tudi Štajersko. S smrtjo Friderika II. Babenberškega leta 1246 je linija Babenberžanov izumrla.[28] Posledično je oblast nad Avstrijo, Štajersko in Koroško prevzel češki kralj Otokar.[28] Njegove vladavine je bilo konec leta 1278 po porazu v bitki na Moravskem polju, kjer ga je premagal Rudolf I. Habsburški.[29] Od tedaj do konca prve svetovne vojne je zgodovina Avstrije tesno povezana s Habsburžani.

Srednji vek

[uredi | uredi kodo]

V 14. in 15. stoletju so Habsburžani začeli pridrževati province v okolici avstrijskega vojvodstva. Leta 1438 je bil vojvoda Albert V. izbran za naslednika svojega tasta, cesarja Sigismunda. Čeprav je Albert vladal le nekaj let, je bil od tedaj dalje (razen ene izjeme) vsak cesar Svetega rimskega cesarstva iz rodbine Habsburžanov.

Zmaga cesarstva med drugim turškim obleganjem Dunaja je leta 1683 zaustavila napredovanje Osmanskega cesarstva v Evropo.

Habsburžani so prav tako pričeli prevzemati ozemlje izven dednih dežel. Leta 1477 je Maksimilijan I., edini sin cesarja svetega rimskega cesarstva Friderika III., oženil naslednico Marijo Burgundsko in s tem za družino pridobil večino Nizozemske.[30][31] Njegov sin Filip I. Kastiljski se je poročil z Ivano Blazno, naslednico kastiljske in aragonske krone, in s tem za Habsuržane pridobil še Španijo ter njena italijanska, afriška in ameriška ozemlja.[30][31]

Leta 1526 sta po bitki pri Mohaču Češka in del Madžarske, ki sta spadali pod Osmansko cesarstvo, prešli pod avstrijsko vladavino.[32] Osmansko prodiranje na Madžarsko je vodilo v pogoste spopade med obema cesarstvoma, kar je bilo še posebej očitno med t. i. dolgo vojno med letoma 1593 in 1606. Turki so skoraj izvedli skoraj dvajset vpadov na Štajersko,[33] nekateri od njih so bili opisani kot »požiganje, ropanje in zasužnjevanje tisočev«.[34]

17. in 18. stoletje

[uredi | uredi kodo]
Glavni članek: Habsburška monarhija.

Med dolgo vladavino cesarja Leopolda I. (1657–1705) in po uspešni obrambi Dunaja leta 1683 (pod poveljstvom poljskega kralja Janeza III.),[35] je več vojnih pohodov na koncu leta 1699 prineslo celotno ozemlje Madžarske pod avstrijsko okrilje.

Cesar Karel VI. je izgubil precej pridobitev imperija iz preteklih let, zlasti zaradi grozečega izumrtja habsburške dinastije. Karel je bil pripravljen žrtvovati veliko ozemlja in vpliva v zameno za priznanje Pragmatične sankcije, s katero je svojo hčer Marijo Terezijo postavil za naslednico. Čeprav so se mnogi evropski monarhi s pragmatično sankcijo ob njenem nastanku strinjali, se je po Karlovi smrti leta 1740 začela vojna za avstrijsko nasledstvo. Avstrija je po več vojnah s Prusijo izgubila Šlezijo. Marija Terezija pa je za cesarstvo pomembna zaradi napredka, ki ga je kot pripadnica razsvetljenega absolutizma sprožila v času svoje vladavine.

Z vzponom Prusije se je v Nemčiji pričelo obdobje avstrijsko-pruskega dualizma. Avstrija je skupaj s Prusijo in Rusijo sodelovala pri prvem in tretjem razdeljevanju Poljske (v letih 1772 in 1795).

19. stoletje

[uredi | uredi kodo]
Dunajski kongres je potekal med letoma 1814 in 1815. Njegov cilj je bil urediti napetosti, ki so bile rezultat francoskih revolucionarnih vojn, napoleonskih vojn in razpada Svetega rimskega cesarstva.
Franc Jožef I. je eden izmed evropskih monarhov z najdaljšo dobo vladanja, vladal je 68 let.

Avstrija se je kasneje zapletla v vojno z revolucionarno Francijo, na začetku zelo neuspešno, z vrsto zaporednih porazov, ki jim jih je zadal Napoleon in so na koncu privedli h koncu Svetega rimskega cesarstva leta 1806. Dve leti prej,[36] leta 1804, je nastalo Avstrijsko cesarstvo. Leta 1814 je bila Avstrija del zavezniških sil, ki so napadle Francijo in h koncu privedle obdobje napoleonskih vojn.

Etnično-jezikovni zemljevid Avstro-Ogrske iz leta 1910

Iz Dunajskega kongresa leta 1815 je izšla kot ena izmed štirih vodilnih sil in kot priznana velesila. Istega leta je bila pod avstrijskim predsedstvom ustanovljena Nemška konfederacija (Deutscher Bund). Zaradi nerešenih družbenih, političnih in narodnostnih trenj so nemške dežele pretresle revolucije leta 1848; le-te so težile k združeni Nemčiji.[37]

Združena Nemčija bi bila možna tako kot Velika Nemčija ali kot Velika Avstrija ali pa le kot Nemška konfederacija brez Avstrije. Ker se Avstrija ni bila pripravljena odpovedati nemško govorečim ozemljem v korist slednje, leta 1848 nastalemu nemškemu cesarstvu, so krono novega cesarstva ponudili pruskemu kralju Frideriku Viljemu IV. Leta 1864 sta se Avstrija in Prusija skupaj bojevali proti Danski in ohranili neodvisnost vojvodin Schleswig in Holstein od Danske. Toda ker se o upravljanju teh vojvodin nista zmogli dogovoriti, sta se leta 1866 zapletli v avstrijsko-prusko vojno. Po porazi proti Prusiji v bitki pri Königgrätzu[37] je bila Avstrija primorana zapustiti konfederacijo in posledično ni več sodelovala pri nemški politiki.[38][39]

Avstro-Ogrski kompromis iz leta 1867, Ausgleich, je pod vladavino Franca Jožefa I. uvedel dvojno suverenost Avstrijskega cesarstva in Madžarskega kraljestva.[40] Cesarstvo pod avstrijsko-madžarsko oblastjo je bilo raznoliko in je vključevalo različna slovanska ljudstva, med njimi Hrvate, Čehe, Poljake, Rusine, Srbe, Slovake, Slovence ter Ukrajince, poleg teh pa tudi številčne italijanske in romunske skupnosti.

Posledično je bilo vladanje Avstro-Ogrski vedno bolj težavno v luči nastajajočih nacionalističnih gibanj, kar je zahtevalo znatno naslanjanje na obsežno tajno policijo. Kljub vsemu se je centralna obast (Franc Jožef je bil vseeno pripadnik razsvetljenstva) trudila z reformami, s katerimi bi delno ugodila novim težnjam. Tako je bil npr. Reichsgesetzblatt z zakoni in uredbami Cislajtanije izdan v osmih jezikih, vse narodnosti pa so lahko ustanavljale šole v lastnem jeziku ter imele pravico do uporabe lastnega jezika v uradnih postopkih.

Dunaj je zlasti v tem obdobju bil za Slovence pomemben kot nekdanja prestolnica, ki so ji s svojim delovanjem dali pečat tudi številni Slovenci. Kot ključni študijski center za naše kraje je ob koncu 19. stoletja pritegoval glavnino naših tedaj bodočih kulturnikov in intelektualcev, ki so tam preživeli nekaj let, nekateri pa so ostali tudi desetletja ali vse življenje; med njimi so tako Ivan Grohar, Ivan Cankar, Jože Plečnik in Maks Fabiani.[41] V Avguštineju na Dunaju so se šolali tudi številni bodoči slovenski duhovniki.

20. stoletje

[uredi | uredi kodo]
Nadvojvoda Franc Ferdinand (desno) s svojo družino

Leta 1908 je Avstro-Ogrska v drugem ustavnem obdobju Osmanskega cesarstva našla izgovor za pripojitev (aneks) Bosne in Hercegovine.[42] Atentat nad nadvojvodom Francem Ferdinandom in njegovo ženo, ki ga je poleti leta 1914 v Sarajevu izvedel Srb Gavrilo Princip[43] so vodilni avstrijski politiki in generali izkoristili in prepričali cesarja, da je napovedal vojno Srbiji (glej Avstro-ogrski ultimat Srbiji), s tem pa tvegali in nato tudi sprožili izbruh prve svetovne vojne, ki je navsezadnje po porazu centralnih sil privedla do razpada Avstro-Ogrske; ena izmed novo nastalih držav je bila tudi Avstrija. V vojni je umrlo okrog milijona in pol avstro-ogrskih vojakov, od tega približno 35.000 Slovencev.[44]

Ureditev po prvi svetovni vojni

[uredi | uredi kodo]

21. oktobra 1918 so se nemški poslanci državnega zbora (parlamenta avstrijske polovice Avstro-Ogrske) sestali na Dunaju kot začasna narodna skupščina za Nemško Avstrijo (Provisorische Nationalversammlung für Deutschösterreich). 30. oktobra je ta skupščina ustanovila državo Nemško Avstrijo in izvolila vlado, imenovano državni svet (nemško Staatsrat). Novo vlado je cesar Karel I. Habsburško-Lotarinški povabil k pogovorom o premirju z Italijo, vendar se v to ni želela vpletati.

To je odgovornost za zaključek vojne 3. novembra 1918 preneslo izključno na cesarja in njegovo vlado. 11. novembra 1918 je cesar po nasvetu ministrov stare in nove vlade objavil, da ne bo več sodeloval v državnih poslih. 12. novembra se je Nemška Avstrija z zakonom proglasila za demokratično republiko in del nove Nemške republike. Ustava, ki je Staatsrat preimenovala v Bundesregierung (zvezno vlado) in Nationalversammlung v Nationalrat (narodni svet), je bila sprejeta 10. novembra 1920.

Nemško govoreče province pod avstrijsko oblastjo leta 1918. Meje na novo nastale Prve republike Avstrije so označene z rdečo.

Pogodba iz Saint-Germaina iz leta 1919 (pogodba iz Trianona iz 1920 za Madžarsko) je potrdila in ustalila novo ureditev Srednje Evrope, ki je v večjem delu nastala novembra 1918, pri tem pa so nastale nove države in bile premaknjene meje obstoječih. Več kot trije milijoni nemško govorečih Avstrijcev so se znašli v vlogi manjšin v novo nastalih ali povečanih državah, tj. na Češkem, v Jugoslaviji, na Madžarskem in v Italiji.[45] Med temi sta bili tudi provinci Južna Tirolska (ki je postala del Italije) in nemška Češka (kot del Češkoslovaške). Status Nemške Češke (Sudetov idr.) je kasneje odigral pomemben del pri netenju druge svetovne vojne (glej Sudetska kriza).[46]

Status Južne Tirolske je (bil) stalen izvor težav v odnosih med Avstrijo in Italijo, do končne rešitve v 1980-ih, ko je Italija Južni Tirolski podelila precejšnjo stopnjo avtonomije. Med letoma 1918 in 1919 se je Avstrija imenovala Nemška Avstrija (Staat Deutschösterreich). Ne samo, da so antantne sile prepovedale Avstriji združitev z Nemčijo, temveč so v mirovnem sporazumu zavrnile tudi uporabo tega imena, zato so ga konec leta 1919 spremenili v Republika Avstrija.[46]

Meja s Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev (kasneje Jugoslavijo) je bila določena po koroškem plebiscitu oktobra 1920, na podlagi katerega je večji del nekdanje avstro-ogrske kronske dežele Koroška pripadel novo nastali Avstriji, veliko Slovencev pa je tako ostalo v Avstriji. Meja je po plebiscitu potekala po gorskem masivu Karavanke.

Medvojno obdobje in druga svetovna vojna

[uredi | uredi kodo]

Po vojni je inflacija začela načenjati vrednost krone, ki je še vedno bila avstrijska valuta. Jeseni 1922 je Avstrija dobila posojilo, nad katerim je bedelo Društvo narodov.[47] Namen posojila je bil izogib bankrotu, stabilizacija valute in izboljšanje splošnega gospodarskega položaja v Avstriji. Posojilo je pomenilo tudi, da Avstrija ni bila več samostojna država, temveč je delovala pod nadzorom Društva narodov. Leta 1925 je krono nadomestil avstrijski šiling v razmerju 1:10.000, ki so ga kasneje zaradi njegove stabilnosti imenovali tudi alpski dolar. Od 1925 do 1929 je gospodarsko uživalo kratek vzpon pred skorajšnjim zlomom po črnem petku 1929.

Prva avstrijska republika je trajala do 1933, ko je kancler Engelbert Dollfuss, z uporabo, kot je to sam imenoval, samoodklopa od parlamenta (Selbstausschaltung des Parlaments), uvedel avtokratski režim po vzoru italijanskega fašizma.[48][49] Dve veliki stranki iz tega obdobja, socialni demokrati in konzervativci, sta ustanovili svoje paravojaške enote;[50] Republikanischer Schutzbund socialnih demokratov so bili proglašeni za nezakonite, a so kljub temu delovali ob izbruhu državljanske vojne.[50][48][49][51] Po kratkotrajni avstrijski državljanski vojni so avstrijski monarhisti in konservativci premagali svoje domače politične tekmece socialdemokrate in prepovedali avstrijsko podružnico NSDAP. Februarja 1934 so usmrtili več članov Schutzbunda,[52] socialno-demokratska stranka je bila v ilegali, mnogi izmed članov so bili zaprti ali pa so emigrirali.[51] 1. maja 1934 so avstrofašisti izglasovali novo ustavo (»Maiverfassung«), ki je utrdila Dolfussovo moč, vendar so Dolfussa 25. julija 1934 med atentatom v poskusu prevrata ubili nacisti.[53][54]

Hitler govori na Heldenplatzu, Dunaj, 1938
Osvoboditev koncentracijskega taborišča Mauthausen, 1945

Njegov naslednik, Kurt Schuschnigg (delno slovenskega rodu), ki je med 29. julijem 1934 in 11. marcem 1938 vladal Avstriji kot zvezni kancler z diktatorskimi pooblastili, se je boril za ohranitev neodvisne Avstrije kot »boljše nemške države«. Schuschnigg je bil v obdobju med obema svetovnima vojnama zadnji avstrijski kancler pred nacistično priključitvijo Avstrije. 12. marca 1938 so avstrijski nacisti prevzeli vlado, medtem ko so nemške čete zavzele državo.[55] 13. marca 1938 je bila uradno razglašena priključitev (Anschluss) Avstrije. Dva dni kasneje je Adolf Hitler (po kraju rojstva Avstrijec) na Dunaju razglasil, kot je to sam imenoval, »ponovno združitev« svoje domovine z Nemčijo.

Skupaj z Nemčijo so tudi v Avstriji 10. aprila 1938 izvedli zadnje volitve v obdobju nacizma. Na teh volitvah so tudi odločali o potrditvi združitve z Nemčijo. Zanjo je glasovalo 99,73 % udeležencev.[56] Avstrija je bila s tem vključena v Tretji rajh in je prenehala obstajati kot neodvisna država. Arianizacija premoženja avstrijskih Judov se je pričela takoj, že sredi marca. Nacisti so Avstrijo imenovali »Ostmark«,[55] do leta 1942, ko so jo zopet preimenovali v »Alpen-Donau-Reichsgaue«.

Nekateri izmed najbolj znanih nacistov so bili Avstrijci, med drugim Hitler, Adolf Eichmann, Ernst Kaltenbrunner, Arthur Seyss-Inquart, Franz Stangl in Odilo Globocnik,[57] Avstrijci so sestavljali tudi 40 % osebja nacističnih koncentracijskih taborišč.[58] Dunaj je padel 13. aprila 1945 med sovjetsko ofenzivo, malo pred dokončnim zlomom Tretjega rajha. Zavezniške sile so se sicer pripravljale tudi na Operacijo alpski zid, ki naj bi se izvajala prav na avstrijskih tleh, a se zaradi prehitrega nacističnega zloma nikoli ni udejanila.

Karl Renner in Adolf Schärf (Socialistična stranka Avstrije), Leopold Kunschak (Avstrijska ljudska stranka, bivši krščanski socialisti) in Johann Koplenig (Komunistična stranka Avstrije) so 27. aprila 1945 razglasili avstrijsko odcepitev od Tretjega rajha in pod državnim kanclerjem Rennerjem ustanovili začasno vlado, s privolitvijo Rdeče armade in s Stalinovo podporo.[59] Ta datum je neuradni dan rojstva druge republike. Konec aprila 1945 je bila večina zahodne in južne Avstrije še vedno pod nacistično vladavino. 1. maja 1945 je zopet začela veljati zvezna ustava iz leta 1929, ki jo je 1. maja 1934 ukinil samodržec Dollfuss.

Prav na meji z Avstrijo je pri umiku nemških čet v domnevno varnejše zavetje britanskih sil na avstrijskem Koroškem 13.-14. maja 1945 od Prevalj proti Pliberku prišlo do zadnje večje bitke druge svetovne vojne; ker pa so jugoslovanski partizani zavzeli tudi Koroško do Celovca, je med njimi in britanskimi okupacijskimi silami prihajalo do manjših napetosti. Do bitke je prišlo tudi 11. maja pri preboju Rupnikovega bataljona proti Borovljam. Na Vetrinjskem polju se je po koncu vojne izoblikovalo tudi begunsko taborišče, kamor so se pred jugoslovansko armado umaknili civilisti in pripadniki kvizlinških enot iz Jugoslavije (četniki, ustaši, hrvaški domobrani in belogardisti).[60] Iz tega taborišča so Britanci v Slovenijo (takrat Jugoslavijo) vrnili pripadnike vojaških formacij, ki so nato večinoma končali kot žrtve povojnih pobojev. Sámo taborišče je nato obstajalo do 1950.[61][62][63]

Innsbruck je gostil Zimske olimpijske igre 1964 in 1976, kakor tudi prve Zimske mladinske olimpijske igre v zgodovini leta 2012.
Urad OZN na Dunaju (United Nations Office in Vienna - UNOV) je ena od štirih glavnih lokacij Organizacije združenih narodov po svetu.

Skupno število avstrijskih žrtev med drugo svetovno vojno med 1939 in 1945 je ocenjeno na 260.000.[64] Žrtev judovskega holokavsta je bilo 65.000,[65] okoli 140.000 pa jih je v letih 1938-39 emigriralo. Več tisoč Avstrijcev je bilo udeleženih v resnih nacističnih zločinih (samo v koncentracijskem taborišču Mauthausen-Gusen je bilo več sto tisoč žrtev), dejstvo, ki ga je uradno priznal šele kancler Franz Vranitzky leta 1992.

Po drugi svetovni vojni

[uredi | uredi kodo]

Tako kot Nemčijo so tudi Avstrijo razdelili na britansko, francosko, ameriško in sovjetsko območje, ki jih je upravljala Zavezniška komisija za Avstrijo.[66] Kot je bilo nakazano že v Moskovski deklaraciji iz 1943, je prišlo s strani zaveznikov do posebne obravnave Avstrije.[59] Avstrijsko vlado, ki so jo sestavljali socialni demokrati, konzervativci in komunisti (do leta 1947) in je delovala na Dunaju (ki je bil obkrožen s sovjetsko cono), so zahodni zavezniki priznali oktobra 1945, po tem, ko so v začetku sumili, da je Renner Stalinov pajac. Po tem se je bilo moč izogniti dvojni vladi in delitvi države, kar se je zgodilo v Nemčiji. Avstrijo so sicer obravnavali bolj kot nacistično žrtev, ki so jo osvobodili zavezniki.[67]

15. maja 1955 je po več let trajajočih pogovorih, na katere je vplivala tudi hladna vojna, Avstrija z avstrijsko državno pogodbo s štirimi okupacijskimi silami pridobila polno neodvisnost. 26. oktobra 1955 je po odhodu vseh okupacijskih enot s parlamentarnim zakonom Avstrija razglasila »trajno nevtralnost«.[68] Po Avstrijski državni pogodbi je posebne pravice dobila tudi slovenska manjšina na avstrijskem Koroškem, toda pri uveljavljanju teh pravic se zapleta še desetletja po formalni podelitvi, število Slovencev se zmanjšuje in se kot narod vedno bolj asimilira v nemško govorečo večino.[11]

Avstrija se je Evropski uniji pridružila leta 1995 in podpisala Lizbonsko pogodbo 2007.

Politični sistem Druge republike temelji na ustavah iz let 1920 in 1929, ki sta se zopet uveljavili leta 1945. Sistem je sorazmeren, kar pomeni, da je večina pomembnih mest enakomerno porazdeljenih med socialne demokrate (SPÖ) in ljudsko stranko (ÖVP).[69] Močan je tudi vpliv interesnih skupin (delavcev, poslovnežev, kmetov), zato se vse spremembe zakonodaje sprejemajo s širokim konsenzom.[70]

Od leta 1945 je enostrankarska vlada delovala v letih 1966–1970 (konzervativci oz. ljudska stranka) in 1970–1983 (socialni demokrati). V vseh ostalih volilnih obdobjih je država vladala bodisi velika koalicija (socialdemokrati in ljudska stranka) bodisi mala koalicija (ena izmed velikih dveh strank in ena izmed ostalih manjših).

1. januarja 1995 je na podlagi dvotretjinsko pozitivne referendumske odločitve Avstrija postala članica Evropske skupnosti.[71] Po vstopu Lihtenštajna v schengensko območje leta 2011 nobena izmed sosednjih držav na mejah z Avstrijo ne izvaja več mejnega nadzora.

Glavni stranki SPÖ in ÖVP imata glede vojaške neuvrščenosti nasprotni stališči: SPÖ zagovarja nevtralnost, ÖVP pa prilagajanje in sodelovanje v evropski zunanji in obrambni politiki. V resničnosti se to že dogaja, Avstrija tudi deluje v Partnerstvu za mir in je tudi že ustrezno prilagodila svojo zakonodajo.

Unescova svetovna dediščina v Avstriji

[uredi | uredi kodo]

Zaradi svoje bogate zgodovine je nekaj področij Avstrije vpisanih v Unescov seznam svetovne dediščine oz. so kandidati za vpis[72]:

Politika in uprava

[uredi | uredi kodo]
Predsedniška palača v Leopoldovem traktu dvorca Hofburg
Urad zveznega kanclerja na Ballhausplatz
Parlament na Dunaju, dom narodnega zbora in zveznega sveta (Nationalrates/Bundesrates)

Državni poglavar je predsednik, ki je voljen na neposrednih volitvah in predstavlja državo v tujini ter je vrhovni poveljnik vojske. Predsednik je neposredno izvoljen za največ dva šestletna mandata, brez izvršilnih pristojnosti v miru. Heinz Fischer je bil izvoljen za drugi mandat v aprilu 2010. Nasledil je Thomasa Klestila, ki je bil predsednik med letoma 1992 in 2004. Fischerja je leta 2016 za minimalno razliko v glasovih nasledil Alexander Van der Bellen[73][1]

Predsednik imenuje kanclerja (predsednika vlade, trenutno Karl Nehammer, ki vodi svet ministrov. Trenutno vlado velike koalicije sestavljata levosredinska Socialdemokratska stranka (SPÖ) in desnosredinska Avstrijska ljudska stranka (ÖVP). Koalicija je bila obnovljena decembra 2013 po splošnih volitvah septembra 2013, čeprav sta obe stranki zabeležili izgubo glasov na volitvah. Avstrijski parlament je razdeljen na politično močnejši državni zbor (Nationalrat), ki je spodnji del parlamenta, in zvezni svet (Bundesrat), ki je zgornji dom parlamenta. Slednji načeloma potrjuje zakone, vendar lahko državni zbor zaobide morebitni veto s ponovnim glasovanjem.[17] Predsednik lahko z odlokom razpusti državni zbor. Volilno pravico imajo vsi državljani, starejši od 16 let. Tretja veja oblasti je sodna, predvsem ustavno sodišče ima precejšnjo politično moč, saj razveljavlja zakone, za katere presodi, da niso v skladu z ustavo.

Od leta 1995 lahko Sodišče Evropske unije razveljavi vse odločitve sodišč v zadevah, ki so definirane v zakonodaji Evropske unije. Avstrija v svojo zakonodajo vključuje tudi odločitve Evropskega sodišča za človekove pravice, saj je Evropska konvencija o človekovih pravicah del avstrijske ustave.

Upravna delitev

[uredi | uredi kodo]
Glavni članek: Zvezna dežela Avstrije.

Republika Avstrija je sestavljena iz devetih zveznih dežel (nemško Bundesländer).[4] Zvezne dežele so nato razdeljene na okrožja (Bezirke) in upravna mesta (Statutarstädte). Okrožja so naprej razdeljena na občine (Gemeinden). Upravna mesta imajo pristojnosti, ki sicer pritičejo tako okrožjem kot občinam. Poseben položaj ima Dunaj, ki je hkrati in mesto in zvezna dežela.

# Zvezna dežela Glavno mesto Površina
(km²)
Prebivalstvo
(2023)
1 / B Gradiščanska (Burgenland) Železno (Eisenstadt) 3.965 301.250
2 / K Koroška (Kärnten) Celovec (Klagenfurt am Wörthersee) 9.537 568.984
3 / N Spodnja Avstrija (Niederösterreich) St. Pölten 19.180 1.718.373
4 / O Zgornja Avstrija (Oberösterreich) Linz 11.983 1.522.825
5 / S Salzburg Salzburg 7.155 568.346
6 / St Štajerska (Steiermark) Gradec (Graz) 16.399 1.265.198
7 / T Tirolska (Tirol) Innsbruck 12.648 771.304
8 / V Predarlska (Vorarlberg) Bregenz 2.602 406.395
9 / W Dunaj (Wien) 415 1.982.097

Zunanja politika

[uredi | uredi kodo]

Avstrija je članica Evropske unije, Konference za varnost in sodelovanje v Evropi in opazovalka v Zahodnoevropski uniji. Je tudi soustanoviteljica Organizacije za gospodarsko sodelovanje in razvoj.

Eksklave in enklave

[uredi | uredi kodo]

Na ozemlju Avstrije se nahaja Kleinwalsertal, ki je funkcionalno enklava Zvezne republike Nemčije. Kleinwalsertal je sicer del Predarlskega in geografsko meji neposredno nanj, vendar je zaradi topografije ozemlja kraj dostopen samo preko Nemčije. Druga funkcionalna enklava Nemčije je naselbina Jungholz na Tirolskem, ki ni dosegljiva iz Avstrije in je z matično državo povezana le preko 1636 metrov visokega vrha Sorgschrofen. Tako imenovani dvorni gozdovi (Saalforste) se nahajajo na avstrijskem ozemlju, vendar so v zasebni pravni lasti Bavarske.

Funkcionalna avstrijska enklava je bila še na švicarskem ozemlju. Švicarskega Samnauna dolgo časa ni bilo mogoče doseči iz Švice po cesti, temveč prek Avstrije (Tirolske). Zaradi tega so v 19. stoletju opustili retoromanščino in jo nadomestili s tirolščini podobnim narečjem. Sedaj ima Samnaun že tudi cestno povezavo z matično Švico, ima pa še naprej status brezcarinske cone. Do leta 1980 je podoben status kot Samnaun imel tudi Spiss na avstrijsko-švicarski meji. Kraj je bil dolgo časa dostopen samo iz Samnauna in se je moral upirati izseljevanju, saj je v nasprotju z drugimi enklavami imel malo gospodarskih možnosti,

V okviru avstrijske države predstavlja okraj Lienz (tudi Vzhodna Tirolska) eksklavo zvezne dežele Tirolske.[74]

Vojska

[uredi | uredi kodo]
Glavni bojni tank Leopard 2A4 Kopenske vojske avstrijskih oboroženih sil
Lovsko letalo Eurofighter Typhoon Vojaškega letalstva avstrijskih oboroženih sil

Moč avstrijskih oboroženih sil (nemško: Österreichisches Bundesheer, dobesedno Avstrijska zvezna vojska) v veliki meri sloni na naborniškemu sistemu. Vojaška obveznost se za moške prične z 18. letom in traja do dopolnjenega 50. leta starosti. Vojaški rok traja šest mesecev. Državljan ima v zvezi s služenjem vojaškega roka možnost ugovora vesti: v tem primeru se obveznost vojaškega roka izpolni s civilnim služenjem, ki traja od 9–12 mesecev.[75] Leta 2013 je bilo v aktivni vojaški službi okoli 24.500 pripadnikov avstrijskih oboroženih sil,[76] število pripadnikov rezervne sestave pa se trenutno giblje okoli 27.000.[77] Kopenska vojska ima v svoji sestavi okoli 60 tankov, 400 pehotnih bojnih vozil in 80 samovoznih artilerij, Vojaško letalstvo ima okoli 130 zrakoplovov, od tega 15 lovcev in 70 helikopterjev.[77] Leta 2013 so vojaški izdatki znašali 2.432 milijonov , kar je predstavljalo 0,78 % bruto domačega proizvoda.[76]

Glavni sektorji Avstrijske zvezne vojske so Kopenska vojska (Landstreitkräfte), Vojaško letalstvo (Luftstreitkräfte) ter enote za mednarodne misije (Internationale Einsätzein) in specialne sile (Spezialeinsatzkräfte), ki delujejo pod enotnim poveljstvom (Streitkräfteführungskommando, SKFüKdo). Glede na to, da je Avstrija celinska država, nima svoje vojne mornarice. Vrhovni poveljnik avstrijskih oboroženih sil je predsednik države. Nadzor nad oboroženimi silami ima Zvezni svet za obrambo, ki ga vodi zvezni kancler. Zvezni svet za obrambo sestavljajo še podkancler, minister za obrambo, minister za zunanje zadeve in ostali resorni ministri ter načelnik generalštaba Avstrijske zvezne vojske in načeloma tudi predstavniki vseh v državnem svetu zastopanih strank.[75]

Naloge Avstrijske zvezne vojske so vojaška obramba države ter v povezavi s tem obramba ustavne ureditve in demokratične svobode prebivalstva ter vzdrževanje notranje državne ureditve in varnosti, pomoč v primeru naravnih nesreč in nezgod ter pomoč v tujini pri vzdrževanju miru, izvajanju humanitarne pomoči in pomoči v primeru naravnih nesreč, kot tudi iskalne in reševalne naloge.[75] V tujini je trenutno največ pripadnikov na Kosovu (507 pripadnikov, KFOR), v Bosni in Hercegovini (324 pripadnikov, EUFOR Althea) in v Libanonu (171 pripadnikov, UNIFIL).[78]

Geografija

[uredi | uredi kodo]
Topografska karta Avstrije s prikazanimi mesti z več kot 100.000 prebivalci.

Avstrija leži med 46° in 49° severne širine ter 9° in 18° vzhodne dolžine.

Razdelimo jo lahko med pet območij, med katerimi je z 62 % ozemlja največje tisto, ki pripada Vzhodnim Alpam. Hribovje ob robu Alp in Karpati zavzemajo 12 %, gričevje ob robu Panonske nižine prav tako 12 %. Drugo večje gorsko območje, precej nižje od Alp, se nahaja na severu. Poznan je kot Avstrijska granitna planota in leži v osrednjem delu Češkega masiva ter zavzema 10 % Avstrije. Avstrijski del Dunajske kotline pokriva ostale 4 %.

Zaradi svoje vpetosti v alpski prostor je Avstrija pretežno gorata država.[79] Tako osrednje Vzhodne Alpe kot Severne in Južne apnenčaste Alpe (nemško: Kalkalpen) delno ležijo na avstrijskem ozemlju. Od skupnega ozemlja 84.000 km² le za četrtino lahko rečemo, da je nižinska in le 32 % države je pod nadmorsko višino 500 m. Alpe zahodne Avstrije proti vzhodu postopoma prehajajo v nižinski vzhodni del.

6 najvišjih avstrijskih gora:

# Ime Višina Gorovje
1 Großglockner (Veliki Klek) 3.798 m Visoke Ture
2 Wildspitze 3.772 m Ötztalske Alpe
3 Kleinglockner 3.770 m Visoke Ture
4 Weißkugel 3.739 m Visoke Ture
5 Pöschlturm 3.721 m Visoke Ture
6 Hörtnagelturm 3.719 m Visoke Ture

Po klasifikaciji WWF lahko avstrijsko ozemlje razdelimo na štiri ekoregije: srednjeevropske mešane gozdove, panonske mešane gozdove, alpske iglaste in mešane gozdove ter na zahodno evropske širokolistne gozdove.

Podnebje

[uredi | uredi kodo]
Povprečna letna količina padavin v Avstriji

Največji del Avstrije leži v zmerno toplem pasu, kjer prevladujejo zahodni vetrovi. Ker okoli dve tretjine dežele pokrivajo Alpe, prevladuje gorsko podnebje. Na vzhodu v Panonski nižini in ob Donavski dolini ima podnebje celinski značaj, z manj padavinami kot v Alpah. Čeprav je v Avstriji pozimi hladno (−10 do 0 °C), so lahko poletne temperature razmeroma visoke,[80] s povprečnimi temperaturami okoli 25 °C in najvišjo temperaturo 40,5 °C, izmerjeno avgusta 2013.[81]

Podnebni podatki za Lech, Vorarlberg (1440 m; povprečne temperature 1982 – 2012) Dfc, meji na Dfb.
Mesec Jan Feb Mar Apr Maj Jun Jul Avg Sep Okt Nov Dec Letno
Povprečna količina padavin mm 59 54 56 70 103 113 133 136 95 67 78 66 1.030
Vir 1: [81]
Vir 2: »Lech climate data«.
Podnebni podatki za Kühtai, Tirolska (2060 m; povprečne temperature 1982 – 2012) ET, podobno kot Dfc.
Mesec Jan Feb Mar Apr Maj Jun Jul Avg Sep Okt Nov Dec Letno
Povprečna količina padavin mm 73 66 80 87 115 126 148 138 96 74 83 72 1.158
Vir 1: [81]
Vir 2: »Kühtai climate data«.

Jezera

[uredi | uredi kodo]

Največje jezero je Nežidersko jezero na Gradiščanskem, od katerega približno 77 % celotne površine 315 km² leži v Avstriji, ostanek pa pripada Madžarski. Sledijo Attersee s 46 km² in Traunsee s 24 km² v Zgornji Avstriji. Tudi Bodensko jezero s svojimi 536 km² na tromeji z Nemčijo (deželi Bavarska in Baden-Württemberg) in Švico s svojim manjšim delom leži na avstrijskem ozemlju.

Za poletni turizem imajo jezera poleg gora velik pomen, še posebej koroška in salzburška. Najbolj znana koroška jezera so: Vrbsko jezero (Wörthersee) pri Celovcu, Milštatsko jezero nad Špitalom, Osojsko jezero (Ossiacher See) pri Beljaku in Belo jezero (Weißensee) (med Šmohorjem in Špitalom). Znani sta tudi Mondsee in Wolfgangsee na meji med Salzburgom in Zgornjo Avstrijo.

Večji del Avstrije spada preko Donave neposredno k črnomorskemu porečju, približno ena tretjina na jugovzhodu pa preko Mure (nemško Mur) in Drave (Drau) in nato posredno zopet preko Donave zopet k črnomorskemu porečju. Le majhen del (2.366 km²) na Zahodu se odvodnjava preko reke Ren (Rhein) v Atlantik in na severu preko reke Labe (918 km²) v Severno morje.

Večji pritoki reke Donave (od zahoda proti vzhodu):

Mura odvodnjava salzburški predel Lungau in Štajersko, na Hrvaškem se izliva v Dravo, ki sama odvodnjava Koroško in vzhodno Tirolsko (Drava se v Donavo izliva na meji s Srbijo). Raba (nemško: Raab) odvodnjava del Štajerske in se na Madžarskem izliva v rokav Donave. Ren odvodnjava večino Predarlškega, teče skozi Bodensko jezero in se izliva v Severno morje.

Reka Lainsitz je skoraj nepomembna, vendar je edina avstrijska reka, ki se iz Spodnje Avstrije preko Češke izliva v Labo.

Donava v dolini Wachau (Dürnstein povsem na levi in Krems an der Donau povsem na desni). Dolina Wachau je od leta 2000 zaradi arhitekturne in kmetijske zgodovine vpisana v Unescov Seznam svetovne dediščine kot kulturna krajina.[82][83]

Gospodarstvo

[uredi | uredi kodo]
Drevesna struktura izdelkov, ki jih izvaža Avstrija, po klasifikaciji HS4.
Mariahilf nakupovalna avenija na Dunaju
Moderni Dunaj, Dunajski mednarodni center z uradi OZN in stavbo DC Tower 1.

Avstrija, ki je po bruto domačem proizvodu na prebivalca na 12. mestu v svetu,[84] ima dobro razvito socialno-tržno gospodarstvo in visok življenjski standard. Do 1980-ih je Avstrija nacionalizirala precej največjih industrijskih podjetij; v zadnjih letih pa je privatizacija skrčila državno lastništvo na stopnjo, primerljivo z ostalimi evropskimi državami. Delavska gibanja so v Avstriji še posebej močna in imajo znaten vpliv na delavsko politiko. Poleg zelo razvite industrije je mednarodni turizem najpomembnejši del gospodarstva.

Po podatkih iz leta 2014 predstavljajo storitve 69 % kosmatega domačega proizvoda, industrija (zlasti kovinsko-predelovalna industrija, avtomobilska, elektrokemija in inženiring) 29 % in kmetijstvo 2 %. Majhna in srednje velika podjetja imajo v avstrijskem gospodarstvu velik pomen. Z več kot 300.000 podjetji v proizvodnji in storitvah jih kar 99,6 % sodi v kategorijo majhnih in srednje velikih podjetij (SME - small and medium enterprises), le približno 1.400 podjetij ima več kot 250 zaposlenih. V povprečju imajo avstrijska podjetja manj kot 10 zaposlenih. SME skupaj zaposlujejo dve tretjini vseh zaposlenih in proizvedejo 50 % BDP.[17]

Največje delniške družbe so: [85][86]

Mesto na svetu Podjetje Promet (milijard USD) Tržna vrednost (milijard USD)
0304. OMV Group (nafta in derivati) 56,3 14,7
0655. Raiffeisen Bank International (bančništvo) 13,9 07,6
0672. Erste Group Bank (bančništvo) 15,5 12,3
0723. Vienna Insurance Group (zavarovalništvo) 12,4 06,6
0920. Voestalpine (proizvodnja jekla) 16,1 05,8
1229. Verbund (proizvodnja električne energije) 04,1 07,4
1369. Strabag (gradbeništvo) 17,8 02,4
1372. Uniqa (zavarovalništvo) 07,6 03,0
1558. Andritz (strojna industrija) 06,7 07,0
1697. Volksbank (bančništvo) 02,2 01,0
1798. Immofinanz (investicije v nepremičnine) 01,6 04,3

Poleg tega iz Avstrije izhajajo tudi druga mednarodno znana podjetja, npr. Red Bull, Swarowski, ÖBB (Avstrijske železnice), Manner in druga.[87]

Zgodovinsko je Nemčija najpomembnejši zunanjetrgovinski partner Avstrije, kar je lahko zaradi hitrih sprememb v nemškem gospodarstvu za Avstrijo na dolgi rok škodljivo. Od vstopa Avstrije v Evropsko unijo (EU) so Avstrijci okrepili gospodarske vezi z drugimi EU gospodarstvi in s tem zmanjšali gospodarsko odvisnost od Nemčije. Dodatno je članstvo v EU prineslo številne tuje investitorje, ki sta jih pritegnila avstrijski pristop k enotnemu evropskemu trgu in bližina vzhajajočih gospodarstev Vzhodne Evrope.

Od razkroja komunizma so bila avstrijska podjetja aktivni igralci in združevalci na področju Vzhodne Evrope. Med 1995 in 2010 je bilo v povezavi z avstrijskimi družbami javno objavljenih 4.868 združitev in pripojitev v skupni vrednosti 163 milijard EUR.[88] Največje transakcije z avstrijsko vključenostjo so bile [89]: pripojitev Bank Austria s strani Bayerische Hypo- und Vereinsbank za 7,8 milijarde EUR leta 2000, pripojitev Porsche Holding Salzburg s strani Volkswagen Group za 3,6 milijarde EUR leta 2009[90] in pripojitev Banca Comercială Română s strani Erste Group za 3,7 milijarde EUR leta 2005.[91]

Majhno, a zelo razvito kmetijstvo zaposluje preko 5 % delovno aktivnega prebivalstva. Glavni kmetijski dejavnosti sta govedoreja in vinogradništvo. Hitro se razvija tudi ekološko kmetijstvo, ki trenutno predstavlja 10 % kmetijske proizvodnje.[17]

Čeprav ima razvito tržno gospodarstvo, je v Avstriji še vedno močno prisotna korupcija, ki državo letno po nekaterih ocenah stane okrog 27 milijard evrov. Nekatere od zadnjih korupcijskih afer so prodaja državnih stanovanj,[92] nakup lovskih vojaških letal Eurofighter[93] ter sumljivi posli (med drugim v Sloveniji in na Hrvaškem) Hypo Alpe Adria Bank, zaradi katere je skoraj bankrotirala avstrijska zvezna dežela Koroška.[94]

Za Slovenijo je avstrijsko gospodarstvo takoj za Nemčijo in Italijo tretji največji zunanjetrgovinski partner in največji investitor, gospodarstvi pa sta vedno bolj prepleteni.[18] Za Avstrijo je Slovenija kot zunanjetrgovinski partner na približno 15. mestu.[19] Slovensko pristanišče Koper je za avstrijsko gospodarstvo najpomembnejše morsko pristanišče.[95] Po podatkih iz leta 2014 dela v Avstriji več kot 14.000 Slovencev, večinoma v krajih, ki mejijo na Koroško, Štajersko in Prekmurje.[96]

Turizem

[uredi | uredi kodo]

Turizem h kosmatemu domačemu proizvodu Avstrije prispeva skoraj 9 %.[97] Leta 2007 je bila po zaslužku iz turizma Avstrija z 18,9 milijarde USD na 9. mestu v svetu.[98] Po številu turistov je bila z 20,8 milijona obiskovalcev na 12. mestu.[98] Najbolje ocenjene zanimivosti so:[99]

    1. Smučarsko področje Ischgl-Samnaun
    2. Stekleni most - Hallstatt Skywalk Welterbeblick
    3. Trdnjava Hohensalzburg, Salzburg
    4. Hallstattsko jezero
    5. Narodna knjižnica, Dunaj
    6. Cerkev v Steinhofu
    7. Innsbruška železnica
    8. Ledenik Hintertuxer
    9. Lienške gorske železnice / Osttiroler Alpine Coaster

Električna energija

[uredi | uredi kodo]
Kölnbreinski jez na Koroškem

Avstrija trenutno več kot polovico svoje električne energije proizvede s pomočjo hidroenergije;[100] v Sloveniji, za primerjavo, ta delež dosega 27 %.[101] Skupaj z ostalimi obnovljivimi viri energije, kot so vetrna energija, sončna energija in biomasa, dosega stopnja oskrbovanja z obnovljivimi viri 62,89 %[102] celotne avstrijske porabe. Ostanek proizvedejo v elektrarnah na zemeljski plin in nafto.

Leta 1972 je Avstrija na podlagi anonimnega glasovanja v parlamentu pričela z izgradnjo jedrske elektrarne pri Zwentendorfu zahodno od Dunaja. Toda leta 1978 se je na referendumu približno 50,5 % volivcev izreklo proti uporabi jedrske energije[103] in parlament je izglasoval trajno prepoved uporabe jedrske energije; zgrajene elektrarne nato niso nikoli predali v obratovanje. Avstrija se na podlagi teh odločitev pogosto zavzema za zaprtje jedrskih elektrarn tudi v sosednjih državah (med drugim tudi slovenske v Krškem),[104][105] pri čemer te države pogosto odgovarjajo, da same nimajo tako dobrih pogojev za proizvodnjo hidroenergije, kot jih ima Avstrija, bogata z vodnatimi alpskimi rekami.

Transport

[uredi | uredi kodo]

Letalski promet

[uredi | uredi kodo]

Avstrijska letalska družba z največ povezavami z Dunaja je Austrian Airlines. Z letalsko družbo NIKI ima Avstrija od leta 2003 domačega nizkocenovnega prevoznika, ki prav tako deluje z dunajskega letališča. Drugi avstrijski nizkocenovnik je regionalna družba InterSky, ki pa deluje z nemškega Friedrichshafna. Sedež v Avstriji imata tudi manjša prevoznika Welcome Air in Air Alps.

Najpomembnejše avstrijsko letališče je:

  • Letališče Dunaj (Flughafen Wien-Schwechat / VIE),
  • sledijo Gradec (Flughafen Graz-Thalerhof / GRZ),
  • Linz (Flughafen Linz-Hörsching / LNZ),
  • Celovec (Flughafen Klagenfurt-Annabichl / KLU),
  • Salzburg (Salzburg Airport W. A. Mozart / SZG)
  • in Innsbruck (Flughafen Innsbruck-Kranebitten / INN),

vsa z mednarodnimi povezavami. Za zvezno deželo Predarlško precej mednarodnega prometa poteka preko švicarskega letališča Flughafen St. Gallen-Altenrhein in nemškega letališča Friedrichshafen.

Regionalen pomen ima 49 letališč, od tega jih 31 nima asfaltirane steze in le 4 imajo stezo daljšo od 914 metrov. Zgodovinskega pomena sta letališči Wiener Neustadt in tudi opuščeno dunajsko letališče Wien Aspern. To sta bili prvi dve avstrijski letališči; Aspern je bil med letoma 1912 in 1914 največje in najmodernejše evropsko letališče. Deluje tudi več vojaških letališč Avstrijskih letalskih sil, npr. Wiener Neustadt, Zeltweg, Aigen/Ennstal in Langenlebarn/Tulln.

V Avstriji kot del projekta Single European Sky deluje tudi zračna kontrola prostora nad 28.500 čevlji / 9.200 metri za srednjeevropske države Avstrijo, Bosno in Hercegovino, Češko, Hrvaško, Madžarsko, Italijo, Slovenijo in Slovaško.[106] Nacionalno kontrolo civilnega spodnjega zračnega prostora izvaja Austro Control s sedežem na Dunaju.

Ostale oblike prevoza

[uredi | uredi kodo]
Brennerska avtocesta A13 med Innsbruckom in Italijo z viaduktom Europabrücke pri Patschu

Transportna infrastruktura je zaznamovana z Alpami in po drugi strani z osrednjo vlogo v Srednji Evropi, kar vpliva tako na cestne in železniške povezave. Tako je na primer dejstvo, da je bil center Avstrijskega cesarstva celinski Dunaj, botrovalo izgradnji Južne železnice preko ozemlja današnje Slovenije do najpomembnejše cesarske luke, Trsta.

Izgradnja transportnih poti skozi Alpe zahteva precej predorov in viaduktov, ki morajo prenesti skrajne vremenske razmere. Zaradi svoje osrednje vloge in ozke oblike je Avstrija tipična tranzitna država, zlasti v smereh sever-jug in sever-jugovzhod, po dvigu železne zavese pa tudi v smeri vzhod-zahod. To vse skupaj vpliva na izgradnjo prometnih poti nadstandardnih velikosti, pogosto po ekološko občutljivih območjih (ozke doline ipd.), kar povzroča odpor prebivalstva.

Za obvladovanje okoljskih tveganj je Avstrija relativno zgodaj pričela uvajati ukrepe, ki so urejali razmerje med okoljem in gospodarstvom. Tako je Avstrija med prvimi zahtevala vgradnjo katalizatorjev v vozila, na nekaterih cestah so v veljavi omejitve hrupa in tovornega prometa ipd.[107]

Spodnja preglednica prikazuje razporeditev potniških kilometrov po oblikah transporta v Avstriji (podatki za leto 2007):

Razdelitev potniških kilometrov v Avstriji 2007[108]
Prevozno sredstvo Avtobus Železnica Osebni avto Javni prevoz Dvokolo Druge motorozirane oblike Peš hoja
Delež 9 % 9 % 70 % 4 % 3 % 1 % 4 %

Za avtoceste se uporablja sistem plačljivih vinjet (10-dnevne, dvomesečne in letne), dodatno pa se plačujejo nekatere mostnine in predornine.[109]

Najvažnejše državne ceste

[uredi | uredi kodo]

Najvažnejše državne avtoceste v Avstriji so:

  • A1 ali Zahodna avtocesta A1 (Westautobahn): Dunaj Auhof - Sankt Pölten - Linz - Salzburg - meja z Nemčijo, dolžina 292 km.
  • A2 ali Južna avtocesta A2 (Südautobahn): Dunaj - Gradec - Celovec - Beljak - meja z Italijo, dolžina 377 km.
  • A3 ali Jugovzhodna avtocesta (Südostautobahn): Guntramsdorf - Železno - meja z Madžarsko, dolžina 38 km.
  • A4 ali Vzhodna avtocesta (Ostautobahn): Dunaj Erdberg - Schwechat – Nickelsdorf - meja z Madžarsko, dolžina 66 km.
  • A5 ali Severna avtocesta (Nordautobahn): Eibesbrunn – Wolkersdorf – Poysdorf - meja s Češko, dolžina 24 km.
  • A6 ali Severovzhodna avtocesta (Nordostautobahn): Bruckneudorf – Kittsee - meja s Slovaško, dolžina 22 km.
  • A7 ali Mühlkreis avtocesta: Linz - Unterweitersdorf - meja s Češko, avtocesta je zgrajena na delu od Linza v dolžini 29 km.
  • A8 ali Innkreis avtocesta: Voralpenkreuz - Wels - Suben - meja z Nemčijo, dolžina 76 km.
  • A9 ali Pirnska avtocesta: Voralpenkreuz - Leoben - Gradec - Šentilj - meja s Slovenijo, dolžina 230 km, dvopasovnica čez predore.
  • A10 ali Turska avtocesta: Salzburg - Bischofshofen - Beljak, dolžina 193 km.
  • A11 ali Karavanška avtocesta: Beljak - Predor Karavanke - meja s Slovenijo, dolžina 21 km.
  • A12 ali Inntalska avtocesta: meja z Nemčijo - Kufstein - Innsbruck - Zams, dolžina 153 km.
  • A13 ali Brennerska avtocesta: Innsbruck - prelaz Brenner - meja z Italijo, dolžina 35 km.

Demografija

[uredi | uredi kodo]
V tujini rojeni naturalizirani prebivalci Avstrije; število po državi rojstva.

Po oceni iz januarja 2014 ima Avstrija okoli 8,5 milijona prebivalcev.[110] Sama prestolnica Dunaj ima več kot 1,7 milijona[13] (2,6 milijona skupaj s predmestji), kar predstavlja dobro četrtino prebivalstva države. Mesto samo je znano po ponudbi kulturnih dogodkov in visoki kakovosti življenja (po nekaterih raziskavah celo najvišji med svetovnimi mesti).[111]

Dunaj je z naskokom največje avstrijsko mesto. Gradec je po velikosti drugi z okoli 300.000 prebivalci, sledijo Linz (200.000), Salzburg (150.000) in Innsbruck (125.000) in Celovec (100.000); vsa ostala mesta imajo manj prebivalcev.

Po raziskavi Eurostata je leta 2010 v Avstriji živelo 1,7 milijona v tujini rojenih prebivalcev, ker predstavlja 15,2 % vsega prebivalstva. Od tega jih je bilo 764.000 (9,1 %) rojenih izven članic Evropske skupnosti, 512.000 (6,1 %) pa v njih.[112]

Statistik Austria je za leto 2011 ocenil, da 81 % ali 6,75 milijona prebivalcev[113] ni imelo priseljenskih korenin, več kot 19 % ali 1,6 milijona prebivalcev[113] pa ima med starši vsaj enega priseljenca. V državi živi več kot 415.000 potomcev v tujini rojenih priseljencev,[113] od katerih je večina že naturaliziranih.

185.592 Turkov[113] (kar vključuje tudi manjšinske Kurde) danes predstavlja tretjo največjo etnično skupino (za Srbi in Nemci) oziroma 2,2 % skupnega prebivalstva. Leta 2003 je bilo naturaliziranih 13.000 Turkov, v tem času pa se je priselilo neugotovljivo število novih. Medtem ko se jih je 2.000 izselilo iz države, se jih je priselilo 10.000 in s tem utrdilo močan trend rasti.[114] Priseljenci iz držav nekdanje Jugoslavije (Srbi, Hrvati, Bosanci in Slovenci) skupaj predstavljajo okoli 5,1 % avstrijskega prebivalstva.

V tujini rojeni prebivalci - top 15 držav[115]:

# Narodnost Št. prebivalcev (1. januarja 2014)
1. Nemčija 210.735
2. Turčija 159.958
3. Bosna in Hercegovina 155.050
4. Srbija 132.553
5. Romunija 079.264
6. Poljska 066.802
7. Madžarska 055.038
8. Češka 040.833
9. Hrvaška 039.782
10. Slovaška 032.633
11. Rusija 030.249
12. Italija 027.720
13. Makedonija 022.430
14. Slovenija 019.663
15. Bolgarija 018.481

Skupna stopnja rodnosti leta 2013 je ocenjena na 1,42 rojenih otrok na žensko,[116] kar je manj od stopnje enostavne reprodukcije, ki je pri 2,1 otrok na žensko. Leta 2012 se je 41,5 % otrok rodilo neporočenim materam.[117] Pričakovana življenjska doba je bila leta 2013 80,04 let (77,13 let za moške in 83,1 let za ženske).[116]

Starostna piramida prebivalstva [118]:

Starostna skupina v letih % prebivalstva
0-14 let 13,6%
15-24 let 11,6%
25-54 let 42,9%
55-64 let 12,7%
65 let in več 19,2%

Največja mesta

[uredi | uredi kodo]
 
 
Največja mesta države Avstrija
Rang Zvezna dežela Avstrije Preb. Rang Zvezna dežela Avstrije Preb.
Dunaj
Dunaj
Gradec
Gradec
1 Dunaj Dunaj 1.812.605 11 Wiener Neustadt Spodnja Avstrija 42.273 Linz
Linz
Salzburg
Salzburg
2 Gradec Štajerska 269.997 12 Steyr Zgornja Avstrija 38.120
3 Linz Zgornja Avstrija 193.814 13 Feldkirch Predarlska 31.428
4 Salzburg Salzburg 146.631 14 Bregenz Predarlska 28.412
5 Innsbruck Tirolska 124.579 15 Leonding Zgornja Avstrija 26.174
6 Celovec Koroška 96.640 16 Klosterneuburg Spodnja Avstrija 26.395
7 Beljak Koroška 60.004 17 Baden Spodnja Avstrija 25.229
8 Wels Zgornja Avstrija 59.339 18 Volšperk Koroška 24.993
9 Sankt Pölten Spodnja Avstrija 52.145 19 Leoben Štajerska 24.466
10 Dornbirn Predarlska 46.883 20 Krems Spodnja Avstrija 24.085

Jezik

[uredi | uredi kodo]
Državni in področni standardi za nemški jezik

Uradni jezik, ki ga kot materni jezik govori okoli 88,6 % prebivalsva, je nemščina. Sledijo srbski in hrvaški jezik (4,2 %), turščina (2,3 %), madžarščina (0,5 %) in poljščina (0,5 %).[5]

Uradni jezik, ki je v rabi pri izobraževanju, tisku, obvestilih in na spletnih straneh, je nemščina, ki je skoraj enaka nemščini, ki je v rabi v Nemčiji, toda z nekaterimi razlikami v besedišču. Nemški jezik je sicer standardiziran po nemško govorečih državah: Nemčiji, Avstriji, Švici, Luksemburgu in Lihtenštajnu, kot tudi v deželah s številčnejšimi nemško govorečimi manjšinami: Italija, Belgija in Danska.

Avstrijci govorijo tudi številna lokalna narečja, in čeprav so vsa v osnovi avstrijska nemščina, imajo zaradi razlik govorci med seboj lahko težave pri sporazumevanju.

V zveznih deželah Koroška in Štajerska biva precej avtohtonih slovensko govorečih prebivalcev, medtem ko v najbolj vzhodni deželi, Gradiščanski (nekdaj del madžarskega dela Avstro-Ogrske) še vedno živi znatno število madžarsko in hrvaško govorečih prebivalcev narodnostnih manjšin. Od ostalih Avstrijcev, ki niso avstrijskega rodu, jih je največ iz sosednjih držav, zlasti iz bivšega Vzhodnega bloka. Številčni so tudi številni tuji delavci (nemško: Gastarbeiter, od tu slovenska popačenka gasterbajter) in njihovi potomci ter begunci iz držav nekdanje Jugoslavije. Od leta 1994 so kot uradna manjšina priznani tudi Romi - Sinti.j

Religija

[uredi | uredi kodo]
Bazilika v Mariazellu je najbolj priljubljen avstrijski romarski cilj
Pogled na salzburško katedralo

Medtem ko je bila severna in osrednja Nemčija izvor reformacije, sta bili Avstrija in Bavarska v 16. in 17. stoletju srce protireformacije; v tem času je absolutistična vladavina Habsburžanov uveljavljala različne stroge ukrepe za ohranitev katoliške moči in vpliva med Avstrijci.[119][120] Habsburžani so sami sebe dalj časa videli kot varuhe katolištva, tako da so zatirali vsa druga verovanja in vere.

Leta 1775 je vladarica Marija Terezija mehitaristom Kongregacije armenske katoliške cerkve podelila uradno dovoljenje za naselitev v Habsburškem imperiju.

Leta 1781, v dobi avstrijskega razsvetljenstva, je cesar Jožef II. za Avstrijo izdal Tolerančni patent, s katerim je drugim veroizpovedim podelil omejeno svobodo verovanja. Verska svoboda je bila v Cislajtaniji razglašena kot ustavna pravica po Avstro-Ogrski dualnosti (Ausgleich) leta 1867, s čimer je bilo potrjeno dejstvo, da je bila monarhija poleg rimokatoliške vere tudi domovina številnih drugih veroizpovedi, npr. grške, srbske, romunske, ruske in bolgarske pravoslavne cerkve, kalvinizma, luteranskih protestantov in judovske vere. Leta 1912 je bil (po aneksiji Bosne in Hercegovine leta 1908), v Avstriji uradno priznan tudi islam.[121]

Avstrija je ostala pod močnim katoliškim vplivom. Po letu 1918 so v času republike možje, kot sta Theodor Innitzer in Ignaz Seipel, zavzeli vodilne položaje znotraj ali blizu vlade in okrepili vpliv med avstrofašizmom; Engelbert Dollfuss in Kurt Schuschnigg sta katolištvo obravnavala v glavnem kot državno vero. Po zaključku druge svetovne vojne se je v Avstriji uveljavil sekularizem in s tem je politični vpliv Cerkve slabel.

Konec 20. stoletja je bilo približno 74 % avstrijskega prebivalstva registriranih kot rimokatoličani,[122] medtem ko se je 5 % izreklo za protestante.[122] Avstrijski kristjani so obvezani k plačilu članstva v cerkvi v višini 1 % dohodkov; dajatev se imenuje Kirchenbeitrag (»cerkveni prispevek«). Število vernikov v obeh glavnih cerkvah zlagoma upada. Obiskovalcev nedeljskih maš je okoli 9 % (podatek iz leta 2005).[123]

Judovska skupnost v Avstriji (samo na Dunaju je leta 1938 štela 200.000 članov) se je med drugo svetovno vojno skrčila na 4.500. 65.000 članov je bilo ubitih v holokavstu, 130.000 pa jih je emigriralo.[124]

Izobraževanje

[uredi | uredi kodo]
Stiftsgymnasium Melk (samostanska gimnazija v Melku) je najstarejša avstrijska šola
Univerza na Dunaju
Campus Ekonomske fakultete na Dunaju

Za izobraževanje v Avstriji skrbijo delno zvezne dežele in delno država sama. Šolanje je obvezno devet let, običajno do starosti 15 let.

V nekaterih osnovnih in srednjih šolah na Avstrijskem Koroškem poteka pouk delno tudi v slovenščini.[125]

Predšolska vzgoja (nemško: Kindergarten), v večini dežel brezplačna, je zagotovljena za otroke v starosti med tri in šest let in, čeprav neobvezna, se zaradi visoke stopnje vključenosti pojmuje kot običajen del otroške vzgoje. V skupini je okoli trideset otrok, za katere skrbi izobražen vzgojitelj in en pomočnik.

1. Splošnoizobraževalne obvezne šole in Poklicnoizobraževalne obvezne šole (poklicne šole)
Splošna šolska obveznost v Avstriji traja 9 šolskih let in se prične s prvim septembrom, ki sledi dokončanemu 6 letu starosti. Učenci obiskujejo:

  • od 1.-4. šolskega leta osnovno šolo (ljudsko šolo; nemško: Volksschule) ali posebno šolo (šolo s prilagojenim programom);
  • od 5.-8. šolskega leta glavno šolo, splošnoizobraževalno višjo šolo (glej spodaj), višjo stopnjo ljudske šole ali posebne šole (šole s prilagojenim programom);
  • v 9. šolskem letu lahko obiskujejo politehniško šolo ali pa nadaljujejo z ljudsko, glavno ali posebno šolo, lahko pa obiskujejo srednjo oziroma višjo šolo.

Spričevala, ki jih učenci prejmejo ob koncu šolskega leta, se imenujejo Jahreszeugnis, spričevala o zaključenem izobraževanju pa se imenujejo Abschlusszeugnis. Ocene so od 1 (odlično) do 5 (nezadostno).

V osnovnih šolah ni nivojskega pouka, ker ga nadomešča diferenciacija na splošno in poklicno smer v četrtem razredu.

2. Splošno izobraževalne višje šole in Poklicno-izobraževalne višje šole
Splošnoizobraževalna višja šola (Gymnasium) obsega 4-letno nižjo in 4-letno višjo stopnjo. Zaključi se z zrelostnim izpitom. Zrelostno spričevalo daje pravico do študija na univerzah, strokovnih visokih šolah in akademijah ter pravico do zaposlitve v javnih službah.

Pogoj za vstop v 1. razred splošno izobraževalne višje šole: uspešen zaključek 4. razreda ljudske šole (ocena prav dobro ali dobro iz nemškega jezika, branja in matematike). V ostalih primerih je potreben sprejemni izpit.

3. Poklicno-izobraževalne obvezne šole in poklicno-izobraževalne srednje šole
Te šole (Hauptschule) nudijo vajencem, ki se izobražujejo za poklic, spremljajoč in strokovno usmerjen pouk (dualno izobraževanje); podpirajo in izpolnjujejo izobraževanje v podjetjih in splošno izobrazbo. V strokovno-teoretičnem in gospodarsko-poslovnem pouku poteka pouk v dveh težavnostnih skupinah. Učenci obiskujejo pouk najmanj enkrat tedensko med šolskim letom ali pa v obliki tečaja, ki v vsakem šolskem letu traja najmanj osem tednov. Število šolskih let je odvisno od trajanja učne dobe poklica.

4. Poklicno-izobraževalne višje šole (Fachhochschule)
Te šole v petih letih posredujejo poleg poglobljene splošne izobrazbe še višjo poklicno izobrazbo; zaključek predstavlja zrelostni in diplomski izpit, s katerim si absolventi pridobijo pravico do študija na univerzah (pri nekaterih študijskih smereh je treba opraviti dodatne izpite), na strokovnih visokih šolah in akademijah oziroma pravico do zaposlitve v javnih službah. Šolska poklicna izobrazba omogoča absolventom poklicno dejavnost v nekaterih obrteh.[126]

5. Visokošolsko izobraževanje
Je odprto za vse z opravljeno maturo. Od leta 2006 dalje možni sprejemni izpiti za nekatere študije (npr. medicina). Od leta 2001 dalje se za semester na javnih univerzah plačuje obvezna šolnina (Studienbeitrag) v višini €363,36. Šolnine ne plačajo tujci, ki ne presegajo običajne dobe študija.

Kultura in znanost

[uredi | uredi kodo]

Glasba

[uredi | uredi kodo]
Wolfgang Amadeus Mozart (1756–1791)

Avstrijska preteklost evropske velesile in njeno kulturno okolje sta ustvarili širok prispevek k različnim oblikam umetnosti, najbolj opazno pa h glasbi. Tako je bilo avstrijsko ozemlje rojstni kraj glasbenikov kot so Joseph Haydn, Michael Haydn, Franz Liszt, Franz Schubert, Anton Bruckner, Johann Strauss starejši in Johann Strauss mlajši ter članov Druge dunajske šole, kot so Arnold Schoenberg, Anton Webern in Alban Berg. Wolfgang Amadeus Mozart je bil rojen v Salzburgu, takrat sicer delu samostojne cerkvene enote Svetega rimskega cesarstva, ki pa je bil kulturno močno vpet v Avstrijo, pa tudi večino svoje kariere je preživel na Dunaju

Salzburg je bil dolgo časa pomembno središče glasbenih novosti. Skladatelje 18. in 19. stoletja je mesto močno privlačilo zaradi pokroviteljstva Habsburžanov in s tem Dunaj utrdilo na položaju evropske prestolnice klasične glasbe. V času baroka so avstrijsko glasbo zaznamovali slovanski in madžarski ljudski elementi. Dunaj je sicer pričel pridobivati na pomenu že v zgodnjem 16. stoletju, takrat osredotočen okoli glasbil, med drugim lutnje. Na Dunaju je večino svojega življenja preživel Ludwig van Beethoven. Trenutna avstrijska himna, Mozartovo delo, je to postala po drugi svetovni vojni in nadomestila tradicionalno, ki je bila delo Josepha Haydna.

Herbert von Karajan je z 200 milijonov prodanimi ploščami med najuspešnejšimi dirigenti v zgodovini.[127] Kljub nekaterim kritikam, da je njegova interpretacija preveč plehka, ima status enega največjih dirigentov vseh časov; od 1960. let do smrti je bil dominantna osebnost v evropski klasični glasbi.[128]

Avstrija je proizvedla znanega jazz glasbenika, klaviaturista Josefa Zawinula, ki je odigral pionirsko vlogo pri elektronskih glasbilih v jazzu in hkrati bil priznan samostojni skladatelj. Pop in rock glasbenik Falco je bil svetovno znan v 1980-ih, zlasti zaradi svoje uspešnice »Rock Me Amadeus«, posvečene Mozartu.[129] Bobnar Thomas Lang je rojen na Dunaju leta 1967; zaradi tehničnih spretnosti je svetovno znan, igral pa je tudi z glasbeniki, kot sta Geri Halliwell in Robbie Williams.

10. maja 2014 je Avstrija s skladbo »Rise Like a Phoenix«, ki jo izvaja avstrijski transvestitski umetnik Conchita Wurst, osvojila Tekmovanje za pesem Evrovizije 2014. Za Avstrijo je bila to druga zmaga, prvo je država dosegla leta 1966.

Umetnost in arhitektura

[uredi | uredi kodo]
Palača Belvedere, primer baročne arhitekture
Hundertwasserjeva toplarna na Dunaju

Znani avstrijski umetniki so slikarji Ferdinand Georg Waldmüller, Rudolf von Alt, Hans Makart, Gustav Klimt, Oskar Kokoschka, Egon Schiele, Carl Moll, in Friedensreich Hundertwasser, fotografi Inge Morath in Ernst Haas ter arhitekti, kot so Johann Bernhard Fischer von Erlach, Otto Wagner, Adolf Loos, in Hans Hollein (dobitnik Pritzkerjeve nagrade za arhitekturo leta 1985).

Film in gledališče

[uredi | uredi kodo]

Sascha Kolowrat je bil avstrijski pionir filmografije. Billy Wilder, Fritz Lang, Josef von Sternberg in Fred Zinnemann, ki so se proslavili kot mednarodno pomembni filmski producenti, izvirajo iz Avstrije. Willi Forst, Ernst Marischka in Franz Antel so obogatili popularno kinoprodukcijo v nemško govorečih državah. Michael Haneke je postal mednarodno znan po svojih odmevnih filmskih študijah, leta 2010 pa je za svoj med kritiki dobro sprejet film Beli trak prejel tudi nagrado zlati globus.

Prvi avstrijski prejemnik oskarja je bil Stefan Ruzowitzky. Mednarodno kariero so si ustvarili tudi igralci Peter Lorre, Helmut Berger, Curd Jürgens, Senta Berger, Oskar Werner, in Klaus Maria Brandauer. Hedy Lamarr in Arnold Schwarzenegger sta postala ameriški in mednarodni filmski zvezdi (slednji je postal tudi 38. kalifornijski guverner). Christoph Waltz je slavo požel za svojo vlogo v filmu Neslavne barabe (Inglourious Bastards) in si z njo leta 2009 na filmskem festivalu v Cannesu prislužil nagrado za najboljšega igralca, leta 2010 pa še oskarja za stransko vlogo. Max Reinhardt je bil specialist za spektakularne in inteligentne gledališke predstave. Otto Schenk ni bil le dober odrski igralec, temveč tudi operni režiser.

Literatura

[uredi | uredi kodo]

Med znanimi Avstrijci najdemo tudi pesnike, pisce in romanopisce; pisci romanov: Arthur Schnitzler, Stefan Zweig, Thomas Bernhard, in Robert Musil, pesniki Georg Trakl, Franz Werfel, Franz Grillparzer, Rainer Maria Rilke, Adalbert Stifter, Karl Kraus ter otroška pripovednica Eva Ibbotson.

Slavni sodobni pisci iger in romanov so Nobelovi nagrajenci Elfriede Jelinek, Peter Handke in Daniel Kehlmann.

Znanost in filozofija

[uredi | uredi kodo]
Sigmund Freud je bil začetnik psihoanalize

Avstrija je bila zibelka številnih znanstvenikov z mednarodnim slovesom. Med njimi so Ludwig Boltzmann, Ernst Mach, Victor Franz Hess in Christian Doppler, vsi pomembni znanstveniki 19. stoletja. V 20. stoletju so bili v 1920. in 1930. letih v jedrski fiziki in kvantni mehaniki ključni prispevki znanstvenikov, kot so Lise Meitner, Erwin Schrödinger in Wolfgang Pauli. Sodobni kvantni fizik Anton Zeilinger je znan po prvi prikazani kvantni teleportaciji.

Poleg fizikov je Avstrija rodni kraj dveh izmed bolj znanih filozofov 20. stoletja, Ludwiga Wittgensteina in Karla Popperja. Poleg njiju so bili znani Avstrijci še biologa Gregor Mendel in Konrad Lorenz ter matematik Kurt Gödel, pa tudi inženirji, kot sta Ferdinand Porsche in Siegfried Marcus.

Avstrijska znanost je bila vedno osredotočena na medicino in psihologijo, začenši s Paracelsusom v srednjem veku. Na dosežkih dunajske medicinske šole 19. stoletja so gradili Theodore Billroth, Clemens von Pirquet, in Anton von Eiselsberg. Avstrija je bila dom znanstvenikov, kot so začetnik psihoanalize Sigmund Freud in oče individualne psihologije Alfred Adler, psihologov Paula Watzlawicka ter Hansa Aspergerja in psihiatra Viktorja Frankla.

Avstrijska ekonomska šola, ki je ena glavnih usmeritev v sodobni ekonomski znanosti, je povezana z ekonomisti, kot so Carl Menger, Joseph Schumpeter, Eugen von Böhm-Bawerk, Ludwig von Mises in Friedrich Hayek. Drugi znani avstrijski izseljenci so teoretik managementa Peter Drucker, sociolog Paul Felix Lazarsfeld in biolog Sir Gustav Nossal.

Različne kombinacije barv lahko označujejo poreklo ženske, ki nosi dirndl

Narodna noša

[uredi | uredi kodo]
Avstrijski Tracht

Dirndl [ˈdɪʁndl̩] je tradicionalno žensko oblačilo s področja Nemčije (še posebej Bavarske), Švice, Lihtenštajna, Avstrije in Južne Tirolske. Osnova za oblačilo je zgodovinsko oblačilo alpskih podeželanov. Oblačila, ki so po videzu delno podobna tej osnovi, so znana po imenu Landhausmode (»moda s podeželskim navdihom«). Dirndl krilo običajno opisuje lahko krožno odrezano obleko, nabrano okoli pasu in z dolžino malce preko kolena.[130][131] Dirndl je sestavni del Tracht mode, značilne zlasti za Avstrijo in Bavarsko.

Hrana in pijača

[uredi | uredi kodo]

Sodobna avstrijska kuhinja izhaja iz Avstro-ogrskega cesarstva. Je večinoma tradicionalna kraljevska kuhinja (»Hofküche«), ki so jo stregli skozi stoletja. Znana je po uravnoteženih različicah govedine in svinjine ter brezštevilnih dodatkih zelenjave. Znani so tudi slaščičarski izdelki »Mehlspeisen«, ki zajemajo specialitite, kot na primer sacher torta, krofi ("Krapfen"), ki so običajno polnjeni z marelično marmelado ali kremo, in zavitek (»Strudel«: jabolčni zavitek »Apfelstrudel«, skutni zavitek »Topfenstrudel« ali smetanov zavitek »Millirahmstrudel«).

Kot dodatek tradicionalni domači kulinariki so nanjo vplivale tudi madžarska, češka, židovska, italijanska, balkanska in francoska kuhinja, od katerih je avstrijska kuhinja povzemala tako jedi kot tudi načine priprave. Na podlagi tega bi avstrijsko kuhinjo lahko prepoznali kot eno najbolj multikulturnih in nadkulturnih kuhinj v Evropi.

Tipične avstrijske jedi so dunajski zrezek (Wiener Schnitzel), svinjska pečenka (Schweinsbraten), cesarski praženec (Kaiserschmarren), različni cmoki (Knödel), sacher torta (Sachertorte)[132] in kuhana govedina (Tafelspitz).[133] Znani so tudi koroški Kasnudeln (pri koroških Slovencih krapci), ki so testeni žepki, polnjeni s skuto, krompirjem, zelišči in meto, preliti s stopljeno svinjsko zaseko, mastjo ali maslom ter postreženi s solato.[134] Pozimi je čas za Grenadiermarsch.[135] Priljubljene so jedi z lisičkami. Bonboni Pez so doma iz Avstrije, tako kot Mannerjeve slaščice. Avstrija je znana tudi po Mozartovih kroglicah in svoji kavni tradiciji.

Pivo, podobno kot v Sloveniji, točijo v vrčke po 0,2 litra (Pfiff), 0,3 litra (Seidel, kleines Bier ali Glas Bier) in 0,5 litra (Krügerl, großes Bier ali Halbe). Na prireditvah v bavarskem stilu točijo tudi liter (Maß) ali dva (Doppelmaß). Najbolj priljubljene vrste piva so ležak (lager ali Märzen), naravno motno pivo (Zwicklbier) in pšenično pivo. Ob praznikih, na primer ob božiču ali veliki noči, je naprodaj tudi temno pivo (bock).

Najpomembnejša vinorodna območja so Spodnja Avstrija, Gradiščanska, Štajerska in Dunaj. Sorta grozdja Grüner Veltliner je osnova za nekaj najbolj znanih belih vin[136], medtem ko je najbolj razširjena rdeča sorta Zweigelt.[137]

V Zgornji in Spodnji Avstriji, na Štajerskem in Koroškem je razširjena proizvodnja mošta (Most, izgovori se podobno kot v slovenščini) iz hrušk ali jabolk. Pije se tudi žganje (Schnaps), z do 60 % alkohola, narejeno iz različnih vrst sadja. Če prihaja iz male zasebne destilirnice, ki jih je v Avstriji okoli 20.000, se imenuje Selbstgebrannter ali Hausbrand.

Šport

[uredi | uredi kodo]
Smučar Franz Klammer, dobitnik zlate medalje na Zimskih olimpijskih igrah 1976 v Innsbrucku

Zaradi goratega površja je alpsko smučanje prevladujoč avstrijski šport. Priljubljeni so tudi sorodni zimski športi, kot sta deskanje na snegu in smučarski skoki. Avstrijski športniki, kot so Annemarie Moser-Pröll, Franz Klammer, Hermann Maier, Toni Sailer, Benjamin Raich, Marlies Schild in Marcel Hirscher, so na splošno znani kot eni največjih alpskih smučarjev vseh časov. Bob, sankanje in skeleton so prav tako priljubljeni dogodki na stezi v kraju Igls, ki je tudi gostil tovrstne tekme na Zimskih olimpijskih igrah leta 1964 in 1976 v Innsbrucku. Leta 2012 je Innsbruck gostil Zimsko olimpijado mladih.[138] Rekreativno smučanje je možno na številnih smučiščih, [139] med katerimi se nekatera uvrščajo med najboljša v Evropi (npr. Obergurgl, Kuhtai, St. Anton, Zell am See-Kaprun, Schladming, Kitzbühel, Soll in Hintertux).[140]

Priljubljen ekipni šport je nogomet, ki ga ureja Avstrijska nogometna zveza.[141] V avstrijski zvezni ligi (Austrian Bundesliga) igrajo znani nogometni klubi, kot so SK Rapid Wien, FK Austria Wien, Red Bull Salzburg in Sturm Graz. Poleg nogometa potekajo profesionalna ligaška tekmovanja v hokeju in košarki. Priljubljena je tudi konjska ježa, tudi na podlagi slavne Španske jahalne šole z lipicanci z Dunaja.

Iz Avstrije prihaja nekaj znanih dirkačev Formule 1, med njimi Niki Lauda, Jochen Rindt in Gerhard Berger. Občasno so na dirkališču v Zeltwegu (prvotno Österreichring, kasneje A1-Ring, sedaj Red Bull Ring) tudi uradne dirke Formule 1 za Veliko nagrado Avstrije.[142] Pod avstrijsko licenco v Formuli 1 tekmujeta dve ekipi, Red Bull Racing in Scuderia Toro Rosso.

Sklici

[uredi | uredi kodo]
  1. 1,0 1,1 »Svobodnjak ni zmagal, Avstrijo bo vodil Alexander Van der Bellen«. Delo d.d. 23. maj 2016. Pridobljeno 23. maja 2016.
  2. »Gini coefficient of equivalised disposable income – EU-SILC survey«. Eurostat. Pridobljeno 21. junija 2022.
  3. »Bevölkerungsstand und −veränderung«. Statistik Austria. 19. maj 2011. Pridobljeno 24. julija 2011.
  4. 4,0 4,1 4,2 4,3 4,4 4,5 »Austria«. The World Factbook. Central Intelligence Agency. 14. maj 2009. Arhivirano iz spletišča dne 10. junija 2009. Pridobljeno 31. maja 2009.
  5. 5,0 5,1 »Die Bevölkerung nach Umgangssprache, Staatsangehörigkeit und Geburtsland« (PDF). Statistik Austria. Arhivirano (PDF) iz spletišča dne 13. novembra 2010. Pridobljeno 17. novembra 2010.
  6. »German Written Language«. listlanguage.com. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 16. februarja 2015. Pridobljeno 5. aprila 2015.
  7. »Austria«. Encyclopædia Britannica. 31. maj 2009. Arhivirano iz spletišča dne 19. aprila 2009. Pridobljeno 31. maja 2009.
  8. Market Liberalism: A Paradigm for the 21st Century, page 247, David Boaz, Edward H. Crane, Cato Institute, Washington D.C., 1993, ISBN 978-0-932790-98-9
  9. The Transformation of European Politics, 1763–1848, Oxford History of Modern Europe, page 209, Paul W. Schroeder, Oxford University Press, 1996, ISBN 978-0-19-820654-5
  10. »Anschluss«. Encyclopædia Britannica. 24. september 2009. Pridobljeno 31. maja 2009.
  11. 11,0 11,1 »Narodnostne manjšine v Avstriji le še civilna družba?«. Delo d.d. 9. marec 2012. Pridobljeno 19. marca 2015.
  12. 12,0 12,1 Johnson 17
  13. 13,0 13,1 »Probezählung 2006 – Bevölkerungszahl« (PDF). Statistik Austria (v nemščini). 31. oktober 2006. Pridobljeno 27. maja 2009.
  14. Jelavich 267
  15. »Austria About«. OECD. Arhivirano iz spletišča dne 6. maja 2009. Pridobljeno 20. maja 2009.
  16. »Austria joins Schengen«. Migration News. Maj 1995. Pridobljeno 30. maja 2009.
  17. 17,0 17,1 17,2 17,3 »Avstrija: Predstavitev države«. SPIRIT. Pridobljeno 16. februarja 2015.
  18. 18,0 18,1 »Bilateralno gospodarsko sodelovanje z Avstrijo«. Veleposlaništvo Republike Slovenije, Dunaj. Pridobljeno 16. februarja 2015.
  19. 19,0 19,1 »Bilateralni ekonomski odnosi Avstrije s Slovenijo«. SPIRIT. Februar 2016. Pridobljeno 25. februarja 2016.
  20. »University of Klagenfurt«.
  21. Kladnik, Drago; Perko, Drago (2013). Slovenska imena držav (PDF). Založba ZRC. str. 45. ISBN 9789612544546. Arhivirano iz prvotnega spletišča (PDF) dne 2. aprila 2015. Pridobljeno 19. marca 2015.
  22. Heer, Friedrich (1981). Der Kampf um die österreichische Identität. Wien/Köln/Graz: Böhlau. ISBN 3-205-07155-7.
  23. »Noricum, römische Provinz«. AEIOU. Pridobljeno 20. maja 2009.
  24. »Rome's metropolis on the Danube awakens to new life«. Archäologischer Park Carnuntum. Archäologische Kulturpark Niederösterreich Betriebsgesellschaft m.b.H. Arhivirano iz spletišča dne 16. januarja 2010. Pridobljeno 20. februarja 2010.
  25. »Nujnost priredbe rimske zgodovine v Avstriji«. MMC RTV-SLO. 18. september 2009. Pridobljeno 24. marca 2015.
  26. 26,0 26,1 Johnson 19
  27. 27,0 27,1 Johnson 20–21
  28. 28,0 28,1 Johnson 21
  29. Johnson 23
  30. 30,0 30,1 Lonnie Johnson 25
  31. 31,0 31,1 Brook-Shepherd 11
  32. Lonnie Johnson 26
  33. " The Catholic encyclopedia". Charles George Herbermann (1913). Robert Appleton company.
  34. Bentley's miscellany. Charles Dickens, William Harrison Ainsworth, Albert Smith (1853).
  35. Lonnie Johnson 26–28
  36. Johnson 34
  37. 37,0 37,1 Johnson 36
  38. Johnson 55
  39. Schulze 233
  40. Johnson 59
  41. »SLOVENCI NA DUNAJU okoli leta 1900«. Filozofska fakulteta v Ljubljani. Junij 2013. Pridobljeno 5. aprila 2015.
  42. »The Annexation of Bosnia-Herzegovina, 1908«. Mount Holyoke College. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 23. marca 2013. Pridobljeno 25. marca 2013.
  43. Johnson 52–54
  44. »Izgube v 1. svetovni vojni«. Brill's Encyclopedia of the First World War. Leiden, Boston: Brill, 2012, cit. po Uradu vlade RS za komuniciranje / Nacionalni odbor. Pridobljeno 12. aprila 2015.
  45. Brook-Shepherd 246
  46. 46,0 46,1 Brook-Shepherd 245
  47. Brook-Shepherd 257–8
  48. 48,0 48,1 Johnson 104
  49. 49,0 49,1 Brook-Shepherd 269–70
  50. 50,0 50,1 Brook-Shepherd 261
  51. 51,0 51,1 Johnson 107
  52. Brook-Shepherd 283
  53. Lonnie Johnson 109
  54. Brook-Shepherd 292
  55. 55,0 55,1 Johnson 112–113
  56. Jung, Otmar (1995). Plebiszit und Diktatur: die Volksabstimmungen der Nationalsozialisten. Tübingen: Mohr. str. 121. ISBN 3-16-146491-5.
  57. Ian Wallace (1999). German-speaking exiles in Great Britain. Rodopi. p. 81. ISBN 90-420-0415-0
  58. David Art (2006). "The politics of the Nazi past in Germany and Austria". Cambridge University Press. p. 43. ISBN 0-521-85683-3
  59. 59,0 59,1 Johnson 135–6
  60. Peternelj, Boštjan (Julij 2007). »Analiza zaključnih vojaških operacij na Koroškem po kapitulaciji Nemčije leta 1945« (pdf). Pridobljeno 10. aprila 2015.
  61. Plohl, Andrej (2009). »Povojni poboji na Slovenskem 1945« (pdf). Pridobljeno 10. aprila 2015.
  62. »Dijaki begunske gimnazije, ki je delovala vsega nekaj let, so naredili izredne kariere«. Mladina. 23. maj 2005. Pridobljeno 10. aprila 2015.
  63. »Slovenski begunci v Avstriji (1945–1950)«. Založba ZRC. Pridobljeno 10. aprila 2015.
  64. Rüdiger Overmans. Deutsche militärische Verluste im Zweiten Weltkrieg. Oldenbourg 2000.
  65. Anschluss and World War II. Britannica Online Encyclopedia.
  66. Lonnie Johnson 137
  67. Manfried Rauchensteiner: Der Sonderfall. Die Besatzungszeit in Österreich 1945 bis 1955 (The Special Case. The Time of Occupation in Austria 1945 to 1955), edited by Heeresgeschichtliches Museum / Militärwissenschaftliches Institut (Museum of Army History / Institute for Military Science), Vienna 1985
  68. Lonnie Johnson 153
  69. Lonnie Johnson 139
  70. Lonnie Johnson 165
  71. Brook-Shepherd 447, 449
  72. »Austria«. UNESCO World Heritage Centre. Pridobljeno 25. aprila 2015.
  73. http://www.bundespraesident.at/dr-heinz-fischer/
  74. »Same Name, Other Side of the Border (Part IV: Southern and Eastern Europe)«. The Basement Geographer. 2012. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 22. marca 2015. Pridobljeno 31. maja 2015.
  75. 75,0 75,1 75,2 Klinar T. (2007). Primerjava organiziranosti in nalog oboroženih sil Avstrije in Slovenije [diplomsko delo]. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Fakulteta za družbene vede.
  76. 76,0 76,1 »Defence Data of Austria in 2013«. European Defence Agency. Pridobljeno 18. julija 2015.
  77. 77,0 77,1 »Austria Military Strength«. Global Firepower (GFP). 1. april 2015. Pridobljeno 18. julija 2015.
  78. »Auslandseinsätze des Bundesheeres« (v nemščini). Bundesheer. Julij 2015. Pridobljeno 18. julija 2015.
  79. »Alps«. Encyclopædia Britannica. Encyclopædia Britannica Online. 11. junij 2009. Arhivirano iz spletišča dne 1. junija 2009. Pridobljeno 12. junija 2009.
  80. »Average Conditions, Vienna, Austria«. British Broadcasting Corporation. 2006. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 2. decembra 2010. Pridobljeno 24. maja 2009.
  81. 81,0 81,1 81,2 Klima. Central Institute for Meteorology and Geodynamic
  82. »Wachau Cultural Landscape«. Unseco.org. Pridobljeno 5. decembra 2010.
  83. »United Nations Educational, Scientific And Cultural Organization Convention Concerning The Protection Of The World Cultural And Natural Heritage, World Heritage Committee:Twenty-fourth session, Cairns, Australia:27 November – 2 December 2000: Report«. Unesco.org. Pridobljeno 5. decembra 2010.
  84. »Austria«. International Monetary Fund. Pridobljeno 17. aprila 2012.
  85. »Forbes Global 2000: Austria's Largest Companies«. Forbes. 30. junij 2013. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 3. aprila 2015. Pridobljeno 15. marca 2015.
  86. »11 Top Austrian Firms make it to world top list«. Austriantimes.at. 19. april 2013. Pridobljeno 15. marca 2015.
  87. »Top 10 strongest Austrian Brands in 2014«. Eurobrand. Pridobljeno 15. marca 2015.
  88. »Statistics on Mergers & Acquisitions (M&A) – M&A Courses | Company Valuation Courses | Mergers & Acquisitions Courses«. Imaa-institute.org. Arhivirano iz spletišča dne 26. julija 2011. Pridobljeno 24. julija 2011.
  89. »Statistics on Mergers & Acquisitions (M&A) – M&A Courses | Company Valuation Courses | Mergers & Acquisitions Courses«. Imaa-institute.org. Arhivirano iz spletišča dne 26. julija 2011. Pridobljeno 24. julija 2011.
  90. Ramsey, Jonathon. »Volkswagen takes 49.9 percent stake in Porsche AG«. Autoblog.com. Pridobljeno 24. julija 2011.
  91. »arhivska kopija«. Arhivirano iz prvotnega spletišča (PDF) dne 9. avgusta 2011. Pridobljeno 15. marca 2015.
  92. »Korupcija Avstrijo stane 27 milijard evrov na leto«. Delo d.d. 2. maj 2015. Pridobljeno 23. maja 2015.
  93. »Korupcija in Avstrija: Kazen naj bo vzgojna«. Delo d.d. 8. junij 2013. Pridobljeno 2. maja 2015.
  94. »Kako so Avstrijci zavozili svojo banko Hypo in koliko bodo plačali za njeno reševanje«. Planet.Siol.net. 10. marec 2014. Pridobljeno 2. maja 2015.
  95. »Intervju: Avstrija je najpomembnejši tuji trg Luke Koper«. Finance. 10. december 2014. Pridobljeno 15. marca 2015.
  96. »V Avstriji dela več kot 14.000 Slovencev«. Delo d.d. 31. avgust 2014. Pridobljeno 16. marca 2015.
  97. »TOURISMUS IN ÖSTERREICH 2007« (PDF) (v nemščini). BMWA, WKO, Statistik Austria. Maj 2008. Arhivirano (PDF) iz spletišča dne 18. decembra 2008. Pridobljeno 18. novembra 2008. [mrtva povezava]
  98. 98,0 98,1 »UNTWO World Tourism Barometer, Vol.6 No.2« (PDF). UNTWO. Junij 2008. Arhivirano (PDF) iz spletišča dne 31. oktobra 2008. Pridobljeno 18. novembra 2008.
  99. »Things to Do in Austria«. Tripadvisor.com. Pridobljeno 4. avgusta 2018.
  100. »Austria Renewable Energy Fact Sheet« (PDF). Europe's Energy Portal. 23. januar 2008. Arhivirano iz prvotnega spletišča (PDF) dne 20. junija 2009. Pridobljeno 20. maja 2009.
  101. »V Sloveniji skoraj tretjina elektrike iz hidroelektrarn«. Naš stik, glasilo slovenskega elektrogospodarstva. 26. marec 2014. Pridobljeno 17. marca 2015.
  102. »Renewable energy in Europe«. Eurobserv'er. Europe's Energy Portal. 2006. Arhivirano iz spletišča dne 20. maja 2009. Pridobljeno 20. maja 2009.
  103. Lonnie Johnson 168–9
  104. »Evropski poslanec Mölzer sprašuje EU o varnosti Neka«. Planet.Siol.net. 30. marec 2011. Pridobljeno 17. marca 2015.
  105. »Avstrija v boj proti jedrski energiji«. Delo d.d. 23. marec 2011. Pridobljeno 17. marca 2015.
  106. »Eurocontrol: Welcome to FAB Central Europe«. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 5. marca 2012. Pridobljeno 23. marca 2015.
  107. »AMZS omejitve in prazniki«. AMZS. 2015. Pridobljeno 13. aprila 2015.
  108. VCÖ (Hrsg.): Öffentlicher Verkehr – Weichenstellungen für die Zukunft, Wien 2010, ISBN 3-901204-64-4, S. 12
  109. »AMZS o cestninah«. AMZS. 2015. Pridobljeno 13. aprila 2015.
  110. Statistik Austria. »STATISTIK AUSTRIA - Presse«. statistik.at.
  111. »Razvrščeno: Mesta z največjo kakovostjo življenja«. Dnevnik d.d. 10. december 2011. Pridobljeno 16. februarja 2015.
  112. 6,5% prebivalstva ES so tujci in 9,4% jih je rojenih v tujini, Eurostat, Katya VASILEVA, 34/2011.
  113. 113,0 113,1 113,2 113,3 »Kommission für Migrations und Integrationsforschung der Österreichischen Akademie der Wissenschaften« (PDF). Statistik Austria. 2012. str. 27. Arhivirano iz prvotnega spletišča (PDF) dne 14. januarja 2017. Pridobljeno 16. februarja 2015.
  114. »Europe | Back to school for Austria immigrants«. BBC News. 24. december 2002. Pridobljeno 25. marca 2013.
  115. »Bevölkerung nach Staatsangehörigkeit und Geburtsland«. Statistik Austria.
  116. 116,0 116,1 [https://web.archive.org/web/20090610113837/https://www.cia.gov/library/publications/the-world-factbook/geos/AU.html Arhivirano 2009-06-10 na Wayback Machine. The World Factbook
  117. Eurostat - Tables, Graphs and Maps Interface (TGM) table
  118. »Austria Age structure«. IndexMundi, CIA Factbook. 23. avgust 2014. Pridobljeno 18. februarja 2015.
  119. Lonnie Johnson 28
  120. Brook-Shepherd 16
  121. »Imperial Gazette -1912«. IGGIO Islamische Glaubensgemeinschaft in Osterreich. 2011. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 6. junija 2014. Pridobljeno 4. junija 2014.
  122. 122,0 122,1 »Census 2001: Population 2001 according to religious affiliation and nationality« (PDF) (v nemščini). Statistik Austria. Arhivirano (PDF) iz spletišča dne 14. novembra 2007. Pridobljeno 17. decembra 2007.
  123. »Kirchliche Statistik der Diozösen Österreichs (Katholiken, Pastoraldaten) für das Jahr 2005«. Pridobljeno 21. aprila 2007.
  124. Expulsion, Deportation and Murder – History of the Jews in Vienna Vienna Webservice
  125. »Dvojezična vzgoja in izobraževanje na avstrijskem Koroškem«. Zavod Republike Slovenije za šolstvo. Pridobljeno 10. maja 2015.
  126. »Republika Avstrija: Izobraževalni sistem«. Republika Slovenija, Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 18. maja 2015. Pridobljeno 10. maja 2015.
  127. Lebrecht, Norman (2007). The Life and Death of Classical Music. Anchor. str. 137. ISBN 1400096588.
  128. John Rockwell (17. julij 1989). »Herbert von Karajan Is Dead; Musical Perfectionist was 81«. The New York Times. str. A1.
  129. »Falco«. VH1. 2007. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 13. januarja 2007. Pridobljeno 17. junija 2009.
  130. Watt, Alice (26. april 2012). »Dirndl Skirts«. Elle. London. Pridobljeno 7. oktobra 2013.
  131. Dacre, Karen (8. maj 2012). »Spin out with springtime's dirndl skirt«. London EveningStandard. London. Pridobljeno 7. oktobra 2013.
  132. »Sacherjeva torta: niti malo staromodna«. Arhivirano iz prvotnega spletišča (Austria.info) dne 2. aprila 2015. Pridobljeno 28. februarja 2015.
  133. »Tafelspitz Recipe«. Austria.info. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 2. aprila 2015. Pridobljeno 28. februarja 2015.
  134. »Kärntner Kasnudeln«. Austria.info. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 2. aprila 2015. Pridobljeno 28. februarja 2015.
  135. »Wiener Küche – Grenadiermarsch«. stadtbekannt.at. 4. februar 2014. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 2. aprila 2015. Pridobljeno 1. marca 2015.
  136. »Gruner Veltliner Wine«. Wine-Searcher.
  137. »Zweigelt Wine«. Wine-Searcher.
  138. »YOG Innsbruck 2012: Relive the announcement«. International Olympic Committee. 12. december 2008. Arhivirano iz spletišča dne 16. decembra 2008. Pridobljeno 24. decembra 2008.
  139. »Smučišča Avstrija (371)«. www.Bergfex.si. Pridobljeno 1. marca 2015.
  140. »The 50 Best ski resorts«. Indepedent (časopis). 18. oktober 2013. Pridobljeno 1. marca 2015.
  141. »Österreichischer Fußballbund«. ÖFB (v nemščini). 2009. Arhivirano iz spletišča dne 28. junija 2009. Pridobljeno 17. junija 2009.
  142. »Red Bull vrača formulo ena v Avstrijo«. avtomanija.com. 23. julij 2013. Pridobljeno 23. marca 2015.

Glej tudi

[uredi | uredi kodo]
Bibliografija

Zunanje povezave

[uredi | uredi kodo]
V tujih jezikih
Uradne strani
Trgovina
Potovanje