Aniža (reka)

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Aniža
Enns
Ennstal.jpg
Ennstal dolina med Stainachom in Lieznom
Enns (rivière).png
Etimologijalatinščina Anisus, Anasus
Lokacija
DržavaAvstrija
Fizične lastnosti
Izvir 
 ⁃ lokacijaRadstatske Ture
Izliv 
 ⁃ lokacija
Donava pri Mauthausnu
 ⁃ koordinati
48°14′13″N 14°31′08″E / 48.2369°N 14.5190°E / 48.2369; 14.5190Koordinati: 48°14′13″N 14°31′08″E / 48.2369°N 14.5190°E / 48.2369; 14.5190
Dolžina253,4 km [1]
Površina porečja6084 km2
Pretok 
 ⁃ lokacijaustje
 ⁃ povprečje200 m3/s
Značilnosti porečja
ZaporedjeDonava-Črno morje

Aniža (nemško Enns) je južni pritok reke Donave, ki se ji pridruži severno pri Ennsu v Avstriji. Aniža se razteza na 253 kilometrov v ravninski J-obliki.[2] Teče od izvira blizu vasi Flachau, običajno proti vzhodu skozi Radstadt, Schladming in Liezen, nato pa zavije proti severu blizu Hieflaua, steče mimo Weyerja in Ternberga skozi Steyr in bolj severno do Donave pri Ennsu.[2]

Ime[uredi | uredi kodo]

V latinščini je bila znana kot Anisus ali Anasus,[3][4] negotovega izvora; Anreiter ga je na primer poskušal povezati z indoevropskim *on- in hidronimno končnico *-is-.[5] Poznejši viri jo imenujejo Ensa ali Enisa.[6] Drugi so jo povezali z zgornjedonavsko vaskonsko *an, "voda."[7] Druga možna povezava je grško ᾰ̓νῠστός (anystos - koristen).[8] Zahodnoslovanski jeziki imajo za reko različna imena: v češčini se imenuje Enže;[9] v slovaščini Enža; in v poljščini Aniza, v slovenščini Aniža.

Geografija[uredi | uredi kodo]

Aniža izvira iz gorovja Radstatske Ture (Radstädter Tauern) v avstrijski deželi Salzburg. V dolini, ki se je razvila v ledeni dobi, teče na meji med Severnimi apneniškimi Alpami in Srednjovzhodnimi Alpami po vzhodni poti skozi Štajersko, kjer na južni strani prečka Dachsteinski masiv. Med Admontom in Hieflauom zavije proti severu in gre skozi narodni park Gesäuse, sotesko v dolžini 15 km, kjer prodre v apnenec Ennstaler Alpen. Od tam naprej teče proti severu, doseže deželo Zgornjo Avstrijo ob ustju Laussabacha. Severno od Steyra tvori mejo med Zgornjo Avstrijo in Spodnjo Avstrijo (prej znana tudi kot Avstrija nad Ennom in Avstrija pod Ennom). Končno se sreča z Donavo pri Mauthausnu in mestu Enns. Je najdaljša reka samo v Avstriji.

Aniža je tipična hudourniška reka in črpa vodo s površine 6084 km2,[10] kar jo uvršča na peto mesto v Avstriji. Njen povprečni pretok na ustju je 200 m3/s.

Anizik, doba v triasnem obdobju geološkega časa je poimenovana iz Anisus, latinskem imenu reke Aniže.

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

Sredi 19. stoletja so vzdolž 70 km med Weißenbachom in Gesäuseom začeli graditi kanale, da bi vodo izkoristili za kmetijstvo in gozdarstvo.

Ennskraftwerke AG je skupaj zgradilo deset elektrarn s skupno proizvodno močjo 345 megavatov.

Mesta vzdolž reke[uredi | uredi kodo]

Na Štajerskem[uredi | uredi kodo]

V Zgornji Avstriji[uredi | uredi kodo]

Hidroelektrarne[uredi | uredi kodo]

Trenutno je na Aniži 15 hidroelektrarn.[11] Elektrarne so naštete začenši pri povirju:

Elektrarna Staning tik pod Steyrjem med Dietachom (Zgornja Avstrija) in Haidershofnom (Spodnja Avstrija)
Jez Moč (MW) Letna proizvodnja (Mio. kwh)
Gstatterboden 2 6,8
Hieflau 63 388
Landl 25 135,5
Krippau 30 173,5
Altenmarkt 26 165,9
Schönau 30 122,8
Weyer 37 159,6
Großraming 72 270,7
Losenstein 39 170
Ternberg 40 169,7
Rosenau 34 145,5
Garsten-St. Ulrich 38 162,5
Staning 43 203,2
Mühlrading 25 111,8
St. Pantaleon 52 261,6

Pritoki[uredi | uredi kodo]

Najpomembnejši pritoki so Palten, Salza in Steyr. Druga pritoka sta Severni Taurach in Erzbach.

Plovnost[uredi | uredi kodo]

Le zadnjih nekaj kilometrov Aniže služi kot Donavska zvezna vodna pot.

Približno 1 km pred izlivom v Donavo je Ennshafen, zgrajen v letih 1979-1994, z industrijskim območjem na zgornji in spodnji avstrijski strani.

Julija 2020 je skladišče Danubia dobilo največji tip hidravličnega bagra na svetu, ki se uporablja za pretovarjanje razsutega tovora med ladjo in železnico ali cesto. Hybrid Type 895E je izdelal proizvajalec Sennebogen, poganja ga elektromotor, tehta 410 t, giblje se na štirih nogah po 2 tirnicah, je visok 42 m, dvigne 50 t in stane 3-4,5 milijona evrov.

Od srednjega veka do 19. stoletja so po spodnjem toku Aniže izvajali prevoz železove rude, pridobljene iz Erzberga, in drugo blago z lesenimi splavi.[12] Leta 1566 je imela Aniža največje pristanišče med Passauom in Dunajem. Pristanišče Enghagen je bilo zaprto leta 1826.

Promet[uredi | uredi kodo]

Skozi dolino Aniže poteka velika tranzitna pot, ki povezuje Nemčijo in Slovenijo skozi Avstrijo. Ob reki med Hieflauom in Ennsom teče tako imenovana Eisenstraße (železna cesta), po kateri se je železova ruda prevažala iz štajerskega Erzberga ("rudna gora") v jeklarno v Linzu.

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. DAS
  2. "Karte-Enns" (river map in German), RadTouren.at (Austria), May 2009, webpage: RT-map na Wayback Machine (archive index) (236kb).
  3. Barclay, James (September 14, 1815). "Barclay's English Dictionary. With which is incorporated a complete modern gazetteer, a beautiful atlas of maps and also a pronouncing dictionary". Alexander Cumming – via Google Books.
  4. Bryce, James (September 14, 1862). "The family gazetteer and atlas of the world. The atlas by W. & A.K. Johnston" – via Google Books.
  5. P. Anreiter, M. Haslinger and U. Roider, “The names of the eastern Alpine region mentioned in Ptolemy”, in Ptolemy: Towards a linguistic atlas of the earliest Celtic place-names in Europe, ed. D.N. Parsons and P. Sims-Williams, Aberystwyth, 2000, p. 129, note 53.
  6. "Anzeige von How Old Are the River Names of Europe? A Glottochronological Approach | Linguistik Online". bop.unibe.ch.
  7. "Basque – Iberian – Paleoeuropean » 2018 » February".
  8. "The problematic of substrates – A case study of Iberia – Ancient DNA Era".
  9. Solution, Horydoly cz, Next Generation. "Enže (Enns) pro vodní turisty". www.horydoly.cz.
  10. "Flächenverzeichnis der Flussgebiete: Ennsgebiet" (PDF). Beiträge zur Hydrografie Österreichs Heft 61. October 2011. str. 68.
  11. Verbund
  12. ennsmuseum.at: Über die Flößerei Arhivirano 2016-12-02 na Wayback Machine.; abgerufen am 22. März 2016

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]