Erwin Schrödinger

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Erwin Schrödinger
Portret
RojstvoErwin Rudolf Josef Alexander Schrödinger
12. avgust 1887({{padleft:1887|4|0}}-{{padleft:8|2|0}}-{{padleft:12|2|0}})[1][2][…]
Dunaj, Avstro-Ogrska
Smrt4. januar 1961({{padleft:1961|4|0}}-{{padleft:1|2|0}}-{{padleft:4|2|0}})[4][3][…] (73 let)
Dunaj[1]
DržavljanstvoAvstrija, Irska
NarodnostAvstrija avstrijska
Irska irska
Področjafizika
UstanoveUniverza v Breslauu
Univerza v Zürichu
Univerza Friderika Viljema v Berlinu
Univerza v Oxfordu
Univerza v Gradcu
Inštitut za višje študije v Dublinu
Univerza v Gentu
Alma materUniverza na Dunaju
Mentor doktorske
disertacije
Friedrich Hasenöhrl
Drugi študijski mentorjiFranz Serafin Exner
Friedrich Hasenöhrl
Znani študentiLinus Carl Pauling
Felix Bloch
Brendan Scaife
Poznan po
Pomembne nagradeMatteuccijeva medalja (1927)
Nobel prize medal.svg Nobelova nagrada za fiziko (1933)
ZakonecAnnemarie Bertel (1920-1961)[6]
PodpisErwin Schrödinger signature.svg

Erwin Rudolf Josef Alexander Schrödinger (izgovorjava: UK: /ˈʃrɜːdɪŋər/, ZDA: /ˈʃr-/ ;[7] nemško: [ˈɛɐ̯viːn ˈʃʁøːdɪŋɐ]), avstrijski fizik, nobelovec, * 12. avgust 1887, Dunaj, Avstro-Ogrska, † 4. januar 1961, Dunaj.

Erwin Schrödinger je deloval na področju kvantne mehanike. Pojasnil je obstoj ločenih tirov elektronov v atomu, kjer je znana njegova Schrödingerjeva valovna enačba. Iz osnov kvantne mehanike je znan njegov miselni paradoks z mačko, ki je vplival na podobne paradokse in probleme v zvezi z osnovami kvantne mehanike.

Kot fiziku mu je bilo jasno, da je zgradba žive snovi drugačna od snovi, ki jo proučujejo njegovi kolegi. Sestavni del življenja, takrat ga še niso imenovali DNK, je bil aperiodičen kristal. »V fiziki smo se dotlej ukvarjali le s periodičnimi kristali. Pohlevnemu umu fizika le-ti predstavljajo zelo zanimive in zapletene predmete in so med najbolj očarljivimi in zapletenimi zgradbami snovi, s katerimi narava draži njegove umske sposobnosti. Vendar pa so v primerjavi z aperiodičnimi kristali kar nekako preprosti in dolgočasni.« Razlika je bila podobna razliki med tapetami in tapiserijo, torej med rednim ponavljanjem vzorca in bogato, skladno spremenljivostjo umetnikove stvaritve. Fiziki so se naučili razumevati le tapete. Zato ni čudno, da so tako malo prispevali k biologiji. Njegov pogled je bil neobičajen. Obrabljena fraza je, da je življenje hkrati urejeno in zapleteno. Videti aperiodičnost kot vir posebnih lastnosti življenja pa je mejilo že skoraj na mistično. V njegovem času niti matematika niti fizika nista nudili resnične podpore za take zamisli. Nobenih orodij ni bilo, s katerimi bi analizirali neurejenost kot gradbeni sestavni del življenja. Danes ta orodja imamo.

Ko je večino svojega življenja preživel kot akademik s položaji na različnih univerzah, je Schrödinger skupaj s Paulom Diracom leta 1933 prejel Nobelovo nagrado za fiziko za svoje delo na področju kvantne mehanike, istega leta, ko je zapustil Nemčijo zaradi nasprotovanja nacizmu. V svojem osebnem življenju je živel tako z ženo kot z ljubico, kar je lahko povzročilo težave, zaradi katerih je zapustil svoj položaj v Oxfordu, sporna pa so bila tudi njegova razmerja z mladoletnicami. Nato je do leta 1938 bil na položaju v Gradcu v Avstriji do nacistične okupacije, ko je pobegnil in končno našel dolgoročno ureditev v Dublinu, kjer je ostal do upokojitve leta 1955. Umrl je na Dunaju zaradi tuberkuloze v starosti 73 let.

Biografija[uredi | uredi kodo]

Zgodnja leta[uredi | uredi kodo]

Schrödinger se je rodil 2. avgusta 1887 v Erdbergu (de), Dunaj v Avstriji. Njegov oče je bil Rudolf Schrödinger (de) (proizvajalec vreč, botanik[8]) in Georgine Emilia Brenda Schrödinger (rojena Bauer) (hči Alexandra Bauerja (de), profesorja kemije, TU Wien).[9] Bil je njun edini otrok.

Njegova mati je bila avstrijskega in britanskega rodu, luteranka; njegov oče je bil katolik. Čeprav je bil vzgojen kot luteran, je postal ateist.[10] Kljub temu so ga močno zanimale vzhodne religije in panteizem, in v svojih delih je uporabljal versko simboliko.[11] Verjel je tudi, da je njegovo znanstveno delo pristop k božanskosti, čeprav v intelektualnem smislu.[12]

Angleško se je lahko učil tudi izven šole, saj je bila njegova babica po materini strani Britanka.[13] Doktorski študij je opravil med letoma 1906 in 1910 na Univerzi na Dunaju pri fizikih Franzu S. Exnerju (1849–1926) in Friedrichu Hasenöhrlu (1874–1915) ter doktoriral pod Hasenöhrlovim mentorstvom. Izvajal je tudi eksperimente s Karlom Wilhelmom Friedrichom »Fritzom« Kohlrauschom. Leta 1911 je Schrödinger postal Exnerjev pomočnik.

Srednja leta[uredi | uredi kodo]

Leta 1914 so Schrödingerju priznali habilitacijo (venia legendi). Med letoma 1914 in 1918 je sodeloval v vojni kot častnik v avstrijskem topništvu (Gorica, Devin, Sesljan, Prosek, Dunaj). Del leta 1915 je kot topniški častnik preživel v Šempetru pri Gorici in tam pisal dnevnik. V njem se razkrivajo avtorjeva razmišljanja, kritične misli o vojni in miru, razvidno je tudi zanimanje za eksperimentalno psihologijo.[14][15]

Leta 1920 je postal pomočnik Maxa Wiena v Jeni, septembra 1920 pa je dobil v Stuttgartu položaj ao. Prof. (ausserordentlicher Professor, izredni profesor). Leta 1921 je postal o. (ordentlicher Professor, tj. redni profesor) na Univerzi v Breslauu (danes Vroclav, Poljska).

Leta 1921 se je preselil na univerzo v Zürichu, leta 1927 pa je nasledil Maxa Plancka na Univerzi Friderika Viljema v Berlinu. Leta 1933 se je Schrödinger odločil zapustiti Nemčijo, ker ni odobraval nacističnega antisemitizma. Postal je štipendist na Magdalen College Univerze v Oxfordu. Kmalu po prihodu je skupaj s Paulom Diracom prejel Nobelovo nagrado. Njegovo nekonvencionalno privatno življenje, ko si je delil stanovanje z dvema ženskama,[16] na Oxfordu ni bilo dobro sprejeto. Leta 1934 je Schrödinger predaval na Univerzi Princeton; tam so mu ponudili stalno mesto, a ga ni sprejel. Spet je verjeto težavo povzročila njegova želja, da bi si uredil hišo skupaj z ženo in ljubico.[17] Dobil je možnost zaposlitve na Univerzi v Edinburgu, vendar je prišlo do zamud pri izdaji vizumov in na koncu je leta 1936 prevzel položaj na Univerzi v Gradcu v Avstriji. Sprejel je tudi ponudbo za mesto predstojnika Oddelka za fiziko Univerze v Alahabadu v Indiji.[18]

Leta 1935, po obsežni korespondenci z Albertom Einsteinom, je ustvaril predlog za tisto, kar se danes imenuje Miselni eksperiment Schrödingerjeve mačke.[19]

Erwin Schrödinger kot mladenič

Kasnejša leta[uredi | uredi kodo]

Leta 1938 je imel Schrödinger po priključitvi Avstrije Tretjemu rajhu težave v Gradcu zaradi bega iz Nemčije leta 1933 in znanega nasprotovanja nacizmu.[20] Podal je izjavo, v kateri se je odrekel svojemu stališču (kasneje je to obžaloval in Einsteinu pojasnil razlog).[21] Vendar to ni povsem pomirilo graške univerze, ki ga je zaradi politične nezanesljivosti razrešila s položaja. Dobil je navodila, naj ne zapusti države. Z ženo sta kljub temu pobegnila v Italijo. Od tam je šel na Oxford in Univerzo v Gentu.[21][20]

Schrödinger (sprednja vrsta 2. z desne) in De Valera (sprednja vrsta 4. z leve) na Dublinskem inštitutu za napredne študije leta 1942

Istega leta je prejel osebno povabilo od takratnega irskega taoiseacha Éamona de Valera, ki je bil tudi matematik, da biva na Irskem in pristal na to, da bo pomagal ustanoviti Inštitut za napredne študije v Dublinu.[22] Preselil se je na Kincora Road, Clontarf, Dublin. Na njegovi rezidenci v Clontarfu in na naslovu njegovega delovnega mesta na trgu Merrion so postavili ploščo.[23][24][25] Schrodinger je verjel, da ima kot Avstrijec edinstven odnos do Irske. Oktobra 1940 je pisec iz Irish Press intervjuval Schrodingerja, ki je govoril o keltski dediščini Avstrijcev, rekoč: "Verjamem, da obstaja globlja povezava med nami, Avstrijci in Kelti. Imena krajev v avstrijskih Alpah naj bi bila keltskega izvora."[26] Leta 1940 je postal direktor Šole za teoretično fiziko in tam ostal 17 let. Leta 1948 je postal naturaliziran irski državljan, ohranil pa je tudi avstrijsko državljanstvo.[27]

Leta 1944 je napisal What Is Life?, ki vsebuje razpravo o negentropiji in konceptu kompleksne molekule z genetskim kodom za organizme. Glede na spomine Jamesa D. Watsona DNA, the Secret of Life, je Schrödingerjeva knjiga Watsonu dala navdih za raziskovanje genov, kar je leta 1953 pripeljalo do odkritja strukture dvojne vijačnice DNK. Podobno je Francis Crick v svoji avtobiografski knjigi What Mad Pursuit opisal, kako so nanj vplivale Schrödingerjeve špekulacije o tem, da bi lahko bile genetske informacije shranjene v molekulah.[28]

Schrödinger je ostal v Dublinu do upokojitve leta 1955. Leta 1956 se je vrnil na Dunaj (položaj ad personam). Na pomembnem predavanju med Svetovno energetsko konferenco je zavrnil govor o jedrski energiji zaradi skeptičnosti do nje in je namesto tega imel filozofsko predavanje. V tem obdobju se je Schrödinger oddaljil od prevladujoče definicije delčnovalovne dualnosti v kvantni mehaniki in je promoviral samo idejo o valovih, kar je povzročilo veliko polemik.[29][30]

Tuberkuloza in smrt[uredi | uredi kodo]

Schrödinger je bolehal za tuberkulozo in je v dvajsetih letih 20. stoletja večkrat bival v sanatoriju v Arosi. Tam je nastala njegova valovna enačba.[31] 4. januarja 1961 je Schrödinger umrl na Dunaju zaradi tuberkuloze, star 73 let.[32] Anny je ovdovela. Pokopali so ga v Alpbachu v Avstriji na katoliškem pokopališču. Čeprav ni bil katoličan, je duhovnik, odgovoren za pokopališče, dovolil pokop, potem ko je izvedel, da je bil Schrödinger član Papeške akademije znanosti.[33] Njegova žena Anny (rojena 3. decembra 1896) je umrla 3. oktobra 1965.

Grob Annemarie in Erwina Schrödingerja; nad tablico z imenom je vpisana Schrödingerjeva kvantnomehanska valovna enačba:

Zasebno življenje[uredi | uredi kodo]

6. aprila 1920 se je Schrödinger poročil z Annemarie (Anny) Bertel.[34] Ko se je leta 1938 preselil na Irsko, je pridobil vizume zase, za svojo ženo in še za gospo Hilde March. March je bila žena avstrijskega kolega in Schrödinger je z njo leta 1934 dobil hčerko.[35] Schrödinger je osebno pisal taoiseachu Éamonu de Valera, da bi pridobil vizum tudi za Hilde March. Oktobra 1939 se je ménage à trois preselila v Dublin.[35]

Eden od Schrödingerjevih vnukov, Terry Rudolph, je šel po njegovih stopinjah kot kvantni fizik in poučuje na Imperialnem kolidžu v Londonu.[36][37]

Obtožbe o spolnih zlorabah[uredi | uredi kodo]

Schrödinger je beležil svoje spolne stike, vključno z otroki, ki jih je morda spolno zlorabljal, v dnevnik, ki ga je imenoval Ephemeridae, v katerem je navedel »nagnjenost k najstnicam z utemeljitvijo, da je njihova nedolžnost idealna kombinacija za njegov naravni genij«.[38]

Schrödinger je pri 39 letih poučeval 14-letno »Ithi« Junger in se glede na poročanje Irsih Daily Mail »domnevno [potegoval] za [njeno] naklonjenost«.[39] John Gribbin je v svoji biografiji Schrödingerja iz leta 2012 zapisal: »Poleg matematike so lekcije vključevale 'precej božanja in crkljanja' in Schrödinger se je kmalu prepričal, da je zaljubljen v Ithi«.[40] Jungerjeva je pri 17 letih zanosila in bila po ponesrečenem splavu nezmožna spet zanositi, Schrödinger pa jo je zapustil in si našel druge tarče.[41] Za eno od njih, s katero je imel Schrödinger otroka na Irskem, je družina uporabljala psevdonim Kate Nolan, da bi zaščitila žrtev.[38]

Carlo Rovelli v svoji knjigi Helgoland ugotavlja, da je Schrödinger »vedno vzdrževal več odnosov hkrati – in ni skrival, da se je navduševal nad predadolescentnimi dekleti«. Na Irskem, piše Rovelli, je imel po enega otroka z dvema študentkama.[42] Med raziskovanjem družinskega drevesa je Bernard Biggar odkril poročila, da je Schrödinger zapeljeval svojo sestrično Barbaro MacEntee, ko je bila stara 12 let.[43] Kot kaže je njen stric, matematik in duhovnik Pádraig de Brún, svetoval Schrödingerju, naj je ne zasleduje več[44] in Schrödinger je pozneje v svojem dnevniku zapisal, da je bila ena izmed njegovih »neuslišanih ljubezni«.[45]

V biografiji avtorja Walterja Moora je opisano, da je bil Schrödingerjev odnos do žensk »v osnovi odnos moške nadvlade«,[46] oceno, ki jo je potrdila Helge Kragh v svoji recenziji Mooreove biografije: »Osvajanje žensk, zlasti zelo mladih žensk, je bila sol življenja za tega iskrenega romantika in moškega šovinista.«[47]

V članku Irish Timesa iz leta 2021 je časopis Schrödingerjev vzorec serijske zlorabe opredelil kot »vedenje, [ki je] ustrezalo profilu pedofila v splošno razumljenem pomenu tega izraza.«[48] Oddelek za fiziko Kolidža svete Trojice v Dublinu je januarja 2022 objavil, da bodo priporočili, da se predavalnica, ki je bila od devetdesetih let prejšnjega stoletja poimenovana po Schrödingerju, preimenuje zaradi zgodovine njegovih spolnih zlorab,[49] medtem ko bi sliko znanstvenika odstranili, razmišljajo pa tudi o preimenovanju naslova serije predavanj.[50]

Akademski interesi in življenje uma[uredi | uredi kodo]

Schrödinger je zgodaj v svojem življenju eksperimentiral na področjih elektrotehnike, atmosferske elektrike in atmosferske radioaktivnosti, vendar je običajno delal s svojim nekdanjim učiteljem Franzom Exnerjem. Študiral je tudi teorijo vibracij, teorijo Brownovega gibanja in matematično statistiko. Leta 1912 je Schrödinger na povabilo urednikov Handbook of Electricity and Magnetism napisal članek o dielektričnosti. Istega leta je Schrödinger podal teoretično oceno verjetne višinske porazdelitve radioaktivnih snovi, ki je bila potrebna za razlago opazovane radioaktivnosti ozračja, in avgusta 1913 izvedel več poskusov v Zeehameu, ki so potrdili njegovo teoretično oceno in ocene Victorja Franza Hessa. Za to delo je Schrödinger leta 1920 prejel Haitingerjevo nagrado (Haitinger-Preis) Avstrijske akademije znanosti.[51] Druge eksperimentalne študije, ki jih je mladi raziskovalec izvedel leta 1914, so bile preverjanje formul za kapilarni tlak v plinskih mehurčkih in preučevanje lastnosti mehkega sevanja beta, ki ga povzročajo žarki gama, ko trčijo ob kovinsko površino. Zadnje delo je opravil skupaj s prijateljem Fritzom Kohlrauschom. Leta 1919 je Schrödinger izvedel svoj zadnji fizikalni poskus na koherentni svetlobi in se nato osredotočil na teoretične študije.[navedi vir]

Kvantna mehanika[uredi | uredi kodo]

Nova kvantna teorija[uredi | uredi kodo]

V prvih letih svoje kariere se je Schrödinger seznanil z idejami stare kvantne teorije, ki je bila razvilta v delih Maxa Plancka, Alberta Einsteina, Nielsa Bohra, Arnolda Sommerfelda in drugih. To znanje mu je pomagalo pri delu pri nekaterih problemih teoretične fizike, vendar se takratni avstrijski znanstvenik še ni bil pripravljen ločiti od tradicionalnih metod klasične fizike.[navedi vir]

Prve Schrödingerjeve objave o atomski teoriji in teoriji spektra so se začele pojavljati šele v začetku dvajsetih let 20. stoletja, ko je spoznal Sommerfelda in Wolfganga Paulija ter po selitvi v Nemčijo. Januarja 1921 je Schrödinger končal svoj prvi članek na to temo, o Bohr-Sommerfeldovem učinku interakcije elektronov na nekatere značilnosti spektra alkalijskih kovin. Zanj je bila še posebej zanimiva vpeljava relativističnih dejavnikov v kvantni teoriji. Jeseni 1922 je z geometrijskega vidika analiziral orbite elektronov v atomu z uporabo metod, ki jih je razvil matematik Hermann Weyl (1885–1955). To delo, v katerem je bilo prikazano, da so kvantne orbite povezane z določenimi geometrijskimi lastnostmi, je bilo pomemben korak pri napovedovanju nekaterih značilnosti valovne mehanike. V začetku istega leta je ustvaril Schrödingerjevo enačbo relativističnega Dopplerjevega učinka za spektralne črte, ki temelji na hipotezi svetlobnih kvantov ob upoštevanju energije in gibalne količine. Všeč mu je bila ideja njegovega učitelja Exnerja o statistični naravi ohranitvenih zakonov, zato je navdušeno sprejel članke Bohra, Kramersa in Slaterja, ki so namigovali na možnost kršitve teh zakonov v posameznih atomskih procesih (npr. v procesu emisije sevanja). Čeprav so poskusi Hansa Geigerja in Waltherja Botheja kmalu vrgli senco dvoma, je bila ideja o energiji kot statističnem konceptu za Schrödingerja vseživljenjska privlačnost in o njej je razpravljal v nekaterih poročilih in publikacijah.[52]

Rojstvo valovne mehanike[uredi | uredi kodo]

Januarja 1926 je Schrödinger v Annalen der Physik objavil članek Quantisierung als Eigenwertproblem (Kvantizacija kot problem lastnih vrednosti)[53] o valovni mehaniki in predstavil, kar je danes poznamo kot Schrödingerjeva enačba. V tem članku je podal »izpeljavo« valovne enačbe za časovno neodvisne sisteme. Ta članek so po svetu slavili kot enega najpomembnejših dosežkov dvajsetega stoletja in je povzročil revolucijo v večini področij kvantne mehanike pa tudi vse fizike in kemije. Samo štiri tedne pozneje je bil objavljen drugi članek, ki je rešil probleme kvantnega harmoničnega oscilatorja, togega rotorja in dvoatomske molekule ter dal novo izpeljavo Schrödingerjeve enačbe. Tretji članek, objavljen maja, je pokazal enakovrednost njegovega pristopa Heisenbergovemu in podal obravnavo Starkovega pojava. Četrti dokument v tej seriji je pokazal, kako obravnavati probleme, pri katerih se sistem spreminja s časom, na primer pri problemih razprševanja. V tem članku je predstavil kompleksno rešitev valovne enačbe, da bi preprečil pojav diferencialnih enačb četrtega in šestega reda. Schrödinger je končno reduciral red enačbe na ena.[54] To je bil verjetno trenutek, ko je kvantna mehanika prešla z realnih na kompleksna števila. Ti dokumenti so bili njegov osrednji dosežek in fizikalna skupnost jih je takoj prepoznala kot velikega pomena.[navedi vir]

Schrödinger ni bil povsem zadovoljen z implikacijo kvantne teorije, ki je njegovo teorijo omenjala kot »valovno mehaniko«.[55][56] O interpretaciji verjetnosti kvantne mehanike je napisal: »Ni mi všeč in žal mi je, da sem imel kdaj kaj opraviti s tem«. Samo zato, da bi osmešil københavnsko interpretacijo kvantne mehanike, si je izmislil znameniti miselni eksperiment, imenovan paradoks Schrödingerjeve mačke,[57] in govorilo se je, da se je jezno pritoževal svojim študentom, da »zdaj prekleti gottingenski fiziki uporabljajo mojo čudovito valovno mehaniko za računanje njihovih usranih matričnih elementov«[58]

Do leta 1960 je bilo objavljeno več kot 100.000 znanstvenih člankov, ki so izhajali iz njegove teorije.[59]

Delo na enotni teoriji polja[uredi | uredi kodo]

Po svojem delu na kvantni mehaniki je Schrödinger posvetil veliko truda delu na enotni teoriji polja, ki bi združila gravitacijo, elektromagnetizem in jedrske sile v okviru Splošne teorije relativnosti, o čemer si je dopisoval z Albertom Einsteinom.[60] Leta 1947 je v govoru na Kraljevi irski akademiji objavil rezultat, afino teorijo polja (Affine Field Theory),[61] vendar je Einstein to objavo kritiziral kot »preuranjeno«, saj ni pripeljala do želene enotne teorije.[60]

Barva[uredi | uredi kodo]

Schrödinger se je močno zanimal za psihologijo, zlasti zaznavanje barv in kolorimetrijo (nemško: Farbenmetrik). Kar nekaj let svojega življenja se je ukvarjal s temi vprašanji in na tem področju objavil vrsto prispevkov:

  • "Theorie der Pigmente von größter Leuchtkraft", Annalen der Physik, (4), 62, (1920), 603–22 (Teorija pigmentov z najvišjo svetilnostjo)
  • "Grundlinien einer Theorie der Farbenmetrik im Tagessehen", Annalen der Physik, (4), 63, (1920), 397–456; 481–520 (Oris teorije merjenja barv za dnevno zaznavanje svetlobe)
  • "Farbenmetrik", Zeitschrift für Physik, 1, (1920), 459–66 (Merjenje barv).
  • "Über das Verhältnis der Vierfarbenzur Dreifarben-theorie", Mathematisch-Naturwissenschaftliche Klasse, Akademie der Wissenschaften, Wien, 134, 471, (O razmerju teorije štirih barv do teorije treh barv).
  • "Lehre von der strahlenden Energie", Müller - Pouillets Lehrbuch der Physik und Meteorologie, letnik 2, del 1 (1926) (Pragovi barvnih razlik).

Njegovo delo o psihologiji zaznavanja barv sledi korakom Newtona, Maxwella in von Helmholtza na istem področju. Nekateri od teh člankov so bili prevedeni v angleščino objavljeni so v: Sources of Color Science, ur. David L. MacAdam, MIT Press (1970) in v Erwin Schrödinger’s Color Theory, Translated with Modern Commentary, ur. Keith K. Niall, Springer (2017). ISBN 978-3-319-64619-0 DOI: 10.1007/978-3-319-64621-3.

Zanimanje za filozofijo[uredi | uredi kodo]

Schrödinger se je zelo zanimal za filozofijo in nanj so vplivala dela Arthurja Schopenhauerja in Barucha Spinoze. V svojem predavanju Um in materija je dejal, da je »svet, razširjen v prostoru in času, le naša upodobitev.« To so prve besede Schopenhauerjevega glavnega dela. Schopenhauerjeva dela so ga seznanila tudi z indijsko filozofijo, natančneje z Upinšadami in interpretacijo Advaite Vedante. Nekoč je prevzel posebno misel: »Če je svet res ustvarjen z našim dejanjem opazovanja, bi moralo biti na milijarde takih svetov, eden za vsakega od nas. Kako to, da sta tvoj in moj svet enaka? Če se kaj zgodi v mojem svetu, se to zgodi tudi v tvojem? Kaj povzroča, da se vsi ti svetovi med seboj sinhronizirajo?«.

»Očitno obstaja samo ena alternativa, namreč poenotenje umov oziroma zavesti. Njihova mnogoterost je le navidezna, v resnici je samo en um. To je doktrina Upinšad.«[62]

Schrödinger je v svojih predavanjih in pisanjih obravnaval teme, kot so zavedanje, problem duha in telesa, čutno zaznavanje, svobodna volja in objektivna resničnost.[63][64][65]

Schrödingerjev pogled na odnose med vzhodno in zahodno miselnostjo je bil preudaren, saj je izražal spoštovanje do vzhodne filozofije, obenem pa je priznal, da nekatere ideje ne ustrezajo empiričnim pristopom k naravni filozofiji.[66] Schrödinger je izrazil naklonjenost ideji tat tvam asi in izjavil: »lahko se vržeš plosko na tla, iztegnjen na materi Zemlji, s prepričanjem, da si eno z njo in ona s teboj.«[67]

Zapuščina[uredi | uredi kodo]

O filozofskih vprašanjih, ki jih odpira Schrödingerjeva mačka, se še danes razpravlja in ostajajo njegova najtrajnejša zapuščina v poljudni znanosti, medtem ko je Schrödingerjeva enačba njegova najtrajnejša zapuščina na bolj tehnični ravni. Schrödinger je eden izmed posameznikov, ki so bili imenovani »oče kvantne mehanike«. Po njem je poimenovan veliki krater Schrödinger[68] na oddaljeni strani Lune. Mednarodni inštitut za matematično fiziko Erwina Schrödingerja je bil ustanovljen leta 1993 na Dunaju. V širši javnosti je postal znova prepoznavnejši zaradi pogostega omenjanja miselnega preskusa Schrödingerjeve mačke v seriji The Big Bang Theory.[69]

Schrödingerjev portret je bil glavni element avstrijskega bankovca za 1000 šilingov iz leta 1983–97.[70]

Po njem sta poimenovani stavba Univerze v Limericku na Irskem[71] in Erwin Schrödinger Zentrum v Adlershofu v Berlinu.[72]

Schrödingerju je posvečena tudi predavalnica na Kolidžu svete Trojice v Dublinu. Januarja 2022 je vodja Fakultete za fiziko izjavil, da bodo zaradi Schrödingerjeve »zgodovine spolne zlorabe žensk in otrok« predlagali opustitev imena Schrödingerjeve predavalnice.[73]

126. obletnico Schrödingerjevega rojstva leta 2013 so obeležili z Google Doodle.[74][75]

Priznanja[uredi | uredi kodo]

Nobelova diploma Erwina Schrödingerja

Objavljena dela[uredi | uredi kodo]

Macmillan (1944).

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. 1,0 1,1 Record #118823574 // Gemeinsame Normdatei — 2012—2016.
  2. data.bnf.fr: platforma za odprte podatke — 2011.
  3. 3,0 3,1 MacTutor History of Mathematics archive
  4. Шрёдингер Эрвин // Большая советская энциклопедия: [в 30 т.] — 3-е изд. — Moskva: Советская энциклопедия, 1969.
  5. SNAC — 2010.
  6. Walter J. Moore (1992). Schrödinger, life and thought. Cambridge University Press. str. 10–. ISBN 978-0-521-43767-7.
  7. "Schrödinger". Random House Webster's Unabridged Dictionary.
  8. Schrodinger, Rudolf. "The International Plant Names Index". IPNI. Pridobljeno dne 13. avgusta 2016.
  9. Moore 1994, str. 13–18.
  10. Moore 1994 Citat: »V nečem pa ni romantik: ne idealizira ljubljene osebe, njegova največja pohvala je, da jo ima za sebi enako. 'Ko občutiš sebi enakega v telesu lepe ženske, ki je prav tako pripravljena pozabiti na svet zate, kot ti zanjo – o moj dobri Gospod – kdo lahko opiše, kakšna sreča je potem. Lahko jo živiš, zdaj in znova – ne moreš govoriti o tem.' Seveda on govori o tem in skoraj vedno z religioznimi podobami. Toda takrat je tudi zapisal, 'Mimogrede, nikoli se nisem zavedal, da je biti nevernik, biti ateist, stvar, na katero je treba biti ponosen. Bilo je tako rekoč samoumevno.' In na drugem mestu ob približno istem času: 'Naša vera je res čudna vera. Vi drugi, kristjani (in podobni ljudje), menite, da je naša etika veliko nižja, pravzaprav odvratna. Obstaja ta majhna razlika. Mi se držimo naše v praksi, vi ne.'«
  11. Paul Halpern (2015). Einstein's Dice and Schrödinger's Cat. Perseus Books Group. str. 157. ISBN 978-0-465-07571-3. »Pri predstavitvi znanstvenega problema je drugi igralec dobri Gospod. Ni le zastavil problema, ampak je tudi oblikoval pravila igre–ki pa niso popolnoma znana, polovica jih je prepuščena vam, da jih odkrijete ali sklepate o njih. Zelo sem presenečen, da je znanstvena slika realnega sveta okoli mene zelo pomanjkljiva. Podaja veliko stvarnih informacij, postavi vse naše izkušnje v veličastno dosleden red, a je grozljivo tih o vsem, kar nam je res pri srcu, kar je nam resnično pomembno. Ne more nam povedati niti besede o rdečem in modrem, grenkem in sladkem, telesni bolečini in telesni slasti; ne pozna nič o lepem in grdem, dobrem ali slabem, o Bogu in večnosti. Znanost se včasih pretvarja, da odgovarja na vprašanja s teh področij, vendar so odgovori zelo pogosto tako neumni, da nam jih ni potrebno jemati resno. Tu bom čisto na kratko omenil razvpiti ateizem znanosti. Teisti ji to vedno znova očitajo. Neupravičeno. Osebnega Boga ni mogoče srečati v sliki sveta, ki postane dostopna samo za ceno, da je iz nje izključeno vse osebno. Vemo, da kadar koli doživimo Boga, je to izkušnja, ki je natanko tako resnična kot neposredni čutni vtis, tako resnična kot lastna osebnost. Kot tak mora On manjkati v prostorsko-časovni sliki. »Ne srečujem se z Bogom v prostoru in času«, tako pravi pošteni znanstveni mislec in ga zaradi tega grajajo tisti, v katerih katekizmu vendarle piše: »Bog je Duh«. Od kod sem prišel in kam grem? To je veliko nedoumljivo vprašanje, enako za vsakega od nas. Znanost na to nima odgovora«
  12. Moore 1992 Quote: »Tradicionalna verska prepričanja (judovsko, krščansko in islamsko) ni zavračal na podlagi kakršnihkoli utemeljenih argumentov, niti z izrazom čustvene antipatije, ker je rad uporabljal verske izraze in metafore, ampak zgolj z besedami, da so naivna.« ... »Trdil je, da je ateist, vendar je vedno uporabljal versko simboliko in verjel, da je njegovo znanstveno delo pristop k božanskemu.«
  13. Hoffman, D. (1987). Эрвин Шрёдингер. Мир. str. 13–17.
  14. "Erwin Schrödinger: Vojni dnevnik 1915". Družina. 30. oktober 2018. Pridobljeno dne 27. junija 2022.
  15. Humar, Vesna (26. september 2018). "Je Schrödingerjeva mačka iz Šempetra?". Primorske novice. Pridobljeno dne 27. junija 2022.
  16. Moore 1992, str. 278 ff..
  17. "Schrödinger, Erwin Rudolf Josef Alexander". Deutsche Biographie. Pridobljeno dne 4. decembra 2022.
  18. "Bombay University Names Refugee Scientist to Faculty". Jewish Telegraphic Agency. 20. maj 1940. Pridobljeno dne 14. avgusta 2016.
  19. Bhaumik, Mani L. (2017). "Is Schrödinger's Cat Alive?". Quanta. 6 (1): 75. doi:10.12743/quanta.v6i1.68.
  20. 20,0 20,1 Akhlesh Lakhtakia (1996). Models and Modelers of Hydrogen: Thales, Thomson, Rutherford, Bohr, Sommerfeld, Goudsmit, Heisenberg, Schrödinger, Dirac, Sallhofer. World Scientific. str. 147–. ISBN 978-981-02-2302-1.
  21. 21,0 21,1 "Erwin Rudolf Josef Alexander Schrödinger". MacTutor History of Mathematics archive. Pridobljeno dne 14. avgusta 2016.
  22. Daugherty, Brian. "Brief Chronology". Erwin Schrödinger. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 9. marca 2012. Pridobljeno dne 10. decembra 2012.
  23. "A quantum leap to Clontarf". The Irish Times.
  24. Fergusson, Maggie (10. november 2016). Treasure Palaces: Great Writers Visit Great Museums. Profile. ISBN 978-1-78283-278-2.
  25. "Erwin Schrödinger blue plaque". openplaques.org.
  26. Moore, Walter J. (1989). Schrödinger: Life and Thought. Cambridge, UK: Press Syndicate of Cambridge University Press. str. 373.
  27. Clary, David C. (2022). "Foreign Membership of the Royal Society: Schrödinger and Heisenberg?". Notes and Records: The Royal Society Journal of the History of Science. doi:10.1098/rsnr.2021.0082.
  28. Crick, Francis (1988). What Mad Pursuit: A Personal View of Scientific Discovery. New York: Basic Books. ISBN 0-465-09137-7.
  29. "Nuclear Files: Library: Biographies: Erwin Schrödinger".
  30. Schrödinger, Are There Quantum Jumps, 1952. http://www.ub.edu/hcub/hfq/sites/default/files/Quantum_Jumps_I.pdf
  31. Moore 1992, str. 194.
  32. Moore 1992, str. 10.
  33. Moore 1992: »Bilo je nekaj težav glede pokopa na cerkvenem pokopališču, ker Erwin ni bil katoličan, vendar je duhovnik popustil, ko so ga obvestili, da je član Papeške akademije z dobrim ugledom, tako da mu je bila na voljo parcela na robu Friedhofa.«
  34. Moore 1992 razpravlja o Schrödingerjevih nekonvencionalnih odnosih, vključno z njegovo afero s Hildegunde March, v sedmem in osmem poglavju, "Berlin" in "Exile in Oxford".
  35. 35,0 35,1 Fanning, Ronan (2015). Éamon de Valera: A Will to Power. Faber & Faber.
  36. Ryan, Greg (3. junij 2013). "Searching for the Man Behind the Cat". The Brooklyn Rail. Pridobljeno dne 11. februarja 2017.
  37. Gribbin 2012.
  38. 38,0 38,1 Humphreys, Joe (2021-12-11). "How Erwin Schrödinger indulged his 'Lolita complex' in Ireland". The Irish Times (angleščina). Pridobljeno dne 2022-01-25.
  39. Sweeney, Tanya (18 November 2018). "The Very Amorous Genius". Irish Daily Mail. Pridobljeno dne 12. februarja 2022.
  40. Gribbin 2012
  41. Teresi, Dick (1990-01-07). "The Lone Ranger of Quantum Mechanics". The New York Times (angleščina). ISSN 0362-4331. Pridobljeno dne 2022-12-05.
  42. Rovelli, Carlo (2021). Helgoland: Making Sense of the Quantum Revolution (1. severnoameriška izd.). New York. str. 20. ISBN 978-0-593-32888-0. OCLC 1202306074.
  43. Humphreys, Joe (11. december 2021). "How Erwin Schrödinger indulged his 'Lolita complex' in Ireland". The Irish Times (angleščina). Pridobljeno dne 25. januarja 2022.
  44. "Erwin Schrödinger: Missbrauchstäter und/oder Rufmordopfer?". Der Standard (nemščina). Pridobljeno dne 2. februarja 2022.
  45. Druce, Jody (11. januar 2022). "Physics Staff to Call for Schrödinger Theatre to be Renamed". The University Times (angleščina). Pridobljeno dne 2022-02-07.
  46. Moore, Walter John (1989). Schrödinger, life and thought. Cambridge: Cambridge University Press. ISBN 0-521-35434-X. OCLC 18463423.
  47. Kragh, Helge (1990). "Review of Schrödinger. Life and Thought". The British Journal for the History of Science. 23 (2): 231–233. ISSN 0007-0874. JSTOR 4026738.
  48. Humphreys, Joe (11. december 2021). "How Erwin Schrödinger indulged his 'Lolita complex' in Ireland". The Irish Times (angleščina). Pridobljeno dne 25. januarja 2022.
  49. Corr, Julieanne (25. januar 2022). "Trinity to drop Schrödinger lecture theatre name over sex abuse". The Times (angleščina). ISSN 0140-0460. Pridobljeno dne 7. februarja 2022.
  50. Salerno, Bella (8 February 2022). "Schrödinger Lecture Theatre to be renamed the Physics Lecture Theatre". Trinity News. Pridobljeno dne 9. februarja 2022. Schrödinger Lecture Theatre se bo preimenoval v Physics Lecture Theatre, kot je bil znan od začetka do sredine 20. stoletja. ... »... jasno je bilo, da velika večina osebja in študentov zdaj podpira spremembo imena [predavalnice] v Fitzgeraldovi stavbi, ki nosi njegovo ime od devetdesetih let prejšnjega stoletja« ... »Trenutni pristop še naprej spoštuje nesporen znanstveni prispevek Erwina Schrödingerja, hkrati pa priznava skrb vzbujajoče informacije – večinoma iz Schrödingerjevih lastnih dnevnikov.« ... bo portret Schrödingerja odstranjen iz Fitzgeraldove stavbe.
  51. Mehra, J.; Rechenberg, H. (1987). Erwin Schrödinger and the Rise of Wave Mechanics. Springer. ISBN 978-0-387-95179-9. OCLC 692702783.
  52. Jammer, Max (1989) [1966]. The Conceptual Development of Quantum Mechanics. New York: American Institute of Physics. ISBN 978-0-88318-617-6. OCLC 300417620.
  53. Schrodinger, Erwin (1926). "Quantisierung als Eigenwertproblem". Annalen der Physik. 384 (4): 273–376. Bibcode:1926AnP...384..361S. doi:10.1002/andp.19263840404.
  54. The Dreams That Stuff Is Made Of: The Most Astounding Papers of Quantum Physics—and How They Shook the Scientific World, Stephen Hawking, (ur.), the papers by Schrödinger.
  55. Beller, Mara (1983). "Matrix Theory before Schrodinger: Philosophy, Problems, Consequences". Isis. 74 (4): 469–491. JSTOR 232208. Gottingen-Copenhagen fiziki pa so nastopili enotno. Tesno so sodelovali in vsak je veliko prispeval k nastanku nove filozofije. Razporeditev talentov v skupini Gottingen-Copenhagen ne bi mogla biti boljša. Heisenbergovo mladostno moč in briljantnost, skupaj z matematično virtuoznostjo Diraca, Jordana in Borna, sta uravnotežila Bohrova filozofska globina in Paulijev prodorni kritični um.
  56. Stone, A. Douglas (2013). "Confusion and Then Uncertainty.". Einstein and the Quantum: The Quest of the Valiant Swabian. Princeton University Press. str. 268–278. JSTOR j.ctt3fgxvv.32. Ironično, Schrödinger je imel prav; njegova metoda je bila veliko bolj intuitivna in predstavljiva od Heisenbergove in Bornove in je postala izjemno priljubljena metoda za predstavitev teme. Toda z Bornovo verjetnostno razlago valovne funkcije, Heisenbergovim načelom negotovosti in Bohrovim skrivnostnim načelom komplementarnosti je "kopenhagenska razlaga" prevladala in izraz 'valovna mehanika' je izginil; bila je kvantna mehanika.«
  57. "A Quantum Sampler". The New York Times. 26. december 2005.
  58. Helmut Rechenberg. "Werner Heisenberg: Die Sprache der Atome" Springer-Verlag, 2010, str. 485, https://link.springer.com/book/10.1007/978-3-540-69222-5. Schrödinger bi moral na züriškem seminarju po predavanju o novem delu svojega konkurenta še bolj drastično izraziti svoje mnenje. Kasneje se je rahlo obupan in jezen usedel na ulico in dejal: »Zdaj pa prekleti ljudje iz Göttingena uporabljajo mojo čudovito valovno mehaniko za izračun njihovih usranih matričnih elementov«.
  59. Grujčić, Petra (oktober 2017). "Skrivno življenje nobelovca Erwina Schrödingerja". Skrivno življenje nobelovca Erwina Schrödingerja. revija Radar. Pridobljeno dne 27. junija 2022.
  60. 60,0 60,1 Halpern, Paul, Battle of the Nobel Laureates, April 2015 (pridobljeno 2. aprila 2015).
  61. Schrödinger, E., Proceedings of the Royal Irish Academy, Vol. 51A (1947), str. 163–171. (Pridobljeno 3. novembra 2017)
  62. Schrödinger, Erwin. What is life? Epilogue: On Determinism and Free Will
  63. Schrödinger, Erwin. What is life? Epilogue: On Determinism and Free Will
  64. Schrödinger, Erwin. Mind and Matter
  65. Schrödinger, Erwin. My View of the World
  66. Bitbol, Michel. "Schrödinger and Indian Philosophy" (PDF). Cahiers du service culturel de l'ambassade de France en Inde, Allahabad, avgust 1999: 20.
  67. Schrödinger, Erwin. My View of the World, chapter iv, and What Is life?
  68. "GeoHack - Schrödinger". geohack.toolforge.org. Pridobljeno dne 26. maja 2021.
  69. "On boxes, Schrödinger's Cat, and the Big Bang Theory".
  70. "Schilling-Banknoten der Oesterreichischen Nationalbank 1945–2002". Narodna banka Avstrije. Pridobljeno dne 2022-12-04.
  71. "Buildings at A Glance". University of Limerick. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 30. marca 2013. Pridobljeno dne 17. novembra 2013.
  72. "EYCN Delegates Assembly". 2015. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 27. oktobra 2016. Pridobljeno dne 13. aprila 2015.
  73. Corr, Julieanne (25. januar 2022). "Trinity to drop Schrödinger lecture theatre name over sex abuse". The Times (angleščina). ISSN 0140-0460. Pridobljeno dne 25. januarja 2022.
  74. "Physicist Erwin Schrödinger's Google doodle marks quantum mechanics work". The Guardian. 13. avgust 2013. Pridobljeno dne 25. avgusta 2013.
  75. Williams, Rob (12. avgust 2013). "Google Doodle honours quantum physicist Erwin Schrödinger (and his theoretical cat)". The Independent. London. Pridobljeno dne 25. avgusta 2013.
  76. Nobelprize.org. Nobelov sklad https://www.nobelprize.org/prizes//1933/summary. Pridobljeno dne 13. avgusta 2021. Manjkajoč ali prazen |title= (pomoč)
  77. Heitler, W. (1961). "Erwin Schrodinger. 1887–1961". Biographical Memoirs of Fellows of the Royal Society. 7: 221–226. doi:10.1098/rsbm.1961.0017. JSTOR 769408.
  78. Taub, A. (1951). "Review: Space-time structure by Erwin Schrödinger" (PDF). Bull. Amer. Math. Soc. 57 (3): 205–206. doi:10.1090/s0002-9904-1951-09494-x.

Viri[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]