Pojdi na vsebino

Nadvojvodina Avstrija

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Nadvojvodina Avstrija
Erzherzogtum Österreich (nemško)
1453–1804
1867–1918
Zastava Nadvojvodina Avstrija
zastava (1453–1804)
grb Nadvojvodina Avstrija
grb
Geslo: A.E.I.O.U.
Geslo Habsburžanov
slovensko: Ves svet je podrejen Avstriji
nemško Alles Erdreich ist Österreich untertan
angleško All The World Is Subject To Austria
latinsko Austriae est imperare orbi universo[1]
[2]To geslo je splošno znano. V tej knjigi pa isti avtor piše v latinščini na drugi strani tole: "En, amor electis, iniustis ordinor ultor; Sic Fridericus ego mea iura rego" [3] Obstajajo tudi druge razlage – vendar uradna ni znana.
Celoten grb Avstrije z okraski:[4]
Nadvojvodina Avstrija sredi Habsburških dednih dežel (oranžno), 1477
Nadvojvodina Avstrija sredi Habsburških dednih dežel (oranžno), 1477
StatusKneževina Svetorimskega cesarstva (1453–1806)
kronovina Habsburške monarhije (od 1526)
Glavno mestoDunaj
Skupni jezikiosrednja bavarščina, nemščina, renesančna latinščina
Religija
rimskokatoliška
Demonim(i)avstrijski
Vladaabsolutistična monarhija
nadvojvoda 
• 1453–1457
Ladislav Posmrtni
(prvi formalno nadvojvoda)
• 1792–1806
Franc I. a
• 1916–1918
Karel I.
Zgodovinska dobaZgodnji novi vek
• Vojvoda Rudolf IV. na temelju Privilegium maius
1358/59
• Cesar Friderik III. mu je priznal naslov nadvojvoda, ne pa tudi naslova nadvojvodine
6. januar 1453
• Pridružila se je Avstrijskemu okrožju
1512
• Ferdinand I. regent sklicujoč se na Wormški sporazum
28. april 1521
1740–1748
• razglašeno Avstrijsko cesarstvo
11. avgust 1804
• razpadlo Sveto Rimsko cesarstvo
6. avgust 1806
30. avgust 1867
18. november 1918
• ukinitev
1918
Valuta
- krona;
Predhodnice
Naslednice
Vojvodina Avstrija
Nemška Avstrija
^a Naslov "nadvojvoda Avstrije" je ostal del uradnega velikega naslova avstrijskih vladarjev do 1918.

Nadvojvodina Avstrija (nemško Erzherzogtum Österreich; latinsko Archducatum Austria; angleško Archduchy of Austria) je bila velika kneževina Svetorimskega cesarstva in jedro Habsburške monarhije. Nadvojvodstvo je bilo s prestolnico Dunaj osredotočeno na jugovzhodno obrobje cesarstva.Poleg Nemcev so zlasti južna področja kot večinsko prebivalstvo naseljevali Slovenci.

Njeno današnje ime izvira iz frankovskega izraza OustrichVzhodno kraljestvo (vzhodno od Frankovskega kraljestva). Nadvojvodstvo se je razvilo iz Bavarske Avstrijske mejne grofije, ki jo je leta 1156 cesar Friderik Barbarossa povzdignil v Vojvodino Avstrijo po Privilegium minus.

Razvoj, vzpon in propad

[uredi | uredi kodo]
Sentinel-2-Satellitski posnetek Dunaja 2018

Habsburžani so prišli na avstrijski prestol na Dunaju leta 1282. Leta 1453 je svetorimski cesar Friderik III., ki je bil tudi vladar Avstrije, uradno prevzel nadvojvodski naziv. Od 15. stoletja naprej so bili vsi cesarji Svetorimskega cesarstva – razen enega, tj. Karla VII. - avstrijski nadvojvodi; s pridobitvijo češke in ogrske kronovine leta 1526 so habsburške dedne dežele postale središče evropske velesile.[5]

Zgodovina nadvojvodstva kot cesarske države se je končala z razpadom Svetorimskega cesarstva leta 1806. Nadomestili sta ga kronski deželi Avstrijskega cesarstvaSpodnja in Zgornja Avstrija.[6][7]

Zemljepis

[uredi | uredi kodo]
Oklep Ferdinanda I., cesarja Svetorimskega cesarstva, napravljen za takratnega nadvojvoda Ferdinanda 1549, s cesarskim orlom na škornjih, ki označuje njegov naslov kralja Rimljanov. Paradni oklep je izdelal ugledni oklepni mojster Kunz Lochner iz Nürnberga.[8]

V porečju Donave, na področju starodavne rimske province Pannonia Superior, je Avstrija mejila na Kraljevino Ogrsko onstran reke Morave in reke Leithe na vzhodu. Na jugu ga je omejevala Vojvodina Štajerska z mejo na zgodovinskem prelazu Semmering, medtem ko sta na severu pogozdena Šumava in reka Morava označevali mejo s Češko in Moravsko.[5]

Na zahodu je zgornji avstrijski del mejil na Bavarsko vojvodstvo. Sosednja pokrajina Insko je pripadala bavarskim vojvodom, dokler je med Bavarsko nasledstveno vojno 1778 niso zasedle avstrijske sile in jo vključile v nadvojvodske dežele po Tešenskem miru. V času nemškega združevanja 1803 so avstrijski nadvojvodi pridobili tudi oblast nad Salzburškim volivstvom in Berchtesgadensko proštijo.[9]

Zgodovina

[uredi | uredi kodo]
Avstrijski grb (1685–1740)

Avstrija se je leta 1156 ločila od Bavarskega vojvodstva in postala cesarska posest po zaslugi Privilegium minus. Babenberžanski vojvodi so leta 1192 pridobili tudi sosednje Štajersko vojvodstvo. Po izumrtju moške veje leta 1246 je nato četrt stoletja vladal kralj Otokar Češki. Trajni ostanek njegove vladavine je delitev ožje Avstrije na Zgornjo in Spodnjo Avstrijo (takrat imenovano »Avstrija nad Anižo« in »Avstrija pod Anižo«).

Kralj Rudolf Habsburški je zasedel to ozemlje, ko je premagal Otokarja v Bitki na Moravskem polju 1278.[10].

V letih 1358/59 je habsburški vojvoda Rudolf IV. s ponarejeno listino Privilegium maius želel doseči položaj, ki bi bil podoben sedmerim najvišjim cesarskim uradnikom – volilnim knezom. Njegovi poskusi pa so se izjalovili, saj je njegov tast – cesar Karel – povišanje zavrnil.

Rudolfova mlajša brata Albreht in Leopold sta si z Neuberško pogodbo 1379 razdelila habsburške dežele, nakar je avstrijska vojvodina ostala pod oblastjo albertinske veje.[11][8]

Od vojvodine do nadvojvodine

[uredi | uredi kodo]
Vladarska palača na Dunaju Schönbrunn
Marijo Terezijo so imenovali za "Mater narodov". Narisal 1754 Martin van Meytens

Na praznik Svetih treh kraljev (Bogojavljenje) - 6. januarja 1453 - je svetorimski cesar Friderik III. za svojega mladoletnega bratranca Ladislava Posmrtnega končno le priznal nadvojvodski naslov, ki so ga nato podedovali vsi habsburški cesarji in vladarji, pa tudi nevladajoči knezi dinastije; vendar na cesarskih volitvah niso imeli volilne pravice

Friderik je dodatno spodbudil vzpon habsburške dinastije v evropske razsežnosti z ureditvijo poroke med njegovim sinom nadvojvodom Maksimiljanom in Marijo Burgundsko, dedinjo Burgundskega vojvodstva leta 1477. Ko se je nato Maksimilijanov sin Filip Lepi 1496 poročil z Ivano Blazno, kraljico Kastilje in Aragonije, je njegov sin Karel V. res zavladal v "Cesarstvu, nad katerim sonce nikoli ne zaide".[8], saj je imel v lasti tudi južnoameriške dežele.

Karlov mlajši brat Ferdinand I. je zase zahteval svoje pravice in postal avstrijski nadvojvoda v skladu z razdelitvijo posesti glede na Wormški sporazum iz leta 1521, pri čemer je postal regent avstrijskega nadvojvodstva in sosednjih notranjeavstrijskih dežel: Štajerske, Koroške, Kranjske in Goriške. S poroko s princeso Ano Jagelovsko, ki je bila kraljica Ogrske in Češke, je Ferdinand 1526 podedoval obe kraljestvi. Kot rimski kralj od 1531 je postal prednik avstrijske veje Habsburžanov – od 1780 naprej habsburško-lotarinških –, ki so kot nadvojvodi Avstrije in kralji Češke vladali kot cesarji Svetorimskega cesarstva nemške narodnosti do njegovega razpada zaradi Napoleonovih vojn leta 1806.[9]

Avstrijsko cesarstvo

[uredi | uredi kodo]

Leta 1804 je cesar Franc I., ki je bil tudi vladar dežel Habsburške monarhije, kot odziv na Napoleona, ki je razglasil Francosko cesarstvo, ustanovil Avstrijsko cesarstvo. Njegova nova država je obsegala ozemlja znotraj Svetega rimskega cesarstva. Dedne dežele (Erblande) so obsegale Avstrijsko nadvojvodstvo in Dežele češke krone; zunaj njega pa Ogrsko vključno s Hrvaško, nadalje Sedmograško, Galicijo in Lodomerijo ter nedavno pridobljeno ozemlje bivše Beneške republike. Dve leti kasneje je Franc pod pritiskom Napoleonovih vojn uradno razpustil Sveto rimsko cesarstvo nemške narodnosti. Nadvojvodina Avstrija je še naprej obstajala kot konstitutivna kronovina (Kronland) znotraj cesarstva, čeprav je bila zaradi upravnih razlogov razdeljena na Zgornjo in Spodnjo Avstrijo; Ogrska je ohranila svoj prejšnji položaj kot neodvisno kraljestvo (Regnum Independens). Člani cesarske družine so še naprej uporabljali naziv nadvojvoda.

“Nemška Avstrija”

[uredi | uredi kodo]

Po prvi svetovni vojni

[uredi | uredi kodo]

Avstrijsko nadvojvodstvo je bilo formalno razpuščeno leta 1918 z razpadom Avstro-Ogrske in ustanovitvijo ločenih Avstrijskih zveznih dežel Spodnje in Zgornje Avstrije v novi Nemški Avstriji, ki pa Slovanom, zlasti pa Slovencem, ni bila ravno naklonjena.[8]

One black raven
Plakat svari pred praznimi nemškimi obljubami, češ da bo slovenščina enakopravna z nemščino. Kot mnogi duhovniki je tudi župnik Meško moral takoj po plebiscitu zbežati.
Protijugoslovanski letak
Zelena propaganda je poudarjala koroško deželno zavest in nedeljivost ter celovitost Koroške. Ščuvala je zoper "Kranjce"; srbski vojaki pa so se domačinom baje zaradi nasilniškega vedenja hudo zamerili.
Koroški plebiscit so je končal neugodno za Slovence, oziroma za Jugoslavijo v korist Avstrije. Nemška propaganda je poudarjala enotnost Koroške dežele; uporabljala je deželni jezik slovenščino in obljubljala vse pravice. Svoje obljube je pa takoj začela požirati. Ljubljanska liberalna vlada je zapravila enkratno priložnost ob razsulu monarhije, kar opisuje duhovnik Finžgar[12]. Škof Jeglič je zaradi nezavednosti Slovencev odsvetoval plebiscit, a ga Američani niso upoštevali. Zelena glasovnica je bila za Avstrijo, bela pa za Jugoslavijo.
Rezultati plebiscita dne 10. oktobra 1920
za Avstrijo za Kraljevino SHS
Okraj Rožek 1980 2318
Okraj Borovlje 6427 4981
Okraj Velikovec 8306 2444
Okraj Pliberk 5312 5535
Skupaj 22.025 15.278

Za Slovence so se začele težave že z usodnim Koroškim plebiscitom, ko se je večina glasovalcev - na tem glasovalnem področju je bil slovenski živelj večinski - odločila v prid Avstriji a na škodo SHS.

Pravo preganjanje Slovencev in drugih nenemških narodov se je pa načrtno začelo po tkzv. Anschlußu, ko je Hitler priključil Avstrijo Tretjemu rajhu 12. marca 1938. Takrat je nemška vojska brez odpora[13] prestopila avstrijsko-nemško mejo.[14]

Zamisel o združeni Avstriji in Nemčiji (ter posledično sen »Veliki Nemčiji«)[a] se je porodila po združitvi Nemčije 1871, ko so iz prusko prevladujoče protestantovske države izključili katoliško Avstrijo. Po nacistični ideologiji naj bi tako vsi Nemci živeli v eni državi, ki se je pa po napadu na Poljsko (1. septembra 1939) - razpolovila sta jo istočasno Hitler in Stalin - širila tudi na nenemške predele. Nacizem je zagovarjal šovinizem in antisemitizem, kar je posledično povrzočilo izbruh Druge svetovne vojne. Po njenem koncu so zavezniki obnovili Avstrijo v mejah, ki jih je imela po Prvi svetovni vojni.

Po drugi svetovni vojni

[uredi | uredi kodo]
Avstrija se je Evropski uniji pridružila leta 1995 in podpisala Lizbonsko pogodbo 2007.

Tako kot Nemčijo so tudi Avstrijo razdelili na britansko, francosko, ameriško in sovjetsko območje, ki jih je upravljala Zavezniška komisija za Avstrijo.[16] Kot je bilo nakazano že v Moskovski deklaraciji iz 1943, je prišlo s strani zaveznikov do posebne obravnave Avstrije.[17] Avstrijsko vlado, ki so jo sestavljali socialni demokrati, konzervativci in komunisti (do leta 1947) in je delovala na Dunaju (ki je bil obkrožen s sovjetsko cono), so zahodni zavezniki priznali oktobra 1945, po tem, ko so v začetku sumili, da je Renner Stalinov vohun. Posrečilo se jim je izogniti dvojni vladi in delitvi države, kar se je zgodilo v Nemčiji, ki so jo razdelili na Vzhodno in Zahodno. Avstrijo so sicer obravnavali bolj kot nacistično žrtev, ki so jo osvobodili zavezniki.[18]

15. maja 1955 je po več let trajajočih pogovorih, na katere je vplivala tudi hladna vojna, Avstrija z avstrijsko državno pogodbo s štirimi okupacijskimi silami pridobila polno neodvisnost. 26. oktobra 1955 je po odhodu vseh okupacijskih enot s parlamentarnim zakonom Avstrija razglasila »trajno nevtralnost«.[19] Po Avstrijski državni pogodbi je posebne pravice dobila tudi slovenska manjšina na avstrijskem Koroškem, toda pri uveljavljanju teh pravic se zapleta še desetletja po formalni podelitvi, število Slovencev se zmanjšuje in se kot narod vedno bolj asimilira v nemško govorečo večino.[20] [21]

Sklici

[uredi | uredi kodo]
  1. Avstrija mora vladati vesoljnemu svetu
  2. Heimann, Heinz-Dieter (2010). Die Habsburger : Dynastie und Kaiserreiche. Munich: Beck. str. 38–45. ISBN 978-3-406-44754-9.
  3. slovensko: "Meni, ljubezni izvoljenih, je naročeno maščevati nepravične; torej, jaz Friderik, izvajam svojo pravico." angleško: "En, the love of the elect, I am ordered to avenge the unjust; Thus, Frederick, I rule my rights."
  4. Ströhlov opis v njegovi knjigi Wappenrolle Österreich-Ungarns (1890 in 1900)
    Hugo Gerhard Ströhl: Wappenrolle Österreich-Ungarns. Erste Auflage, Wien 1890, S. V-VI. v Wappenrolle Österreich-Ungarns. Dritte Auflage, Wien 1900, S. 14.
  5. 5,0 5,1 Banks, John (1761). A Compendious History of the House of Austria, and the German Empire, etc. H. Serjeant. str. 398–.
  6. Mitchell, A. Wess (2018). The Grand Strategy of the Habsburg Empire. Princeton University Press. str. 307. ISBN 9781400889969.
  7. »The House of Austria – the Habsburgs and the Empire«. Habsburger Net. Pridobljeno 17. maja 2020.
  8. 8,0 8,1 8,2 8,3 Judson, Pieter M. (25. april 2016). The Habsburg Empire: A New History. Harvard University Press. ISBN 978-0-674-96932-2.
  9. 9,0 9,1 S.G Goodrich (1851). History of all nations, from the earliest periods to the present time; or, Universal History: in which the history of every nation, ancient and modern, is separately given. str. 985–.
  10. Tucker, Spencer C. (23. december 2009). A Global Chronology of Conflict: From the Ancient World to the Modern Middle East [6 volumes]: From the Ancient World to the Modern Middle East. ABC-CLIO. str. 287–. ISBN 978-1-85109-672-5.
  11. Bérenger, Jean; Simpson, C. A. (22. julij 2014). A History of the Habsburg Empire 1273-1700. Routledge. str. 155–. ISBN 978-1-317-89570-1.
  12. Podrobno opisuje Finžgar takratne razmere zlasti v svoji življenjepisni knjigi Leta mojega popotovanja
  13. W. Carr, Arms, Autarky and Aggression: A study in German Foreign Policy, 1933–1939, (Southampton, 1981) p.85.
  14. Albert Speer recalled the Austrians cheering approval as cars of Germans entered what had once been an independent Austria. Speer (1997), p.109
  15. Low 1974, str. 3.
  16. Lonnie Johnson 137
  17. Lonnie Johnson 135
  18. Manfried Rauchensteiner: Der Sonderfall. Die Besatzungszeit in Österreich 1945 bis 1955 (The Special Case. The Time of Occupation in Austria 1945 to 1955), edited by Heeresgeschichtliches Museum / Militärwissenschaftliches Institut (Museum of Army History / Institute for Military Science), Vienna 1985
  19. Lonnie Johnson 153
  20. Amadei Jazbec. Nas je koroški plebiscit kaj naučil? : Slovenec 10. oktober 2020. str. 1.
  21. Rudi Vouk (7. april 2016). »Asimilacija koroških Slovencev ni ustavljena, Odprto pismo iz Celovca«. Radio Ognjišče.si. Pridobljeno 9. oktobra 2023.

Sklici 2

[uredi | uredi kodo]
  1. After the Prussian-dominated German nation-state was created in 1871 without Austria, the German question was still very active in most parts of the ethnic German lands of the Austro-Hungarian and German empires; the Austrian pan-Germans were in favour of a Pan-German vision of Austria joining Germany in order to create a "Greater Germany" and the Germans inside the German Empire were in favour of all Germans being unified into a single state.[15]

Glej tudi

[uredi | uredi kodo]

Nadaljnje branje

[uredi | uredi kodo]
(latinsko)
(nemško)
(angleško)
  • Arthur James May: The Age of Metternich, Henry Holt & Company, New York 1933. 126 str.
  • Arthur James May: Vienna in the Age of Franz Joseph, Norton, University of Oklahoma Press 1966.
  • John Joseph Lalor: Cyclopædia of Political Science, Political Economy, and the Political History of the United States by the Best American and European Writers, New York, NY 1881; Maynard, Merrill, and Co.
  • Judson, Pieter M. (25 April 2016). The Habsburg Empire: A New History. Harvard University Press. ISBN 978-0-674-96932-2.
  • Mitchell, A. Wess (2018). The Grand Strategy of the Habsburg Empire. Princeton University Press. p. 307. ISBN 9781400889969.
  • Banks, John (1761). A Compendious History of the House of Austria, and the German Empire, etc. H. Serjeant. pp. 398s.
(italijansko)
  • Andrew Wheatcroft: Gli Asburgo. Incarnazione dell'impero. Laterza, Roma-Bari 2002.
(francosko)
  • Jean Bérenger: Histoire de l'Empire des Habsbourg: 1273-1918. Fayard, Pariz, 1990.
(češko)
  • Aleš Skřivan: Evropská politika 1648-1914 (European Politics 1648-1914), Praga, Aleš Skřivan ml. 1999. 272 str.
(slovensko)

Zunanje povezave

[uredi | uredi kodo]
(angleško)