Smučarski skoki

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje

Smučarski skoki so športna panoga, v kateri se smučarski skakalec spusti po zaletišču skakalnice in skuša leteti čim dlje. Poleg točk za dolžino se v rezultat tekmovalca štejejo še sodniške ocene za slog ter kompenzacijske točke za jakost vetra in višino zaletišča. Tekme so iz kvalifikacij in dveh glavnih serij, poleg posamičnih tekem potekajo tudi ekipne tekme, kjer vsako državo zastopajo po štirje skakalci.

So eni izmed paradnih zimskih športov, izvajajo se na snežni podlagi (poleti se izvajajo na plastiki) ter so tudi del tekmovanja na zimskih olimpijskih iger, na dve leti pa se izvajajo tudi svetovno prvenstvo v nordijskem smučanju in svetovno prvenstvo v smučarskih poletih, vrhunec vsake sezone pa je Novoletna turneja, ki poteka na dveh nemških in dveh avstrijskih prizoriščih. Svetovni pokal v smučarskih skokih poteka od leta 1979 za moške in 2011 za ženske.

Smučke za skakanje morajo biti široke 9-10 in dolge od 240 do 270 centimetrov.

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

Skok v klasični, vzporedni tehniki − 17. državno prvenstvo v smučarskih skokih v Črni na Koroškem (1962)

Smučarski skoki prvotno izvirajo iz Norveške. Prvo tekmovanje so organizirali leta 1862, prvo pravo pa leta 1879. Nato se je leta 1892 to tekmovanje, ki je potekalo enkrat letno, preselilo v Oslo, natančneje na skakalnico Holmenkollen, ki je kasneje postala prava meka smučarskih skokov.

Planica - skoki na slovenskem[uredi | uredi kodo]

Ena najbolj znanih tekem svetovnega pokala v smučarskih skokih je tudi preizkušnja na Planici v Slovenji. Tam okrog 20. marca že vrsto let poteka zadnja tekma - finale - v sezoni. Tam se torej, po zadnji tekmi sezone, podeli nagrade za najboljše skakalce in skakalke sezone ( letošnjo sezono 2015/16 sta dobila Peter Prevc in Sara Takanaši).

OBIČAJEN SPORED:

- otvoritvena slovesnost in preizkus skakalnice sta navadno na dan srede

- naslednji dan sledijo kvalifikacije

- na dan petka poteka prva tekma

- na dan sobote ekipna tekma

- na dan nedelje pa še ena tekma ter po njej podelitev nagrad za najboljše skakalce in skakalke (čeprav tekmojejo le skakalci), na dan nedelje poteka tudi zaključna slovesnost

Tak je običajen spored tekem na Planici, kdaj pa je tudi drugačen - kakšna tekma ali kvalifikacije odpadejo ali pa dobijo še kakšno odpadlo tekmo s drugega prizorišča.

Planica za slovence pravi športni praznik saj vsako leto naštejejo skupaj okrog 100.000 gledalcev. Na Planici je bil sicer pred kratkim zgrajen eden najbolj sodobnih nordiskih centrov na svetu - ima tako skakalnice za otroke in začetnike (K-15) kot tudi letalnice (K-225) in nekaj tekaških prog. Najbolj znana naprava je seveda Letalnica bratov Gorišek (K-225), na kateri je bilo doseženih že kar nekaj rekordov, bila je tudi večkrat obnovljena. Njena arhitekta pa sta brata Gorišek, ki sta zasnovale načrte tudi za veliko drugih zanih letalnic po svetu. Planica pa je zanana tudi po tem, da je tam, še na stari Bloudkovi velikanki - K-125 - prvič v zgodovini človek na smučeh preskočil, za takrat magično znamko 100 m.

Planica velja za zibeljko smučarskih skokov v Sloveniji. Na njej trenirata predvsem A in B ekipi. Planica pa ni edini slovenski center za trening smučarskih skokov. V Kranju se nahaja tudi manjši skakalni center kjer je najnovejša pridobitev ledena smučina. Pred tem se je trening med letom izvajal na umetni smučini.

V Sloveniji imamo tudi več skakalnih klubov, najbolj znan je smučarski klub Triglav iz Kranja, v katerega je včlanjen tudi Peter Prevc in še nekaj znanih slovenskih skakalcev.

Točkovanje[uredi | uredi kodo]

Zmagovalec tekme je določen po sistemu točkovanja, ki je podan glede na daljavo in slog skoka. Vsaka skakalnica ima t. i. kalkulacijsko (predvideno) točko, (tudi K-točko). Ta pokaže velikost skakalnice oz. predviden povprečen skok skakalca. Na skakalnicah s K-90 in K-120 je točka pri 90 oz. 120 metrov. Skakalec, ki pristane na to točko je nagrajen s 60 točkami, za vsak meter manj/več od točke, skakalec dobi manj/več kot 60 točk (1,8 točke na meter).

Temu se doda še ocena petih sodnikov, ki vsak skok spremljajo na stolpu v bližini K-točke. Skakalca nagradijo z največ 20 točkami, ki jih pridobi glede na: položaj smuči med letom, ravnotežja med letom, položaja telesa in pristanka (t. i. pristanek v telemark).

Nato se združi seštevek točk daljave in sloga, ki jih podajo trije sodniki (najboljša in najslabša ocena se ne upoštevata). Na posameznih tekmah se upoštevajo seštevki točk, doseženih v obeh serijah tekmovanja. Skakalec, ki doseže največji izkupiček točk, je zmagovalec tekme.

Tehnika skakanja[uredi | uredi kodo]

V-tehnika skakanja

V današnjem obdobju smučarskih skokov se uporablja V-tehnika, ki jo je začel uporabjati švedski skakalec Jan Boklöv leta 1985. Na tekmah svetovnega pokala je dosegal 10 metrov daljše skoke, kot so jih skakalci v klasični, vzporedni tehniki. Na tekmah so mu sicer odbijali točke, saj je bil edini, ki je nastopal v tej tehniki. Šele po njegovi zmagi v sezoni 1988/89 so V-tehniko začeli uporabljati tudi drugi skakalci.

Ženski smučarski skoki[uredi | uredi kodo]

Sara Takanashi

V smučarskih skokih pa ne tekmujejo samo moški, temveč tudi žesnke. Žesnki svetovni pokal v smučarskih skokih so uvedli leta 2011, v njem je manj tekem kot pri moškem. Žesnke ne skačejo na letalnicah ampak na normalih (K-80, K-90, K-100) in velikih (K-110, K-120) skakalnicah in tudi z višjega zaletišča kot moški. Pravila so drugače enaka kot pri moških. Najbolj znano ime ženskih smučarskih skokov je japonka Sara Takanaši, ki je od leta 2011 že 3 krat zmagala svetovni pokal in velikokrat na olimpijskih igrah. Spored sezone je pri žesnkih skokih tudi manj "natrpan" kot pri moških.

Prizorišča po svetu[uredi | uredi kodo]

Prizorišča Novoletne turneje[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]