Bloudkova velikanka

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Bloudkova velikanka
Bloudkova velikanka.jpg
Lega
Odprta 4. februar 1934 (stara)
14. oktober 2012 (nova)
Prenova 1936, 1937, 1948,
1951–54, 2011–12
Zaprta 1942–46, 1951–53,
2001–11
Velikost
K-točka 130 m (stara)
125 m (nova)
HS velikost 140 m (stara)
139 m (nova)
Najdaljši skok
(neuradno / padec)
Anže Lanišek / 149 m
Rekord Nova naprava:
Peter Prevc / 142 m
Stara naprava:
Noriaki Kasai / 147.5 m
Prireditve


Srednja skakalnica
Lega
Odprta 14. oktober 2012
Velikost
K-točka 95 m
HS velikost 104 m
Rekord 106 m
Dejan Judež
Prireditve

Bloudkova velikanka (tudi: Velika Rožman-Bloudkova skakalnica, Rožman-Bloudkova velikanka, Stara Bloudkova velikanka, Mamutska skakalnica) je velika skakalnica v Planici iz leta 1934, zgrajena na pobudo Josa Gorca. Njen originalni konstruktor je bil Ivan Rožman, tako da je poimenovanje le te po Bloudku zanj bilo krivično in se zato že po enem letu raje umaknil. Rožman je že takoj na otvoritveni tekmi izumil in kot prvi na svetu za pripravo skakalnice uporabil tako imenovani »snežni cement«.[1] Leto po izgradnji je skakalnico prevzel Stanko Bloudek in jo vse do svoje smrti povečeval ter ponesel slavo Planice v svet. S svojim vizionarstvom in predrznostjo je dosegel novo dimenzijo skakanja oziroma letenja na smučeh. Po njegovi zaslugi je ta skakalnica v 1930ih in 1940ih letih veljala za največjo na svetu, skupno pa je bilo doseženih 13 svetovnih rekordov. Leta 1936 pa se je tukaj prvič v zgodovini letelo čez 100 metrov in tako se je rodila nova disciplina imenovana smučarski poleti. Njena os je spomeniško zaščitena in je kot take ni moč spreminjati. Skakalnica je bila po dobrem desetletju samevanja popolnoma prenovljena 2012, tik zraven pa so predvsem zaradi kandidature za nordijsko svetovno prventsvo zgradili še povsem novo srednjo skakalnico.

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

1930: Prva skakalnica[uredi | uredi kodo]

Že okrog leta 1930 je bila v Planici zgrajena 20-meterska skakalnica, locirana tik ob cesti, približno na pol poti med Bloudkovo velikanko in skakalnicama v Ratečah. Obrisi le te so vidni še danes.

1931: Izgradnja Doma Ilirija[uredi | uredi kodo]

Za začetek in sloves Planice po vsem svetu se lahko zahvalimo športnemu delavcu Josu Gorcu iz Ljubljane, idejnemu očetu, ki je takorekoč ustvaril Planico. V tistem času je bil generalni sekretar Jugoslovanske smučarske zveze in član športnega društva Ilirija iz Ljubljane. Je najbolj zaslužen človek da so pri Mednarodni smučarski zvezi smučarske polete priznali kot novo samostojno disciplino. Entuziast in vizionar, kakršen je bil je hotel narediti Slovenijo prepoznavno po vsem svetu in tako se mu je porodila ideja o gradnji največje skakalnice na svetu.

V letu 1931 so na tako na njegovo pobudo v Planici za tiste čase zgradili moderen Dom Ilirija, danes znan kot Dom Planica, s teniškim igriščem in bazenom. Gorec je hotel iz Planice oz. doline Tamar narediti moderno zimsko središče.

1932: Bloudkov načrt propade[uredi | uredi kodo]

Tako je Gorec leta 1932 poprosil svojega klubskega kolega iz Ilirije, inženirja Stanka Bloudka, da izriše načrt za veliko skakalnico. Narisal je načrte za 80-metersko skakalnico, saj FIS takrat ni dovoljevala večjih naprav. Bloudek je v spremstvu Gorca poiskal idealno lokacijo na kateri skakalnica stoji še danes in traso tudi zakoličil. Z gradnjo je komajda dobro začel, a jo moral kmalu prekiniti, saj je med tem Ivan Rožman, ljubljanski stavbar in lastnik gradbenega podjetja, ki je gradilo v Planici, narisal načrt za novo večjo 90-metersko skakalnico. Gorec je tako opustil Bloudkov načrt in se zato raje odločil za Rožmana.

1933: Nov načrt in izgradnja Ivana Rožmana[uredi | uredi kodo]

Ivan Rožman je tako na isti lokaciji kot jo je že prej zakoličil Stanko Bloudek z gradnjo začel oktobra 1933 in zaključil decemra 1933, kar je za današnje čase nepojmljivo, ter jo tudi v celoti financiral. Vendar pa so bili z gradnjo zaradi lastnikov zemlje problemi že v tistih časih, saj domačini iz Rateč svoje zemlje, na katero so bili zelo navezani, takrat niso hoteli prodati. Tako je moral posredovati župnik iz Rateč, ki je ljudem pri maši pridigal in jih karal, da morajo vendar le dovoliti napredek in razvoj tega revnega in pretežno živinorejskega območja. Po tej zapovedi so kmetje naposled le prodali zemljo.

1934: Otvoritev in prva mednarodna tekma[uredi | uredi kodo]

4. februarja 1934 so tako slovesno odprli po krivici poimenovano Bloudkovo velikanko (namesto Rožmanovo) z državnim prvenstvom Kraljevine Jugoslavije na katerem je zmagal domačin Franc Palme. Z 55 metri je postavil prvi rekord skakalnice in z 60 metri še drugega ter hkrati nov državni rekord. 25. marca 1934 so organizirali še prvo mednarodno tekmovanje na katerem je Birger Ruud z 92 metri postavil prvi svetovni rekord dosežen v Planici.[2] Kasneje je njegov brat pristal pri 94 metrih, dolžini novega svetovnega rekorda, a žal podrsal.

Stanko Bloudek v Planici

1935: Taktirko prevzame Bloudek[uredi | uredi kodo]

Leta 1935 je zaradi krivičnega poimenovanja skakalnice prišlo do velikega spora Ivana Rožmana z Gorcem in Bloudkom, o tem kdo je pravi avtor Bloudkove velikanke. Tako je v javnosti dolga leta veljalo zmotno mnenje, da je prvi zgradil skakalnici Stanko Bloudek. To je Rožmana tako ujezilo, da je samo leto dni po otvoritvi svoje skakalnice za vedno izstopil iz Planice, saj s tem ni hotel imeti več ničesar. To gre pripisati tudi temu, da je bil Gorec bolj naklonjen Bloudku, s katerim sta bila klubska, pa tudi sicer velika prijatelja. Čeprav je Gorec seveda vedel, kdo je pravi avtor, je Bloudku po tihem dajal potuho. Bloudek o tem za časa svojega življenja tudi ni nikoli govoril. Tako je kot Bloudek kot konstruktor v svoje roke prevzel nadaljnjo kostruiranje, obnovo in povečevanje te naprave vse do svoje smrti. Pod njegovo roko je bilo postavljenih kar 12 svetovnih rekordov, tudi tisti prvi polet čez 100 metrov v zgodovini. V bližini Doma Ilirija so zaradi premalo nočitvenih kapacitet zgradili še depandanso.

1936: Prvi polet čez 100 metrov[uredi | uredi kodo]

15. marca 1936 je avstrijski skakalec Sepp Bradl kot prvi človek preletel takrat magično mejo 100 metrov in to pred očmi objokanih norvežanov. Skočil je 101,5 metra in postavil nov svetovni rekord, a so mu tabli kjer so objavljali daljave pripisali samo 101 meter, saj je bilo na tabli prostora samo za tri številke.[3] S tem dnem se je pravzaprav rodila nova disciplina, smučarski poleti.

1938: Dva svetovna rekorda[uredi | uredi kodo]

Leta 1938 je Sepp Bradl z 107 metri še drugič izboljšal svetovni rekord.[4] Tega leta je namesto Bloudka, ki ni hotel ali upal zagovarjati svojih načrtov, na kongres FIS v Helsinki odšel kar Joso Gorec, ki se je z FIS ostro pogajal da uradno priznajo polete kot novo disciplino, vendar so bili vodilni možje zelo proti temu. Na srečo je imel močno podpora moža kot je Sir Arnold Lunn, avtor pravil sodobnega slaloma in smuka in ki je dejal da tekmovanj v poletih nikakor ne bodo mogli preprečiti. Lunn je imel tudi sam probleme z FIS, pri priznanju slaloma in smuka. Gorec je opozoril FIS, da še zmeraj niso sprejeli pravilnika za skakalnice večje od 80 metrov. Pri tej pobudi se je Gorcu pridružil in ga podprl tudi Reinhard Straumann. FIS je tako končno dovolila in priznala polete, vendar le v študijske namene.

Iz leta 1960

1939: Nihalna vzpenjača[uredi | uredi kodo]

V letu 1939 je Stanko Bloudek postavil prvo preprosto nihalno vzpenjačo z dvema 300 metrov dolgima vzorednima progama na melišču na poti iz Planice proti Tamarju.

1941: Pet svetovnih rekordov[uredi | uredi kodo]

Leta 1941 so Nemci zgradili Nemški stolp, ki stoji še danes saj, je spomeniško zaščiten in se ga ne more podreti. Vendar pa je bil stolp že ob sami izgradnji praktično neuporaben, saj je bil zgrajen praktično pod nivojem hrbtišča skakalnice, tako da na njo skorajda nisi videl. Pri tem stolpu je šlo bolj za nemško propagando, kot kaj drugega. Marca tega leta se je odvijalo tudi mednarodno tekmovanje na katerem je bilo doseženih kar 5 svetovnih rekordov, najdaljši skok dolg 118 metrov je uspel nemcu Rudi Geringu.[5]

Zaradi druge svetovne vojne med letoma 1942 in 1946 tam ni bilo nobenih tekmovanj.

1947: Prvič po vojni[uredi | uredi kodo]

Leta 1947 se tekmovanje znova vrne z zmagovalcem Rudi Finžgarjem, bolj znanim kot soustanoviteljem podjetja Elan.

Iz leta 1963

1948: Zadnji svetovni rekord[uredi | uredi kodo]

Leta 1948 je bil na tej skakalnica postavljen zadnji, trinajsti svetovni rekord, ki ga je z 120 metri postavil švicar Fritz Tschannen. Naš Janez Polda je pri 120 metrih padel, prav tako pa švicar Charles Blum pri 121 metrih.

1950: Konec prevlade[uredi | uredi kodo]

Planica je leta 1950 prvič po štirinajstih letih izgubila svetovni rekord. Tega leta se je na bloudkovi velikanki tudi zadnjič pred prenovo odvijala tekma, saj so takrat prav tako takrat sami vase zrušili leseni temelji hrbtišča.

1952: Skakalnice Planiške šole[uredi | uredi kodo]

Leta 1952 je prav tako Stanko Bloudek skonstruiral tri majhne skakalnice "Planiške šole", ki so jih porušili leta 2013 in jih na istem mestu nadomestili s tremi novimi malimi skakalnicami.

1954: Podrtje, prenova, nov sodniški stolp[uredi | uredi kodo]

V letih 1951−1953 se zato na tej skakalnici sploh ni skakalo. Lotili so se temeljite obnove same skakalnice ter pripadajočih objektov. Pod vodstvom inženirja Bloudka so zgradili povsem nov sodniški in televizijski RTV stolp z novim profilom skakalnice. Lesene temelje hrbtišča so nadomestili z betonskimi, ki so nato zdržali skoraj 50 let preden so se ponovno porušili sami vase. Bloudek je skakalnico obnavljal in vzdrževal vse do svoje smrti leta 1959.

1952-1956: Izgradnja vzpenjače Hugo[uredi | uredi kodo]

Leta 1952 ali 1956 so tik ob Bloudkovi velikanki zgradili tirno vzpenjačo "Hugo", ki jo skonstruiral Stanko Bloudek, svojemu namenu pa je kot glavno prevozno sredstvo skakalcev na vrh vseh skakalnic v Planici, služila vse do leta 2009 ko so zraven zgradili novo moderno sedežnico.

1980: Svetovni pokal prvič[uredi | uredi kodo]

Iz leta 2011

Prva tekma za svetovni pokal na Bloudkovi velikanke se je odvila v krstni sezoni leta 1980, na kateri je zmagal avstrijec Hubert Neuper. Dvakrat v letih 1983 in 1988 je na tej napravi na tekmah za svetovni pokal zmagal tudi Primož Ulaga in je edini slovenski zmagovalec svetovnega pokala na Bloudkovi velikanki doslej. Bloudkova velikanka je postala stalnica v svetovnem pokalu in se je vse do leta 1998 izmenjevala z Letalnico bratov Gorišek in 90-metrsko skakalnico.

1992: Prva ekipna tekma[uredi | uredi kodo]

Leta 1992 je Planica prvič gostila ekipno tekmo svetovnega pokala, sicer pa je bila to druga ekipna tekma za svetovni pokal v zgodovini smučarskih skokih, na kateri je zmagala Avstrija. Leta 1996 je na tej napravi potekala mednarodna ekshibicijska tekma na kateri je zmagal naš Primož Peterka. To je bilo edino leto ko Planica ni gostila tekem za svetovni pokal ali svetovnega prvenstva v poletih.

1998: Drugi kristalni globus Peterke[uredi | uredi kodo]

Leta 1998 je bila na tej originalni napravi zadnja tekma za svetovni pokal, kjer se je na sobotni tekmi tekmi zbralo kar 26.000 gledalcev. A odločilna tekma za skupni seštevek je bila v nedeljo, kjer je Primož Peterka na veselje domačih gledalcev še drugič v karieri osvojil veliki kristalni globus. Na tej tekmi je Noriaki Kasai z 147,5 metri[6] dosegel rekord skakalnice, ki bo ostal za večno. Tisti čas je bil to tudi neuradni svetovni rekord med velikimi skakalnicami oziroma takoj za vsemi letalnicami. Naslednje tekme svetovnega pokala so se na to popolnoma prenovljeno napravo vrnile šele leta 2014.

2001: Hrbtišče se sesuje[uredi | uredi kodo]

Bloudkova velikanka v stari obliki se je podrla sama vase 16. decembra 2001, ko so se zrušili betonski temelji ter leseno hrbtišče. Zadnje mednarodno tekmovanje in sploh zadnji skok na stari napravi se je zgodil prav tega leta. Za tem so vsako leto obljubljali obnovo skakalnice, a se kar deset let ni zgodilo nič. V tem obdobju Slovenija žal ni imela nobene 120-meterske skakalnice in s tem slabše pogoje za trening, kar se poznalo tudi na rezultatih. Vsakokrat so morali na trening v tujino, kar pa je povezano tudi s stroški. Leta 2009 so morali zaradi zahteve Mednarodne smučarske zveze zgraditi novo sedežnico, sicer bi lahko Planica izgubila tekme najvišjega ranga. Sedežnica je nadomestila zastarelo Bloudkovo tirno vzpenjačo, imenovano tudi Hugo, ki ni več zadostovala FIS standardom.

2011-12: Prenova[uredi | uredi kodo]

Bloudkova velikanka ski jumps.jpg

Republika Slovenia in Nordijski center Planica sta leta 2011 končno podpisala pogodbo o temeljiti prenovi nordijskega centra in vseh skakalnic. Predsednik nordijskega centra je postal Jelko Gros, nekdanji trener Primoža Peterke, ki bdi nad vsem kar se tiče prenove v Planici. Tako so po 10 letih končno začeli s celovito prenovo.

Julija 2011 so začeli z rušenjem televizijskega in sodniškega stolpa ter rušitvijo naleta Bloudkove velikanke. Pustili pa so Nemški stolp, saj je le ta pod spomeniškim varstvom. Ker je spomeniško zaščitena os in hrbtišče Bloudkove skakalnice, povsem nova velika skakalnica velikosti HS139 stoji povsem na istem mestu kot stara naprava, arhitekti pa so pri načrtovanju ohranili tudi tipičen Bloudkov lok hrbtišča. Zraven nje se so prvič na tej lokaciji zgradili sredno HS104 napravo, ki je nadomestila 90-metrsko, ki je nekoč stala le dobrih 100 metrov stran od te. Skakalnici sta bili slovesno odprti 14. oktobra 2012 z državnim prvenstvom na plastiki.

Projektant krivulje obeh skakalnic je Klemen Kobal, ohranili pa so značilen Bludkov lok hrbtišča. Gradnja obeh skakalnic je trajala 15 mesecev, od julija 2011 do oktobra 2012.

Slovesna otvoritev je bila 14. oktobra 2012. Uvodni skok na Bloudkovi velikanki je pripadel Alešu Hlebanji, saj je njegova babica iz Rateč kot prva prodala zemljo v območju skakalnic, na srednji skakalnici pa Primožu Peterki, ko sta s sočasnima skokoma slovesno odprla skakaknici. Sledila je tekma za državne naslove na Bloudkovi velikanki HS139. Prvi zmagovalec na novi napravi in novi državni prvak je postal Jurij Tepeš, na drugo mesto se je zavihtel Jaka Hvala, na tretje pa Matjaž Pungertar.

V letu 2013 so porušili in zgradili tudi povsem nov večji servisni objekt Čaplja, ki je nadomestil starega in stoji na istem mestu kot stara Čaplja. V letu 2014 pa bodo predvidoma odprli restavrirano in obnovljeno Bloudkovo tirno vzpenjačo Hugo, saj je tudi ta spomeniško zaščitena.

2014: Svetovni pokal in rekord[uredi | uredi kodo]

V letu 2014 se je po dolgih 16 letih tekmovanje za svetovni pokal vrnilo na Bloudkovo velikanko in na kateri so v tem letu organizirali vsega skupaj kar 6 tekem za svetovni pokal, 3 za ženske in 3 za moške. Prvič pa je Planica organizirala tudi ženske tekme svetovnega pokala. 25-ega in 26-ega januarja sta bili tu na srednji skakalnici HS 104 izvedeni dve posamični ženski tekmi svetovnega pokala, obe pa je dobila avstrijka Daniela Iraschko-Stolz. Marca pa so na sporedu kar štiri tekme svetovnega pokala na veliki HS 139 skakalnici, tri za moške in ena žensko. Na prvi moški posamično je zmagal nemec Severin Freund, v Planici tokrat prvič prirejeno tekmovanje na veliki skakalnici tudi za ženske je dobila japonka Sara Takanaši, ekipno tekmo pa so dobili avstrijci. Zadnjo tekmo sezone je dobil Peter Prevc z novim rekordom velike skakalnice ko je v finalni seriji pristal pri 142 metrih.

Anže Lanišek je z 149 metrov dolgim skokom , ki ga je dosegel na Državnem prvenstvu v nordijski kombinaciji konec marca 2014 drži absolutni rekord te naprave.[7][8]

Druga SP kandidatura[uredi | uredi kodo]

Junija 2014 je Planica v Barceloni še drugič kandidirala za SP v nordijskem smučanju 2019. a tudi tokrat ji je spodletela Prvič je Planica za SP v nordijskem smučanju 2017 neuspešno kandidirala že maja 2012 v Južni Koreji, saj so bili pri glasovanju na drugem mestu, zmago pa jim je tik pred nosom speljal Lahti.

2015: Rekonstrukcija vzpenjače Hugo[uredi | uredi kodo]

Ker je ta vzpenjača, ki jo je v 1950ih skonstruiral Stanko Bloudek, bila potrebna prenove so jo podrli. Ker pa je pod spomeniškim varstvom so jo rekonstruirali natančno tako kot je bila prvotno, na povsem enakem mestu, na isti osi, enaki dolžini in z istimi materiali.

Tekme[uredi | uredi kodo]

Moški[uredi | uredi kodo]

Datum Velikost Tekmovanje Zmagovalec Drugi Tretji
4. februar 1934 K90 OT Zastava Kraljevine Jugoslavije Franc Palme Zastava Kraljevine Jugoslavije Bogo Šramel Zastava Kraljevine Jugoslavije Gregor Klančnik
23.-26 marec 1934 K90 MED Zastava Norveške Birger Ruud Zastava Norveške Sigmund Ruud Zastava Avstrije Gregor Höll
14.-17. marec 1935 K106 MED Zastava Poljske Stanisław Marusarz Zastava Češkoslovaške Antonín Bartoň Zastava Švice Marcel Reymond
10.-15. marec 1936 K106 MED Zastava Avstrije Sepp Bradl Zastava Avstrije Gregor Höll Zastava Avstrije Rudolf Rieger
14.-15. marec 1938 K106 ŠPO Zastava Avstrije Sepp Bradl Zastava Tretjega rajha Hans Wiedemann Zastava Avstrije Walter Delle Karth
16.-17. marec 1940 K120 ŠPO Zastava Avstrije Sepp Bradl Zastava Tretjega rajha Gustl Berauer Zastava Tretjega rajha Paul Häckel
26. februar - 2. marec 1941 K120 ŠPO Zastava Tretjega rajha Rudi Gering Zastava Tretjega rajha Paul Krauß Zastava Tretjega rajha Hans Lahr
17.-24. marec 1947 K120 ŠPO Zastava Jugoslavije Rudi Finžgar Zastava Švice Charles Blum Zastava Švice Fritz Tschannen
13.-17. marec 1948 K120 ŠPO Zastava Švice Fritz Tschannen Zastava Švice Jean Zurbriggen Zastava Švice Charles Blum
14.-17. marec 1950 K120 ŠPO Zastava Jugoslavije Janez Polda Zastava Jugoslavije Rudi Finžgar Zastava Norveške Sverre Stenersen
13.-14. marec 1954 K120 MTP Zastava Finske Ossi Laaksonen Zastava Norveške Jack Alfredsen Zastava Finske Hemmo Silvennoinen
8.-10. marec 1957 K120 MTP Flag of the German Democratic Republic Helmut Recknagel Zastava Finske Eino Kirjonen Zastava Finske Pekka Tirkkonen
25.-27. marec 1960 K120 MTP Flag of the German Democratic Republic Helmut Recknagel Zastava Norveške Arne Larsen Zastava Finske Raimo Vitikainen
22.-24. marec 1963 K120 KOP Flag of the German Democratic Republic Dieter Bokeloh Flag of the German Democratic Republic Dietmar Klemm Flag of the German Democratic Republic Veit Kührt
25.-27. marec 1966 K120 KOP Zastava Češkoslovaške Jiří Raška Flag of the Soviet Union Mihail Veretenikov Flag of the German Democratic Republic Dieter Neuendorf
24. marec 1968 K120 3. JPM Zastava Češkoslovaške Jiří Raška Zastava Češkoslovaške Josef Matouš Zastava Avstrije Willi Schuster
23.-24. marec 1973 K120 6. MJP Zastava Švice Walter Steiner Flag of the German Democratic Republic Heinz Wosipiwo Zastava Češkoslovaške Josef Matouš
12. april 1975 K120 KC Zastava Avstrije Toni Innauer Zastava Avstrije Rudi Wanner Zastava Jugoslavije Janez Loštrek
13. april 1975 K120 7. MJP Zastava Avstrije Willi Pürstl Zastava Jugoslavije Bogdan Norčič Zastava Avstrije Rudi Wanner
20. marec 1976 K120 KC Zastava Avstrije Hans Wallner Zastava Jugoslavije Bogdan Norčič Zastava Nemčije Peter Leitner
21. marec 1976 K120 8. MJP slabo vreme
19. marec 1978 K120 9. MJP Zastava Avstrije Reinhold Bachler Zastava Jugoslavije Bogdan Norčič Zastava Jugoslavije Marko Mlakar
22. marec 1980 K120 SP Zastava Avstrije Hubert Neuper Zastava Avstrije Armin Kogler Zastava Avstrije Hans Millonig
22. marec 1981 K120 SP Zastava Norveške Dag Holmen-Jensen Zastava Avstrije Armin Kogler Zastava Avstrije Alfred Groyer
28. marec 1982 K120 SP Zastava Norveške Ole Bremseth Zastava Avstrije Hubert Neuper Zastava Italije Massimo Rigoni
27. marec 1983 K120 SP Zastava Jugoslavije Primož Ulaga Zastava Kanade Horst Bulau Zastava Avstrije Richard Schallert
25. marec 1984 K120 SP Zastava Češkoslovaške Pavel Ploc Zastava Norveške Vegard Opaas Zastava Poljske Piotr Fijas
23. marec 1986 K120 SP Zastava Avstrije Ernst Vettori Zastava Avstrije Andreas Felder Zastava Finske Matti Nykänen
27. marec 1988 K120 SP Zastava Jugoslavije Primož Ulaga Zastava Jugoslavije Rajko Lotrič Zastava Francije Didier Mollard
26. marec 1989 K120 SP Flag of the German Democratic Republic Jens Weißflog Zastava Norveške Kent Johanssen Zastava Avstrije Andreas Felder
24. marec 1990 K120 SP Zastava Italije Roberto Cecon Zastava Finske Ari-Pekka Nikkola Flag of the German Democratic Republic Jens Weißflog
25. marec 1990 K120 SP Zastava Finske Ari-Pekka Nikkola Zastava Nemčije Dieter Thoma Zastava Jugoslavije Primož Ulaga
28. marec 1992 K120 SP-E Zastava Avstrije Avstrija
Andreas Felder
Martin Höllwarth
Werner Rathmayr
Heinz Kuttin
Zastava Nemčije Nemčija
Christof Duffner
Andreas Scherer
Ralph Gebstedt
Jens Weißflog
Flag of Finland.svg Finska
Ari-Pekka Nikkola
Toni Nieminen
Raimo Ylipulli
Risto Laakonen
29. marec 1992 K120 SP Zastava Avstrije Andreas Felder Zastava Avstrije Heinz Kuttin Zastava Finske Toni Nieminen
27. marec 1993 K120 SP-E Zastava Japonske Japonska
Masahiko Harada
Noriaki Kasai
Takanobu Okabe
Naoki Yasuzaki
Zastava Norveške Norveška
Roar Ljøkelsøy
Bjørn Myrbakken
Helge Brendryen
Espen Bredesen
Zastava Slovenije Slovenija
Robert Meglič
Matjaž Zupan
Urban Franc
Samo Gostiša
28. marec 1993 K120 SP Zastava Norveške Espen Bredesen Zastava Avstrije Andreas Felder Zastava Nemčije Christof Duffner
12. december 1993 K120 SP Zastava Nemčije Jens Weißflog Zastava Avstrije Andreas Goldberger Zastava Norveške Espen Bredesen
9. december 1995 K120 SP-E Flag of Finland.svg Finska
Jani Soininen
Mika Laitinen
Ari-Pekka Nikkola
Janne Ahonen
Zastava Japonske Japonska
Jinya Nishikata
Kenji Suda
Hiroya Saito
Masahiko Harada
Zastava Norveške Norveška
Espen Bredesen
Eirik Halvorsen
Roar Ljøkelsøy
Lasse Ottesen
10. december 1995 K120 SP Zastava Finske Mika Laitinen Zastava Norveške Roar Ljøkelsøy Zastava Finske Janne Ahonen
24. marec 1996 K120 MEK Zastava Slovenije Primož Peterka Zastava Avstrije Andreas Goldberger Zastava Slovenije Samo Gostiša
21. marec 1998 K120 SP Zastava Japonske Kazujoši Funaki Zastava Slovenije Primož Peterka Zastava Japonske Hiroja Saito
22. marec 1998 K120 SP Zastava Japonske Noriaki Kasai Zastava Japonske Hiroja Saito Zastava Avstrije Martin Höllwarth
21. marec 2014 HS139 SP Zastava Nemčije Severin Freund Zastava Norveške Anders Bardal Zastava Slovenije Peter Prevc
22. marec 2014 HS139 SP-E Zastava Avstrije Avstrija
Stefan Kraft
Andreas Kofler
Thomas Diethart
Gregor Schlierenzauer
Zastava Poljske Poljska
Maciej Kot
Piotr Żyła
Klemens Muranka
Kamil Stoch
Zastava Norveške Norveška
Andreas Stjernen
Tom Hilde
Anders Fannemel
Anders Bardal
23. marec 2014 HS139 SP Zastava Slovenije Peter Prevc Zastava Nemčije Severin Freund Zastava Norveške Anders Bardal

Ženske[uredi | uredi kodo]

Datum Velikost Tekmovanje Zmagovalec Drugi Tretji
22. marec 2014 HS139 SP Zastava Japonske Sara Takanaši Zastava Japonske Juki Ito Zastava Francije Julia Clair

Srednja skakalnica[uredi | uredi kodo]

Ženske[uredi | uredi kodo]

Datum Velikost Tekmovanje Zmagovalec Drugi Tretji
25. januar 2014 HS 104 SP Zastava Avstrije Daniela Iraschko-Stolz Zastava Japonske Sara Takanaši Zastava Nemčije Carina Vogt
26. januar 2014 HS 104 SP Zastava Avstrije Daniela Iraschko-Stolz Zastava Japonske Sara Takanaši Zastava Nemčije Carina Vogt

Rekord[uredi | uredi kodo]

Stara naprava[uredi | uredi kodo]

Datum Dolžina
4. februar 1934 Zastava Kraljevine Jugoslavije Franc Palme 55.0 m
4. februar 1934 Zastava Kraljevine Jugoslavije Franc Palme 60.0 m
25. marec 1934 Zastava Norveške Per Jonson 78.0 m
25. marec 1934 Zastava Norveške Birger Ruud 78.0 m
25. marec 1934 Zastava Norveške Sigmund Ruud 81.0 m
25. marec 1934 Zastava Norveške Sigmund Ruud 82.0 m
25. marec 1934 Zastava Avstrije Gregor Höll 83.0 m
25. marec 1934 Zastava Norveške Sigmund Ruud 85.0 m
25. marec 1934 Zastava Norveške Birger Ruud 87.0 m
25. marec 1934 Zastava Norveške Per Jonson 89.0 m
25. marec 1934 Zastava Norveške Birger Ruud 92.0 m World record
14. marec 1935 Zastava Norveške Reidar Andersen 93.0 m World record
15. marec 1935 Zastava Poljske Stanisław Marusarz 95.0 m World record
15. marec 1935 Zastava Norveške Reidar Andersen 98.0 m World record
15. marec 1935 Zastava Norveške Reidar Andersen 99.0 m World record
15. marec 1936 Zastava Avstrije Sepp Bradl 101.5 m World record
15. marec 1938 Zastava Avstrije Sepp Bradl 107.0 m World record
Datum Dolžina
2. marec 1941 Zastava Tretjega rajha Rudi Gering 108.0 m World record
2. marec 1941 Zastava Tretjega rajha Franz Mair 109.0 m World record
2. marec 1941 Zastava Tretjega rajha Hans Lahr 111.0 m World record
2. marec 1941 Zastava Tretjega rajha Paul Krauß 112.0 m World record
2. marec 1941 Zastava Tretjega rajha Rudi Gering 118.0 m World record
15. marec 1948 Zastava Švice Fritz Tschannen 120.0 m World record
8.-10. marec 1957 Flag of the German Democratic Republic Helmut Recknagel 120.0 m
8.-10. marec 1957 Flag of the German Democratic Republic Helmut Recknagel 124.0 m
25.-27. marec 1960 Flag of the German Democratic Republic Helmut Recknagel 124.5 m
25.-27. marec 1960 Flag of the German Democratic Republic Helmut Recknagel 127.0 m
25.-27. marec 1966 Zastava Češke Jiří Raška 129.0 m
25.-27. marec 1966 Zastava Češke Jiří Raška 130.0 m
21. marec 1976 Zastava Švedske Lennart Elimä 132.0 m
22. marec 1981 Zastava Avstrije Armin Kogler 134.0 m
27. marec 1993 Zastava Japonske Noriaki Kasai 145.5 m
22. marec 1998 Zastava Japonske Noriaki Kasai 147.5 m

Nova naprava[uredi | uredi kodo]

Datum Dolžina
2. februar 2013 Zastava Slovenije Jaka Rus 111,0 m
2. februar 2013 Zastava Slovenije Gašper Martinčič 114,0 m
2. februar 2013 Zastava Slovenije Rok Zima 116,0 m
2. februar 2013 Zastava Finske Anssi Koivuranta 116,0 m
2. februar 2013 Zastava Norveške Robert Johansson 117,0 m
2. februar 2013 Zastava Rusije Roman Trofimov 118,5 m
2. februar 2013 Zastava Norveške Vegard Haukø Sklett 120.0 m
3. februar 2013 Zastava Slovenije Rok Zima 121,0 m
3. februar 2013 Zastava Švedske Jakob Grimholm 126,0 m
3. februar 2013 Zastava Francije Nicolas Mayer 135,0 m
15. februar 2013 Zastava Japonske Šota Horigome 136,0 m
21. marec 2014 Zastava Norveške Anders Bardal 136,5 m
21. marec 2014 Zastava Nemčije Severin Freund 137,5 m
21. marec 2014 Zastava Nemčije Severin Freund 137,5 m
22. marec 2014 Zastava Norveške Tom Hilde 138,5 m
22. marec 2014 Zastava Poljske Piotr Zyla 141,0 m
Datum Dolžina
23. marec 2014 Zastava Nemčije Severin Freund 141,0 m
23. marec 2014 Zastava Slovenije Peter Prevc 142,0 m
29. marec 2014 Zastava Slovenije Anže Lanišek 149,0 m

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Sklici in opombe[uredi | uredi kodo]

  1. ^ Enciklopedija Slovenije. (1997). Knjiga 10. Ljubljana: Mladinska knjiga.
  2. ^ "Birger Ruud: družina smučarskih skakalcev". sports.jrank.org. Pridobljeno dne 14. marec 2016. 
  3. ^ "Sepp Bradl prva zvezda smučarskih skokov". ORF. Pridobljeno dne 14. marec 2016. 
  4. ^ "Sepp Bradl prva zvezda smučarskih skokov še drugič postavil ssvetovni rekord". ORF. Pridobljeno dne 14. marec 2016. 
  5. ^ "Rudi Gering je postal znan kot dvakratni svetovni rekorder v Planici". thueringer-allgemeine.de. Pridobljeno dne 7. marec 2011. 
  6. ^ "Noriaki Kasai je večni rekorder stare Bloudkove velikanke". youtube. Pridobljeno dne 15. julij 2016. 
  7. ^ "Berlot do državnega naslova". SZS. Pridobljeno dne 29. marec 2014. 
  8. ^ "Rezultati tekme DP v nordijski kombinaciji". adamsoft.si. Pridobljeno dne 29. marec 2014. 

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]

Koordinati: 46°28′43.62″N 13°43′20″E / 46.4787833°N 13.72222°E / 46.4787833; 13.72222