Papež Štefan VI.

Štefan VI.
Papež Štefan VI.
Sedež	maj 896 (izvoljen)
Začetek papeževanja	22. maj 896 (posvečen in ustoličen)
Konec papeževanja	14. avgust 897 (leto in 3 mesece)
Predhodnik	Bonifacij VI.
Naslednik	Roman
Redovi
Položaj	113. papež
Osebni podatki
Rojstvo	850 Rim (Papeška država Frankovsko cesarstvo danes: Italija)
Smrt	14. avgust 897 (47 let) Rim (Papeška država, Frankovsko cesarstvo danes: Italija)
Pokopan	Stara Bazilika svetega Petra, Vatikan
Narodnost	Italijan
Vera	katoličan
Starši	Giovanni (duhovnik)
Drugi papeži z imenom Štefan Catholic-hierarchy.org

Štefan VI. (včasih tudi Štefan VII.latinsko Papa Stephanus Sextus), italijanski rimskokatoliški duhovnik, škof in papež; * 850 Rim, (Lacij, Papeška država, Frankovsko cesarstvo danes: Italija), † 14. avgust 897 Rim (Papeška država, Frankovsko cesarstvo, danes: Italija)
Papež je bil od od 22. maja 896 do 14. avgusta 897.

Življenjepis

Štefan se je rodil okrog 850 v Rimu. Bil je član rimske družine od očeta Giovannija, ki je bil duhovnik. Za škofa v Anagniju ga je posvetil – verjetno zoper njegovo voljo – papež Formoz.

Papež

Za papeža ga je izvolila cesarju Lambertu in njegovi materi Ageltrudi naklonjena stranka maja 896. Posvečen in ustoličen je bil 22. maja 896. Kot papež je znan zlasti po nezaslišanem Mrliškem zboru, ko je razglasil za nične vse posvetitve svojega pred-predhodnika Formoza – tudi svoje za anagnijskega škofa. Poleg tega je podelil nekaterim cerkvam posebne pravice.

Mrliški zbor

Laurens: Le Pape Formose et Étienne VII ("Papež Formoz in Štefan VII"; 1870. ..

Papež Štefan VI. je izkopal Formozovo truplo in organiziral Mrliški zbor. Formoz je bil na sinodi obsojen na izbris iz spomina (damnatio memoriae), po Štefanovi smrti pa je bila sodba razveljavljena. Obsodbo je ponovno prvlekel na dan tudi papež Sergij III. (904-911).

Čeprav ga je za škofa v Anagniju posvetil ravno papež Formoz, je Štefan kot zaslepljen pristaš Spoletancev postal najostrejši Formozov nasprotnik. V zgodovini je ostal zapisan samo po enem, pa toliko sramotnejšem dejanju, ki pa je zgovoren in pristen izraz takratnih divjih rimskih razmer, ko so se posamezne stranke skrajno brezobzirno in brez izbiranja sredstev pulile za oblast nad Rimom in tudi nad papeštvom; če pa pogledamo v našo polpreteklo zgodovino, smo doživeli še veliko hujše zločine in se takratnim ne bomo čudili.
Januarja 897 je v Rimu vodil Mrliško zborovanje. Truplo papeža Formoza, ki je že devet mesecev počivalo v grobu, je dal izkopati, ga obleči v papeška oblačila ter ga posadil na papeški prestol. Sinoda je rajnega papeža obsodila "zaradi krivoprisežništva, prekršenja kanonskih določil glede prepovedi prenosa škofijskega sedeža, glede stremljenja po bolgarskem metropolitanstvu in spodrivanju papeštva". Obenem je razglasila vsa njegova posvetilna dejanja za neveljavna.
»Sledila je ostudna slovesnost, ko so razveljavili (škofovsko dostojanstvo) rajnega, slekli z njega papeška oblačila, ki se jih je oprijelo razpadajoče meso, raševinasto srajco, ki jo je nosil ta surovi asket; odrezali so prste desne roke, te nevredne prste, ki so blagoslavljali ljudstvo.«  Potem so truplo vrgli v Tibero. To ravnanje je ljudstvo tako razjarilo, da so nedolgo zatem papeža Štefana VI. samega vrgli v ječo, kjer so ga avgusta 897 zadavili.
Sodobnik takratnih zdrah je dogajanje komentiral takole:

:Leta 897 so v Rimu opravili postopek zoper papeža Formoza z vsemi odobrenji. Navzoči so bili javni tožile, obramba, najvišji uslužbenci, celo papež in cesar, in seveda tudi rimsko ljudstvo. Edina nenavadnost, če se tako lahko reče, je bila pri obtoženem; čeprav je bil oblečen v papeška oblačila, je bil že dokaj časa mrtev. Tako je tekel postopek zoper njegovo mumijo, ki so jo izvlekli iz kripte, kjer je počivala že devet mesecev. Obtoženi ni odgovoril na nobeno vprašanje (!) in to so smatrali več ko dovolj za obsodbo, ki je sledila takoj. Mrtvemu so strgali papeška oblačila, ga odnesli ven iz sodišča, pobesnela drhal pa ga je vrgla v Tibero in to v Rimu, v tem mestu, sedaj podivjanem, ki je bilo zibelka vesoljnega prava.

Dela

• »Documenta Catholica Omnia« (v latinsko). Pridobljeno 6. decembra 2011.{{navedi splet}}: Vzdrževanje CS1: neprepoznan jezik (povezava)

Smrt in spomin

Štefan VI. ni za dolgo preživel neprimerljivega postopka zoper svojega mrtvega predhodnika. Dogodek je povzročil splošno negodovanje in ljudsko vstajo, ko so ga ujeli in slečenega vrgli v ječo, v Angelskem gradu . Tam so ga zadavili avgusta, po nekaterih virih 14. avgusta 897, po drugih virih pa že julija.
Pokopan je v atriju stare Bazilike sv. Petra.

Ocena

Formozova protislovna obsodba je sprožila več vprašanj, ki se jih tožitelji morda niso zavedali in jih niso mislili sprožiti; zato mnogi menijo, da je pri obsodbi šlo bolj za osebne in politične, ne pa verske motive:

1. Glede veljavnosti škofovskih in duhovniških posvečenj. Če so namreč bile njegove posvetitve neveljavne, potem je bila neveljavna tudi posvetitev njegovega naslednika Štefana VI., ki ga je posvetil za škofa ravno sam papež Formoz; vendar ne beremo, da bi Štefan zahteval zase ponovno posvetitev, čeprav jo je kot papež mogel prejeti.
2. Glede prehoda iz enega škofijskega sedeža na drugi, češ da ga prepoveduje 15. kanon Prvega nicejskega koncila; isti ugovor bi zadel tudi njegovega predhodnika Marina I. (882-884), ki je prav tako bil škof v Cerveteriju, preden je postal škof v Rimu ali papež pa tudi samega Štefana VI. Res je sicer, da je temu oporekal Carigrad, vendar nihče iz Rima. Samo besedilo kanona jasno pravi, da se to ne tiče vere ali morale, ampak da gre samo za disciplinski predpis.
3. Besedilo kanona jasno kaže na to, da prenos škofa iz enega sedeža na drugi ne spada k nespremenljivemu verskemu ali nravnemu nauku; še več: ta navada se je večkrat spreminjala ne le na vzhodu, ampak tudi na zahodu. Ob preučevanju 15. kanona opazimo, da so ga koncilski očetje sprejeli zaradi trenutnih okoliščin. Tudi po koncilu so bili pogosti spregledi; to dokazuje, da Cerkev tega ni nikoli smatrala za dogmo; še manj pa bi mogli to imeti za učenje ex cathedra, kot je to podtikal Döllinger v burnih razpravah zoper razglasitev dogme o papeževi nezmotljivosti, kadar uči ex cathedra, za časa Prvega vatikanskega koncila.
4. Poudarjanje nekega koncilskega odloka v nasprotju z učenjem ali prakso rimskih papežev in Rimske Cerkve pa pomeni tudi zagovarjanje gibanja, ki mu pravimo konciliarizem in zagovarja oblast koncila nad papežem. Težava je tudi v tem, ker so se v tem primeru v to past ujeli tudi nekateri papeži.
5. Ni pa bil Formoz obtožen učenja herezije, ki bi nasprotovala katoliškemu nauku, kar bi edino moglo biti zadosten očitek za obsodbo in za neveljavnost posvečenj; zato je bila obsodba ne le sramotna, ampak tudi krivična in nična.
6. Glede neveljavnosti teh posvečenj se Döllinger, De Rosa, in Hunt motijo misleč, da so skozi celo cerkveno zgodovino uporabljali enake izraze z enakim pomenom. Prav teologija zakramentov, tudi mašniškega in škofovskega posvečenja, je doživela skozi stoletja velik razvoj. "Zgodnja Cerkev gotovo ni pazljivo razlikovala, kakor so to nespremenljivo delali poznejši zahodni kanonisti, med zakramentalno veljavnostjo svetga reda, ki je bil sprejet v apostolskem nasledstvu po škofovskem posvečenju, in med redno ali dovoljeno prakso izvajanja te oblasti, ki jo zakramenti podeljujejo." .
7. Niti obsodba Štefana VI. zoper Formoza niti popravek te sodbe Janeza IX., ali njena ponovna uveljavitev pri Sergiju III. – posebej ali skupaj – ne nasprotujejo papeški nezmotljivosti, ki se nanaša le na vero in nravnost; medtem gre tukaj za spremenljivi disciplinski predpis. Ta primer dokazuje, da so tudi papeži podvrženi človeškim slabostim kot je nevoščljivost, zloraba moči ali maščevalnost, kot vsi drugi ljudje – in jih lahko uporabijo zoper svoje sovražnike – in ta se v teh rečeh lahko tudi motijo. To pa seveda ne pomeni nikakršne težave za papeško nezmotljivost, kadar učijo ex cathedra, ki ne vključuje papeške negrešljivosti. Čeprav na neki način spadajo v učenje ex cathedra vse dogme, ki se nanašajo na verski in moralni nauk, je tako učenje v praksi izredno redko in prava izjema v primeru z rednim učiteljstvom Cerkve, ki ga papeži izvajajo vsakodnevno.

Glej tudi

• seznam italijanskih kardinalov
• seznam papežev
• Sveto rimsko cesarstvo

Nadaljnje branje

(slovensko)

• Metod Benedik: Papeži od Petra do Janeza Pavla II.. Mohorjeva družba, Celje 1989.
• Fran Grivec: Vzhodno cerkveno vprašanje. Samozaložba, Maribor 1909.

(angleško)

• Richard P. McBrien: Lives of the Popes. San Francisco 2000.

• O'Malley, John W (2009). A History of the Popes: From Peter to the Present. Government Institutes. {{navedi knjigo}}: Neveljaven |ref=harv (pomoč)
• Brusher, Joseph (1959), »Sergius III«, Popes Through the Ages, Neff-Kane, pridobljeno 2. januarja 2008
• Darras, Joseph-Epiphane (1898), A General History of the Catholic Church, zv. II, New York: Excelsior Catholic Publishing House, str. 560–564, pridobljeno 8. januarja 2008
• Gregorovius, Ferdinand (1903), The History of the City of Rome in the Middle Ages, zv. III (2nd izd.), London: George Bell & Sons, str. 242–248, pridobljeno 8. januarja 2008
• Mann, Horace Kinder; Hollnsteiner, Johannes (1906), The lives of the popes in the early Middle Ages, Volume 3, London: Keegan Paul, Trench, Trübner & Co., LTD
• Mann, Horace Kinder (1910), The Lives of the Popes In The Early Middle Ages, zv. IV, London: Kegan Paul, Trench, Trübner, & Co., Ltd., str. 119–142, pridobljeno 8. januarja 2008
• Platina, Bartolomeo (1479), The Lives of the Popes From The Time Of Our Saviour Jesus Christ to the Accession of Gregory VII, zv. I, London: Griffith Farran & Co., str. 243, pridobljeno 8. januarja 2008

(francosko)

• John Norman Davidson Kelly: Dictionaire des papes. Brepols 1996.

(nemško)

• Franz Xaver Seppelt–Klemens Löffler: Papstgeschichte von den Anfängen bis zur Gegenwart. Josef Kösel&Friedrich Pustet, München 1933.
• Päpste und Papsttum. Herder Lexikon (=HLP). Redaktion: Bruno Steimar. Herder, Freiburg – Basel – Wien 2016.

(italijansko)

• Francesco Gligora, Biagia Catanzaro, Edmondo Coccia: I papi della Chiesa. Da San Pietro a Francesco. Armando Editore, Roma 2013.
• Juan María Laboa: La storia dei papi. Tra il regno di Dio e le passioni terrene. Jaca Book, Milano 2007. (Historia de los Papas. Entre el reino de Dios y las pasiones terrenales. Iz španščine prevedli: Antonio Tombolini, Emanuela Villa, Anna Serralunga).
• Claudio Fleury: Storia ecclesiastica. Tradotta dal Francese dal signor conte Gasparo Cozzi. Nuova edizione, riveduta, e corretta sul testo originale. Tomo ottavo. Dall’ Anno DCCCLXX. sino all’ Anno MLIII. Tomo ottavo, libro cinquantesimo terzo. In Genova MDCCLXX. Nella Stamperia di Agostino Olzati.
• Gaetano Moroni: Dizionario di erudizione storico-ecclesiastica da S. Pietro sino ai nostri giorni, zvezek 69. Tipografia Emiliana, Venezia 1854|volume=69.

(madžarsko)

• Ferenc Chobot: A pápák története. Pátria, Rákospalota 1909.
• Jenő Gergely: A pápaság története. Kossuth könyvkiadó, Budapest 1982. ISBN 963 09 1863 3
• Konrád Szántó OFM: A katolikus Egyház története (1. in 2. del). Ecclesia, Budapest 1983 in 1985.

Zunanje povezave

(slovensko)

• Fran Grivec: Vzhodno cerkveno vprašanje. Maribor 1909

(angleško)

• Catholic Encyclopedia 1912; New Advent by Kevin Knight 2012
• Stephen VI (VII), Pope. P. J. Mullins v: New Catholic Encyclopedia
• NNDB: Pope Stephen VI
• Stephen VI – The cadaver synod
• The Cadaver Synod: When a Dead Pope Was Put on Trial from
• The 6 most awful popes Stephen VII (=Stephen VI) in še 5 drugih papežev
• 10 Worst Popes of all time: Stephen VI in 9 drugih

(italijansko)

• Stefano VI Enciclopedia dei Papi (2000) di Vito Loré
• Stefano VI Papa Dizionario di Storia (2011)
• Stéfano VI papa Enciclopedie on line
• I grandi Papi del passato - Papa Stefano VI e il sinodo del cadavere.

Nazivi Rimskokatoliške cerkve
Predhodnik:  Papež Bonifacij VI.	Papež 896 – 897	Naslednik:  Roman