Milan Mihelič: Razlika med redakcijama

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Pregledujte zgodovino interaktivno
← Starejše urejanjeNovejše urejanje →
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
VizualnoVikibesedilo
G-Cup (pogovor | prispevki)
1.958 urejanj
mBrez povzetka urejanja
Vrstica 2: Vrstica 2:
'''Milan Mihelič''', [[Slovenci|slovenski]] [[arhitekt]] in [[urbanist]], [[akademik]] * [[20. julij]] [[1925]], [[Dolenji Lazi]] pri [[Ribnica|Ribnici]], † [[13. februar]] [[2021]], [[Ljubljana]]<ref>{{Navedi splet|url=https://siol.net/trendi/kultura/umrl-arhitekt-in-urbanist-milan-mihelic-545967|title=Umrl arhitekt in urbanist Milan Mihelič|date=16.2.2021|accessdate=16.2.2021|website=SiolNET}}</ref>
'''Milan Mihelič''', [[Slovenci|slovenski]] [[arhitekt]] in [[urbanist]], [[akademik]] * [[20. julij]] [[1925]], [[Dolenji Lazi]] pri [[Ribnica|Ribnici]], † [[13. februar]] [[2021]], [[Ljubljana]]<ref>{{Navedi splet|url=https://siol.net/trendi/kultura/umrl-arhitekt-in-urbanist-milan-mihelic-545967|title=Umrl arhitekt in urbanist Milan Mihelič|date=16.2.2021|accessdate=16.2.2021|website=SiolNET}}</ref>


Velja za enega vodilnih predstavnikov Ljubljanske šole za arhitekturo v drugi polovici 20. stoletja. Bil je učenec [[Edvard Ravnikar|Edvarda Ravnikarja]] in mu je po diplomi leta 1954 s posameznimi arhitekturami kmalu enakovredno stopil ob bok. Odlikujejo ga premišljen izbor izčiščenih tlorisov, do oblikovalske popolnosti izbrušeni detajli in natančnost načrtovanja od prvih risb do končne izvedbe.
Velja za enega vodilnih predstavnikov Ljubljanske šole za arhitekturo v drugi polovici 20. stoletja. Bil je učenec [[Edvard Ravnikar|Edvarda Ravnikarja]] in mu je po diplomi leta 1954 s posameznimi arhitekturami kmalu enakovredno stopil ob bok. Odlikujejo ga premišljen izbor izčiščenih tlorisov, do oblikovalske popolnosti izbrušeni detajli in natančnost načrtovanja od prvih risb do končne izvedbe. Njegove izvedbe so vrhunec industrijske proizvodnje posameznih materialov in gradbenih elementov.


Mihelič je soavtor dela paviljona A, avtor paviljonov B in C na [[Gospodarsko razstavišče, Ljubljana|Gospodarskem razstavišču]]. Načrtoval je samo delno uresničen kompleks stolpnic [[Bavarski dvor|Bavarskega dvora]] z Mednarodno telefonsko centralo in stolpnico nekdanje SCT. Je arhitekt stanovanjskih stolpnic v [[Savsko naselje|Savskem naselju (skupaj z I. Arnautovićem)]] in dveh v [[Kersnikova ulica, Ljubljana|Kersnikovi ulici v Ljubljani]]. Po njegovih načrtih so sezidali sodobni veleblagovnici v [[Osijek]]u in [[Novi Sad|Novem Sadu]] in stanovanjske stolpnice v [[Vukovar]]ju. Zasnoval je več individualnih stanovanjskih hiš: lastno atrijsko hišo, hišo B. v [[Podutik]]u, hiše v [[Šempeter pri Gorici|Šempetru pri Novi Gorici]], počitniško domovanje v [[Fiesa|Fiesi]], hišo N. v [[Godešič]]u. Je avtor ene izmed najbolj kakovostnih arhitektur sodobnih slovenskih cerkva, [[Cerkev sv. Duha, Ljubljana|župnijske cerkve Sv. Duha]] v [[Stožice|Stožicah]] v Ljubljani. Ukvarjal se je tudi s prenovo hiš v srednjeveški Ljubljani in dopolnil stavbo inštituta [[ZRC SAZU]]. Izrisal je novo postavitev [[Herkulov vodnjak, Ljubljana|Herkulovega vodnjaka]] pred tem inštitutom. Dve monografiji o njegovem umetniškem delu je napisal [[Stane Bernik]]. Mimo njegovih ptetehtanih arhitekturnih del ne more noben pregled slovenske arhitekture druge polovice 20. stoletja.
Mihelič je soavtor dela paviljona A, avtor paviljonov B in C na [[Gospodarsko razstavišče, Ljubljana|Gospodarskem razstavišču]]. Načrtoval je samo delno uresničen kompleks stolpnic [[Bavarski dvor|Bavarskega dvora]] z Mednarodno telefonsko centralo in stolpnico nekdanje SCT. Je arhitekt stanovanjskih stolpnic v [[Savsko naselje|Savskem naselju (skupaj z I. Arnautovićem)]] in dveh v [[Kersnikova ulica, Ljubljana|Kersnikovi ulici v Ljubljani]]. Po njegovih načrtih so sezidali sodobni veleblagovnici v [[Osijek]]u in [[Novi Sad|Novem Sadu]] in stanovanjske stolpnice v [[Vukovar]]ju. Zasnoval je več individualnih stanovanjskih hiš: lastno atrijsko hišo, hišo B. v [[Podutik]]u, hiše v [[Šempeter pri Gorici|Šempetru pri Novi Gorici]], počitniško domovanje v [[Fiesa|Fiesi]], hišo N. v [[Godešič]]u. Je avtor ene izmed najbolj kakovostnih arhitektur sodobnih slovenskih cerkva, [[Cerkev sv. Duha, Ljubljana|župnijske cerkve Sv. Duha]] v [[Stožice|Stožicah]] v Ljubljani. Ukvarjal se je tudi s prenovo hiš v srednjeveški Ljubljani in dopolnil stavbo inštituta [[ZRC SAZU]]. Izrisal je novo postavitev [[Herkulov vodnjak, Ljubljana|Herkulovega vodnjaka]] pred tem inštitutom. Dve monografiji o njegovem umetniškem delu je napisal [[Stane Bernik]]. Mimo njegovih ptetehtanih arhitekturnih del ne more noben pregled slovenske arhitekture druge polovice 20. stoletja.

Redakcija: 21:52, 9. maj 2021

Milan Mihelič
Rojstvo20. julij 1925({{padleft:1925|4|0}}-{{padleft:7|2|0}}-{{padleft:20|2|0}})[1]
Dolenji Lazi
Smrt13. februar 2021({{padleft:2021|4|0}}-{{padleft:2|2|0}}-{{padleft:13|2|0}})[2] (95 let)
Ljubljana
Državljanstvo Slovenija
 SFRJ
 Kraljevina Jugoslavija
Poklicarhitekt, urbanist

Milan Mihelič, slovenski arhitekt in urbanist, akademik * 20. julij 1925, Dolenji Lazi pri Ribnici, † 13. februar 2021, Ljubljana[3]

Velja za enega vodilnih predstavnikov Ljubljanske šole za arhitekturo v drugi polovici 20. stoletja. Bil je učenec Edvarda Ravnikarja in mu je po diplomi leta 1954 s posameznimi arhitekturami kmalu enakovredno stopil ob bok. Odlikujejo ga premišljen izbor izčiščenih tlorisov, do oblikovalske popolnosti izbrušeni detajli in natančnost načrtovanja od prvih risb do končne izvedbe. Njegove izvedbe so vrhunec industrijske proizvodnje posameznih materialov in gradbenih elementov.

Mihelič je soavtor dela paviljona A, avtor paviljonov B in C na Gospodarskem razstavišču. Načrtoval je samo delno uresničen kompleks stolpnic Bavarskega dvora z Mednarodno telefonsko centralo in stolpnico nekdanje SCT. Je arhitekt stanovanjskih stolpnic v Savskem naselju (skupaj z I. Arnautovićem) in dveh v Kersnikovi ulici v Ljubljani. Po njegovih načrtih so sezidali sodobni veleblagovnici v Osijeku in Novem Sadu in stanovanjske stolpnice v Vukovarju. Zasnoval je več individualnih stanovanjskih hiš: lastno atrijsko hišo, hišo B. v Podutiku, hiše v Šempetru pri Novi Gorici, počitniško domovanje v Fiesi, hišo N. v Godešiču. Je avtor ene izmed najbolj kakovostnih arhitektur sodobnih slovenskih cerkva, župnijske cerkve Sv. Duha v Stožicah v Ljubljani. Ukvarjal se je tudi s prenovo hiš v srednjeveški Ljubljani in dopolnil stavbo inštituta ZRC SAZU. Izrisal je novo postavitev Herkulovega vodnjaka pred tem inštitutom. Dve monografiji o njegovem umetniškem delu je napisal Stane Bernik. Mimo njegovih ptetehtanih arhitekturnih del ne more noben pregled slovenske arhitekture druge polovice 20. stoletja.

Leta 2014 so mu, pred njegovo devetdesetletnico, pripravili manjšo pregledno razstavo v Ribnici. Njegove arhitekture so bile vključene v veliko razstavo jugoslovanske arhitekture in oblikovanja: Toward a Concrete Utopia: Architecture in Yugoslavia, v Momi v New Yorku 2018/19.

Milan Mihelič je najmlajši brat slikarja Franceta Miheliča. Gimnazijska leta je preživel v Ljubljani. Med vojno se je pridružil partizanom. Po vojni je krajši čas študiral arhitekturo v Pragi. Za tem je živel v Sloveniji, delal pa je po vsej tedanji državi.

Nagrade in priznanja

Sklici

  1. ↑ https://european-art.net/person/redirect?i=7&p=174
  2. ↑ Umrl arhitekt in urbanist Milan Mihelič
  3. ↑ »Umrl arhitekt in urbanist Milan Mihelič«. SiolNET. 16. februar 2021. Pridobljeno 16. februarja 2021.

Zunanje povezave

Stub icon

Ta članek o arhitektu ali arhitekturnem podjetju je škrbina. Pomagajte Wikipediji in ga razširite.

Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Milan_Mihelič&oldid=5510677«