Svetlana Makarovič

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
(Preusmerjeno z Svetlana makarovič)
Skoči na: navigacija, iskanje
Svetlana Makarovič avgusta 2011 pred mestno hišo v Ljubljani
Broom icon.svg
 Članek ima pomanjkljiv slog. Razlogi: manjka uvod, preveč notranjih povezav /letnice, .../, napačne notranje povezave /Mladika/, jezik, odvečne oz. nesmiselne zunanje povezave v besedilu in sicer.
Pri urejanju upoštevajte pravila slogovnega priročnika.

Svetlana Makarovič, slovenska pesnica, mladinska pisateljica, igralka, ilustratorka in šansonjerka, * 1. januar 1939, Maribor.

Vsebina

[uredi] Življenje

Svetlana Makarovič, vsestranska umetnica, književnica, igralka, pevka in ilustratorka se je rodila v Mariboru. Poleg njene mame (Otilija) in očeta (Abdon) v družini živita še brata Gorazd in Jan. V Ljubljani je končala srednjo vzgojiteljsko šolo in leta 1968 diplomirala na AGRFT. Nekaj časa je bila gledališka igralka najprej v Mestnem gledališču, nato pa v Drami. Leta 1970 se je odločila za pot svobodne književnice. Poleg poezije in proze se je uveljavila tudi v radijskih in lutkovnih igrah za otroke ter dramah za odrasle. Poleg tega da je znana po eni najobsežnejših bibliografij med Slovenci (ima več kot 300 knjižnih naslovov), je poznana tudi po številnih nestrinjanjih z družbenimi razmerami. Na začetku šestdesetih let dvajsetega stoletja je začela s študijem različnih humanističnih ved (psihologija, pedagogika, etnologija in tuji jeziki), igrala klavir v kavarnah ter nekaj časa delo opravljala kot tajnica in vzgojiteljica otrok s posebnimi potrebami. Leta 1968 je končala študij na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo. Bila je igralka v Mestnem gledališču Ljubljana in Slovenskem narodnem gledališču Drama. Od leta 1970 je svobodna književnica.[1]

V Sloveniji je znana avtorica za odrasle in mladinske naslovnike. Njena mladinska besedila so postala del sodobne klasike in mladinskega kanona, ki imajo posebno mesto v zgodovini slovenske mladinske književnosti.[2]

[uredi] Delo

[uredi] Pesnica za odrasle

Pesmi je začela objavljati v revijah in časopisih leta 1957. Prvo pesem V črnem tlaku je objavila v reviji Mlada pota (1952-1962), sicer pa je pesmi objavljala še v revijah kot so Naša sodobnost (1953-1963) [3] [4], Tribuna (1951-) [5], Problemi (1972-1988) [6], Perspektive (1960-1964) , Sodobnost (1963-) [7] in Dialog.

Leta 1964 je izšla njena prva pesniška zbirka Somrak; ta (tako kot vsa njena poezija iz druge polovice petdesetih let in zgodnjih šestdesetih) sledi prevladujoči usmeritvi tedanje slovenske lirike, tj. iz intimizma k modernizmu. V zbirki Kresna noč (1968) pa je že izražena njena izrazita osebna poetika, ki temelji na tradicionalnih pesniških sredstvih; ljudsko pesništvo ji predstavlja novo izražanje eksistencialne stiske sodobnega človeka. V začetku sedemdesetih let je njena poezija postala oblikovno strožja, v njej prevladuje tragično baladno razpoloženje (prim. izbor pesmi Bo žrl, bo žrt (1998). Ustvarjalni vrh je dosegla v zbirki Srčevec (1973) in antologiji Izštevanja (1977) (Enciklopedija Slovenije, 1992). Ena zadnjih pesniških zbirk, antologija pesmi Samost, je bila leta 2002 izdana v samozaložbi.

[uredi] Pisateljica za mladino

Mladinska besedila je začela objavljati po letu 1970. V svojih proznih delih je oblikovala samosvoj slog, za katerega so značilne živali z izvirnimi imeni (coprnica Zofka, kokoška Emilija, pek Mišmaš idr.), s premišljenim značajem in z arhetipskim motivom odhoda od doma in ranjenega otroka (npr. v delu Potepuh in nočna lučka), otroka sirote (npr. Zajec gre na luno).[2]

Svetlana Makarovič večinoma piše sodobne živalske pravljice, pravljice izvirnim glavnim mitološkim literarnim likom ter fantastične pripovedi (Haramija: 2005).

Sodobne živalske pravljice sta npr. slikanici Pekarna Mišmaš (1974) in Sapramiška (1976), zbirke Take živalske (1973), Mačja preja (1992) in Veveriček posebne sorte (1994). Njihovi protagonisti so živali, ki živijo v posebnem svetu in imajo podobne lastnosti kot ljudje ter tako tudi delujejo in govorijo. Pravljična resničnost ni idealizirana, saj so v njej tudi krute osebe, sebičneži, opravljivci, zavistneži in odrasli, ki omejujejo otroško razigranost, zato živali doživljajo tudi žalost, osamljenost in obup. Opazna novost njenih del so tabuji (npr. izločanje in spolnost).[1]

Med pravljice s primarno mitološkim glavnim literarnim likom pa sodita Škrat Kuzma dobi nagrado (1974) in Coprnica Zofka (1989). Njene pravljice v svojem jedru opozarjajo na nerazumevanje in nesprejemanje drugačnosti.

Značilne fantastične pripovedi so dela Kosovirja na leteči žlici (1974), Kam pa kam, kosovirja? (1975) in Mi, kosovirji (1988); pripovedovalka se v njih postavlja na stran svobodnega bitja in nasprotuje pravilom in zahtevam avtoritet.

Nekaj njenih del, namenjenih otrokom, je bilo posnetih tudi na zvočne kasete (Pekarna Mišmaš (1976), Sapramiška (1986), Čuk na palici (1988), Mali kakadu (1989), Sovica Oka (1992) in druge).

V učnem načrtu za slovenščino (2011) so v prvem in drugem triletju predlagana naslednja besedila: Coprnica Zofka, Čuk na palici, Jazbec in ovčka, Jaz sem jež, Jutro, Kam pa kam, kosovirja?, Kosovirja na leteči žlici, Miška spi, Papagaj in sir, Pekarna Mišmaš, Pismo, Pod medvedovim dežnikom, Prašičkov koncert, Razvajeni vrabček, Sovica Oka, Volk in sedem kozličkov, Zajček gre na luno.[8]

[uredi] Glasbenica

Izdala je več knjig šansonov, npr. Krizantema na klavirju (1990); z njimi je nastopala na avtorskih glasbenih recitalih za izbrano publiko. Tematika njenih šansonov je podobna kot v njenih pesmih, le da je predstavljena bolj humorno; dotika se sodobne družinske vzgoje, družabnih navad, moralnih norm in družbenih konvencij. Uglasbene šansone je nato v lastni pevski interpretaciji posnela na zgoščenke: Nočni šansoni (1983); Dajdamski portreti (1998), Namesto rož (1999), Pelin žena (1999).[1]

Napisala je tudi besedila za popevke Mesto mladih , Na na na (Neca Falk), V Ljubljano (Marjana Deržaj)[9] ter uvodno pesem za film Sreča na vrvici (Marjeta Ramšak).

[uredi] Sodelovanje z LGL

Leta 1972 je bilo v Lutkovnem gledališču Ljubljana premierno uprizorjeno njeno delo z naslovom Sovica Oka. Največkrat igrana je njena lutkovna igra Sapramiška, ki je bila prvič uprizorjena 17. oktobra 1986. Svetlana Makarovič je sodelovala z LGL na več načinov – pisala in uglasbila je pesmi, pisala in prirejala je besedila, snovala likovno podobo lutk in scene ter odigrala katero od vlog. Sodelovala je pri enaintridesetih predstavah; gostovala je tudi v tujini (v Avstriji, na Hrvaškem, Italiji in v Mehiki).

[uredi] Izbor odrskih del Svetlane Makarovič

  • Sovica Oka, 1972 (avtorica, uglasbitev pesmi in priredba)
  • Hiša tete Barbare, 1975 (avtorica)
  • Pekarna Mišmaš, 1977 (avtorica, priredba besedila)
  • Igra o letu, 1983 (avtorica)
  • Mačja prodajalna, 1984 (avtorica, glasba, vloga)
  • Mrtvec pride po ljubico, 1986 (avtorica)
    Sapramiška, Foto: Arhiv LGL
  • Sapramiška, 1986 (avtorica, vloge /Sapramiška, Regica, teta Grizelda/, glasba)
  • Mi, kosovirji, 1988 (avtorica, priredba besedila)
    Vila Malina, Foto: Arhiv LGL
  • Korenčkov Palček, 1989 (avtorica, vloge /Sapramiška, Kukavec, Regica, Belouška Jarmila/, glasba, likovna zasnova lutk)
  • Gal med lutkami, 1992 (avtorica, likovna zasnova lutk, glasba)
  • Medena pravljica, 1994 (režija, avtorica,vloge /Sapramiška, Regica, Zajček/, glasba, likovna zasnova lutk, likovna zasnova scen)
  • Kokoška Emilija, 1997 (režija, avtorica, vloga /kokoška Kika/, glasba, glasbeni aranžma)
  • Maček Mačkursson, 1997 (režija, prevod in priredba besedila, besedila songov in priredba islandskih glasbenih motivov, glasbena izvedba, vloge (Jartruda, Mačkursson, Gryla)
  • Tacamuca, 1998 (avtorica, glasba)

[uredi] Kritičnost do okolja

Svetlana Makarovič je izstopila iz Društva slovenskih pisateljev, ker niso temeljili na umetniški kakovosti. Uprla se je uradnim založbam zaradi izkoriščanja avtorjev ter se zavzemala za socialne pravice svobodnih umetnikov. Bila je med pobudniki ustanovitve nove, pluralizmu odprte in samo književnosti posvečene revije (1980), vendar nato z Novo revijo, ki je začela izhajati 1982, ni sodelovala, češ da so aktualna politična in ideološka vprašanja iz nje izrinila umetnost. Svoje pesmi je prepovedala objavljati v antologijah in šolskih učbenikih, češ da so besedila, ki vsebujejo obliko erosa in tanatusa temačna in razlog za to, da mladi zasovražijo literaturo. Svojih del ne pojmuje kot narodno dobrino, ki je na voljo vsem, temveč kot zaščiteno avtorsko lastnino - tako nasprotuje komunistični paroli o umetnosti za vse ljudi. Zavrnila je uvrstitev v Antologijo slovenskih pesnic 2, ker je mnenja, da je v njej glavno merilo spol, ne pa kakovost.[1]

Kritičnost do svojega okolja tudi javno izraža s pisanjem, zlasti v kolumnah[10]. Leta 2000 je odklonila javni sprejem Prešernove nagrade.

[uredi] Slovenceljni

Svetlana Makarovič prepoznava podobo Slovencev kot ozkosrčno, primitivno, dvolično in servilno ter jih poimenuje z novorekom Slovenceljni. V satiričnih pesmih v zbirki Pesmi o Sloveniji za tuje in domače goste (1984) z duhovito ironijo razkraja mitizirano samopodobo Slovencev. Skozi travestijo popularne pripovedke o Martinu Krpanu in skozi aluzijo na Sveto pismo njihovo podobo prikazuje kot samoljubno, primitivno, navznoter agresivno in navzven naivno in se ji posmehuje tudi v šansonih, zbranih v Krizantemi na klavirju (1990).[1]

[uredi] Bibliografija

[uredi] Poezija za odrasle

[uredi] Proza za odrasle

[uredi] Poezija za mladino

[uredi] Poezija in proza za mladino

[uredi] Pripovedništvo za mladino

[uredi] Zbirke pravljic

[uredi] Slikanice

[uredi] Avtorski prevodi in priredbe

[uredi] Diskografija

[uredi] Albumi

[uredi] Priznanja, nagrade in odlikovanja

[uredi] Priznanja

[uredi] Nagrade

[uredi] Odlikovanja

[uredi] Opombe

  1. ^ 1,0 1,1 1,2 1,3 1,4 Novak Popov (2006)
  2. ^ 2,0 2,1 Blažić (2009)
  3. ^ Pesem Midva, Naša sodobnost (1959) dLib
  4. ^ Pesem Nokturno, Naša sodobnost (1959) dLib
  5. ^ Makarovič, Lirika mladih, Tribuna: list slovenskih študentov, 1963, letnik 13, št. 19, Tribuna str. 6 dLib
  6. ^ Makarovič, Pesmi, Problemi: revija za kulturo in družbena vprašanja, 1962/1963, letnik 1, št. 2, str. 156 dLib
  7. ^ Pesem Mlinska vešča, Sodobnost (1963-) dLib
  8. ^ Učni načrt za slovenščino
  9. ^ Intervju, Irena Pan, Jana, 6. 1. 2009
  10. ^ Recenzija knjige S krempljem podčrtano, zbirke časopisnih kolumn iz Naših Razgledov (1992-1993), Jane (1994) in Sobotne priloge Dela (2004).
  11. ^ Makarovičevi in Sepetu naziv častni meščan, Delo, 2011
  12. ^ Sterijino pozorje
  13. ^ Predsednik odlikoval Svetlano Makarovič, 5. 5. 2009

[uredi] Literatura

[uredi] Zunanje povezave

Wikimedijina zbirka ponuja več gradiva o temi: Svetlana Makarovič
Wikinavedek vsebuje navedke o temi: Svetlana Makarovič
Wikivir vsebuje izvorna besedila avtorja: Svetlana Makarovič


p · p · uJenkovi nagrajenci
Niko Grafenauer (1986) • Veno Taufer (1987) • Tomaž Šalamun (1988) • Aleš Debeljak (1989) • Milan Dekleva (1990) • Milan Jesih (1991) • Jure Detela (1992) • Kajetan Kovič (1993) • Svetlana Makarovič (1994) • Boris A. Novak (1995) • Iztok Osojnik, Alojz Ihan (1996) • Peter Semolič (1997) • Dane Zajc (1998) • Niko Grafenauer (1999) • Uroš Zupan (2000) • Milan Jesih (2001) • Erika Vouk (2002) • Brane Mozetič (2003) • Ciril Bergles, Jože Snoj (2004) • Maja Vidmar (2005) • Josip Osti, Miklavž Komelj (2006) • Tomaž Šalamun (2007) • Andrej Medved (2008) • Aleš Debeljak (2009) • Ivo Svetina (2010)
Vzpostavljeno iz »http://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Svetlana_Makarovi%C4%8D&oldid=3380675«
Osebna orodja
Imenski prostori

Različice
Dejanja
Navigacija
Občestvo
Podpora
Tiskanje/izvoz
Pripomočki
V drugih jezikih