Wikipedija:Izbrani članki/Arhiv 2008
Arhivi po letih
|
Orodja za izbrane članke: |
Arhiv
[uredi | uredi kodo]
Beli morski volk (znanstveno ime Carcharodon carcharias; imenovan tudi veliki beli morski pes ali beli morski pes) je izredno velik lamniformni morski pes, ki ga najdemo v obalnih vodah vseh oceanov. Z dolžino okrog 6 metrov in težo skoraj 2000 kilogramov je beli morski volk največja poznana plenilska riba na svetu. Je edina preživela vrsta iz rodu Carcharodon. So na vrhu prehranjevalne verige, ogrožajo jih le še ljudje in občasno orke.
Júpiter je zunanji, peti planet od Sonca in največji planet znotraj našega Osončja. Nekateri so opisali, da Osončje sestavlja Sonce, Jupiter in razporejene razbitine. Včasih se nanašajo nanj in na Saturn, Uran ter Neptun kot na »jupitrovske planete«. Jupiter so poimenovali po rimskem bogu Jupitru.
Júpiter je zunanji, peti planet od Sonca in največji planet znotraj našega Osončja. Nekateri so opisali, da Osončje sestavlja Sonce, Jupiter in razporejene razbitine. Včasih se nanašajo nanj in na Saturn, Uran ter Neptun kot na »jupitrovske planete«. Jupiter so poimenovali po rimskem bogu Jupitru.
Metulji (znanstveno ime Lepidoptera; iz grških besed lepido - luskast in pteron - krilo) so drugi največji red v razredu žuželk (Insecta). Vanj uvrščamo preko 160.000 opisanih recentnih vrst dnevnih in nočnih metuljev, razvrščenih v 127 družin in 46 naddružin. Po številu opisanih vrst jih prekašajo le še hrošči (Coleoptera). Znanstveno ime so dobili po tem, da imajo celo telo, predvsem pa krila, poraščena z drobnimi luskicami, kar jih jasno ločuje od vseh ostalih skupin žuželk.
Metulji so zaradi pisanih barv in nenevarnosti ena najbolj priljubljenih skupin živali, poleg strokovnjakov se z njimi ukvarja tudi veliko število ljubiteljskih entomologov. Veda, ki se ukvarja z metulji, je lepidopterologija.
Metulji (znanstveno ime Lepidoptera; iz grških besed lepido - luskast in pteron - krilo) so drugi največji red v razredu žuželk (Insecta). Vanj uvrščamo preko 160.000 opisanih recentnih vrst dnevnih in nočnih metuljev, razvrščenih v 127 družin in 46 naddružin. Po številu opisanih vrst jih prekašajo le še hrošči (Coleoptera). Znanstveno ime so dobili po tem, da imajo celo telo, predvsem pa krila, poraščena z drobnimi luskicami, kar jih jasno ločuje od vseh ostalih skupin žuželk.
Metulji so zaradi pisanih barv in nenevarnosti ena najbolj priljubljenih skupin živali, poleg strokovnjakov se z njimi ukvarja tudi veliko število ljubiteljskih entomologov. Veda, ki se ukvarja z metulji, je lepidopterologija.
.gif)
Gíbanje Zêmlje ima več oblik in vpliva na množico pojavov, ki se zlasti tičejo površja Zemlje; tako je vzrok letnim časom, menjavanju dneva in noči ter njunim dolžinam, pa tudi različnim podnebnim pasovom, določanju časa in več drugim predmetnostim. Osnovni gibanji Zemlje sta njeno vrtenje (rotacija) in kroženje (revolucija). Prva pomeni vrtenje planeta okoli njegove osi z obodno hitrostjo na ekvatorju 465,12 m/s, kar pomeni zasuk za 360° v enem dnevu oziroma 23h 56m 4s. Neposredna posledica tega vrtenja je menjavanje dneva in noči. Kroženje Zemlje pa pomeni gibanje po tiru okoli Sonca s srednjo hitrostjo 30,287 km/s, kar za celoten obrat terja eno leto oziroma 365,24 zemeljskih dni.
Z gibanjem Zemlje se je ukvarjala znanost večine poznanih civilizacij, kar pomeni, da je bilo predmet mnogih razprav, raziskovanj in nazadnje domišljijskih predstav. Glede na to, da opazovanje neba neposredno napeljuje na misel o nepremični Zemlji in premikanju nebesnih teles okoli nje, so bile sem usmerjene misli mnogih ljudstev.
Formula 1 (kratica F1) je najvišji razred motošporta, kot ga označuje FIA, krovna avtomobilistična organizacija. »Formula« v imenu označuje pravila, ki jih morajo vsi sodelujoči dirkalniki izpolniti. Sezona svetovnega prvenstva Formule 1 je sestavljena iz serije dirk znanih kot Velike nagrade, ki so prirejene običajno na namenskih dirkališčih, ali v redkih primerih tudi na cestnih dirkališčih. Seštevek rezultatov na vseh dirkah sezone določi vsakoletna dirkaškega in konstruktorskega prvaka.
Noč dolgih nožev je ime za aretacijo in poboj pripadnikov SA v noči s 30. junija na 1. julij 1934, ki so ga izvedle enote SS. Ime je akcija dobila po refrenu ene najbolj priljubljenih koračnic SA . Pripadniki rjavosrajčnikov (kot so se imenovali pripadniki SA) so jo prepevali za uvod v množične pretepe. Refren se je glasil: »Nabrusili bomo dolge nože na robovih pločnikov.« Pokol vodij SA je zato dobil ime noč dolgih nožev. V akciji je življenje izgubilo najmanj 85 ljudi, skupno pa naj bi po množičnih aretacijah pobili še več sto ljudi.
Vénera je notranji, drugi planet od Sonca v Osončju. Po Zemljini Luni je drugi najsvetlejši objekt na nočnem nebu, navidezni sij doseže -4,6. Ker je Venera notranji planet, se iz gledišča Zemlje nikoli ne oddalji preveč od Sonca, elongacija doseže največ 47,8°. Venera doseže svojo največjo svetlost malo pred sončnim zahodom ali malo po sončnemu zahodu, zato jo včasih v tem smislu imenujemo (zvezda) »danica« (»jutranjica«) ali »večernica«. Kadar je vidna, je najsvetlejša točka na nebu, in jo znajo nekateri zamenjevati z zvezdo.
Je zemeljski planet, po velikosti in obsegu zelo podoben Zemlji. Zaradi teh podrobnosti ga včasih imenujejo Zemljin »sestrski planet«. Planet je pokrit z neprozorno plastjo bleščečih oblakov, zato njegovo površje iz vesolja ni vidno v vidni svetlobi. Venera je bila predmet vprašanj, dokler planetarna znanost v 20. stoletju ni odkrila nekaj njenih skrivnostih. Venera ima najgostejše ozračje od vseh zemeljskih planetov, ki je sestavljeno večinoma iz ogljikovega dioksida, zračni pritisk na površini pa je 90-krat večji kot na Zemlji.
Velika nagrada Monaka (Grand Prix de Monaco) je dirka Formule 1, ki se odvija na javnih cestah v središču Monaka. Poteka vsako leto od 1929 in je ena najprestižnejših in najpomembnejših avtomobilskih dirk poleg dirk Indianapolis 500 in 24 ur Le Mansa. Njena zgodovina, spektakularnost in z njo povezana glamuroznost jo naredita kot diamant na vrhu krone Formule 1.
Velika nagrada Monaka je starejša od svetovnega prvenstva Formule 1. Prva dirka je tu potekala že leta 1929, organiziral jo je pa Antony Noghes s pomočjo takratnega princa Monaka, Louisa II in kluba Automobile Club de Monaco, dobil pa jo je William Grover-Williams z Bugattijem. Dirka je bil del Evropskega avtomobilističnega prvenstva pred drugo svetovno vojno in del premierne sezona Formule 1 1950. Poteka po ozkih ulicah Monaka in je eno najzahtevnejših dirkališč v Formuli 1 zaradi mnogih vzponov in spustov ter ozkih zavojev. Za konec tedna, ko dirka poteka, zaposlijo potapljače, ki so pripravljeni v pristanišču na reševanje dirkačev iz morja.
Focke-Wulf Fw 190 Würger (srakoper; tudi mesarska ptica) je bilo enosedežno, enomotorno lovsko letalo v uporabi nemške Luftwaffe in eno najboljših letal svoje kategorije tistega obdobja. Skupaj je bilo izdelanih več kot 20.000 letal, večina pa jih je bila v uporabi med drugo svetovno vojno. Od teh letal je bilo okoli 6.000 lovskih bombnikov. Proizvodnja se je pričela leta 1941 in nadaljevala do konca vojne. Letalo so izdelovali v več kot 150 različicah. Zadnje različice so bile enakovredne z zavezniškimi lovci, a jih je bilo premalo, da bi lahko ključno spremenili potek zračnega bojevanja med drugo svetovno vojno.
Fw 190 je bil pri pilotih izjemno priljubljen in veljal za boljšega kot Supermarine Spitfire Mk V, ko sta se prvič srečala leta 1941. V primerjavi z Bf 109 je bil Fw 190 delovno orožje, ki je bilo uspešno uporabljeno za različne naloge: jurišnik, daljinski spremljevalni lovec, nočni lovec in visokovišinski lovec prestreznik.
Kraljéstvo Jerúzalem je bilo krščansko kraljestvo, ustanovljeno na Bližnjem vzhodu (Levantu) leta 1099 po prvi križarski vojni. Obstajalo je nekaj manj kot dvesto let, do leta 1291, ko so Mameluki osvojili njegovo zadnjo trdnjavo Akko.
Na začetku je bilo kraljestvo komaj kaj več kot ohlapna zveza mest in vasi, ki so jih osvojili križarji na svojem prvem pohodu. Mnogo se je razpravljalo o tem, ali naj bo kraljestvo posvetna ali teokratska država pod papeževo oblastjo. Zmagali so zagovorniki posvetnega kraljestva in državo so organizirali po vzoru zahodnoevropskih monarhij, s katerimi so imeli tesne politične in družinske zveze. V primerjavi z evropskimi kraljestvi je bilo relativno majhno in pogosto mu je primanjkovala finančna in vojaška podpora Evrope. Kraljestvo je bilo tesno povezano z bližnjim armenskim kraljestvom v Kilikiji in Bizantinskim cesarstvom. Obe zvezi sta pomembno vplivali na orientalizacijo zahodnjakov.
Motor Racing Developments Ltd. (splošno znan kot Brabham) je nekdanje moštvo Formule 1, ki sta ga ustanovila Avstralca Jack Brabham (dirkač) in Ron Tauranac (inženir). Osvojilo je štiri dirkaške (1966, 1967, 1981, 1983) in dva konstruktorska naslova (1966, 1967) prvakov v tridesetih letih nastopanja v Formuli 1. Še do danes je naslov Jacka Brabhama v sezoni 1966 edini v zgodovini, ki ga je osvojil dirkač z dirkalnikom, ki je nosil njegovo ime.
Zvézda je sijoče plinsko nebesno telo z veliko maso, vidno na nočnem nebu. Zvezdni soj je posledica jedrskih reakcij, katerih oddano energijo ljudje vidimo kot svetlobo ali, v primeru Sonca, čutimo kot toploto. Zvezde so na videz svetleče točke na nočnem nebu, ki utripajo zaradi učinkov Zemeljskega ozračja in njihove razdalje od nas.
Sonce je izjema in je edina zvezda dovolj blizu Zemlje, da jo vidimo kot večjo okroglo ploskev. Prav tako je Sonce ena redkih zvezd, ki je vidna tudi podnevi. Ostalih zvezd podnevi zaradi močnega sončevega soja praviloma ne opazimo.
V vsakdanjem pogovoru o nebesnih telesih beseda »zvezda« ne sledi nujno prejšnji definiciji, ampak lahko pomeni tudi kako drugo svetleče astronomsko telo, npr. planete in celo meteorje (»zvezdne utrinke« ali »padajoče zvezde«).
Falklandska vojna je bila vojna med Argentino in Združenim kraljestvom zaradi vprašanja posesti Falklandskih otokov, Južne Georgie in Južnega Sandwichevega otočja. Trajala je dobra dva meseca v letu 1982.
Povod je bil argentinska zasedba Južne Georgie 19. marca 1982. Oborožene sile Argentine so izvedle invazijo, premagale manjšo britansko garnizijo, okupirale otoke in jih razglasile za argentinsko posest. Vojna se je končala 14. junija istega leta, ko se je Argentina predala. Nobena država v času oboroženega konflikta ni razglasila vojnega stanja in izven območja spornih otokov ni bilo vojaške aktivnosti. Argentina je konflik razglasila za ponovno zasedbo svojega ozemlja, medtem ko ga je Združeno kraljestvo razumelo kot invazijo na britansko odvisno območje.
To je bila prva večja pomorska in amfibijska vojaška operacija po koncu korejske vojne. Ker so bili glavni razlogi boj za ozemlje oz. kolonije, je vojna imenovana tudi zadnja kolonialna vojna.
King Crimson je angleška glasbena skupina, ki sta jo leta 1969 ustanovila kitarist Robert Fripp in bobnar Michael Giles. Njihov stil se največkrat označuje kot progresivni rock, čeprav so se približali tudi jazzu, klasični glasbi, eksperimentalni glasbi, »novemu valu« (angleško New Wave), heavy metalu, folku in gamelan glasbi. Čeprav skupina nikoli ni bila zares popularna in se ni predvajala na radiu, je zaradi svoje inovativnosti postala zelo vplivna, mnogi so jo posnemali. Njihov prvi album, In the Court of the Crimson King se priznava za temelj progresivnega rocka.
Nebinovke (znanstveno ime Asteraceae, staro ime Compositae) so največja družina rastlin iz rodu košarnic. Družina je poimenovana po nebini (latinsko Aster), rastlini z raznobarvnimi cvetovi iz te družine, medtem ko je 'Compositae' starejše ampak še vedno veljavno.
Nebinovke so običajno zelnate rastline, so enoletnice, dvoletnice ali zelnate trajnice, polgrmi in grmi. Pravih dreves ni, redko so vodne rastline, nekaj je lijan in sukulentov, epifitov ni. Od ostalih družin jih je dokaj lahko razlikovati, predvsem zaradi njihovih svojstvenih socvetij. Verjetno je najbolj očitna značilnost nebinovk njihovo glavičasto socvetje, ki se tehnično imenuje calathid ali calathidium, običajno pa ga imenujemo kar cvetna glavica ali košek ali tudi drugače capitulum. Listi so večinoma enostavni ali redkeje pernato deljeni. Razvrščeni so premenjalno ali redkeje nasprotno ali vretenčasto. So brez prilistov. So sedeči ali pecljati, pogosto z razširjenim, objemajočim ali ušesastim dnom. Običajno so krpati ali nazobčani, včasih sočni, redko se končujejo z vitico. Včasih so pokrneli v lusko in hitro odpadejo. Listi in steblo pogosto vsebujejo izločevalne kanale s smolo ali mlečkom, to velja še posebno za Cichorioideae. Plod je orešek (rožka) z zelo različno obliko in stopnjo dlakavosti. Na njem so lahko iz čaše nastalo padalce, ščetine ali nazobčan rob (kodeljica). Njegova zgradba se pogosto uporablja kot pomoč pri določanju reda in vrste. Večino nebinovk oprašujejo žuželke, toda oprašujejo se lahko tudi s pomočjo vetra (npr. ambrozija Ambrosia, pelin Artemisia).
.svg)
Združene države Amerike (tudi Združene države, ZDA; angleško United States of America) so zvezna republika v Severni Ameriki, sestavljena iz 48 geografsko povezanih zveznih držav in dveh ločenih. Država se razteza med Atlantikom na vzhodu ter Tihim oceanom na zahodu in si deli severno mejo s Kanado ter južno z Mehiko. Njena prestolnica je Washington, D.C. Nacionalni moto ZDA je E Pluribus Unum (slovensko Iz mnogih eno). Prvič je bil uporabljen za potrebo združevanja 13 britanskih kolonij v Severni Ameriki med ameriško revolucijo, nov pomen pa je dobil, ko so se v državo pričele prilivati mase migrantov. Pojem »Amerika« je bil oblikovan v zgodnjem 16. stoletju, in sicer po Amerigu Vespucciju, italijanskem raziskovalcu in kartografu, ki je nedolgo za Kolumbom raziskoval obale Južne Amerike in potrdil obstoj novoodkrite celine. Celotno ime Združene države Amerike pa je bilo uradno prvič navedeno v Deklaraciji neodvisnosti iz leta 1776.
Združene države Amerike (tudi Združene države, ZDA; angleško United States of America) so zvezna republika v Severni Ameriki, sestavljena iz 48 geografsko povezanih zveznih držav in dveh ločenih. Država se razteza med Atlantikom na vzhodu ter Tihim oceanom na zahodu in si deli severno mejo s Kanado ter južno z Mehiko. Njena prestolnica je Washington, D.C. Nacionalni moto ZDA je E Pluribus Unum (slovensko Iz mnogih eno). Prvič je bil uporabljen za potrebo združevanja 13 britanskih kolonij v Severni Ameriki med ameriško revolucijo, nov pomen pa je dobil, ko so se v državo pričele prilivati mase migrantov. Pojem »Amerika« je bil oblikovan v zgodnjem 16. stoletju, in sicer po Amerigu Vespucciju, italijanskem raziskovalcu in kartografu, ki je nedolgo za Kolumbom raziskoval obale Južne Amerike in potrdil obstoj novoodkrite celine. Celotno ime Združene države Amerike pa je bilo uradno prvič navedeno v Deklaraciji neodvisnosti iz leta 1776.
John Donne (IPA: [dʌn]), angleški pesnik in duhovnik, * 1572, London, Anglija, † 31. marec 1631.
John Donne je predstavnik t. i. »metafizičnih pesnikov« svojega obdobja. Njegovo delo, za katerega je značilen realističen, a čuten slog, vključuje sonete, ljubezenske in verske pesmi, prevode iz latinščine, epigrame, elegije, satire in pridige. Njegove pesmi v primerjavi z deli sodobnikov zaznamuje zveneč jezik in neposrednost metafor.
Donne je izšel iz predane rimskokatoliške družine, zato je vse do svoje spreobrnitve v anglikanstvo trpel preganjanje. Kljub odlični izobrazbi in pesniški nadarjenosti je več let preživel v revščini, odvisen od bogatih prijateljev. Leta 1615 je postal anglikanski duhovnik, leta 1621 pa še dekan katedrale svetega Pavla.
Donna imajo za mojstra posebne primere, ki združi dva izredno različna pojma v enega samega, pogosto z uporabo prispodob. Za razliko od primer, ki jih najdemo pri drugih pesnikih elizabetinske dobe (največkrat podobnih Petrarkovim), ki so ustvarjale klišejske primerjave med sorodnejšimi pojmi (kot sta vrtnica in ljubezen), gredo metafizične primere z uporabo različnih pojmov globlje, čeprav včasih sledijo shakespearskim radikalnim paradoksom in nasprotjem, ki se rušijo sama vase. Ena najbolj znanih Donnovih primer najdemo v pesmi Slovo: prepoved žalovanja (A Valediction: Forbidding Mourning), kjer ločena ljubimca primerja z dvema krakoma šestila.
Evropa skupaj z Azijo sestavlja eno samo celino, ki po površini (54 milijonov km²) prekaša vse druge in jo označujemo kot Evrazijo. Delitev te ogromne celine na Evropo in Azijo se je uveljavila v preteklosti predvsem zaradi drugačnega kulturnega, gospodarskega, socialnega in političnega razvoja obeh delov. Evropa je kontinent, ki ga na severu omejuje Arktični ocean, na zahodu Atlantski ocean in na jugu Sredozemsko in Črno morje. Na vzhodu preide v Azijo. Dogovorjena meja poteka od juga proti severu prek Kavkaza, Kaspijskega morja, reke Ural in gorovja Ural. Otoki in polotoki segajo globoko v morja, morje pa se s svojimi zalivi globoko zajeda v kontinent, Več kot polovica evropskega ozemlja je manj kot 300 km daleč od najbližjega morja. Večji del Evrope je podnebno pod vplivom zahodnih vlažnih zračnih gmot z Atlantskega oceana. Zmerno toplo, vlažno podnebje proti notranjosti dobiva izrazitejše celinske poteze (manj padavin, hladnejša zima in toplejše poletje). Primorski deli Norveške na severozahodu celine so zaradi vpliva toplega Zalivskega toka (Severno atlantskega toka) toplejši, zato ima ta del Evrope precej blažje podnebje kot kraji podobne geografske širine, ki niso pod tem vplivom. Primorski deli Južne Evrope imajo sredozemsko podnebje s toplim, suhim poletjem in blago, deževno zimo. V primorskih predelih Južne Evrope prevladujejo rastlinske vrste, ki so prilagojene poletni suši in revni prsti. Rastlinske vrste so večinoma zimzelene. Razširjeno je grmičasto rastlinstvo (makija). V vlažnejših zahodnih in srednjih delih celine tla porašča listopadna vegetacija, na mrzlem severu pa se širijo iglavci. V vzhodnih celinskih delih je zastopano gozdno-stepno in stepno rastlinstvo. V najsevernejših delih celine je podnebje subpolarno, tu se širi tundra z lišaji, mahovi in nizkimi, zakrnelimi grmi.
Evropa skupaj z Azijo sestavlja eno samo celino, ki po površini (54 milijonov km²) prekaša vse druge in jo označujemo kot Evrazijo. Delitev te ogromne celine na Evropo in Azijo se je uveljavila v preteklosti predvsem zaradi drugačnega kulturnega, gospodarskega, socialnega in političnega razvoja obeh delov. Evropa je kontinent, ki ga na severu omejuje Arktični ocean, na zahodu Atlantski ocean in na jugu Sredozemsko in Črno morje. Na vzhodu preide v Azijo. Dogovorjena meja poteka od juga proti severu prek Kavkaza, Kaspijskega morja, reke Ural in gorovja Ural. Otoki in polotoki segajo globoko v morja, morje pa se s svojimi zalivi globoko zajeda v kontinent, Več kot polovica evropskega ozemlja je manj kot 300 km daleč od najbližjega morja. Večji del Evrope je podnebno pod vplivom zahodnih vlažnih zračnih gmot z Atlantskega oceana. Zmerno toplo, vlažno podnebje proti notranjosti dobiva izrazitejše celinske poteze (manj padavin, hladnejša zima in toplejše poletje). Primorski deli Norveške na severozahodu celine so zaradi vpliva toplega Zalivskega toka (Severno atlantskega toka) toplejši, zato ima ta del Evrope precej blažje podnebje kot kraji podobne geografske širine, ki niso pod tem vplivom. Primorski deli Južne Evrope imajo sredozemsko podnebje s toplim, suhim poletjem in blago, deževno zimo. V primorskih predelih Južne Evrope prevladujejo rastlinske vrste, ki so prilagojene poletni suši in revni prsti. Rastlinske vrste so večinoma zimzelene. Razširjeno je grmičasto rastlinstvo (makija). V vlažnejših zahodnih in srednjih delih celine tla porašča listopadna vegetacija, na mrzlem severu pa se širijo iglavci. V vzhodnih celinskih delih je zastopano gozdno-stepno in stepno rastlinstvo. V najsevernejših delih celine je podnebje subpolarno, tu se širi tundra z lišaji, mahovi in nizkimi, zakrnelimi grmi.
Evropa skupaj z Azijo sestavlja eno samo celino, ki po površini (54 milijonov km²) prekaša vse druge in jo označujemo kot Evrazijo. Delitev te ogromne celine na Evropo in Azijo se je uveljavila v preteklosti predvsem zaradi drugačnega kulturnega, gospodarskega, socialnega in političnega razvoja obeh delov. Evropa je kontinent, ki ga na severu omejuje Arktični ocean, na zahodu Atlantski ocean in na jugu Sredozemsko in Črno morje. Na vzhodu preide v Azijo. Dogovorjena meja poteka od juga proti severu prek Kavkaza, Kaspijskega morja, reke Ural in gorovja Ural. Otoki in polotoki segajo globoko v morja, morje pa se s svojimi zalivi globoko zajeda v kontinent, Več kot polovica evropskega ozemlja je manj kot 300 km daleč od najbližjega morja. Večji del Evrope je podnebno pod vplivom zahodnih vlažnih zračnih gmot z Atlantskega oceana. Zmerno toplo, vlažno podnebje proti notranjosti dobiva izrazitejše celinske poteze (manj padavin, hladnejša zima in toplejše poletje). Primorski deli Norveške na severozahodu celine so zaradi vpliva toplega Zalivskega toka (Severno atlantskega toka) toplejši, zato ima ta del Evrope precej blažje podnebje kot kraji podobne geografske širine, ki niso pod tem vplivom. Primorski deli Južne Evrope imajo sredozemsko podnebje s toplim, suhim poletjem in blago, deževno zimo. V primorskih predelih Južne Evrope prevladujejo rastlinske vrste, ki so prilagojene poletni suši in revni prsti. Rastlinske vrste so večinoma zimzelene. Razširjeno je grmičasto rastlinstvo (makija). V vlažnejših zahodnih in srednjih delih celine tla porašča listopadna vegetacija, na mrzlem severu pa se širijo iglavci. V vzhodnih celinskih delih je zastopano gozdno-stepno in stepno rastlinstvo. V najsevernejših delih celine je podnebje subpolarno, tu se širi tundra z lišaji, mahovi in nizkimi, zakrnelimi grmi.
Evropa skupaj z Azijo sestavlja eno samo celino, ki po površini (54 milijonov km²) prekaša vse druge in jo označujemo kot Evrazijo. Delitev te ogromne celine na Evropo in Azijo se je uveljavila v preteklosti predvsem zaradi drugačnega kulturnega, gospodarskega, socialnega in političnega razvoja obeh delov. Evropa je kontinent, ki ga na severu omejuje Arktični ocean, na zahodu Atlantski ocean in na jugu Sredozemsko in Črno morje. Na vzhodu preide v Azijo. Dogovorjena meja poteka od juga proti severu prek Kavkaza, Kaspijskega morja, reke Ural in gorovja Ural. Otoki in polotoki segajo globoko v morja, morje pa se s svojimi zalivi globoko zajeda v kontinent, Več kot polovica evropskega ozemlja je manj kot 300 km daleč od najbližjega morja. Večji del Evrope je podnebno pod vplivom zahodnih vlažnih zračnih gmot z Atlantskega oceana. Zmerno toplo, vlažno podnebje proti notranjosti dobiva izrazitejše celinske poteze (manj padavin, hladnejša zima in toplejše poletje). Primorski deli Norveške na severozahodu celine so zaradi vpliva toplega Zalivskega toka (Severno atlantskega toka) toplejši, zato ima ta del Evrope precej blažje podnebje kot kraji podobne geografske širine, ki niso pod tem vplivom. Primorski deli Južne Evrope imajo sredozemsko podnebje s toplim, suhim poletjem in blago, deževno zimo. V primorskih predelih Južne Evrope prevladujejo rastlinske vrste, ki so prilagojene poletni suši in revni prsti. Rastlinske vrste so večinoma zimzelene. Razširjeno je grmičasto rastlinstvo (makija). V vlažnejših zahodnih in srednjih delih celine tla porašča listopadna vegetacija, na mrzlem severu pa se širijo iglavci. V vzhodnih celinskih delih je zastopano gozdno-stepno in stepno rastlinstvo. V najsevernejših delih celine je podnebje subpolarno, tu se širi tundra z lišaji, mahovi in nizkimi, zakrnelimi grmi.
Stefan-Boltzmannov zakon (tudi Stefanov zákon) [štéfan-bólcmanov ~] je fizikalni zakon o sevanju črnega telesa: gostota energijskega toka j*, ki ga seva črno telo, je sorazmerna četrti potenci njegove termodinamične temperature T:
Sorazmernostna fizikalna konstanta σ = 5,670 400(40) · 10-8 W m-2 K-4 je znana kot Stefanova konstanta ali Stefan-Boltzmannova konstanta. Zakon je leta 1879 odkril slovenski fizik Jožef Stefan (1835-1893, na sliki), leta 1884 pa ga je njegov učenec, avstrijski fizik Ludwig Edward Boltzmann (1844-1906) tudi teorijsko izpeljal v okviru termodinamike. Boltzman je upošteval drugi zakon termodinamike, kinetično teorijo plinov in obravnaval idealni reverzibilno delujoč toplotni stroj s svetlobnim sevanjem kot delovno snovjo namesto plina. To sevanje naj bi izvajalo tlak na stene posode. To je edini fizikalni zakon, imenovan po kakšnem slovenskem fiziku.
Danes ga lahko izpeljemo iz Planckovega zakona:
in velja samo za idealna črna telesa.
Stefan-Boltzmannov zakon (tudi Stefanov zákon) [štéfan-bólcmanov ~] je fizikalni zakon o sevanju črnega telesa: gostota energijskega toka j*, ki ga seva črno telo, je sorazmerna četrti potenci njegove termodinamične temperature T:
Sorazmernostna fizikalna konstanta σ = 5,670 400(40) · 10-8 W m-2 K-4 je znana kot Stefanova konstanta ali Stefan-Boltzmannova konstanta. Zakon je leta 1879 odkril slovenski fizik Jožef Stefan (1835-1893, na sliki), leta 1884 pa ga je njegov učenec, avstrijski fizik Ludwig Edward Boltzmann (1844-1906) tudi teorijsko izpeljal v okviru termodinamike. Boltzman je upošteval drugi zakon termodinamike, kinetično teorijo plinov in obravnaval idealni reverzibilno delujoč toplotni stroj s svetlobnim sevanjem kot delovno snovjo namesto plina. To sevanje naj bi izvajalo tlak na stene posode. To je edini fizikalni zakon, imenovan po kakšnem slovenskem fiziku.
Danes ga lahko izpeljemo iz Planckovega zakona:
in velja samo za idealna črna telesa.
Tazio Nuvolari (na sliki kip v Rimu), italijanski dirkač, * 16. november 1892, Castel d'Ario, Italija, † 11. avgust 1953, Mantova, Italija.
Dirkati je začel leta 1920 v starosti sedemindvajsetih let in je do leta 1930 nastopal tako na motociklističnih kot tudi avtomobilističnih dirkah. Leta 1925 je osvojil naslov Evropskega motociklističnega prvaka v razredu do 350 cm³. Od sezone 1931 pa se je odločil popolnoma posvetiti avtomobilističnemu dirkanju za ekipo Alfa Romeo. Že v naslednji sezoni 1932 je z dvema zmagama in enim drugim mestom na treh prvenstvenih dirkah prepričljivo osvojil naslov Evropskega avtomobilističnega prvaka. Ob tem je zmagal še na štirih neprvenstvenih dirkah, tudi Targa Florio in Veliki nagradi Monaka
Po umiku Alfe Romeo iz dirkanja, se je Nuvolari pridružil Ferrariju, ki je dirkal s kupljenimi dirkalniki Alfe Romeo. Že med sezono 1933 je zaradi slabega dirkalnika prestopil v Maserati, ki pa se je ob koncu sezone 1934 umaknil iz dirkanja, in Nuvolari se je vrnil v Ferrari. Moštvo ga sicer ni želelo sprejeti, toda na pritisk Mussolinija, takratnega predsednika vlade, so ga morali.
Njegov odnos s Ferrarijem se je še poslabšal v sezoni 1937 in na dirki za Veliko nagrado Švice je dirkal za Auto Union kot preizkus pred prestopom v naslednji sezoni 1938. Tam je ostal do izbruha druge svetovne vojne in prekinitve dirkanja v Evropi. Po koncu vojne se je šibkega zdravja in star 54 let vrnil na dirke. Na svoji zadnji dirki Salita al Monte Pellegrino leta 1950 je končal prvi v svojem razredu, skupno pa peti. Leta 1953 je umrl zaradi kapi.
Porečanka (ali Poreška, tudi Parenzana) je priljubljeno ime nekdanje ozkotirne železniške proge (širine 760 mm) med Trstom in Porečem, ki je obratovala med letoma 1902 in 1935. Proga se je ob dograditvi uradno imenovala Poreška proga oz. Parenzaner, zatem Istrska železnica ali TPC (Trieste - Parenzo - Canfanaro) po nikoli uresničenih načrtih, da bi jo zgradili vse do Kanfanarja. Domačini so ji pravili kar Istranka oz. Istrijanka ter vinska oz. vinogradniška železnica.
Pričela se je na tržaški postaji Sv. Andreja (Campo Marzio, kjer je danes železniški muzej), kmalu zatem se je pri Škednju odcepila od trase Bohinjske proge, stekla skozi Milje in v Škofijah vstopila na ozemlje današnje Slovenije. Najprej se je usmerila proti Dekanom, se obrnila proti Kopru in nato ob današnji obalni cesti dosegla Izolo, nadaljevala mimo današnega Jagodja pod Belvederjem v Strunjan, skozi predor v Portorož in do Lucije ter do Sečovelj, kjer je premostila reko Dragonjo in vstopila na današnji hrvaški del Istre. Tam je najprej tekla proti zahodu proti vasi Valica, kjer je stala savudrijska železniška postaja, nato pa se je obrnila na vzhod proti notranjosti Istre, se povzpela mimo Buj do Grožnjana, blizu katerega je pri 293 m nadmorske višine dosegla najvišjo točko na celotni trasi. Zatem se je spustila do Livad, tam prečkala Mirno in se usmerila proti zahodu. Sledil je še en vzpon mimo Motovuna do Vižinade do Baldašev (273 m nad morjem), nato pa se je proga začela spuščati, stekla čez Višnjan in po 123 km celotne dolžine dosegla Poreč. S tem je bila ena daljših (če ne celo najdaljša) ozkotirnih železniških prog v Evropi in tudi na svetu.
Lepenci, tudi lepenjci (znanstveno ime Chrysomelidae), so velika družina vsejedih hroščev (Polyphaga), v katero uvrščamo okoli 35.000 opisanih vrst hroščev. So skoraj izključno rastlinojedi, med njimi pa je verjetno najbolj znan koloradski hrošč (Leptinotarsa decemlineata), ki sodi med najhujše škodljivce v kmetijstvu.
V splošnem so lepenci majhni do srednje veliki hrošči, ki merijo med 2,5 in 10 mm v dolžino. Pogosto so prelivajočih se kovinskih barv najrazličnejših odtenkov. Njihovo telo je največkrat ovalne oblike, z močno obokanimi pokrovkami (elitrami), ki pokrivajo ves zadek. Glava je majhna in komaj vidna pod dobro razvitim oprsjem. Tipalnice večinoma ne presegajo tretjine dolžine telesa, po obliki so nitaste ali glavničaste. Noge imajo zelo različno razvite, večinoma kratke in šibke, pri nekaterih skupinah pa močne, z zadnjim parom prilagojenim za skakanje. Pokrovke lahko segajo tudi širše od zadka ali so oblikovane v različne strukture. Na zunaj so nekatere vrste zelo podobne polonicam, od katerih jih najzanesljiveje ločimo po stopalcih (tarsus) nog - ta so zgrajena iz petih členov, od katerih en na zunaj ni opazen (pri polonicah iz štirih).
Pleme Bakiga je etnična skupina jugozahodne Ugande, večinoma živeče na območju okrožja Kabale. Govorijo Bantu jezik imenovan Rukiga. Včasih jih imenujejo tudi Čiga ali Kiga, medtem ko se v ednini uporablja Mukiga (pripadnik plemena). Po zadnjem štetju v Ugandi živi 1,7 milijona Bakig (izgovorjava: bačig).
Tradicionalno so bili pripadniki plemena Bakiga del visoko razcepljene družbe, ki je v Kabale prišla iz sedanje Ruande. Verjeli so v Ruhango, Stvarnika vseh stvari. Imeli so tudi več kultov, med katerimi je najpomembnejši Nyabingi – duh spoštovane klicalke dežja. Bakige so bili poljedelci, ki so pridelovali predvsem sorghum, grah, milet in fižol. Ko so Britanci leta 1908 prispeli v Kabale, so tam našli kmete in lovce, ki so v obupnih razmerah živeli brez kakršnekoli središčne avtoritete. Ta slika je bila posledica desetletij nepretrganega bojevanja, ropov in plenjenja z vseh strani, nedavnih epidemij, lakot in vdorov kobilic. Evropejci so klanom Bakig vsilili krovni koncept plemena, čeprav za to niso imeli nobene resnične osnove. Skupine na nobeni ravni niso bile združene, govorile pa so dialektično različico jezika Runyankore.
40 let potem, ko si je Uganda zagotovila neodvisnost, je evropejske vplive opaziti povsod. Bakige so vneti kristjani (muslimanov je le malo), močna je delitev na katolike in protestante. Pripadnost religiji lahko določa možnosti bodoče zaposlitve in religiozne preference močno vplivajo na izide lokalnih volitev.
List (latinsko folium) je poleg stebla in korenine eden od treh glavnih rastlinskih organov. Najdemo jih pri brstnicah, steljčnice namreč nimajo oblikovanih organov.
Osnovni funkciji listov sta fotosinteza (izgradnja glukoze in kisika iz ogljikovega dioksida in vode ob prisotnosti svetlobe) in transpiracija (oddajanje vode), čemur so tudi anatomsko prilagojeni. So namreč ploščati, da zajamejo čim več svetlobe, na spodnji povrhnjici (včasih tudi na zgornji) pa se nahajajo listne reže, skozi katere vdira ogljikov dioksid, izhajata pa kisik in voda. Poleg tega pa listi opravljajo še vlogo izmenjave plinov, shranjevanja, prebave, opore, zaščite in celo hlajenja. Transpiracija je fizikalni proces, ki poteka v listu. Višje rastline sprejemajo iz tal s pomočjo korenin vodo in ione. Transport snovi poteka v listne vršičke in liste s transpiracijskim tokom, ki ga omogoča izhlapevanje vode iz listov, čemur pravimo transpiracija. Po drugi strani nastajajo v procesu fotosinteze snovi, ki so potrebne vsem ostalim delom rastline in se prenašajo v obratni smeri po asimilatnem toku.
Listi nastajajo na rastlini v pravilnem vzorcu – filotaksiji, ki določa, kako so na steblu nameščeni listi, da ne bi zasenčevali eden drugega. Filotaksija je značilnost rastlinske vrste in nam pove, koliko listov je v posameznem kolencu in kje v njem so pritrjeni. Listi se razlikujejo tako po zgradbi kot po funkciji, razlike pa obstajajo tudi pri anatomski sestavi lista. Različne so oblike listov. Nekatera drevesa imajo široke (trta, figovec, platana), druga ozke liste (oljka, granatno jabolko), tretja imajo liste preoblikovane v iglice (macesen, bor, smreka), četrta imajo mesnate liste (homuljica, netresk). Opazimo lahko od okroglih listov hruške, do ovalnih listov jablane, do žagastih kot pri praprotih. Nekateri listi imajo peclje, nekateri so brez njih.
Različna je tudi lega izraščanja. Pri večini dreves rastejo listi iz vej, pri nekaterih tudi iz vejic, pri hrastu tudi iz stebla, pri večini lončnic pa kar neposredno iz podzemnega stebla (čebula, česen, cikorija). Celi listi (in lističi sestavljenih listov) imajo lahko obliko, ki jo označujemo z imeni podobnih geometrijskih likov (okrogel, trikotni, eliptični ...) ali znanih premetov (igličasti, črtalasti, suličasti, podolgasti, jajčasti, narobe jajčasti, lopatičasti, srčasti, narobe srčasti, ščitasti, ledvičasti, kopjasti, puščičasti).
Tom Pryce, pokojni britanski dirkač Formule 1, * 11. junij 1949, Ruthin, Denbighshire, Wales, Združeno kraljestvo, † 5. marec 1977, Gauteng, Južna Afrika.
Tom Pryce je predvsem znan po zmagi na neprvenstveni dirki Formule 1 Race of Champions v sezoni 1975 in nenavadnih okoliščinah svoje smrtne nesreče. Pryce je edini valižanski dirkač, ki je zmagal na dirki Formule 1 in vodil na prvenstveni dirki Formule 1, dva kroga na dirki za Veliko nagrado Velike Britanije v sezoni 1975.
Pryce je prve korake v motošportu naredil na dirkališču Mallory Park v Leicestershiru v starosti dvajsetih let. V dirki na Brands Hatchu je Pryce v debiju z nekonkurenčnim dirkalnikom Royale RP11 zmagal na dirki Formule 3, ki je potekala ob neprvenstveni dirki Formule 1 Race of Champions v sezoni 1972, pri tem pa je premagal tudi že uveljavljene dirkače v Formuli 3, kot so bili Roger Williamson, Jochen Mass in James Hunt. Ob Formuli 3 je dirkal tudi v prvenstvu Formula SuperVee, ki ga je osvojil z veliko prednostjo.
V starosti petindvajsetih let je Pryce napredoval v Formulo 1, najvišjo kategorijo dirkanja na dirkališčih, kot jo definira krovna motošportna organizacija FIA. Pridružil se je novoustanovljenem moštvu Token Racing. Svojo zadnjo polno sezono je Pryce končal na dvanajstem mestu v dirkaškem prvenstvu z desetimi točkami, 59 točk za prvakom Jamesom Huntom. Umrl je v nesreči, ko je pri hitrosti 275 km/h na stezi zbil delavca, ki je prenašal gasilni aparat. Po trku je namreč aparat zadel Pryca v glavo in ga na mestu ubil.
List (latinsko folium) je poleg stebla in korenine eden od treh glavnih rastlinskih organov. Najdemo jih pri brstnicah, steljčnice namreč nimajo oblikovanih organov.
Osnovni funkciji listov sta fotosinteza (izgradnja glukoze in kisika iz ogljikovega dioksida in vode ob prisotnosti svetlobe) in transpiracija (oddajanje vode), čemur so tudi anatomsko prilagojeni. So namreč ploščati, da zajamejo čim več svetlobe, na spodnji povrhnjici (včasih tudi na zgornji) pa se nahajajo listne reže, skozi katere vdira ogljikov dioksid, izhajata pa kisik in voda. Poleg tega pa listi opravljajo še vlogo izmenjave plinov, shranjevanja, prebave, opore, zaščite in celo hlajenja. Transpiracija je fizikalni proces, ki poteka v listu. Višje rastline sprejemajo iz tal s pomočjo korenin vodo in ione. Transport snovi poteka v listne vršičke in liste s transpiracijskim tokom, ki ga omogoča izhlapevanje vode iz listov, čemur pravimo transpiracija. Po drugi strani nastajajo v procesu fotosinteze snovi, ki so potrebne vsem ostalim delom rastline in se prenašajo v obratni smeri po asimilatnem toku.
Listi nastajajo na rastlini v pravilnem vzorcu – filotaksiji, ki določa, kako so na steblu nameščeni listi, da ne bi zasenčevali eden drugega. Filotaksija je značilnost rastlinske vrste in nam pove, koliko listov je v posameznem kolencu in kje v njem so pritrjeni. Listi se razlikujejo tako po zgradbi kot po funkciji, razlike pa obstajajo tudi pri anatomski sestavi lista. Različne so oblike listov. Nekatera drevesa imajo široke (trta, figovec, platana), druga ozke liste (oljka, granatno jabolko), tretja imajo liste preoblikovane v iglice (macesen, bor, smreka), četrta imajo mesnate liste (homuljica, netresk). Opazimo lahko od okroglih listov hruške, do ovalnih listov jablane, do žagastih kot pri praprotih. Nekateri listi imajo peclje, nekateri so brez njih.
Različna je tudi lega izraščanja. Pri večini dreves rastejo listi iz vej, pri nekaterih tudi iz vejic, pri hrastu tudi iz stebla, pri večini lončnic pa kar neposredno iz podzemnega stebla (čebula, česen, cikorija). Celi listi (in lističi sestavljenih listov) imajo lahko obliko, ki jo označujemo z imeni podobnih geometrijskih likov (okrogel, trikotni, eliptični ...) ali znanih premetov (igličasti, črtalasti, suličasti, podolgasti, jajčasti, narobe jajčasti, lopatičasti, srčasti, narobe srčasti, ščitasti, ledvičasti, kopjasti, puščičasti).
List (latinsko folium) je poleg stebla in korenine eden od treh glavnih rastlinskih organov. Najdemo jih pri brstnicah, steljčnice namreč nimajo oblikovanih organov.
Osnovni funkciji listov sta fotosinteza (izgradnja glukoze in kisika iz ogljikovega dioksida in vode ob prisotnosti svetlobe) in transpiracija (oddajanje vode), čemur so tudi anatomsko prilagojeni. So namreč ploščati, da zajamejo čim več svetlobe, na spodnji povrhnjici (včasih tudi na zgornji) pa se nahajajo listne reže, skozi katere vdira ogljikov dioksid, izhajata pa kisik in voda. Poleg tega pa listi opravljajo še vlogo izmenjave plinov, shranjevanja, prebave, opore, zaščite in celo hlajenja. Transpiracija je fizikalni proces, ki poteka v listu. Višje rastline sprejemajo iz tal s pomočjo korenin vodo in ione. Transport snovi poteka v listne vršičke in liste s transpiracijskim tokom, ki ga omogoča izhlapevanje vode iz listov, čemur pravimo transpiracija. Po drugi strani nastajajo v procesu fotosinteze snovi, ki so potrebne vsem ostalim delom rastline in se prenašajo v obratni smeri po asimilatnem toku.
Listi nastajajo na rastlini v pravilnem vzorcu – filotaksiji, ki določa, kako so na steblu nameščeni listi, da ne bi zasenčevali eden drugega. Filotaksija je značilnost rastlinske vrste in nam pove, koliko listov je v posameznem kolencu in kje v njem so pritrjeni. Listi se razlikujejo tako po zgradbi kot po funkciji, razlike pa obstajajo tudi pri anatomski sestavi lista. Različne so oblike listov. Nekatera drevesa imajo široke (trta, figovec, platana), druga ozke liste (oljka, granatno jabolko), tretja imajo liste preoblikovane v iglice (macesen, bor, smreka), četrta imajo mesnate liste (homuljica, netresk). Opazimo lahko od okroglih listov hruške, do ovalnih listov jablane, do žagastih kot pri praprotih. Nekateri listi imajo peclje, nekateri so brez njih.
Različna je tudi lega izraščanja. Pri večini dreves rastejo listi iz vej, pri nekaterih tudi iz vejic, pri hrastu tudi iz stebla, pri večini lončnic pa kar neposredno iz podzemnega stebla (čebula, česen, cikorija). Celi listi (in lističi sestavljenih listov) imajo lahko obliko, ki jo označujemo z imeni podobnih geometrijskih likov (okrogel, trikotni, eliptični ...) ali znanih premetov (igličasti, črtalasti, suličasti, podolgasti, jajčasti, narobe jajčasti, lopatičasti, srčasti, narobe srčasti, ščitasti, ledvičasti, kopjasti, puščičasti).
List (latinsko folium) je poleg stebla in korenine eden od treh glavnih rastlinskih organov. Najdemo jih pri brstnicah, steljčnice namreč nimajo oblikovanih organov.
Osnovni funkciji listov sta fotosinteza (izgradnja glukoze in kisika iz ogljikovega dioksida in vode ob prisotnosti svetlobe) in transpiracija (oddajanje vode), čemur so tudi anatomsko prilagojeni. So namreč ploščati, da zajamejo čim več svetlobe, na spodnji povrhnjici (včasih tudi na zgornji) pa se nahajajo listne reže, skozi katere vdira ogljikov dioksid, izhajata pa kisik in voda. Poleg tega pa listi opravljajo še vlogo izmenjave plinov, shranjevanja, prebave, opore, zaščite in celo hlajenja. Transpiracija je fizikalni proces, ki poteka v listu. Višje rastline sprejemajo iz tal s pomočjo korenin vodo in ione. Transport snovi poteka v listne vršičke in liste s transpiracijskim tokom, ki ga omogoča izhlapevanje vode iz listov, čemur pravimo transpiracija. Po drugi strani nastajajo v procesu fotosinteze snovi, ki so potrebne vsem ostalim delom rastline in se prenašajo v obratni smeri po asimilatnem toku.
Listi nastajajo na rastlini v pravilnem vzorcu – filotaksiji, ki določa, kako so na steblu nameščeni listi, da ne bi zasenčevali eden drugega. Filotaksija je značilnost rastlinske vrste in nam pove, koliko listov je v posameznem kolencu in kje v njem so pritrjeni. Listi se razlikujejo tako po zgradbi kot po funkciji, razlike pa obstajajo tudi pri anatomski sestavi lista. Različne so oblike listov. Nekatera drevesa imajo široke (trta, figovec, platana), druga ozke liste (oljka, granatno jabolko), tretja imajo liste preoblikovane v iglice (macesen, bor, smreka), četrta imajo mesnate liste (homuljica, netresk). Opazimo lahko od okroglih listov hruške, do ovalnih listov jablane, do žagastih kot pri praprotih. Nekateri listi imajo peclje, nekateri so brez njih.
Različna je tudi lega izraščanja. Pri večini dreves rastejo listi iz vej, pri nekaterih tudi iz vejic, pri hrastu tudi iz stebla, pri večini lončnic pa kar neposredno iz podzemnega stebla (čebula, česen, cikorija). Celi listi (in lističi sestavljenih listov) imajo lahko obliko, ki jo označujemo z imeni podobnih geometrijskih likov (okrogel, trikotni, eliptični ...) ali znanih premetov (igličasti, črtalasti, suličasti, podolgasti, jajčasti, narobe jajčasti, lopatičasti, srčasti, narobe srčasti, ščitasti, ledvičasti, kopjasti, puščičasti).
Sveti Gregor iz Nise (latinsko Gregorius Nyssenus, grško Gregorios Nysses) je bil cerkveni oče, retorik, filozof in mistik, ki se je rodil med letoma 331 in 340 v Kapadokiji na področju današnje osrednje Turčije. Umrl je leta 394 v Carigradu.
Gregorijeva dela so po njegovem življenju zelo neenakomerno porazdeljena, samostojen in dejaven je postal šele po smrti brata Bazilija, v ta čas se postavlja večina njegovih spisov. Najbolj groba delitev njegovih del je na dogmatične spise, duhovno-teološka dela in eksegetske spise.
Bil je velik poznavalec Svetega pisma, vendar odnos do ubesedenega Logosa ni bil podoben današnjemu, znanstvenemu in psevdoznanstvenemu razlaganju besede, Pismo je razlagal skozi svojo duhovno izkušnjo, srečujeta se mistični polet in vera v inspiracijo.
Ayrton Senna je bil brazilski dirkač, ki se je rodil 1. marca 1960 v Sao Paulu (Brazilija) in se smrtno ponesrečil 1. maja 1994 v Imoli (Italija).
Na dirki Formule 1 je prvič nastopil na Veliki nagradi Brazilije 1984, zadnjič pa na Veliki nagradi San Marina 1994 v Imoli. Skupno je nastopil na 161 dirkah. Zmagal je na 41 dirkah. Na prvem štartnem mestu je stal 65-krat, kar je do sedaj izboljšal le Michael Schumacher. Trikrat je postal svetovni prvak (sezone 1988, 1990, 1991). V karieri je zbral 614 točk.
Maxwell Davenport Taylor je bil ameriški general, jezikoslovec, pedagog in diplomat, ki se je rodil 26. avgusta 1901 v Keytesvillu (Missouri) in umrl 19. aprila 1987 v Washingtonu, D.C.
Taylor velja za enega najbolj znanih generalov druge svetovne vojne, saj se je izkazal kot poveljnik 101. zračnoprevozne divizije. Po vojni je postal superintendant Vojaške akademije ZDA in načelnik štaba Evropskega poveljstva ZDA. Sodeloval je nato še v korejski vojni, nato pa je postal načelnik Generalštaba Kopenske vojske ZDA in po krajši upokojitvi še načelnik Združenega štaba oboroženih sil ZDA. Pozneje je postal zadnji veleposlanik ZDA v Južnem Vietnamu in zasedal več svetovalnih položajev.
Thor Heyerdahl je bil norveški raziskovalec in pustolovec, ki se je rodil 6. oktobra 1914 v Larviku (Norveška) in umrl 18. aprila 2002 v Colle Micheri (Italija).
Thor je že v zgodnji mladosti pokazal zanimanje za zoologijo in geografijo. Zato se je po opravljeni srednji šoli vpisal na Univerzo v Oslu, kjer je študiral ta dva predmeta. Hkrati je razvil veliko zanimanje za antropologijo polinezijskih ljudstev. Pri raziskavah na tem področju se je povezal z znanim vinskim trgovcem iz Osla, Bjarneja Kroepelina, ki je imel v tistem času največjo zasebno zbirko knjig in zapisov o Polineziji.
Kasneje je s pomočjo svojih profesorjev Kristine Bonnevie in Hjalmarja Brochna uspel organizirati prvo odpravo na izolirano otoško skupino Marquesas v Polineziji, kjer naj bi proučeval tamkajšnjo favno in odkril od kod izvira.
Brabham BT19 je dirkalnik Formule 1, ki ga je zasnoval Ron Tauranac za britansko moštvo Brabham. BT19 je bil uporabljen v sezonah 1966 in 1967, v sezoni 1966 je avstralski dirkač in soustanovitelj Brabhama Jack Brabham z njim osvojil svoj tretji in zadnji naslov prvaka. BT19, ki ga je Brabham imenoval »Old Nail«, je bil prvi dirkalnik, ki je zmagal na prvenstveni dirki Formule 1, z imenom dirkača, ki ga je upravljal.
Dirkalnik je bil prvotno pripravljen leta 1965 za 1,5L motor Coventry Climax, toda nikoli ni dirkal z njim, kajti za sezono 1966 je FIA podvojila dovoljeno delovno prostornino motorja na 3,0L. Avstralska tovarna Repco je proizvedla nov V8 motor, s katerim je Brabham dirkal v sezoni 1966, toda zaradi spora med Brabhamom in Tauranacom o vlogi slednjega v moštvu, ni bilo časa za izdelavo dirkalnika okoli motorja Repco, zato je bila že obstoječa šasija BT19 predelana za nov motor.
Dirkalnik BT19 je bil izdelan le v enem primerku, leta 2008 je njegov lastnik Repco, na ogled pa je v National Sports Museum v Melbournu, Avstralija. Pogosto je tudi predstavljen na motošportnih prireditvah.
Čebele (znanstveno ime Anthophila, latinsko cvetoljubi) so nerangiran takson žuželk, ki ga uvrščamo med kožokrilce, natančneje v naddružino ozkopasih os (Apoidea). Sestavlja ga skoraj 20.000 vrst, katerih glavna njihova značilnost je prilagojenost hranjenju z nektarjem in cvetnim prahom, s čemer hranijo tudi svoje ličinke. V ta namen imajo posebne strukture za prenašanje in shranjevanje peloda, največkrat v obliki posebno oblikovanih dlačic na telesu. V ekosistemu opravljajo pomembno vlogo opraševalcev in so s tega stališča pomembne tudi za človeka.
Med njimi je najbolj znana družina pravih čebel (Apidae), kamor uvrščamo čmrlje (rod Bombus) in medonosne čebele (rod Apis), od katerih je v Sloveniji prisotna domača čebela (Apis mellifera) oz. njena avtohtona podvrsta kranjska čebela (Apis mellifera carnica).
Rigveda (sanskrt ऋग्वेद ṛgveda, zloženka iz ṛc hvalnica, verz in veda znanje) je starodavna indijska sveta zbirka hvalnic v vedskem sanskrtu, posvečenih bogovom (deve). Uvrščajo jo med štiri kanonska sveta besedila (šruti) hinduizma, poznana kot Vede. Rigvedo cenijo hindujci po celem svetu. Njene verze recitirajo med molitvami, verskimi funkcijami ter med drugimi posebnimi priložnostmi, zaradi česar jo štejejo med najstarejša verska besedila, ki so še vedno v uporabi.
Rigveda je eno najstarejših besedil v indoevropski jezikovni skupini. Filološki in jezikoslovni dokazi nakazujejo, da je Rigveda nastala okrog leta 1700-1100 pr. n. št. v Sapta Sindhu (deželi sedmih velikih rek), pokrajini blizu današnjega Pandžaba. Prisotna je izrazita kulturna podobnost z zgodnjo iransko Avesto, ki izvira iz časa protoindoiranskega jezika, pogosto povezanega z zgodnjo androvsko kulturo iz 2000 pr. n. št.
Specífična toplôta (redkeje tudi svójska toplôta ali specífična toplôtna kapacitéta) je v fiziki toplota, potrebna, da en kilogram snovi segrejemo za en kelvin. V splošnem je odvisna od vrste snovi. Mednarodni sistem enot predpisuje za specifično toploto enoto J kg-1 K-1. Pri homogenih telesih je specifična toplota enaka toplotni kapaciteti na enoto mase telesa.
Pojem se je pojavil pri delu škotskega fizika in kemika Josepha Blacka, ki je opravljal različne meritve v zvezi s toploto in uporabil izraz »kapaciteta za toploto«. Za povečanje temperature snovi z visoko specifično toploto je potrebno več toplotne energije kot za snov z manjšo specifično toploto. Za povišanje temperature ingota iz magnezija je na primer potrebno osemkrat več toplotne energije kot za ingot iz svinca enake mase. Izmeriti je moč specifično toploto skoraj katerekoli snovi, kemičnih elementov, spojin, zlitin ali kompozitnih materialov.
Znaka za toplotno kapaciteto in specifično toploto sta C ali c, kar je odvisno od tega kako se količina meri. Izraz »specifičen« pri merjenju fizikalnih lastnosti pomeni, da je meritev veličinska količina (intenzivna količina), kjer mora biti količina snovi podana. Potrebna toplota za dvig temperature vode za en kelvin je približno 4181 jouleov na kilogram, kjer je kilogram podana količina. To meritev bi zapisali kot c = 4181 J /kg K. Na ta način se specifična toplota obnaša kot ekstenzivna količina in je neodvisna od delitve termodinamskega sistema.
Transgene rastline vsebujejo enega ali več genov, ki so bili preneseni iz druge vrste. Čeprav se lahko DNA iz druge vrste integrira v genom rastline tudi po naravni poti se izraz »transgene rastline« nanaša na rastline ustvarjene v laboratoriju z tehnologijo rekombinantne DNA. Cilj je ustvariti rastline s specifičnimi karakteristikami preko umetne vstavitve genov iz druge vrste včasih celo iz drugega kraljestva.
Različice, ki vsebujejo gene dveh različnih rastlinskih vrst so pogosto ustvarjene z klasičnim gojenjem pri katerem namenoma vsilijo hibridizacijo med različnimi rastlinskimi vrstami, ko le te nosijo medspecifičen gen z namenom, da se razvije pridelek odporen proti boleznim. Pri klasičnem rastlinskem gojenjem se uporabljajo številne in-vitro tehnike kot so fuzija s protoplasti, embryo rescue ali mutageneza s katerimi proizvedemo rastline, ki jih ni v naravi ne najdemo.
Takšne tradicionalne tehnike (uporabljene že od leta 1930) niso nikoli bile kontroverzne ali tarča javnih razprav, razen med profesionalnimi biologi in so omogočile pridelovalcem možnosti za razvoj osnovnih prehrambenih pridelkov v prvi vrsti vrste pšenice, ki so odporne proti uničujočim rastlinskim boleznim kot so rja in plesni. Hope (prev. upanje) je vrsta tako pridelane pšenice, ki jo je vzgojil E. S. McFadden z genom divje trave. Hope je rešila ameriške pridelovalce žita pred uničujočo rjo stebla, ki je izbruhnila v Združenih državah Amerike v tridesetih letih prejšnjega stoletja.
Naseljívi planét je planet ali naravni satelit (redkeje tudi asteroid), ki je zmožen razviti in ohranjati življenje.
Ker je obstoj nezemeljskega življenja trenutno negotov, je raziskovanje naseljivih planetov v glavnem ekstrapolacija razmer na Zemlji in značilnosti Sonca in celotnega Osončja, ki govorijo v prid razvitju življenja. Še posebej so pomembni faktorji, ki so ohranili zapletene, mnogocelične organizme in ne le preprosta, enocelična živa bitja, mikroorganizme. Raziskovanje in teorija v tej smeri je del planetologije in razvijajoče astrobiologije.
Hawker Sea Fury je bilo britansko lovsko letalo, izdelano za Kraljevo vojno mornarico v podjetju Hawker med drugo svetovno vojno in tik po njej. Letalo je bilo izdelano po predelanih načrtih lovskega letala Hawker Tempest, in je bilo zadnje propelersko letalo v uporabi Britanske kraljeve mornarice ter hkrati eno najhitrejših tovrstnih letal na svetu, ki je lahko doseglo hitrost do 780 km/h. Sea Fury je bilo zadnje propelersko letalo, ki je sestrelilo reaktivno letalo. Prvi prototip je poletel 1. septembra 1944, iz operativne uporabe pa so letalo umaknili leta 1955. Skupno je bilo izdelanih okoli 860 letal Sea Fury vseh tipov.
Uranove obroče sestavlja skupina zelo šibkih koncentričnih obročev, ki v ekvatorialni ravnini obdajajo planet Uran. Obroče sestavljajo temni delci do velikosti 10 metrov v premeru. Ta sistem obročev je bil drugi odkriti sistem obročev v Osončju (prvi je bil Saturnov sistem obročev). Sedaj je znanih 13 posameznih obročev, ki obdajajo Uran. Najsvetlejši med njimi je obroč z imenom oziroma oznako ε.
Bitka za Taravo (angleško Battle of Tarawa, japonsko タラワの戦い) je bila bitka pacifiškega dela druge svetovne vojne, ki je v glavnem potekala med 20. in 23. novembrom 1943. To je bila druga ofenziva ZDA (prva je bila bitka za Guadalcanal) na Pacifiku, prva ofenziva v osrednjem Pacifiku in prva bitka, v kateri je ameriško izkrcanje doživelo resen japonski odpor; ta bitka je pokazala, da se bodo Japonci branili za vsako ceno in da bodo Američani doživeli veliko izgub v t.i. otoškem skakanju.
Ántioksidánt je molekula, ki lahko upočasni ali prepreči oksidacijo drugih molekul. Oksidacija je kemična reakcija prenosa elektrona iz ene substance na spojino, ki se oksidira (reducent). Pri oksidacijskih reakcijah lahko nastajajo prosti radikali, ki v telesu sprožijo verižne radikalske reakcije, posledice teh pa so lahko poškodbe celic. Antioksidanti prekinejo propagacijsko fazo teh reakcij, saj reagirajo s prostimi radikali in jih tako nevtralizirajo (odstranijo itermediate s prostimi radikali), s tem pa preprečijo oksidacijo drugih molekul. Antioksidanti so dostikarat reducenti, kot so tioli ali polifenoli.
_in_Puget_Sound,_September_1945.jpg)
USS Enterprise (CV-6) (tudi Velika E, CVA-6 in CVS-6) je bila druga letalonosilka razreda yorktown Vojne mornarice ZDA in šesta ladja s tem imenom. Splovljena je bila leta 1936 in je bila ena od le treh ameriških letalonosilk, ki so bile sprejete v uporabo pred drugo svetovno vojno in so preživele vojno (ostali dve sta bili Saratoga in Ranger). Sodelovala je v več večjih akcijah proti Japonski kot katerakoli druga ameriška vojna ladja; tako je sodelovala v bitki za Midway, za Vzhodne Salomonske otoke, za otočje Santa Cruz, različne pomorsko-letalske bitke med guadalcanalsko kampanjo, v Filipinskem morju in v zalivu Leyte kot tudi v Doolittlovem napadu na Tokio. Sodelovala je v vseh večjih ameriških letalonosilniških akcijah druge svetovne vojne; odsotna je bila le pri bitki pri Koralnem morju. V treh različnih bitkah so Japonci oznanili, da so potopili Enterprise, a se je vedno izkazalo, da je preživela bitko.
Enterprise je prejela 20 bojnih zvezd, kar je največje število podeljenih odlikovanj za katerokoli ameriško vojno ladjo med drugo svetovno vojno. Bila je tudi edina vojna ladja, izven inventarja britanske Kraljeve vojne mornarice, ki je prejela najvišje pomorsko odlikovanje (British Admiralty Pennant) v več kot 400 letih od ustanovitve. Nekateri jo označujejo za najbolj slavno ladjo v vsej ameriški pomorski zgodovini, ki jo lahko izpodrine le fregata USS Constitution iz 18. stoletja.
Rod tobak (znanstveno ime Nicotiana) obsega 60 vrst, v uporabi (kajenje, žvečenje in njuhanje) pa sta dve vrsti tobaka: navadni tobak (Nicotiana tabacum) in kmečki tobak (Nicotiana rustica). Vrsti se razlikujeta predvsem v velikosti listov (navadni tobak ima dosti večje liste od kmečkega) in v občutljivosti na podnebje (navadni tobak raste samo v subtropskih podnebjih, kmečki tobak pa raste v zmernem pasu po celotni Zemlji in izvira iz Mehike). Podobne pa so sestavine (alkaloidi iz družine nikotinov), ki nastajajo v koreninah in se nato transportirajo v liste. Zanimivo je tudi to, da koncentracija nikotina narašča, ko se rastlina bliža cvetenju in hitro pade med cvetenjem in razvojem semen. To lastnost je mogoče izkoristiti tako, da na rastlini trgamo cvetove in tako v listih obdržimo višjo koncentracijo nikotina. Poleg zgoraj omenjenih uporab tobaka ga uporabljajo tudi kot nadomestek za pesticide v biološki pridelavi hrane, nikotin je namreč učinkovit insekticid.
Francoski znanstvenik Jean Nicot je prvi iz tobaka izločil snov, ki se po njem imenuje nikotin. To je zelo močan strup, saj že 0,05 g nikotina lahko povzroči smrt pri človeku. Prvotno so smatrali, da zmerne količine kajenja blagodejno vplivajo na človekov organizem, kasneje pa so ugotovili, da je v tobačnem dimu še cela vrsta strupenih primesi, kot so ogljikov monoksid, cianidi, amonijak, piridin, žveplo in še vrsta drugih. Množično kajenje tobaka med prebivalstvom se je začelo širiti po krimski vojni, ko so postale cigarete dodatek vojaškega obroka. Danes se morajo voditi prave kampanje med prebivalstvom za odvajanje od kajenja tobaka zaradi hudih zdravstvenih posledic te navade in življenjskega sloga ljudi.
Skupna površina Združenih držav Amerike je 9.629.047 km2, kar ZDA postavlja na tretje ali četrto mesto na lestvici svetovnih držav po površini. Navedena vrednost velja za 50 zveznih držav, mesto na lestvici pa je odvisno od površine, ki je priznana Ljudski republiki Kitajski (večina virov slednjo postavlja na četrto mesto, saj ne priznavajo Republike Kitajske (bolj znana kot Tajvan), ki je odločilna za rangiranje, za del LRK). Združene države sestavlja 48 geografsko soležnih zveznih držav ter Aljaska, ki jo od osrednjih ZDA loči Kanada, in Havaji, ki so otočje v Pacifiku. Tu so še izvenozemeljski teritoriji z različnimi merami avtonomije: Puerto Rico, Deviški otoki, Ameriška Samoa in Guam.
Največja zvezna država je Aljaska, sledita ji Teksas in Kalifornija, najmanjša pa Rhode Island. Prebivalstvo šteje 303.424.093 ljudi (ocena februarja 2008), kar ZDA v svetu postavlja za Kitajsko in Indijo. Zvezna država z največ prebivalci je Kalifornija, za njo pa sta uvrščeni Teksas in New York; najmanj prebivalcev ima Wyoming. Vsaka zvezna država je razdeljena na okrožja, z izjemo Louisiane, ki ima civilne župnije (angleško parish). Velika urbana področja se nahajajo predvsem na obalah: Los Angeles v Kaliforniji, Chicago v Illinoisu in New York (kot največje mesto somestja BosWash) v državi New York.