Sezona Velikih nagrad 1933

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Sezona Velikih nagrad 1933
Predhodna: 1932 Naslednja: 1934

Sezona Velikih nagrad 1933, dirke niso bile povezane v prvenstvo.

Poročilo[uredi | uredi kodo]

Podobno kot v prejšnji sezoni 1932, ko je osvojil naslov evropskega prvaka, sta imela največ uspehov na dirkah Tazio Nuvolari in Scuderia Ferrari. Nuvolari je dosegel sedem zmag na dirkah za Veliko nagrado, ob tem pa je zmagal še na dirki za 24 ur Le Mansa (sovoznik Raymond Sommer) in Mille Miglia (sovoznik Decimo Compagnoni). Dirka za Veliko nagrado Monaka je bila prva evropska dirka, kjer je bila štartna vrsta določena na podlagi časov na treningih. Temu zgledu je sledila tudi dirka Grand Prix de la Marne, zato se je novost prijela.

Pravila se glede na prejšnjo sezono niso spremenila, edina novost je bilo znižanje minimalne razdalje dirk Grandes Épreuves na 500 km. Pet dirk Grandes Épreuves se je novega pravila držalo, le dirka za Veliko nagrado Monaka je bila dolga le 318 km (še danes je Velika nagrada Monaka izjema pri predpisani dolžini dirk Formule 1). Nekaj dirk je potekalo tudi pod pravili Formula Libre, kar pomeni brez omejitev mase dirkalnika in delovne prostornine motorja, ki je bila omejena le navzdol na 1,1 L. Dirkalnik je moral biti dvosedežnik z minimalno širino 100 cm, toda mehanik sovoznik ni bil dovoljen, ali ožji enosedežnik. Dovoljeno gorivo je bila mešanica do 30% benzona s komercialnim gorivom. Pri postankih sta dirkaču lahko pomagala le dva mehanika.

Dirke[uredi | uredi kodo]

AIACR je dirko za Veliko nagrado Monaka povzdignil med osem mednarodnih dirk za Veliko nagrado z največjo veljavo, Grandes Épreuves. Te dirke so imele določene privilegije glede določanja datuma dirke. CSI je namreč ob določanju koledarja za naslednjo sezono gledal prevsem na razporeditev dirk Grandes Épreuves, v času katere ni smela potekati novena druga mednarodna dirka. Naziv Velika nagrada je bil v prejšnjih letih razvrednoten, saj so ga uporabljale praktično vse dirke, zato je CSI določil pravila za uporabo tega naziva, ki je bil po novem lahko podeljen le najpomembnejši dirki posameznega nacionalnega avtomobilskega združenja v soglasju z AIACR, za sezono 1933 so tak status zadržale Velike nagrade Monaka, Francije, Belgije, Italije in Španije. Poleg teh pa je status Grands Prix dirke dobila več kot deseterica ostalih pomembnejših mednarodnih dirk, na katerih so nastopila vsa boljša moštva in dirkači. Tako veliko število dirk je v nelaterih primerih privedlo do nezaželenih izpuščanja posameznih dirk in tekmovalnost med dirkami. Ob tem je potekalo še enaindvajset regionalnih dirk, nekatere so imele tudi mednarodno udeležbo, ki pa niso bile tako pomembne, na njih pa so pogosto nastopali tudi dirkači z dirkalniki nižjih serij. Evropsko avtomobilistično prvenstvo iz prejšnje sezone 1932 v tej sezoni ni potekalo, sta pa Italija in Švica imeli svoji nacionalni dirkaški prvenstvi.

Ob začetku sezone ja kazalo, da je najboljši dirkalnik Bugatti T51 z 2,3 L motorjem, ki je bil sta že dve leti, saj je dobil prve tri mednarodne dirke sezone. Za dober dirkalnik se je izkazal tudi Alfa Romeo Monza, s katerim je dirkalo moštvo Scuderia Ferrari, ki je delovno prostornino motorja iz prvotnih 2,5 L dvignilo na 2,6 L, najbolje se je obensel z Nuvolarijem za volanom. Ob začetku sezone Maserati 8CM ni bil konkurenčen za najvišja mesta, toda sredi sezone ga je Maserati izboljšal, tudi dvignil prostornino motorja na 3,0 L, in z njim požel več zmag. Zaradi uspeha Maseratija, je Alfa Romeo vse svoje dirkalnike Alfa Romeo P3 predala Ferrariju, in do konca sezone sta se kot zmagovalna dirkalnika izmenjevala oba italijanska konstruktorja. Konstruktorji v drugem delu sezone niso veliko izboljševali dirkalnikov, kajti za novo sezono 1934 so bila napovedana nova pravila. Proti koncu sezone, na dirki za Veliko nagrado Španije, je tovarniško moštvo Automobiles Ettore Bugatti preizkusilo nov dirkalnik Bugatti T59, ki je bil narejen že po novih pravilih, toda debi ni bil prav uspešen.

V tej sezoni se so italijanska moštva in dirkači uveljavili kot glavna sila v motošportu, saj na večini dirk zmagali italijanski dirkači v italijanskih dirkalnikih. Ob njih se je izkazalo nekaj francoskih in britanskih dirkačev v privatnih moštvih, ki so sodelovali bolj zaradi ljubezni do dirkanja, kot kakšnih višjih ciljev. V Franciji je tudi potekalo veliko dirk na več večjih dirkališčih, v Veliki Britaniji pa so bile dirke omejene le na Brooklands, Isle of Man in Irsko.

Velika nagrada Nemčije, ki je bila prvotno načrtovana za 23. julija na Nürburgringu, je bila preložena na 1. oktober in prestavljena na dirkališče AVUS, kjer naj bi potekala kot Avusrennen. Razlog za prestavitev je, da novi nemški dirkalniki julija še niso bili nared, hitrejše dirkačišče AVUS z le dvema ovinkoma pa naj bi jim bolj ustrezalo. Toda 8. avgusta je novoustanovljena DDAC odpovedala dirko zaradi premajhnega števila prijav.

Tovarniška moštva[uredi | uredi kodo]

Bugatti

Bugatti je zadržal Achilla Varzija, ki se mu je pridržil nekdanji privatni dirkač z Bugattiji, Jean-Pierre Wimille, kasneje pa še njegov dober prijatelj René Dreyfus. Albert Divo je bil v začetku sezone športni direktor dirkaškega moštva, kasneje je ta položaj prevzel Meo Costantini. Sezono so začeli z dirkalnikom Bugatti T51 z 2,3 L motorjem, s katerim so nastopili na večini dirk, na nekaterih tudi z Bugattijem T54 z 4,9 L motorjem, ob koncu sezone pa so preizkusili tudi nov dirkalnik Bugatti T59 z 2,8 L motorjem. Premiera T59 je bila načrtovana za domačo dirko za Veliko nagrado Francije, toda priprava dirkalnika se je zavlekla do dirke za Veliko nagrado Španije, kjer pa novi dirkalniki niso navdušili.

Maserati

Bratje Maserati so začeli sezono z lanskim dirkalnikom Maserati 8C z 3,0 L motorjem. Njihov novi dirkalnik Maserati 8CM s preizkušenim 3,0 L motorjem se je izkazal za preveč ozkega, s prešibko šasijo in slabim oprijemom s stezo. Dirkalnik se je izkazal za zelo dobrega šele po temeljiti prenovi, saj je s tršo šasijo lahko šele popolnoma izkoristil močan motor. Po smrti Alfierija Maseratija je tovarno prevzel njegov brat Ernesto. Maseratijeva strategija za sezono je bila, še naprej dirkaki s tovarniškim moštvom Officine Alfieri Maserati z menjavanjem velikega nabora dirkačev. Luigi Fagioli je začel sezono kot prvi dirkač, toda julija je prestopil v Ferrari. Tazio Nuvolari se je sredi sezone pridružil moštvu, kasneje še Baconin Borzacchini in Piero Taruffi med tem, ko je tudi Giuseppe Campari odšel v Ferrari.

Alfa Romeo

Scuderia Ferrari, dirkaški oddelek Alfe Romeo, je podedovala več dirkačev iz lasnke zasedbe Alfe Romeo, ki se je zaradi finančnih razlogov umaknila iz motošporta. Na Ferrarijevo veliko razočaranje pa jim niso prepustili izredno uspešnih dirkalnikom Alfa Romeo P3. Zato se je Enzo Ferrari odločil za izboljšavo dirkalnika Alfa Romeo Monza, ki ga je moštvo imelo v šestih primerkih. Kapaciteto motorja so z 2,3 L dvignili na 2,6L, toda dirkalniki še vedno niso bili dovolj močni, da bi premagovali Bugattije in Maseratije. Zaradi povečevanja prostornine motorja sredi sezone, so dirkači pogosto odstopali zaradi okvare zadnjega vpetja. Prva dirkača, Tazio Nuvolari in Baconin Borzacchini sta konec julija moštvo zapustila zaradi nekonkurenčnega dirkalnika. Nadomestili so ju Luigi Fagioli, Giuseppe Campari in kasneje Louis Chiron. Ko je Alfa Romeo izvedela za odhod zvezdnika Nuvolarija in videla moč novih dirkalnikov Maserati 8CM, je Ferrariju predala dirkalnike Alfa Romeo P3 in nekaj inženirjev. S temi dirkalniki so lahko parirali Maseratiju in dosegli nekaj zmag ob koncu sezone. Na italijanskih dirkah so uporabljali pnevmatike Pirelli, na tujih dirkah pa Engleberts.

Smrtne nesreče[uredi | uredi kodo]

Sezona 1933 je bila ena najbolj črnih, saj se je smrtno ponesrečilo kar dvajset dirkačev, več pa se jih je tudi huje poškodovalo. Rudolf Caracciola je dolgo ležal v bolnišnici po hudi nesreči na treningu pred dirko za Veliko nagrado Monaka, po kateri je okreval kar leto dni. Frédéric Toselli je umrl 5. maja za posledicami nesreče na gorski dirki z dirkalnikom Bugatti T37A teden dni prej, umrl pa je tudi njegov mehanik sovoznik Jacques Peltran. Otto Merz se je smrtno ponesrečil na treningu pred dirko Avusrennen 19. maja, Louis Trintignant in Guy Bouriat pa na dirki za Veliko nagrado Pikardije 20. in 21. maja, ko sta se smrtno ponesrečila tudi Bill Denver in njegov mehanik sovoznik Hugh Hurst na treningu pred dirko Indianapolis 500. Na glavni dirki, 30. maja, pa se je smrtno ponesrečil še Mark Billman.

11. junija se je smrtno ponesrečil Albino Pratesi na dirki za Veliko nagrado Firenc, konec junija pa je umrl tudi Aldo Giovannini, legendarni športni direktor Alfe Romeo zaradi odpovedi ledvic. Pierre de Viscaya, večletni tovarniški dirkač Bugattija, je umrl v prometni nesreči v Parizu 15. junija. Nino Grassi se je le tri dni kasneje smrtno ponesrečil na gorski dirki v okolici Genove, 22. junija pa je umrl Henry Birkin za posledicami opeklin na dirki za Veliko nagrado Tripolija v začetku maja. Na poletni Veliki nagradi Švedske 6. avgusta je Erika Lafrenza, ki je bil mehanik sovoznik ob Börju Dahlinu, vrglo iz dirkalnika, nato pa ga je eden od ostalih dirkačev povozil do smrti. Švicarski dirkač Horst von Waldthausen je 27. avgusta, nekaj ur po nesreči na dirki za Veliko nagrado Marseilla, podlegel poškodbam. Dirka za Veliko nagrado Monze 10. septembra je zahtevala kar tri žrtve, smrtno so se ponesrečili Stanisłas Czaykowski, Giuseppe Campari in Baconin Borzacchini. Maurice Watson se je smrtno ponesrečil na manjši dirki 16. septembra na Brooklandsu. 8. oktobra pa se je smrtno ponesrečil še Guido d'Ippolito na dirki Coppa Principessa di Piemonte, ko je pri polni hitrosti trčil v kočijo.

Dirkači in moštva[uredi | uredi kodo]

Tovarniška moštva[uredi | uredi kodo]

Moštvo Konstruktor Šasija Motor Dirkači
Zastava Italije Scuderia Ferrari Alfa Romeo
Maserati
Alfa Romeo
Monza
8CM
Tipo B »P3«
2,6 L Straight-8
3,0 L Straight-8
2,9 L Straight-8
Zastava Italije Tazio Nuvolari
Zastava Monaka Louis Chiron
Zastava Italije Baconin Borzacchini
Zastava Italije Carlo Felice Trossi
Zastava Italije Eugenio Siena
Zastava Italije Piero Taruffi
Zastava Italije Luigi Fagioli
Zastava Italije Antonio Brivio
Zastava Italije Giuseppe Campari
Zastava Italije Officine Alfieri Maserati Maserati 8C
8CM
3,0 L Straight-8
3,0 L Straight-8
Zastava Italije Luigi Fagioli
Zastava Francije Raymond Sommer
Zastava Italije Tazio Nuvolari
Zastava Italije Goffredo Zehender
Zastava Italije Giuseppe Campari
Zastava Združenega kraljestva Whitney Straight
Zastava Italije Giovanni Minozzi
Zastava Italije Giuseppe Campari
Zastava Italije Piero Taruffi
Zastava Italije Baconin Borzacchini
Zastava Francije Automobiles Ettore Bugatti Bugatti T51
T54
T59
2,3 L Straight-8
4,9 L Straight-8
2,8 L Straight-8
Zastava Italije Achille Varzi
Zastava Francije Jean-Pierre Wimille
Zastava Francije René Dreyfus

Neodvisna moštva[uredi | uredi kodo]

Moštvo Konstruktor Šasija Motor Dirkači
Zastava Monaka Scuderia C/C Alfa Romeo Monza 2,3 L Straight-8 Zastava Monaka Louis Chiron
Zastava Nemčije Rudolf Caracciola
Zastava Francije Scuderia Centro Sud Bugatti T51 1,5 L Straight-8 Zastava Francije Benoît Falchetto
Zastava Poljske Stanislas Czaykowski
Zastava Švice Scuderia Villars Bugatti Monza 2,3 L Straight-8 Zastava Švice Julio Villars
Zastava Švice Karl Waldthausen
Zastava Italije Premoli Bugatti Maserati Bugatti T51 3,0 L Straight-8 Maserati Zastava Italije Luigi Premoli
Zastava Italije Biondetti Speciale Bugatti T51 3,0 L Straight-8 Maserati Zastava Italije Clemente Biondetti
Zastava Italije Pietro Ghersi Racing Team Bugatti
Maserati
Alfa Romeo
T51
26M
Monza
2,3 L Straight-8
1,1 L Straight-6
2,3 L Straight-8
Zastava Italije Pietro Ghersi
Zastava Francije Scuderia Raymond Sommer Maserati
Alfa Romeo
8CM
Monza
3,0 L Straight-8
2,3 L Straight-8
Zastava Francije Raymond Sommer
Zastava Italije Goffredo Zehender
Zastava Čila Scuderia Juan Zanelli Bugatti Monza 2,3 L Straight-8 Zastava Čila Juan Zanelli

Velike nagrade[uredi | uredi kodo]

Grandes Épreuves[uredi | uredi kodo]

Velika nagrada Dirkališče Datum Zmag. dirkač Zmag. moštvo Poročilo
Zastava Monaka Velika nagrada Monaka Monaco 23. april Zastava Italije Achille Varzi Bugatti Poročilo
Zastava Francije Velika nagrada Francije Montlhéry 11. junij Zastava Italije Giuseppe Campari Maserati Poročilo
Zastava Belgije Velika nagrada Belgije Spa-Francorchamps 9. julij Zastava Italije Tazio Nuvolari Maserati Poročilo
Zastava Italije Velika nagrada Italije Monza 10. september Zastava Italije Luigi Fagioli Alfa Romeo Poročilo
Zastava Španije Velika nagrada Španije Lasarte 24. september Zastava Monaka Louis Chiron Alfa Romeo Poročilo

Ostale Velike nagrade[uredi | uredi kodo]

Velika nagrada Dirkališče Datum Zmag. dirkač Zmag. moštvo Poročilo
Zastava Francije Grand Prix de Pau Pau 19. februar Zastava Francije Marcel Lehoux Bugatti Poročilo
Zastava Francije Velika nagrada Tunisa Kartagina 26. marec Zastava Italije Tazio Nuvolari Alfa Romeo Poročilo
Zastava Italije Velika nagrada Alessandrie Pietro Bordino 30. april Zastava Italije Tazio Nuvolari Alfa Romeo Poročilo
Zastava Italije Velika nagrada Tripolija Mellaha 7. maj Zastava Italije Achille Varzi Bugatti Poročilo
Zastava Finske Eläintarhanajot Eläintarharata 7. maj Zastava Finske Karl Ebb Mercedes-Benz Poročilo
Zastava Nemčije Avusrennen AVUS 21. maj Zastava Italije Achille Varzi Bugatti Poročilo
Zastava Francije Velika nagrada Pikardije Péronne 21. maj Zastava Francije Philippe Étancelin Alfa Romeo Poročilo
Zastava Nemčije Eifelrennen Nürburgring 28. maj Zastava Italije Tazio Nuvolari Alfa Romeo Poročilo
Zastava Italije Targa Florio Madonie 28. maj Zastava Italije Antonio Brivio Alfa Romeo Poročilo
Zastava Belgije Velika nagrada Frontieresa Chimay 4. junij Zastava Belgije Willy Longueville Bugatti Poročilo
Zastava Francije Velika nagrada Provanse Nîmes 4. junij Zastava Francije Marcel Jacob Bugatti Poročilo
Zastava Francije Velika nagrada Nîmesa Nîmes 4. junij Zastava Italije Tazio Nuvolari Alfa Romeo Poročilo
Zastava Italije Velika nagrada Firenc Firence 11. junij Zastava Italije Carlo Felice Trossi Alfa Romeo Poročilo
Zastava Poljske Velika nagrada Lvova Lviv 11. junij Zastava Norveške Eugen Björnstad Alfa Romeo Poročilo
Zastava Španije Velika nagrada Penya Rhina Montjuic Park 25. junij Zastava Čila Juan Zanelli Alfa Romeo Poročilo
Zastava Združenega kraljestva British Empire Trophy Brooklands 1. julij Zastava Poljske Stanislas Czaykowski Bugatti Poročilo
Zastava Francije Grand Prix de la Marne Reims 2. julij Zastava Francije Philippe Étancelin Alfa Romeo Poročilo
Zastava Združenega kraljestva Mannin Moar Douglas 14. julij Zastava Združenega kraljestva Brian Lewis Alfa Romeo Poročilo
Zastava Francije Velika nagrada Dieppa Dieppe 16. julij Zastava Francije Marcel Lehoux Bugatti Poročilo
Zastava Italije Coppa Ciano Montenero 30. julij Zastava Italije Tazio Nuvolari Alfa Romeo Poročilo
Zastava Švedske Velika nagrada Švedske Wram 6. avgust Zastava Italije Antonio Brivio Alfa Romeo Poročilo
Zastava Francije Velika nagrada Nice Nica 6. avgust Zastava Italije Tazio Nuvolari Alfa Romeo Poročilo
Zastava Francije Velika nagrada La Baule La Baule 13. avgust Zastava Združenega kraljestva William Grover-Williams Bugatti Poročilo
Zastava Italije Coppa Acerbo Pescara 15. avgust Zastava Italije Luigi Fagioli Alfa Romeo Poročilo
Zastava Francije Grand Prix du Comminges Saint-Gaudens 20. avgust Zastava Italije Luigi Fagioli Alfa Romeo Poročilo
Zastava Francije Velika nagrada Marseilla Miramas 27. avgust Zastava Monaka Louis Chiron Alfa Romeo Poročilo
Zastava Francije Velika nagrada Albija Albi 27. avgust Zastava Švice Louis Braillard Bugatti Poročilo
Zastava Italije Velika nagrada Monze Monza 10. september Zastava Francije Marcel Lehoux Bugatti Poročilo
Zastava Češkoslovaške Velika nagrada Masaryka Brno 17. september Zastava Monaka Louis Chiron Alfa Romeo Poročilo
Zastava Združenega kraljestva Donington Park Trophy Donington Park 7. oktober Zastava Združenega kraljestva Earl Howe Bugatti Poročilo
Zastava Združenega kraljestva Mountain Championship Brooklands 21. oktober Zastava Združenega kraljestva Whitney Straight Maserati Poročilo

Statistika[uredi | uredi kodo]

Dirkači[uredi | uredi kodo]

Dirkač Zmage
Zastava Italije Tazio Nuvolari 7
Zastava Monaka Louis Chiron 3
Zastava Italije Luigi Fagioli 3
Zastava Francije Marcel Lehoux 3
Zastava Italije Achille Varzi 3
Zastava Italije Antonio Brivio 2
Zastava Francije Philippe Étancelin 2
Zastava Norveške Eugen Björnstad 1
Zastava Švice Louis Braillard 1
Zastava Italije Giuseppe Campari 1
POL} Stanislas Czaykowski 1
Zastava Finske Karl Ebb 1
Zastava Združenega kraljestva William Grover-Williams 1
Zastava Združenega kraljestva Earl Howe 1
Zastava Francije Marcel Jacob 1
Zastava Združenega kraljestva Brian Lewis 1
Zastava Belgije Willy Longueville 1
Zastava Združenega kraljestva Whitney Straight 1
Zastava Italije Carlo Felice Trossi 1
Zastava Čila Juan Zanelli 1

Moštva[uredi | uredi kodo]

Moštvo Zmage
Zastava Italije Alfa Romeo 19
Zastava Francije Bugatti 13
Zastava Italije Maserati 3
Zastava Nemčije Mercedes-Benz 1

Reference[uredi | uredi kodo]

Sezone Velikih nagrad (Odebeljeno Svetovno konstruktorsko prvenstvo in Evropsko avtomobilistično prvenstvo)
1906  • 1907  • 1908  • 1909  • 1910  • 1911  • 1912  • 1913  • 1914  • 1915  • 1916  • 1919  • 1920  • 1921  • 1922  • 1923  • 1924  • 1925  • 1926
1927
 • 1928  • 1929  • 1930  • 1931  • 1932  • 1933  • 1934  • 1935  • 1936  • 1937  • 1938  • 1939  • 1940-1945  • 1946  • 1947  • 1948  • 1949