Wikipedija:Izbrani članki/Arhiv 2016

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search

Arhivi po letih


Orodja za izbrane članke:

Arhiv[uredi kodo]

Clive Barker

Clive Barker's Undying je prvoosebna strelska videoigra z elementi preživetvene grozljivke razvijalcev DreamWorks Interactive, ki je izšla v založbi Electronic Arts. Igra je izšla 20. februarja 2001 za MS Windows, 11. junija 2002 pa še za Mac OS X v založbi Aspyr Media.

Zgodba se odvija leta 1923 na Irskem. Igralec prevzame vlogo Patricka Gallowaya, veterana prve svetovne vojne irskega rodu, ki se po vojni preživlja z raziskovanjem nadnaravnih pojavov in priskoči na pomoč svojemu bivšemu vojnemu tovarišu zaradi nerazložljivih dogodkov na njegovem posestvu ter zaporednih smrti sorojencev v sumljivih okoliščinah. Igralec mora raziskati zakleti dvorec in okolico posestva ter zatreti prekletstvo družine, ki je povezano z zloglasnim Otokom stoječih kamnov.

K razvoju igre, predvsem pri oblikovanju oseb ter ustvarjanju njihovih značajev, zasnove in poteka zgodbe ter mitološkega ozadja, je pomembno prispeval Clive Barker, angleški pisatelj, filmski režiser in slikar, znan predvsem po delih v žanru fantastike in grozljivk. Igra je prejela številne pohvale kritikov ter nagrade in nominacije, vendar je navkljub temu doživela prodajni neuspeh. Preberite več ...


Clive Barker

Clive Barker's Undying je prvoosebna strelska videoigra z elementi preživetvene grozljivke razvijalcev DreamWorks Interactive, ki je izšla v založbi Electronic Arts. Igra je izšla 20. februarja 2001 za MS Windows, 11. junija 2002 pa še za Mac OS X v založbi Aspyr Media.

Zgodba se odvija leta 1923 na Irskem. Igralec prevzame vlogo Patricka Gallowaya, veterana prve svetovne vojne irskega rodu, ki se po vojni preživlja z raziskovanjem nadnaravnih pojavov in priskoči na pomoč svojemu bivšemu vojnemu tovarišu zaradi nerazložljivih dogodkov na njegovem posestvu ter zaporednih smrti sorojencev v sumljivih okoliščinah. Igralec mora raziskati zakleti dvorec in okolico posestva ter zatreti prekletstvo družine, ki je povezano z zloglasnim Otokom stoječih kamnov.

K razvoju igre, predvsem pri oblikovanju oseb ter ustvarjanju njihovih značajev, zasnove in poteka zgodbe ter mitološkega ozadja, je pomembno prispeval Clive Barker, angleški pisatelj, filmski režiser in slikar, znan predvsem po delih v žanru fantastike in grozljivk. Igra je prejela številne pohvale kritikov ter nagrade in nominacije, vendar je navkljub temu doživela prodajni neuspeh. Preberite več ...


Clive Barker

Clive Barker's Undying je prvoosebna strelska videoigra z elementi preživetvene grozljivke razvijalcev DreamWorks Interactive, ki je izšla v založbi Electronic Arts. Igra je izšla 20. februarja 2001 za MS Windows, 11. junija 2002 pa še za Mac OS X v založbi Aspyr Media.

Zgodba se odvija leta 1923 na Irskem. Igralec prevzame vlogo Patricka Gallowaya, veterana prve svetovne vojne irskega rodu, ki se po vojni preživlja z raziskovanjem nadnaravnih pojavov in priskoči na pomoč svojemu bivšemu vojnemu tovarišu zaradi nerazložljivih dogodkov na njegovem posestvu ter zaporednih smrti sorojencev v sumljivih okoliščinah. Igralec mora raziskati zakleti dvorec in okolico posestva ter zatreti prekletstvo družine, ki je povezano z zloglasnim Otokom stoječih kamnov.

K razvoju igre, predvsem pri oblikovanju oseb ter ustvarjanju njihovih značajev, zasnove in poteka zgodbe ter mitološkega ozadja, je pomembno prispeval Clive Barker, angleški pisatelj, filmski režiser in slikar, znan predvsem po delih v žanru fantastike in grozljivk. Igra je prejela številne pohvale kritikov ter nagrade in nominacije, vendar je navkljub temu doživela prodajni neuspeh. Preberite več ...


Zelena mušnica

Zastrupitev z gobami se nanaša na škodljive učinke zaradi zaužitja strupenih gob. Znanih je približno 100 različnih vrst strupenih gob, ki povzročajo raznoliko klinično sliko zastrupitev, kar je odvisno predvsem od tega, na kateri organski sistem delujejo toksini (npr. na prebavila ali živčevje). Najbolj nevarne so zelena mušnica in nekatere ostale sorodne vrste mušnic, kot sta pomladanska in koničasta mušnica, pri katerih se prebavne motnje pojavijo šele po nekaj urah, po par dneh pa se pojavita odpoved jeter in ledvic, kar je lahko usodno; zelena mušnica je vzrok za več kot 90 % smrtnih zastrupitev. Večina strupenih gob sicer povzroča neznačilne prebavne motnje, bistvo oskrbe pri večini zastrupitev pa je temeljito izpiranje želodca in dajanje aktivnega oglja, ki toksine veže nase, ter podporno oz. simptomatsko zdravljenje, predvsem nadomeščanje tekočin in elektrolitov, izgubljenih v veliki meri zaradi bruhanja in driske.

Daleč najpogostejši vzrok za zastrupitev je zamenjava užitne gobe s strupeno, saj so si mnoge gobe med sabo zelo podobne, popolnoma zanesljivih kriterijev za ločevanje med njimi pa ni; redkejši razlog je zloraba gob s halucinogenim učinkom, kot je rdeča mušnica. Osnovno in najpomembnejšo pravilo je tako, da nabiramo in uživamo samo tiste gobe, za katere vemo, da so užitne in jih lahko zanesljivo prepoznamo; če o svoji presoji nismo prepričani, gobe ne naberemo in ne uživamo. Nabranih gob, ki ne smejo biti črvive ali razpadle, ne uživamo surovih, temveč jih čim prej skuhamo. Ob gobjih jedeh ne uživamo alkohola in ne uživamo večjih količin gob zaradi težje prebavljivosti. Uživanje gob je odsvetovano tudi majhnim otrokom, starejšim ljudem in ljudem z nekaterimi kroničnimi obolenji, kot so razjede na želodcu. Preberite več ...


Zelena mušnica

Zastrupitev z gobami se nanaša na škodljive učinke zaradi zaužitja strupenih gob. Znanih je približno 100 različnih vrst strupenih gob, ki povzročajo raznoliko klinično sliko zastrupitev, kar je odvisno predvsem od tega, na kateri organski sistem delujejo toksini (npr. na prebavila ali živčevje). Najbolj nevarne so zelena mušnica in nekatere ostale sorodne vrste mušnic, kot sta pomladanska in koničasta mušnica, pri katerih se prebavne motnje pojavijo šele po nekaj urah, po par dneh pa se pojavita odpoved jeter in ledvic, kar je lahko usodno; zelena mušnica je vzrok za več kot 90 % smrtnih zastrupitev. Večina strupenih gob sicer povzroča neznačilne prebavne motnje, bistvo oskrbe pri večini zastrupitev pa je temeljito izpiranje želodca in dajanje aktivnega oglja, ki toksine veže nase, ter podporno oz. simptomatsko zdravljenje, predvsem nadomeščanje tekočin in elektrolitov, izgubljenih v veliki meri zaradi bruhanja in driske.

Daleč najpogostejši vzrok za zastrupitev je zamenjava užitne gobe s strupeno, saj so si mnoge gobe med sabo zelo podobne, popolnoma zanesljivih kriterijev za ločevanje med njimi pa ni; redkejši razlog je zloraba gob s halucinogenim učinkom, kot je rdeča mušnica. Osnovno in najpomembnejšo pravilo je tako, da nabiramo in uživamo samo tiste gobe, za katere vemo, da so užitne in jih lahko zanesljivo prepoznamo; če o svoji presoji nismo prepričani, gobe ne naberemo in ne uživamo. Nabranih gob, ki ne smejo biti črvive ali razpadle, ne uživamo surovih, temveč jih čim prej skuhamo. Ob gobjih jedeh ne uživamo alkohola in ne uživamo večjih količin gob zaradi težje prebavljivosti. Uživanje gob je odsvetovano tudi majhnim otrokom, starejšim ljudem in ljudem z nekaterimi kroničnimi obolenji, kot so razjede na želodcu. Preberite več ...


Zelena mušnica

Zastrupitev z gobami se nanaša na škodljive učinke zaradi zaužitja strupenih gob. Znanih je približno 100 različnih vrst strupenih gob, ki povzročajo raznoliko klinično sliko zastrupitev, kar je odvisno predvsem od tega, na kateri organski sistem delujejo toksini (npr. na prebavila ali živčevje). Najbolj nevarne so zelena mušnica in nekatere ostale sorodne vrste mušnic, kot sta pomladanska in koničasta mušnica, pri katerih se prebavne motnje pojavijo šele po nekaj urah, po par dneh pa se pojavita odpoved jeter in ledvic, kar je lahko usodno; zelena mušnica je vzrok za več kot 90 % smrtnih zastrupitev. Večina strupenih gob sicer povzroča neznačilne prebavne motnje, bistvo oskrbe pri večini zastrupitev pa je temeljito izpiranje želodca in dajanje aktivnega oglja, ki toksine veže nase, ter podporno oz. simptomatsko zdravljenje, predvsem nadomeščanje tekočin in elektrolitov, izgubljenih v veliki meri zaradi bruhanja in driske.

Daleč najpogostejši vzrok za zastrupitev je zamenjava užitne gobe s strupeno, saj so si mnoge gobe med sabo zelo podobne, popolnoma zanesljivih kriterijev za ločevanje med njimi pa ni; redkejši razlog je zloraba gob s halucinogenim učinkom, kot je rdeča mušnica. Osnovno in najpomembnejšo pravilo je tako, da nabiramo in uživamo samo tiste gobe, za katere vemo, da so užitne in jih lahko zanesljivo prepoznamo; če o svoji presoji nismo prepričani, gobe ne naberemo in ne uživamo. Nabranih gob, ki ne smejo biti črvive ali razpadle, ne uživamo surovih, temveč jih čim prej skuhamo. Ob gobjih jedeh ne uživamo alkohola in ne uživamo večjih količin gob zaradi težje prebavljivosti. Uživanje gob je odsvetovano tudi majhnim otrokom, starejšim ljudem in ljudem z nekaterimi kroničnimi obolenji, kot so razjede na želodcu. Preberite več ...


Portret Arhimeda (Domenico Fetti, 1620)

Arhimed (pribl. 287 pr. n. št. – 212 pr. n. št.) je bil starogrški matematik, fizik, mehanik, izumitelj, inženir in astronom. Čeprav je o njegovem življenju znanih samo nekaj podrobnosti, velja za največjega matematika antike in enega od največjih vseh časov.

Arhimed je s konceptom neskončno majhne količine in metodo izčrpavanja izpeljal in strogo dokazal vrsto geometrijskih izrekov, vključno s ploščino kroga, površino in prostornino krogle ter ploščino pod parabolo, s čimer je že nakazal sodobni infinitezimalni račun in matematično analizo. Med druge matematične dosežke spadajo točen približek števila π, ki ga je določil z analizo Arhimedove spirale, in eksponentno izražanje zelo velikih števil. Bil je tudi eden prvih, ki je uporabil matematiko za razlago fizikalnih pojavov, postavil temelje hidrostatike in statike, vključno z razlago delovanja vzvoda. Izumil je tudi več naprav, med njimi vijačno črpalko, škripčevje in vojaške stroje za obrambo Sirakuz.

Umrl je med obleganjem Sirakuz. Ubil ga je rimski vojak, čeprav je imel ukaz, da se mu ne sme nič zgoditi. Rimski govornik Cicero piše, da so mu na njegovo zahtevo na grob postavili kroglo in valj, ki sta simbolizirala njegova matematična odkritja. Preberite več ...


Portret Arhimeda (Domenico Fetti, 1620)

Arhimed (pribl. 287 pr. n. št. – 212 pr. n. št.) je bil starogrški matematik, fizik, mehanik, izumitelj, inženir in astronom. Čeprav je o njegovem življenju znanih samo nekaj podrobnosti, velja za največjega matematika antike in enega od največjih vseh časov.

Arhimed je s konceptom neskončno majhne količine in metodo izčrpavanja izpeljal in strogo dokazal vrsto geometrijskih izrekov, vključno s ploščino kroga, površino in prostornino krogle ter ploščino pod parabolo, s čimer je že nakazal sodobni infinitezimalni račun in matematično analizo. Med druge matematične dosežke spadajo točen približek števila π, ki ga je določil z analizo Arhimedove spirale, in eksponentno izražanje zelo velikih števil. Bil je tudi eden prvih, ki je uporabil matematiko za razlago fizikalnih pojavov, postavil temelje hidrostatike in statike, vključno z razlago delovanja vzvoda. Izumil je tudi več naprav, med njimi vijačno črpalko, škripčevje in vojaške stroje za obrambo Sirakuz.

Umrl je med obleganjem Sirakuz. Ubil ga je rimski vojak, čeprav je imel ukaz, da se mu ne sme nič zgoditi. Rimski govornik Cicero piše, da so mu na njegovo zahtevo na grob postavili kroglo in valj, ki sta simbolizirala njegova matematična odkritja. Preberite več ...


Portret Arhimeda (Domenico Fetti, 1620)

Arhimed (pribl. 287 pr. n. št. – 212 pr. n. št.) je bil starogrški matematik, fizik, mehanik, izumitelj, inženir in astronom. Čeprav je o njegovem življenju znanih samo nekaj podrobnosti, velja za največjega matematika antike in enega od največjih vseh časov.

Arhimed je s konceptom neskončno majhne količine in metodo izčrpavanja izpeljal in strogo dokazal vrsto geometrijskih izrekov, vključno s ploščino kroga, površino in prostornino krogle ter ploščino pod parabolo, s čimer je že nakazal sodobni infinitezimalni račun in matematično analizo. Med druge matematične dosežke spadajo točen približek števila π, ki ga je določil z analizo Arhimedove spirale, in eksponentno izražanje zelo velikih števil. Bil je tudi eden prvih, ki je uporabil matematiko za razlago fizikalnih pojavov, postavil temelje hidrostatike in statike, vključno z razlago delovanja vzvoda. Izumil je tudi več naprav, med njimi vijačno črpalko, škripčevje in vojaške stroje za obrambo Sirakuz.

Umrl je med obleganjem Sirakuz. Ubil ga je rimski vojak, čeprav je imel ukaz, da se mu ne sme nič zgoditi. Rimski govornik Cicero piše, da so mu na njegovo zahtevo na grob postavili kroglo in valj, ki sta simbolizirala njegova matematična odkritja. Preberite več ...


Ibn Batuta

Abu 'abd Alah Mohamed Ibn 'abd Alah Al-lavati At-tanji Ibn Batuta (arabsko أبو عبد الله محمد بن عبد الله اللواتي الطنجي بن بطوطة‎: ʾAbū ʿAbd al-Lāh Muḥammad ibn ʿAbd al-Lāh l-Lawātī ṭ-Ṭanǧī ibn Baṭūṭah) ali krajše Ibn Batuta (ابن بطوطة) je bil srednjeveški berberski popotnik in učenjak (1304–1377), ki velja za enega od največjih popotnikov vseh časov.

Večino življenja je preživel na dolgih potovanjih. V trideset letih je prepotoval najmanj 120.000 km in obiskal večino znanega islamskega sveta in številne nemuslimanske dežele. Doživetja je po vrnitvi v Maroko opisal v knjigi Rihla (Potovanje), ki jo je po njegovem nareku napisal in stiliziral pisatelj Ibn Džuzaju. Pisatelja je spoznal na potovanju po Iberskem polotoku. V knjigi so opisana potovanja po Severni in Zahodni Afriki, Afriškem rogu, Vzhodni Evropi, Bližnjem vzhodu, Južni, Srednji in Jugovzhodni Aziji ter Kitajskem. Vse, kar je znanega o Ibn Batutovem življenju, izvira iz avtobiografskih podatkov, ki jih je vključil v poročila s svojih potovanj, pri čemer so včasih njegove pripovedi, na primer tista, da je med obiskom v Konstantinoplu v baziliki videl 12.000 škofov, malo verjetne. Nekatere je verjetno dodal kdo drug, morda sam zapisovalec njegovih pripovedi. Preberite več ...


Ibn Batuta

Abu 'abd Alah Mohamed Ibn 'abd Alah Al-lavati At-tanji Ibn Batuta (arabsko أبو عبد الله محمد بن عبد الله اللواتي الطنجي بن بطوطة‎: ʾAbū ʿAbd al-Lāh Muḥammad ibn ʿAbd al-Lāh l-Lawātī ṭ-Ṭanǧī ibn Baṭūṭah) ali krajše Ibn Batuta (ابن بطوطة) je bil srednjeveški berberski popotnik in učenjak (1304–1377), ki velja za enega od največjih popotnikov vseh časov.

Večino življenja je preživel na dolgih potovanjih. V trideset letih je prepotoval najmanj 120.000 km in obiskal večino znanega islamskega sveta in številne nemuslimanske dežele. Doživetja je po vrnitvi v Maroko opisal v knjigi Rihla (Potovanje), ki jo je po njegovem nareku napisal in stiliziral pisatelj Ibn Džuzaju. Pisatelja je spoznal na potovanju po Iberskem polotoku. V knjigi so opisana potovanja po Severni in Zahodni Afriki, Afriškem rogu, Vzhodni Evropi, Bližnjem vzhodu, Južni, Srednji in Jugovzhodni Aziji ter Kitajskem. Vse, kar je znanega o Ibn Batutovem življenju, izvira iz avtobiografskih podatkov, ki jih je vključil v poročila s svojih potovanj, pri čemer so včasih njegove pripovedi, na primer tista, da je med obiskom v Konstantinoplu v baziliki videl 12.000 škofov, malo verjetne. Nekatere je verjetno dodal kdo drug, morda sam zapisovalec njegovih pripovedi. Preberite več ...


Ibn Batuta

Abu 'abd Alah Mohamed Ibn 'abd Alah Al-lavati At-tanji Ibn Batuta (arabsko أبو عبد الله محمد بن عبد الله اللواتي الطنجي بن بطوطة‎: ʾAbū ʿAbd al-Lāh Muḥammad ibn ʿAbd al-Lāh l-Lawātī ṭ-Ṭanǧī ibn Baṭūṭah) ali krajše Ibn Batuta (ابن بطوطة) je bil srednjeveški berberski popotnik in učenjak (1304–1377), ki velja za enega od največjih popotnikov vseh časov.

Večino življenja je preživel na dolgih potovanjih. V trideset letih je prepotoval najmanj 120.000 km in obiskal večino znanega islamskega sveta in številne nemuslimanske dežele. Doživetja je po vrnitvi v Maroko opisal v knjigi Rihla (Potovanje), ki jo je po njegovem nareku napisal in stiliziral pisatelj Ibn Džuzaju. Pisatelja je spoznal na potovanju po Iberskem polotoku. V knjigi so opisana potovanja po Severni in Zahodni Afriki, Afriškem rogu, Vzhodni Evropi, Bližnjem vzhodu, Južni, Srednji in Jugovzhodni Aziji ter Kitajskem. Vse, kar je znanega o Ibn Batutovem življenju, izvira iz avtobiografskih podatkov, ki jih je vključil v poročila s svojih potovanj, pri čemer so včasih njegove pripovedi, na primer tista, da je med obiskom v Konstantinoplu v baziliki videl 12.000 škofov, malo verjetne. Nekatere je verjetno dodal kdo drug, morda sam zapisovalec njegovih pripovedi. Preberite več ...


Ibn Batuta

Abu 'abd Alah Mohamed Ibn 'abd Alah Al-lavati At-tanji Ibn Batuta (arabsko أبو عبد الله محمد بن عبد الله اللواتي الطنجي بن بطوطة‎: ʾAbū ʿAbd al-Lāh Muḥammad ibn ʿAbd al-Lāh l-Lawātī ṭ-Ṭanǧī ibn Baṭūṭah) ali krajše Ibn Batuta (ابن بطوطة) je bil srednjeveški berberski popotnik in učenjak (1304–1377), ki velja za enega od največjih popotnikov vseh časov.

Večino življenja je preživel na dolgih potovanjih. V trideset letih je prepotoval najmanj 120.000 km in obiskal večino znanega islamskega sveta in številne nemuslimanske dežele. Doživetja je po vrnitvi v Maroko opisal v knjigi Rihla (Potovanje), ki jo je po njegovem nareku napisal in stiliziral pisatelj Ibn Džuzaju. Pisatelja je spoznal na potovanju po Iberskem polotoku. V knjigi so opisana potovanja po Severni in Zahodni Afriki, Afriškem rogu, Vzhodni Evropi, Bližnjem vzhodu, Južni, Srednji in Jugovzhodni Aziji ter Kitajskem. Vse, kar je znanega o Ibn Batutovem življenju, izvira iz avtobiografskih podatkov, ki jih je vključil v poročila s svojih potovanj, pri čemer so včasih njegove pripovedi, na primer tista, da je med obiskom v Konstantinoplu v baziliki videl 12.000 škofov, malo verjetne. Nekatere je verjetno dodal kdo drug, morda sam zapisovalec njegovih pripovedi. Preberite več ...


Peter Falk v vlogi detektiva Columba

Peter Michael Falk (1927–2011) je bil ameriški gledališki, filmski in televizijski igralec. Ustvaril je številne televizijske vloge, pojavil se je tudi v mnogih filmih, na primer Kraljeva nevesta, Velika dirka in Next. Najbolje je poznan po svoji vlogi poročnika Columba v televizijski seriji Columbo. Slednja je poleg serij McCloud in McMillan & Wife postala del antologije serij z naslovom »NBC-jev detektivski film« (»The NBC Mystery Movie«).

Dvakrat je bil nominiran za oskarja (prvič leta 1960 za film Murder, Inc., drugič pa leta 1961 za film Pocketful of Miracles), petkrat je prejel emmyja (štirikrat za serijo Columbo), enkrat pa je bil nagrajen z zlatim globusom. Režiser William Friedkin je ob opisovanju njegove vloge v filmu The Brink's Job (1978) dejal: »Peter ima velik razpon, saj lahko igra tako v drami kot v komediji. Lahko vam stre srce ali pa vas nasmeji.« Leta 1996 ga je časopis TV Guide uvrstil na enaindvajseto mesto na svojem seznamu »50 največjih televizijskih zvezd vseh časov«. Posthumno je dobil zvezdo na hollywoodski aleji slavnih, ki je za časa življenja ni želel. Preberite več ...


Peter Falk v vlogi detektiva Columba

Peter Michael Falk (1927–2011) je bil ameriški gledališki, filmski in televizijski igralec. Ustvaril je številne televizijske vloge, pojavil se je tudi v mnogih filmih, na primer Kraljeva nevesta, Velika dirka in Next. Najbolje je poznan po svoji vlogi poročnika Columba v televizijski seriji Columbo. Slednja je poleg serij McCloud in McMillan & Wife postala del antologije serij z naslovom »NBC-jev detektivski film« (»The NBC Mystery Movie«).

Dvakrat je bil nominiran za oskarja (prvič leta 1960 za film Murder, Inc., drugič pa leta 1961 za film Pocketful of Miracles), petkrat je prejel emmyja (štirikrat za serijo Columbo), enkrat pa je bil nagrajen z zlatim globusom. Režiser William Friedkin je ob opisovanju njegove vloge v filmu The Brink's Job (1978) dejal: »Peter ima velik razpon, saj lahko igra tako v drami kot v komediji. Lahko vam stre srce ali pa vas nasmeji.« Leta 1996 ga je časopis TV Guide uvrstil na enaindvajseto mesto na svojem seznamu »50 največjih televizijskih zvezd vseh časov«. Posthumno je dobil zvezdo na hollywoodski aleji slavnih, ki je za časa življenja ni želel. Preberite več ...


Znak L.A. Lakers

Los Angeles Lakers, okrajšano LA Lakers, je košarkarski klub s sedežem v Los Angelesu, Kalifornija. Domače tekme igrajo v Staples Centru, ki si ga delijo z mestnimi rivali Los Angeles Clippersi, WNBA ekipo Los Angeles Sparks ter NHL ekipo Los Angeles Kings. Lakersi so ena najuspešnejših ekip v zgodovini lige NBA in so osvojili 16 naslovov prvaka, zadnjega v sezoni 2009/10. Ponašajo se tudi z 32 naslovi prvaka konference, 22-krat pa so osvojili divizijo. Košarkarski strokovnjak John Hollinger iz ESPN-ja ocenjuje Lakerse kot največjo NBA franšizo vseh časov.

Začetki franšize segajo v leto 1947 z nakupom razpuščene ekipe Detroit Gems, ki je bila del NBL (National Basketball League). Nova ekipa se je formirala v Minneapolisu, v Minnesoti. Ekipo so poimenovali Minneapolis Lakers, v čast vzdevku Minnesote, »dežele 10.000 jezer«. Lakersi so leta 1948 osvojili naslov prvakov lige NBL, nato pa so se pridružili ligi BAA (Basketball Association of America) ter osvojili naslednjih pet BAA in NBA naslovov od šestih. Ekipo je vodil center George Mikan, ki je znan kot prvi zvezdnik lige NBA. Po finančnih težavah in Mikanovi upokojitvi konec 1950. let, se je franšiza pred sezono 1960/61 preselila v Los Angeles.

Lakersi še vedno držijo rekord za najdaljši niz zmag v ligi NBA – 33 zaporednih tekem, ki so ga postavili v sezoni 1971/72. Zanje je je igralo 16 košarkarjev, ki so bili kasneje sprejeti v Naismithov hram slavnih, še štirje pa so kot trenerji vodili ekipo. Preberite več ...


Znak L.A. Lakers

Los Angeles Lakers, okrajšano LA Lakers, je košarkarski klub s sedežem v Los Angelesu, Kalifornija. Domače tekme igrajo v Staples Centru, ki si ga delijo z mestnimi rivali Los Angeles Clippersi, WNBA ekipo Los Angeles Sparks ter NHL ekipo Los Angeles Kings. Lakersi so ena najuspešnejših ekip v zgodovini lige NBA in so osvojili 16 naslovov prvaka, zadnjega v sezoni 2009/10. Ponašajo se tudi z 32 naslovi prvaka konference, 22-krat pa so osvojili divizijo. Košarkarski strokovnjak John Hollinger iz ESPN-ja ocenjuje Lakerse kot največjo NBA franšizo vseh časov.

Začetki franšize segajo v leto 1947 z nakupom razpuščene ekipe Detroit Gems, ki je bila del NBL (National Basketball League). Nova ekipa se je formirala v Minneapolisu, v Minnesoti. Ekipo so poimenovali Minneapolis Lakers, v čast vzdevku Minnesote, »dežele 10.000 jezer«. Lakersi so leta 1948 osvojili naslov prvakov lige NBL, nato pa so se pridružili ligi BAA (Basketball Association of America) ter osvojili naslednjih pet BAA in NBA naslovov od šestih. Ekipo je vodil center George Mikan, ki je znan kot prvi zvezdnik lige NBA. Po finančnih težavah in Mikanovi upokojitvi konec 1950. let, se je franšiza pred sezono 1960/61 preselila v Los Angeles.

Lakersi še vedno držijo rekord za najdaljši niz zmag v ligi NBA – 33 zaporednih tekem, ki so ga postavili v sezoni 1971/72. Zanje je je igralo 16 košarkarjev, ki so bili kasneje sprejeti v Naismithov hram slavnih, še štirje pa so kot trenerji vodili ekipo. Preberite več ...


Ustvarjalci serije Kriva pota na podelitvi Peabodyjevih nagrad (2009)

Kriva pota (v izvirniku angleško Breaking Bad) je ameriška dramska televizijska serija avtorja in producenta Vincea Gilligana, ki se je v ZDA predvajala na kabelskem kanalu AMC med 20. januarjem 2008 in 29. septembrom 2013. Pripoveduje zgodbo o srednješolskem učitelju kemije Walterju Whiteu (Bryan Cranston), ki je ob številnih vsakdanjih težavah soočen z diagnozo neozdravljivega pljučnega raka, zaradi česar se ob pomoči nekdanjega učenca Jesseja Pinkmana (Aaron Paul) loti izdelave in prodaje kristaliziranega metamfetamina, da bi pred smrtjo zagotovil finančno varnost družini, ob tem pa mora krmariti med nevarnostmi kriminalnega sveta, s katerim nima izkušenj. Dogajanje je postavljeno v mesto Albuquerque, Nova Mehika z okolico, kjer je bila serija tudi posneta.

Serija je bila med občinstvom izredno pozitivno sprejeta, posebej zaradi scenarija, fotografije in igre ter velja za eno najboljših televizijskih serij vseh časov. Prejela je šestnajst primetime emmyjev, dva zlata globusa, dve Peabodyjevi nagradi in številna druga priznanja. Kritiki so jo uvrstili ob bok ostalim znanilcem preporoda ameriške televizije na začetku 21. stoletja. Preberite več ...


Ustvarjalci serije Kriva pota na podelitvi Peabodyjevih nagrad (2009)

Kriva pota (v izvirniku angleško Breaking Bad) je ameriška dramska televizijska serija avtorja in producenta Vincea Gilligana, ki se je v ZDA predvajala na kabelskem kanalu AMC med 20. januarjem 2008 in 29. septembrom 2013. Pripoveduje zgodbo o srednješolskem učitelju kemije Walterju Whiteu (Bryan Cranston), ki je ob številnih vsakdanjih težavah soočen z diagnozo neozdravljivega pljučnega raka, zaradi česar se ob pomoči nekdanjega učenca Jesseja Pinkmana (Aaron Paul) loti izdelave in prodaje kristaliziranega metamfetamina, da bi pred smrtjo zagotovil finančno varnost družini, ob tem pa mora krmariti med nevarnostmi kriminalnega sveta, s katerim nima izkušenj. Dogajanje je postavljeno v mesto Albuquerque, Nova Mehika z okolico, kjer je bila serija tudi posneta.

Serija je bila med občinstvom izredno pozitivno sprejeta, posebej zaradi scenarija, fotografije in igre ter velja za eno najboljših televizijskih serij vseh časov. Prejela je šestnajst primetime emmyjev, dva zlata globusa, dve Peabodyjevi nagradi in številna druga priznanja. Kritiki so jo uvrstili ob bok ostalim znanilcem preporoda ameriške televizije na začetku 21. stoletja. Preberite več ...


Modri bleščavec

Seznam kačjih pastirjev v Sloveniji navaja 72 vrst kačjih pastirjev, za katere so bili zbrani podatki o pojavljanju na ozemlju Slovenije, kar vključuje eno vrsto, ki od 1960. let ni bila opažena v Sloveniji, zato velja za lokalno izumrlo, vendar obstaja realna možnost, da je bila samo spregledana. Seznam temelji na preglednih publikacijah Atlas kačjih pastirjev (Odonata) Slovenije, ki je nastala v sodelovanju med Centrom za kartografijo favne in flore ter Slovenskim odonatološkim društvom leta 1997, in novejšemu atlasu evropskih kačjih pastirjev (Atlas of the European dragonflies and damselflies, 2015).

Kačje pastirje na Slovenskem sta preučevala že pred stoletji Janez Vajkard Valvasor in Giovanni Antonio Scopoli, podatki pa so bili prvič sistematično zbrani šele v 1960. letih po zaslugi zoologa Boštjana Kiaute. Po mednarodnih merilih je zdaj razširjenost skupine razmeroma dobro poznana, Slovenija pa je bila tudi ena prvih evropskih držav, za katero je bil izdelan popoln pregled (atlas) favnističnih podatkov o kačjih pastirjih. Število 72 predstavlja skoraj natanko pol znanih vrst za Evropo (143) in je denimo primerljivo s številom vrst za Nemčijo (81) in Španijo (80), ki sta mnogokrat večji od Slovenije, zato velja slovenska favna kačjih pastirjev za izredno pestro. To pestrost pripisujemo legi ozemlja na stičišču različnih biogeografskih regij, kjer številne vrste dosegajo rob svojega območja razširjenosti. Preberite več ...


Modri bleščavec

Seznam kačjih pastirjev v Sloveniji navaja 72 vrst kačjih pastirjev, za katere so bili zbrani podatki o pojavljanju na ozemlju Slovenije, kar vključuje eno vrsto, ki od 1960. let ni bila opažena v Sloveniji, zato velja za lokalno izumrlo, vendar obstaja realna možnost, da je bila samo spregledana. Seznam temelji na preglednih publikacijah Atlas kačjih pastirjev (Odonata) Slovenije, ki je nastala v sodelovanju med Centrom za kartografijo favne in flore ter Slovenskim odonatološkim društvom leta 1997, in novejšemu atlasu evropskih kačjih pastirjev (Atlas of the European dragonflies and damselflies, 2015).

Kačje pastirje na Slovenskem sta preučevala že pred stoletji Janez Vajkard Valvasor in Giovanni Antonio Scopoli, podatki pa so bili prvič sistematično zbrani šele v 1960. letih po zaslugi zoologa Boštjana Kiaute. Po mednarodnih merilih je zdaj razširjenost skupine razmeroma dobro poznana, Slovenija pa je bila tudi ena prvih evropskih držav, za katero je bil izdelan popoln pregled (atlas) favnističnih podatkov o kačjih pastirjih. Število 72 predstavlja skoraj natanko pol znanih vrst za Evropo (143) in je denimo primerljivo s številom vrst za Nemčijo (81) in Španijo (80), ki sta mnogokrat večji od Slovenije, zato velja slovenska favna kačjih pastirjev za izredno pestro. To pestrost pripisujemo legi ozemlja na stičišču različnih biogeografskih regij, kjer številne vrste dosegajo rob svojega območja razširjenosti. Preberite več ...


Karel Veliki na sliki Albrechta Dürerja

Karel I. ali Karel Veliki je bil kralj Frankov (768–814) in njihov cesar (800–814), ki so ga imenovali tudi oče Evrope (pater Europae), ker je prvi po propadu Rimskega cesarstva združil večino Zahodne Evrope. Njegova vladavina je spodbudila karolinško renesanso, obdobje odločnih kulturnih in intelektualnih dejavnosti v Zahodni cerkvi. Vsi cesarji Svetega rimskega cesarstva, do zadnjega cesarja Franca II., tako v francoskih kot nemških monarhijah, so imeli svoja kraljestva za nasledstvene države Karlovega cesarstva. Pravoslavna cerkev nanj gleda bolj polemično, predvsem zaradi podpore naukom rimskokatoliške cerkve in papeževega priznanja Karla namesto Irene Atenske za zakonitega naslednika Vzhodnega rimskega cesarstva. Spori v Cerkvi so bili prvi znaki razkola med Konstantinoplom in Rimom, ki se je končal z Veliko shizmo leta 1054.

Karel je bil najstarejši sin Pipina Malega, ustanovitelja Karolinške dinastije, in Betrade Laonske. Na frankovski prestol je prišel po očetovi smrti leta 768. Leta 774 je postal kralj Italije in leta 800 cesar z zvenečim naslovom imperator romanorum. Bil je prvi cesar po padcu Rimskega cesarstva pred tremi stoletji, ki ga je priznavala Zahodna Evropa. Med svojo sicer kratko vladavino je združil večino Zahodne Evrope, s čimer je Frankovsko cesarstvo doseglo svoj največji obseg, ter hkrati položil temelje sodobne Francije in Nemčije. Preberite več ...


Karel Veliki na sliki Albrechta Dürerja

Karel I. ali Karel Veliki je bil kralj Frankov (768–814) in njihov cesar (800–814), ki so ga imenovali tudi oče Evrope (pater Europae), ker je prvi po propadu Rimskega cesarstva združil večino Zahodne Evrope. Njegova vladavina je spodbudila karolinško renesanso, obdobje odločnih kulturnih in intelektualnih dejavnosti v Zahodni cerkvi. Vsi cesarji Svetega rimskega cesarstva, do zadnjega cesarja Franca II., tako v francoskih kot nemških monarhijah, so imeli svoja kraljestva za nasledstvene države Karlovega cesarstva. Pravoslavna cerkev nanj gleda bolj polemično, predvsem zaradi podpore naukom rimskokatoliške cerkve in papeževega priznanja Karla namesto Irene Atenske za zakonitega naslednika Vzhodnega rimskega cesarstva. Spori v Cerkvi so bili prvi znaki razkola med Konstantinoplom in Rimom, ki se je končal z Veliko shizmo leta 1054.

Karel je bil najstarejši sin Pipina Malega, ustanovitelja Karolinške dinastije, in Betrade Laonske. Na frankovski prestol je prišel po očetovi smrti leta 768. Leta 774 je postal kralj Italije in leta 800 cesar z zvenečim naslovom imperator romanorum. Bil je prvi cesar po padcu Rimskega cesarstva pred tremi stoletji, ki ga je priznavala Zahodna Evropa. Med svojo sicer kratko vladavino je združil večino Zahodne Evrope, s čimer je Frankovsko cesarstvo doseglo svoj največji obseg, ter hkrati položil temelje sodobne Francije in Nemčije. Preberite več ...


Patrick Modiano

Jean Patrick Modiano je francoski književnik, ki je leta 2014 prejel Nobelovo nagrado za književnost. Na njegovo ustvarjanje je vplivala ob njegovem rojstvu pravkar končana druga svetovna vojna, pa tudi odsotnost staršev med odraščanjem. Prvi roman je objavil pri 22 letih starosti, od takrat jih je napisal približno 30. Tematika njegovih zgodb je pogosto iskanje lastne identitete, običajno so postavljene v povojni Pariz. Opisali so ga kot Marcela Prousta naše dobe.

Za svoja dela je dobil tudi avstrijsko državno nagrado za evropsko literaturo leta 2012, leta 2010 Prix mondial Cino Del Duca, ki jo podeljuje Institut de France za življenjsko delo, leta 1978 Prix Goncourt za roman Ulica Boutiques obscures in leta 1972 Grand Prix du roman de l'Académie française za Les Boulevards de ceinture. Njegova dela so prevedena v številne jezike, med drugim tudi v slovenščino, v veliki meri po zaslugi Nobelove nagrade. Pred tem je bil izven Francije v veliki meri neznan. Preberite več ...


Patrick Modiano

Jean Patrick Modiano je francoski književnik, ki je leta 2014 prejel Nobelovo nagrado za književnost. Na njegovo ustvarjanje je vplivala ob njegovem rojstvu pravkar končana druga svetovna vojna, pa tudi odsotnost staršev med odraščanjem. Prvi roman je objavil pri 22 letih starosti, od takrat jih je napisal približno 30. Tematika njegovih zgodb je pogosto iskanje lastne identitete, običajno so postavljene v povojni Pariz. Opisali so ga kot Marcela Prousta naše dobe.

Za svoja dela je dobil tudi avstrijsko državno nagrado za evropsko literaturo leta 2012, leta 2010 Prix mondial Cino Del Duca, ki jo podeljuje Institut de France za življenjsko delo, leta 1978 Prix Goncourt za roman Ulica Boutiques obscures in leta 1972 Grand Prix du roman de l'Académie française za Les Boulevards de ceinture. Njegova dela so prevedena v številne jezike, med drugim tudi v slovenščino, v veliki meri po zaslugi Nobelove nagrade. Pred tem je bil izven Francije v veliki meri neznan. Preberite več ...


Patrick Modiano

Jean Patrick Modiano je francoski književnik, ki je leta 2014 prejel Nobelovo nagrado za književnost. Na njegovo ustvarjanje je vplivala ob njegovem rojstvu pravkar končana druga svetovna vojna, pa tudi odsotnost staršev med odraščanjem. Prvi roman je objavil pri 22 letih starosti, od takrat jih je napisal približno 30. Tematika njegovih zgodb je pogosto iskanje lastne identitete, običajno so postavljene v povojni Pariz. Opisali so ga kot Marcela Prousta naše dobe.

Za svoja dela je dobil tudi avstrijsko državno nagrado za evropsko literaturo leta 2012, leta 2010 Prix mondial Cino Del Duca, ki jo podeljuje Institut de France za življenjsko delo, leta 1978 Prix Goncourt za roman Ulica Boutiques obscures in leta 1972 Grand Prix du roman de l'Académie française za Les Boulevards de ceinture. Njegova dela so prevedena v številne jezike, med drugim tudi v slovenščino, v veliki meri po zaslugi Nobelove nagrade. Pred tem je bil izven Francije v veliki meri neznan. Preberite več ...


Mikroskopski preparat plazmacitoma, ki kaže nakopičene plazmocitomske celice

Diseminirani plazmacitom (v tujini znan kot multípli mielóm) je maligna novotvorba oz. maligni tumor limfocitov B, ki so skoraj dosegli zrelost plazmatk, odgovornih za tvorbo protiteles. Take celice imenujemo plazmocitomske celice. Pri diseminiranemu plazmacitomu se te celice kopičijo v kostnem mozgu, kjer izpodrivajo normalne krvne celice, pri večini primerov pa te celice v velikih količinah izločajo še nenormalna protitelesa ali njihove lahke verige; nenormalna protitelesa in njihove lahke verige označujemo s skupnim imenom proteini M oz. mielomski proteini.

Bolezen se najpogosteje kaže z bolečino na prizadetih kosteh, povišano ravnjo kalcija v krvi (hiperkalciemijo), slabokrvnostjo (anemijo), odpovedjo ledvic in pogostimi okužbami. Diseminirani plazmacitom je bolezen starejših ljudi, najpogosteje se pojavlja med 60. in 70. letom, nekoliko pogostejši je pri moških. Diagnoza temelji na dokazovanju proteinov M v serumu ali urinu z elektroforezo, izvidu citološkega punktata ali biopsije kostnega mozga ter dokazovanju kostnih sprememb s slikovnimi preiskavami. Zdravljenje simptomatskih bolnikov je sestavljeno iz specifičnega, proti plazmacitomu usmerjenega zdravljenja (tj. kemoterapije) ter podpornega zdravljenja (npr. zdravljenje hiperkalciemije in slabokrvnosti). Preberite več ...


Mikroskopski preparat plazmacitoma, ki kaže nakopičene plazmocitomske celice

Diseminirani plazmacitom (v tujini znan kot multípli mielóm) je maligna novotvorba oz. maligni tumor limfocitov B, ki so skoraj dosegli zrelost plazmatk, odgovornih za tvorbo protiteles. Take celice imenujemo plazmocitomske celice. Pri diseminiranemu plazmacitomu se te celice kopičijo v kostnem mozgu, kjer izpodrivajo normalne krvne celice, pri večini primerov pa te celice v velikih količinah izločajo še nenormalna protitelesa ali njihove lahke verige; nenormalna protitelesa in njihove lahke verige označujemo s skupnim imenom proteini M oz. mielomski proteini.

Bolezen se najpogosteje kaže z bolečino na prizadetih kosteh, povišano ravnjo kalcija v krvi (hiperkalciemijo), slabokrvnostjo (anemijo), odpovedjo ledvic in pogostimi okužbami. Diseminirani plazmacitom je bolezen starejših ljudi, najpogosteje se pojavlja med 60. in 70. letom, nekoliko pogostejši je pri moških. Diagnoza temelji na dokazovanju proteinov M v serumu ali urinu z elektroforezo, izvidu citološkega punktata ali biopsije kostnega mozga ter dokazovanju kostnih sprememb s slikovnimi preiskavami. Zdravljenje simptomatskih bolnikov je sestavljeno iz specifičnega, proti plazmacitomu usmerjenega zdravljenja (tj. kemoterapije) ter podpornega zdravljenja (npr. zdravljenje hiperkalciemije in slabokrvnosti). Preberite več ...


Mikroskopski preparat plazmacitoma, ki kaže nakopičene plazmocitomske celice

Diseminirani plazmacitom (v tujini znan kot multípli mielóm) je maligna novotvorba oz. maligni tumor limfocitov B, ki so skoraj dosegli zrelost plazmatk, odgovornih za tvorbo protiteles. Take celice imenujemo plazmocitomske celice. Pri diseminiranemu plazmacitomu se te celice kopičijo v kostnem mozgu, kjer izpodrivajo normalne krvne celice, pri večini primerov pa te celice v velikih količinah izločajo še nenormalna protitelesa ali njihove lahke verige; nenormalna protitelesa in njihove lahke verige označujemo s skupnim imenom proteini M oz. mielomski proteini.

Bolezen se najpogosteje kaže z bolečino na prizadetih kosteh, povišano ravnjo kalcija v krvi (hiperkalciemijo), slabokrvnostjo (anemijo), odpovedjo ledvic in pogostimi okužbami. Diseminirani plazmacitom je bolezen starejših ljudi, najpogosteje se pojavlja med 60. in 70. letom, nekoliko pogostejši je pri moških. Diagnoza temelji na dokazovanju proteinov M v serumu ali urinu z elektroforezo, izvidu citološkega punktata ali biopsije kostnega mozga ter dokazovanju kostnih sprememb s slikovnimi preiskavami. Zdravljenje simptomatskih bolnikov je sestavljeno iz specifičnega, proti plazmacitomu usmerjenega zdravljenja (tj. kemoterapije) ter podpornega zdravljenja (npr. zdravljenje hiperkalciemije in slabokrvnosti). Preberite več ...


Mikroskopski preparat plazmacitoma, ki kaže nakopičene plazmocitomske celice

Diseminirani plazmacitom (v tujini znan kot multípli mielóm) je maligna novotvorba oz. maligni tumor limfocitov B, ki so skoraj dosegli zrelost plazmatk, odgovornih za tvorbo protiteles. Take celice imenujemo plazmocitomske celice. Pri diseminiranemu plazmacitomu se te celice kopičijo v kostnem mozgu, kjer izpodrivajo normalne krvne celice, pri večini primerov pa te celice v velikih količinah izločajo še nenormalna protitelesa ali njihove lahke verige; nenormalna protitelesa in njihove lahke verige označujemo s skupnim imenom proteini M oz. mielomski proteini.

Bolezen se najpogosteje kaže z bolečino na prizadetih kosteh, povišano ravnjo kalcija v krvi (hiperkalciemijo), slabokrvnostjo (anemijo), odpovedjo ledvic in pogostimi okužbami. Diseminirani plazmacitom je bolezen starejših ljudi, najpogosteje se pojavlja med 60. in 70. letom, nekoliko pogostejši je pri moških. Diagnoza temelji na dokazovanju proteinov M v serumu ali urinu z elektroforezo, izvidu citološkega punktata ali biopsije kostnega mozga ter dokazovanju kostnih sprememb s slikovnimi preiskavami. Zdravljenje simptomatskih bolnikov je sestavljeno iz specifičnega, proti plazmacitomu usmerjenega zdravljenja (tj. kemoterapije) ter podpornega zdravljenja (npr. zdravljenje hiperkalciemije in slabokrvnosti). Preberite več ...


Hano

Hano (Hanno ali latinsko Annone) je bil bel udomačen slon z otoka Cejlona, last papeža Leona X. v 16. stoletju in predmet obravnave v knjigi arheologa Silvia Bedinija The Pope's Elephant; An Elephant's Journey from Deep in India to the Heart of Rome.

Med pripravami na Drugi vatikanski koncil so v vatikanskih Belvederskih vrtovih 1962 našli okostje, za katerega so delavci sprva menili, da gre za dinozavra, po tem, ko se je izkazalo, da gre le za slona, so nanj kmalu pozabili. Šele konec osemdesetih let 20. stoletja se je za zadevo pričel zanimati arheolog Silvio Bedini, ameriški profesor na Smithsonovem inštitutu v New Yorku, ko je raziskoval podzemne vatikanske predore in naletel na slonove kosti. Na podlagi svojih preučevanj je leta 1997 izdal knjigo Papežev slon (The Pope’s Elephant), ki so jo prevedli v številne jezike. V njej pojasnjuje skrivnostno okostje, ki naj bi pripadalo slavnemu Hanu, najbolj priljubljeni živali papeža Leona X. Preberite več ...


Hano

Hano (Hanno ali latinsko Annone) je bil bel udomačen slon z otoka Cejlona, last papeža Leona X. v 16. stoletju in predmet obravnave v knjigi arheologa Silvia Bedinija The Pope's Elephant; An Elephant's Journey from Deep in India to the Heart of Rome.

Med pripravami na Drugi vatikanski koncil so v vatikanskih Belvederskih vrtovih 1962 našli okostje, za katerega so delavci sprva menili, da gre za dinozavra, po tem, ko se je izkazalo, da gre le za slona, so nanj kmalu pozabili. Šele konec osemdesetih let 20. stoletja se je za zadevo pričel zanimati arheolog Silvio Bedini, ameriški profesor na Smithsonovem inštitutu v New Yorku, ko je raziskoval podzemne vatikanske predore in naletel na slonove kosti. Na podlagi svojih preučevanj je leta 1997 izdal knjigo Papežev slon (The Pope’s Elephant), ki so jo prevedli v številne jezike. V njej pojasnjuje skrivnostno okostje, ki naj bi pripadalo slavnemu Hanu, najbolj priljubljeni živali papeža Leona X. Preberite več ...


Joel leta 2009 v Metropolitanski operi

Billy Joel (s polnim imenom William Martin Joel, *1949) je ameriški glasbenik, skladatelj in tekstopisec. Od izdaje svojega prvega singla »Piano Man« leta 1973 je Joel postal šesti najbolje prodajani glasbeni izvajalec in tretji najbolje prodajani solo glasbenik v ZDA. Njegov kompilacijski album Greatest Hits Vol. I & II je eden od najbolje prodajanih albumov v ZDA.

Joel je imel Top 40 skladbe v 70., 80. in 90. letih, skupaj 33 Top 40 hitov v ZDA, vse pa je napisal sam. Prav tako je osvojil 6 grammyjev, nominiran pa je bil za 23 grammyjev. Prodal je več kot 150 milijonov plošč, s katerimi je postal eden od najbolje prodajanih glasbenih izvajalcev vseh časov.

Leta 1992 je bil Joel sprejet v Dvorano slavnih tekstopiscev, leta 1999 v Rock and Roll dvorano slavnih in leta 2006 v Glasbeno dvorano slavnih Long Islanda. Leta 2001 je prejel nagrado Johnnyja Mercerja iz Dvorane slavnih tekstopiscev in leta 2013 še nagrado Kennedyjevega centra, kar je najvišje ameriško kulturno odlikovanje. Z izjemo skladb »All My Life« in »Christmas in Fallujah« iz leta 2007 je Joel po albumu River of Dreams (1993) prenehal s pisanjem pop rock skladb. Preberite več ...


Joel leta 2009 v Metropolitanski operi

Billy Joel (s polnim imenom William Martin Joel, *1949) je ameriški glasbenik, skladatelj in tekstopisec. Od izdaje svojega prvega singla »Piano Man« leta 1973 je Joel postal šesti najbolje prodajani glasbeni izvajalec in tretji najbolje prodajani solo glasbenik v ZDA. Njegov kompilacijski album Greatest Hits Vol. I & II je eden od najbolje prodajanih albumov v ZDA.

Joel je imel Top 40 skladbe v 70., 80. in 90. letih, skupaj 33 Top 40 hitov v ZDA, vse pa je napisal sam. Prav tako je osvojil 6 grammyjev, nominiran pa je bil za 23 grammyjev. Prodal je več kot 150 milijonov plošč, s katerimi je postal eden od najbolje prodajanih glasbenih izvajalcev vseh časov.

Leta 1992 je bil Joel sprejet v Dvorano slavnih tekstopiscev, leta 1999 v Rock and Roll dvorano slavnih in leta 2006 v Glasbeno dvorano slavnih Long Islanda. Leta 2001 je prejel nagrado Johnnyja Mercerja iz Dvorane slavnih tekstopiscev in leta 2013 še nagrado Kennedyjevega centra, kar je najvišje ameriško kulturno odlikovanje. Z izjemo skladb »All My Life« in »Christmas in Fallujah« iz leta 2007 je Joel po albumu River of Dreams (1993) prenehal s pisanjem pop rock skladb. Preberite več ...


Joel leta 2009 v Metropolitanski operi

Billy Joel (s polnim imenom William Martin Joel, *1949) je ameriški glasbenik, skladatelj in tekstopisec. Od izdaje svojega prvega singla »Piano Man« leta 1973 je Joel postal šesti najbolje prodajani glasbeni izvajalec in tretji najbolje prodajani solo glasbenik v ZDA. Njegov kompilacijski album Greatest Hits Vol. I & II je eden od najbolje prodajanih albumov v ZDA.

Joel je imel Top 40 skladbe v 70., 80. in 90. letih, skupaj 33 Top 40 hitov v ZDA, vse pa je napisal sam. Prav tako je osvojil 6 grammyjev, nominiran pa je bil za 23 grammyjev. Prodal je več kot 150 milijonov plošč, s katerimi je postal eden od najbolje prodajanih glasbenih izvajalcev vseh časov.

Leta 1992 je bil Joel sprejet v Dvorano slavnih tekstopiscev, leta 1999 v Rock and Roll dvorano slavnih in leta 2006 v Glasbeno dvorano slavnih Long Islanda. Leta 2001 je prejel nagrado Johnnyja Mercerja iz Dvorane slavnih tekstopiscev in leta 2013 še nagrado Kennedyjevega centra, kar je najvišje ameriško kulturno odlikovanje. Z izjemo skladb »All My Life« in »Christmas in Fallujah« iz leta 2007 je Joel po albumu River of Dreams (1993) prenehal s pisanjem pop rock skladb. Preberite več ...


Joel leta 2009 v Metropolitanski operi

Billy Joel (s polnim imenom William Martin Joel, *1949) je ameriški glasbenik, skladatelj in tekstopisec. Od izdaje svojega prvega singla »Piano Man« leta 1973 je Joel postal šesti najbolje prodajani glasbeni izvajalec in tretji najbolje prodajani solo glasbenik v ZDA. Njegov kompilacijski album Greatest Hits Vol. I & II je eden od najbolje prodajanih albumov v ZDA.

Joel je imel Top 40 skladbe v 70., 80. in 90. letih, skupaj 33 Top 40 hitov v ZDA, vse pa je napisal sam. Prav tako je osvojil 6 grammyjev, nominiran pa je bil za 23 grammyjev. Prodal je več kot 150 milijonov plošč, s katerimi je postal eden od najbolje prodajanih glasbenih izvajalcev vseh časov.

Leta 1992 je bil Joel sprejet v Dvorano slavnih tekstopiscev, leta 1999 v Rock and Roll dvorano slavnih in leta 2006 v Glasbeno dvorano slavnih Long Islanda. Leta 2001 je prejel nagrado Johnnyja Mercerja iz Dvorane slavnih tekstopiscev in leta 2013 še nagrado Kennedyjevega centra, kar je najvišje ameriško kulturno odlikovanje. Z izjemo skladb »All My Life« in »Christmas in Fallujah« iz leta 2007 je Joel po albumu River of Dreams (1993) prenehal s pisanjem pop rock skladb. Preberite več ...


Joel leta 2009 v Metropolitanski operi

Billy Joel (s polnim imenom William Martin Joel, *1949) je ameriški glasbenik, skladatelj in tekstopisec. Od izdaje svojega prvega singla »Piano Man« leta 1973 je Joel postal šesti najbolje prodajani glasbeni izvajalec in tretji najbolje prodajani solo glasbenik v ZDA. Njegov kompilacijski album Greatest Hits Vol. I & II je eden od najbolje prodajanih albumov v ZDA.

Joel je imel Top 40 skladbe v 70., 80. in 90. letih, skupaj 33 Top 40 hitov v ZDA, vse pa je napisal sam. Prav tako je osvojil 6 grammyjev, nominiran pa je bil za 23 grammyjev. Prodal je več kot 150 milijonov plošč, s katerimi je postal eden od najbolje prodajanih glasbenih izvajalcev vseh časov.

Leta 1992 je bil Joel sprejet v Dvorano slavnih tekstopiscev, leta 1999 v Rock and Roll dvorano slavnih in leta 2006 v Glasbeno dvorano slavnih Long Islanda. Leta 2001 je prejel nagrado Johnnyja Mercerja iz Dvorane slavnih tekstopiscev in leta 2013 še nagrado Kennedyjevega centra, kar je najvišje ameriško kulturno odlikovanje. Z izjemo skladb »All My Life« in »Christmas in Fallujah« iz leta 2007 je Joel po albumu River of Dreams (1993) prenehal s pisanjem pop rock skladb. Preberite več ...


Joel leta 2009 v Metropolitanski operi

Billy Joel (s polnim imenom William Martin Joel, *1949) je ameriški glasbenik, skladatelj in tekstopisec. Od izdaje svojega prvega singla »Piano Man« leta 1973 je Joel postal šesti najbolje prodajani glasbeni izvajalec in tretji najbolje prodajani solo glasbenik v ZDA. Njegov kompilacijski album Greatest Hits Vol. I & II je eden od najbolje prodajanih albumov v ZDA.

Joel je imel Top 40 skladbe v 70., 80. in 90. letih, skupaj 33 Top 40 hitov v ZDA, vse pa je napisal sam. Prav tako je osvojil 6 grammyjev, nominiran pa je bil za 23 grammyjev. Prodal je več kot 150 milijonov plošč, s katerimi je postal eden od najbolje prodajanih glasbenih izvajalcev vseh časov.

Leta 1992 je bil Joel sprejet v Dvorano slavnih tekstopiscev, leta 1999 v Rock and Roll dvorano slavnih in leta 2006 v Glasbeno dvorano slavnih Long Islanda. Leta 2001 je prejel nagrado Johnnyja Mercerja iz Dvorane slavnih tekstopiscev in leta 2013 še nagrado Kennedyjevega centra, kar je najvišje ameriško kulturno odlikovanje. Z izjemo skladb »All My Life« in »Christmas in Fallujah« iz leta 2007 je Joel po albumu River of Dreams (1993) prenehal s pisanjem pop rock skladb. Preberite več ...


Naslovnica videoigre

XCOM: Enemy Unknown je potezna taktična videoigra razvijalskega studia Firaxis Games, ki je izšla leta 2012 pri založniku 2K Games za sistem Microsoft Windows in nekatere konzole, kasneje pa še predelave za Mac OS X, Linux in operacijske sisteme za prenosne naprave.

Igra je predelava klasične taktične igre UFO: Enemy Unknown in predstavlja ponoven zagon serije X-COM založnika MicroProse iz 1990. let. Dogajanje je postavljeno v bližnjo prihodnost in postavi igralca v vlogo poveljnika mednarodne paravojaške organizacije XCOM, katere naloga je obramba Zemlje pred invazijo tehnološko naprednih nezemljanov. Na terenu iz ptičje perspektive poveljuje manjši enoti izbranih vojakov (približno ekvivalentne ognjeni ekipi) v seriji taktičnih misij proti nezemljanom ali njihovim podpornikom, med misijami pa upravlja z organizacijo XCOM, kar vključuje skrb za finance, raziskave tehnologije nezemljanov, zasliševanje ujetih sovražnikov, gradnjo baze in spremljanje ter odzivanje na aktivnosti nezemljanov.

Že ob prvih predstavitvah na igričarskih sejmih je bila deležna veliko pozornosti, prav tako ob izidu. Kritiki so jo pohvalili kot prepričljivo nadgradnjo kultne serije iz devetdesetih, ki predstavlja zahteven, a navdušujoč in raznolik taktični izziv. Novembra 2013 je založnik izdal plačljivo razširitev X-COM: Enemy Within, februarja 2016 pa še nadaljevanje, naslovljeno preprosto XCOM 2. XCOM: Enemy Unknown Plus je marca 2016 izdana različica za prenosno konzolo PlayStation Vita, ki vsebuje komplet osnovne igre in razširitve. Preberite več ...


Naslovnica videoigre

XCOM: Enemy Unknown je potezna taktična videoigra razvijalskega studia Firaxis Games, ki je izšla leta 2012 pri založniku 2K Games za sistem Microsoft Windows in nekatere konzole, kasneje pa še predelave za Mac OS X, Linux in operacijske sisteme za prenosne naprave.

Igra je predelava klasične taktične igre UFO: Enemy Unknown in predstavlja ponoven zagon serije X-COM založnika MicroProse iz 1990. let. Dogajanje je postavljeno v bližnjo prihodnost in postavi igralca v vlogo poveljnika mednarodne paravojaške organizacije XCOM, katere naloga je obramba Zemlje pred invazijo tehnološko naprednih nezemljanov. Na terenu iz ptičje perspektive poveljuje manjši enoti izbranih vojakov (približno ekvivalentne ognjeni ekipi) v seriji taktičnih misij proti nezemljanom ali njihovim podpornikom, med misijami pa upravlja z organizacijo XCOM, kar vključuje skrb za finance, raziskave tehnologije nezemljanov, zasliševanje ujetih sovražnikov, gradnjo baze in spremljanje ter odzivanje na aktivnosti nezemljanov.

Že ob prvih predstavitvah na igričarskih sejmih je bila deležna veliko pozornosti, prav tako ob izidu. Kritiki so jo pohvalili kot prepričljivo nadgradnjo kultne serije iz devetdesetih, ki predstavlja zahteven, a navdušujoč in raznolik taktični izziv. Novembra 2013 je založnik izdal plačljivo razširitev X-COM: Enemy Within, februarja 2016 pa še nadaljevanje, naslovljeno preprosto XCOM 2. XCOM: Enemy Unknown Plus je marca 2016 izdana različica za prenosno konzolo PlayStation Vita, ki vsebuje komplet osnovne igre in razširitve. Preberite več ...


Naslovnica videoigre

XCOM: Enemy Unknown je potezna taktična videoigra razvijalskega studia Firaxis Games, ki je izšla leta 2012 pri založniku 2K Games za sistem Microsoft Windows in nekatere konzole, kasneje pa še predelave za Mac OS X, Linux in operacijske sisteme za prenosne naprave.

Igra je predelava klasične taktične igre UFO: Enemy Unknown in predstavlja ponoven zagon serije X-COM založnika MicroProse iz 1990. let. Dogajanje je postavljeno v bližnjo prihodnost in postavi igralca v vlogo poveljnika mednarodne paravojaške organizacije XCOM, katere naloga je obramba Zemlje pred invazijo tehnološko naprednih nezemljanov. Na terenu iz ptičje perspektive poveljuje manjši enoti izbranih vojakov (približno ekvivalentne ognjeni ekipi) v seriji taktičnih misij proti nezemljanom ali njihovim podpornikom, med misijami pa upravlja z organizacijo XCOM, kar vključuje skrb za finance, raziskave tehnologije nezemljanov, zasliševanje ujetih sovražnikov, gradnjo baze in spremljanje ter odzivanje na aktivnosti nezemljanov.

Že ob prvih predstavitvah na igričarskih sejmih je bila deležna veliko pozornosti, prav tako ob izidu. Kritiki so jo pohvalili kot prepričljivo nadgradnjo kultne serije iz devetdesetih, ki predstavlja zahteven, a navdušujoč in raznolik taktični izziv. Novembra 2013 je založnik izdal plačljivo razširitev X-COM: Enemy Within, februarja 2016 pa še nadaljevanje, naslovljeno preprosto XCOM 2. XCOM: Enemy Unknown Plus je marca 2016 izdana različica za prenosno konzolo PlayStation Vita, ki vsebuje komplet osnovne igre in razširitve. Preberite več ...


Naslovnica videoigre

XCOM: Enemy Unknown je potezna taktična videoigra razvijalskega studia Firaxis Games, ki je izšla leta 2012 pri založniku 2K Games za sistem Microsoft Windows in nekatere konzole, kasneje pa še predelave za Mac OS X, Linux in operacijske sisteme za prenosne naprave.

Igra je predelava klasične taktične igre UFO: Enemy Unknown in predstavlja ponoven zagon serije X-COM založnika MicroProse iz 1990. let. Dogajanje je postavljeno v bližnjo prihodnost in postavi igralca v vlogo poveljnika mednarodne paravojaške organizacije XCOM, katere naloga je obramba Zemlje pred invazijo tehnološko naprednih nezemljanov. Na terenu iz ptičje perspektive poveljuje manjši enoti izbranih vojakov (približno ekvivalentne ognjeni ekipi) v seriji taktičnih misij proti nezemljanom ali njihovim podpornikom, med misijami pa upravlja z organizacijo XCOM, kar vključuje skrb za finance, raziskave tehnologije nezemljanov, zasliševanje ujetih sovražnikov, gradnjo baze in spremljanje ter odzivanje na aktivnosti nezemljanov.

Že ob prvih predstavitvah na igričarskih sejmih je bila deležna veliko pozornosti, prav tako ob izidu. Kritiki so jo pohvalili kot prepričljivo nadgradnjo kultne serije iz devetdesetih, ki predstavlja zahteven, a navdušujoč in raznolik taktični izziv. Novembra 2013 je založnik izdal plačljivo razširitev X-COM: Enemy Within, februarja 2016 pa še nadaljevanje, naslovljeno preprosto XCOM 2. XCOM: Enemy Unknown Plus je marca 2016 izdana različica za prenosno konzolo PlayStation Vita, ki vsebuje komplet osnovne igre in razširitve. Preberite več ...


Naslovnica prve izdaje Protokolov

Protokoli sionskih modrecev so protijudovska izmišljotina, ki naj bi opisovala judovski načrt za svetovno prevlado. Prevarantsko besedilo, vpliven razstavni predmet iz orožarne protijudovskih zarotniških teoretikov, je bilo prvič objavljeno za čas Ruskega imperija leta 1903. Po prvi svetovni vojni so Protokole prevajali v druge jezike in širili so se po svetu, četudi jih je že leta 1921 londonski Times razkril kot ponaredek. Po trditvah nekaterih založnikov predstavljajo Protokoli zapisnike s sestanka konec 19. stoletja, na katerem so judovski voditelji razpravljali o cilju svetovne judovske prevlade, ki naj bi ga dosegli z rušenjem morale nevernikov in prevzemom nadzora nad tiskom in svetovnim gospodarstvom.

Širše so postali znani zlasti po izdaji Henryja Forda v ZDA leta 1920 in v nemških izdajah Gottfrieda zur Beeka ter Theodorja Fritscha. Zagovarjal jih je tudi Adolf Hitler in po njegovem prevzemu oblasti so Protokoli postali šolsko čtivo za nemške šole. Kljub temu, da gre dokazano za ponaredek, med drugim s sodbo v bernskem procesu v letih 1933–1935, protijudovski privrženci teorij zarote po vsem svetu, predvsem v islamskih državah in Rusiji, še danes verjamejo v pristnost Protokolov. Preberite več ...


Naslovnica prve izdaje Protokolov

Protokoli sionskih modrecev so protijudovska izmišljotina, ki naj bi opisovala judovski načrt za svetovno prevlado. Prevarantsko besedilo, vpliven razstavni predmet iz orožarne protijudovskih zarotniških teoretikov, je bilo prvič objavljeno za čas Ruskega imperija leta 1903. Po prvi svetovni vojni so Protokole prevajali v druge jezike in širili so se po svetu, četudi jih je že leta 1921 londonski Times razkril kot ponaredek. Po trditvah nekaterih založnikov predstavljajo Protokoli zapisnike s sestanka konec 19. stoletja, na katerem so judovski voditelji razpravljali o cilju svetovne judovske prevlade, ki naj bi ga dosegli z rušenjem morale nevernikov in prevzemom nadzora nad tiskom in svetovnim gospodarstvom.

Širše so postali znani zlasti po izdaji Henryja Forda v ZDA leta 1920 in v nemških izdajah Gottfrieda zur Beeka ter Theodorja Fritscha. Zagovarjal jih je tudi Adolf Hitler in po njegovem prevzemu oblasti so Protokoli postali šolsko čtivo za nemške šole. Kljub temu, da gre dokazano za ponaredek, med drugim s sodbo v bernskem procesu v letih 1933–1935, protijudovski privrženci teorij zarote po vsem svetu, predvsem v islamskih državah in Rusiji, še danes verjamejo v pristnost Protokolov. Preberite več ...


Naslovnica prve izdaje Protokolov

Protokoli sionskih modrecev so protijudovska izmišljotina, ki naj bi opisovala judovski načrt za svetovno prevlado. Prevarantsko besedilo, vpliven razstavni predmet iz orožarne protijudovskih zarotniških teoretikov, je bilo prvič objavljeno za čas Ruskega imperija leta 1903. Po prvi svetovni vojni so Protokole prevajali v druge jezike in širili so se po svetu, četudi jih je že leta 1921 londonski Times razkril kot ponaredek. Po trditvah nekaterih založnikov predstavljajo Protokoli zapisnike s sestanka konec 19. stoletja, na katerem so judovski voditelji razpravljali o cilju svetovne judovske prevlade, ki naj bi ga dosegli z rušenjem morale nevernikov in prevzemom nadzora nad tiskom in svetovnim gospodarstvom.

Širše so postali znani zlasti po izdaji Henryja Forda v ZDA leta 1920 in v nemških izdajah Gottfrieda zur Beeka ter Theodorja Fritscha. Zagovarjal jih je tudi Adolf Hitler in po njegovem prevzemu oblasti so Protokoli postali šolsko čtivo za nemške šole. Kljub temu, da gre dokazano za ponaredek, med drugim s sodbo v bernskem procesu v letih 1933–1935, protijudovski privrženci teorij zarote po vsem svetu, predvsem v islamskih državah in Rusiji, še danes verjamejo v pristnost Protokolov. Preberite več ...


Grb Drugega bolgarskega cesarstva pod vladavino Ivana Šišmana

Drugo bolgarsko cesarstvo (bolgarsko Второ българско царство, Vtorо Bălgarskо carstvo) je bila srednjeveška bolgarska država, ki je obstajala od leta 1185 do 1396 ali 1422. Bilo je naslednik Prvega bolgarskega cesarstva in doseglo vrh svoje moči pod carjema Kalojanom in Ivanom Asenom II., potem pa so ga od poznega 14. stoletja do zgodnjega 15. stoletja osvojili osmanski Turki.

Do leta 1256 je bilo dominantna sila na Balkanu, ki je v več velikih bitkah porazila Bizantinsko cesarstvo. Leta 1205 je car Kalojan v bitki pri Odrinu porazil vojsko Latinskega cesarstva, ki je bilo ustanovljeno leto pred tem po četrti križarski vojni. Kalojanov nečak Ivan Asen II. je porazil tudi Epirski despotat. Med njegovim vladanjem se je Bolgarija raztezala od Jadranskega do Črnega morja in doživela gospodarski razcvet. V poznem 13. stoletju je začelo cesarstvo zaradi stalnih vpadov Mongolov, Bizantincev, Ogrov in Srbov in notranjih sporov ter vstaj propadati. V 14. stoletju si je za nekaj časa opomoglo in se stabiliziralo, vendar je centralna oblast v več regijah izgubila svojo moč. Na predvečer osmanske invazije je bilo cesarstvo razdeljeno na tri dele.

Bolgarski umetniki in arhitekti so kljub močnemu bizantinskemu vplivu razvili svoj prepoznaven slog. V 14. stoletju sta v obdobju, znanem kot druga zlata doba bolgarske kulture, cvetela bolgarska književnost in umetnost. Prestolnica Tǎrnovo, katero so imeli za Novi Konstantinopel, je postala glavno kulturno srediče in središče pravoslavnega sveta. Po zmagi Osmanskega cesarstva se je velik del bolgarskih učenjakov in duhovščine odselil v Srbijo, Vlaško, Moldavijo in ruske kneževine, kamor so prenesli bolgarsko kulturo, knjige in hezihastične ideje. Preberite več ...


Grb Drugega bolgarskega cesarstva pod vladavino Ivana Šišmana

Drugo bolgarsko cesarstvo (bolgarsko Второ българско царство, Vtorо Bălgarskо carstvo) je bila srednjeveška bolgarska država, ki je obstajala od leta 1185 do 1396 ali 1422. Bilo je naslednik Prvega bolgarskega cesarstva in doseglo vrh svoje moči pod carjema Kalojanom in Ivanom Asenom II., potem pa so ga od poznega 14. stoletja do zgodnjega 15. stoletja osvojili osmanski Turki.

Do leta 1256 je bilo dominantna sila na Balkanu, ki je v več velikih bitkah porazila Bizantinsko cesarstvo. Leta 1205 je car Kalojan v bitki pri Odrinu porazil vojsko Latinskega cesarstva, ki je bilo ustanovljeno leto pred tem po četrti križarski vojni. Kalojanov nečak Ivan Asen II. je porazil tudi Epirski despotat. Med njegovim vladanjem se je Bolgarija raztezala od Jadranskega do Črnega morja in doživela gospodarski razcvet. V poznem 13. stoletju je začelo cesarstvo zaradi stalnih vpadov Mongolov, Bizantincev, Ogrov in Srbov in notranjih sporov ter vstaj propadati. V 14. stoletju si je za nekaj časa opomoglo in se stabiliziralo, vendar je centralna oblast v več regijah izgubila svojo moč. Na predvečer osmanske invazije je bilo cesarstvo razdeljeno na tri dele.

Bolgarski umetniki in arhitekti so kljub močnemu bizantinskemu vplivu razvili svoj prepoznaven slog. V 14. stoletju sta v obdobju, znanem kot druga zlata doba bolgarske kulture, cvetela bolgarska književnost in umetnost. Prestolnica Tǎrnovo, katero so imeli za Novi Konstantinopel, je postala glavno kulturno srediče in središče pravoslavnega sveta. Po zmagi Osmanskega cesarstva se je velik del bolgarskih učenjakov in duhovščine odselil v Srbijo, Vlaško, Moldavijo in ruske kneževine, kamor so prenesli bolgarsko kulturo, knjige in hezihastične ideje. Preberite več ...


Grb Drugega bolgarskega cesarstva pod vladavino Ivana Šišmana

Drugo bolgarsko cesarstvo (bolgarsko Второ българско царство, Vtorо Bălgarskо carstvo) je bila srednjeveška bolgarska država, ki je obstajala od leta 1185 do 1396 ali 1422. Bilo je naslednik Prvega bolgarskega cesarstva in doseglo vrh svoje moči pod carjema Kalojanom in Ivanom Asenom II., potem pa so ga od poznega 14. stoletja do zgodnjega 15. stoletja osvojili osmanski Turki.

Do leta 1256 je bilo dominantna sila na Balkanu, ki je v več velikih bitkah porazila Bizantinsko cesarstvo. Leta 1205 je car Kalojan v bitki pri Odrinu porazil vojsko Latinskega cesarstva, ki je bilo ustanovljeno leto pred tem po četrti križarski vojni. Kalojanov nečak Ivan Asen II. je porazil tudi Epirski despotat. Med njegovim vladanjem se je Bolgarija raztezala od Jadranskega do Črnega morja in doživela gospodarski razcvet. V poznem 13. stoletju je začelo cesarstvo zaradi stalnih vpadov Mongolov, Bizantincev, Ogrov in Srbov in notranjih sporov ter vstaj propadati. V 14. stoletju si je za nekaj časa opomoglo in se stabiliziralo, vendar je centralna oblast v več regijah izgubila svojo moč. Na predvečer osmanske invazije je bilo cesarstvo razdeljeno na tri dele.

Bolgarski umetniki in arhitekti so kljub močnemu bizantinskemu vplivu razvili svoj prepoznaven slog. V 14. stoletju sta v obdobju, znanem kot druga zlata doba bolgarske kulture, cvetela bolgarska književnost in umetnost. Prestolnica Tǎrnovo, katero so imeli za Novi Konstantinopel, je postala glavno kulturno srediče in središče pravoslavnega sveta. Po zmagi Osmanskega cesarstva se je velik del bolgarskih učenjakov in duhovščine odselil v Srbijo, Vlaško, Moldavijo in ruske kneževine, kamor so prenesli bolgarsko kulturo, knjige in hezihastične ideje. Preberite več ...


Trgovec s sužnji

Suženjstvo je pravni in ekonomski družbeni sistem, po katerem so ljudje obravnavani kot lastnina oziroma stvar. Četudi se zakoni in sistemi različni, je v smislu lastninske pravice suženj predmet pravnih poslov razpolaganja s premoženjem. Sužnji so bili lahko od odvzema njihove svobode ob nakupu, zasegu ali rojstvu v razpolagi svojega gospodarja, lastnika, odvzeta pa jim je bila pravica do odklanjanja dela, pravica do poplačila za opravljeno delo in pravica do tega, da zapustijo gospodarja. Suženjstvo v smislu pravno upravičenega razpolaganja z drugo osebo ni več dovoljeno. Opis sužnja je tako ostal le za osebo, ki je prisiljena delati pri nekomu brez dovoljenja razhoda z delodajalcem. Takšna razmerja so ostala denimo pri delovni sili, ki je ilegalno priseljena in tako zaščitena pred oblastjo le s prisilnim delom, opisujemo jih tudi z izrazom trgovina z ljudmi.

Suženjstvo obstaja že zelo dolgo in v mnogih kulturah. Zdaj je v vseh priznanih državah prepovedano, zadnja država, ki je kriminalizirala suženjstvo, je bila Mavretanija leta 2007. A mnoge stare tradicije vzrokov suženjstva ostajajo še vedno relevantne: otroški vojaki, suženjstvo zaradi dolgov, gospodinjski sužnji/služkinje, tlačani, posvojitve s prisilnim delom, prisilna oz. odplačna poroka itd. so tradicionalnemu suženjstvu podobne oblike družbenih razmerij, ki so razširjene po vsem svetu še danes. Tako po raznih ocenah na svetu še vedno živi 20–36 milijonov ljudi v novodobnih oblikah suženjstva. Preberite več ...


Trgovec s sužnji

Suženjstvo je pravni in ekonomski družbeni sistem, po katerem so ljudje obravnavani kot lastnina oziroma stvar. Četudi se zakoni in sistemi različni, je v smislu lastninske pravice suženj predmet pravnih poslov razpolaganja s premoženjem. Sužnji so bili lahko od odvzema njihove svobode ob nakupu, zasegu ali rojstvu v razpolagi svojega gospodarja, lastnika, odvzeta pa jim je bila pravica do odklanjanja dela, pravica do poplačila za opravljeno delo in pravica do tega, da zapustijo gospodarja. Suženjstvo v smislu pravno upravičenega razpolaganja z drugo osebo ni več dovoljeno. Opis sužnja je tako ostal le za osebo, ki je prisiljena delati pri nekomu brez dovoljenja razhoda z delodajalcem. Takšna razmerja so ostala denimo pri delovni sili, ki je ilegalno priseljena in tako zaščitena pred oblastjo le s prisilnim delom, opisujemo jih tudi z izrazom trgovina z ljudmi.

Suženjstvo obstaja že zelo dolgo in v mnogih kulturah. Zdaj je v vseh priznanih državah prepovedano, zadnja država, ki je kriminalizirala suženjstvo, je bila Mavretanija leta 2007. A mnoge stare tradicije vzrokov suženjstva ostajajo še vedno relevantne: otroški vojaki, suženjstvo zaradi dolgov, gospodinjski sužnji/služkinje, tlačani, posvojitve s prisilnim delom, prisilna oz. odplačna poroka itd. so tradicionalnemu suženjstvu podobne oblike družbenih razmerij, ki so razširjene po vsem svetu še danes. Tako po raznih ocenah na svetu še vedno živi 20–36 milijonov ljudi v novodobnih oblikah suženjstva. Preberite več ...


Trgovec s sužnji

Suženjstvo je pravni in ekonomski družbeni sistem, po katerem so ljudje obravnavani kot lastnina oziroma stvar. Četudi se zakoni in sistemi različni, je v smislu lastninske pravice suženj predmet pravnih poslov razpolaganja s premoženjem. Sužnji so bili lahko od odvzema njihove svobode ob nakupu, zasegu ali rojstvu v razpolagi svojega gospodarja, lastnika, odvzeta pa jim je bila pravica do odklanjanja dela, pravica do poplačila za opravljeno delo in pravica do tega, da zapustijo gospodarja. Suženjstvo v smislu pravno upravičenega razpolaganja z drugo osebo ni več dovoljeno. Opis sužnja je tako ostal le za osebo, ki je prisiljena delati pri nekomu brez dovoljenja razhoda z delodajalcem. Takšna razmerja so ostala denimo pri delovni sili, ki je ilegalno priseljena in tako zaščitena pred oblastjo le s prisilnim delom, opisujemo jih tudi z izrazom trgovina z ljudmi.

Suženjstvo obstaja že zelo dolgo in v mnogih kulturah. Zdaj je v vseh priznanih državah prepovedano, zadnja država, ki je kriminalizirala suženjstvo, je bila Mavretanija leta 2007. A mnoge stare tradicije vzrokov suženjstva ostajajo še vedno relevantne: otroški vojaki, suženjstvo zaradi dolgov, gospodinjski sužnji/služkinje, tlačani, posvojitve s prisilnim delom, prisilna oz. odplačna poroka itd. so tradicionalnemu suženjstvu podobne oblike družbenih razmerij, ki so razširjene po vsem svetu še danes. Tako po raznih ocenah na svetu še vedno živi 20–36 milijonov ljudi v novodobnih oblikah suženjstva. Preberite več ...


Biološki nadzor škodljivcev

Biološki nadzor škodljivcev je način omejevanja velikosti populacij organizmov, ki jih človek obravnava kot škodljivce, z izkoriščanjem naravnih antagonističnih odnosov med vrstami - plenilstva, rastlinojedstva, zajedavstva ipd. V grobem delimo biološki nadzor na tri strategije nadzora, ki predpostavljajo aktivno vlogo človeka v teh procesih: varstvo, ojačanje naravnih vplivov in »klasični« biološki nadzor.

Metode nimajo cilja popolnega iztrebljenja populacije škodljivcev; naravni procesi, ki jih izkoriščajo, praviloma ne vodijo do popolnega izginotja plenjene oz. parazitirane vrste, saj bi to pomenilo tudi propad naravnega sovražnika. Glavni cilj je tako zgolj zmanjšanje in vzdrževanje številčnosti škodljivca na neki ustrezno nizki, ekonomsko še sprejemljivi ravni.

Biološki nadzor škodljivcev je element integriranega varstva pred škodljivci, katerega namen je zmanjšanje uporabe pesticidov za omejevanje škode, ki jo predvsem v kmetijstvu povzročajo neželeni organizmi. Pesticidi imajo vrsto negativnih vplivov na okolje in lahko med drugim tudi neposredno zmanjšujejo učinek biološkega nadzora škodljivcev, če povzročajo odmiranje naravnih sovražnikov škodljivih vrst. Preberite več ...