Pojdi na vsebino

Dinozavri

Uredi povezave
Iz Wikipedije, proste enciklopedije

Dinozavri
Časovni razpon: Pozni trias–recentno, 233,23 – 0 Mya (razpon vsebuje ptiče)
Znanstvena klasifikacija Uredi to klasifikacijo
Domena: Eukaryota (evkarionti)
Kraljestvo: Animalia (živali)
Deblo: Chordata (strunarji)
Razred: Reptilia (plazilci)
Klad: Eucrocopoda
Klad: Archosauria (arhozavri)
Klad: Avemetatarsalia
Klad: Ornithodira
Klad: Dinosauromorpha
Klad: Dinosauriformes
Klad: Dracohors
Klad: Dinosauria (dinozavri)
Owen, 1842
Glavne skupine
montage of four birds
Ptice so leteči dinozavri in filogenetska taksonomija vključuje več kot 11.000 obstoječih vrst v skupini Dinosauria.

Dinozavri (znanstveno ime Dinosauria) so raznolika skupina plazilcev,[op 1] ki pripadajo kladu Dinosauria. Pojavili so se v obdobju triasa, pred približno 243 do 233,23 milijoni let, čeprav je natančen izvor in čas evolucije dinozavrov še vedno predmet aktivnih raziskav. Po triasno-jurskem izumrtju pred 201,3 milijoni let so postali prevladujoči kopenski vretenčarji, kar se je nadaljevalo skozi obdobji jure in krede. Fosilni zapisi kažejo, da so ptice operjeni dinozavri, ki so se razvili iz zgodnejših teropodov v pozni juri, in predstavljajo edino vejo dinozavrov, ki je preživela, kredno-paleogensko izumrtje pred približno 66 milijoni let. Dinozavre zato lahko delimo na ptičje dinozavre—ptice—in izumrle neptičje dinozavre, ki vključujejo vse izumrle dinozavre razen ptic.

Dinozavri se razlikujejo s taksonomskega, morfološkega in ekološkega vidika. Z več kot 11.000 danes živečimi vrstami, sodijo ptice med najbolj raznolike skupine vretenčarjev. Paleontologi so s pomočjo fosilnih dokazov identificirali več kot 900 različnih rodov in več kot 1.000 različnih vrst neptičjih dinozavrov. Dinozavri so zastopani na vseh celinah, tako z živimi vrstami (pticami) kot s fosilnimi ostanki. Večji del 20. stoletja, še preden so bile ptice prepoznane kot dinozavri, je večina znanstvene skupnosti menila, da so bili dinozavri počasni in hladnokrvni. Vendar pa raziskave po letu 1970 kažejo, da so bili dinozavri aktivne živali s pospešenim metabolizmom številnimi prilagoditvami za družbeno vedenje. Nekateri so bili rastlinojedi, drugi mesojedi. Dokazi kažejo, da so vsi dinozavri legli jajca in da je bila gradnja gnezd skupna značilnost mnogih dinozavrov, tako ptičjih kot neptičjih.

Prve fosile dinozavrov so prepoznali v začetku 19. stoletja, ime »dinozaver« (pomeni »grozni kuščar«) pa je leta 1842 skoval sir Richard Owen, da bi označil te »velike fosilne kuščarje«. Ime je kombinacija grškega izraza deinos (»strašen« ali »grozen«) in sauros (»kuščar« ali »plazilec«). Od takrat so sestavljena okostja fosilnih dinozavrov glavna atrakcija v muzejih po vsem svetu, dinozavri pa so postali trajen del popularne kulture, zahvaljujoč predvsem filmu Jurski park in poljudnoznanstvenim knjigam. Trajno zanimanje javnosti za te živali je prineslo znatna sredstva za raziskave o dinozavrih, mediji pa redno poročajo o novih odkritjih.

Najbolj znamenito pa je postalo odkritje odlično ohranjenega pernatega dinozavra na Kitajskem, ki je okrepilo teorijo o evolucijski povezavi med dinozavri in ptiči[7].

Izraz dinozaver se neuradno uporablja tudi za označevanje kakršnihkoli prazgodovinskih plazilcev, na primer dimetrodona, pterozavrov, pleziozavrov in ihtiozavrov, čeprav ne pripadajo dinozavrom.

Sledi dinozavrov so našli tudi na Krasu in v Istri, v Italiji, Sloveniji in na Hrvaškem.[8] V letu 2002 je ZRC SAZU o njih organiziral mednarodno razstavo »Dinozavri Krasa in Istre«.[9]

Definicija

[uredi | uredi kodo]

V filogenetski nomenklaturi so dinozavri običajno opredeljeni kot skupina, ki jo sestavljajo najbližji skupni prednik (MRCA, most recent common ancestor) Triceratopsa in sodobnih ptic (Neornithes) ter vsi njihovi potomci.[10] Predlagano je bilo tudi, da se Dinosauria opredeli glede na MRCA med megalozavrom in iguanodonom, ker sta bila to dva od treh rodov, ki jih je Richard Owen navedel, ko je prvič opredelil skupino Dinosauria.[11] Obe definiciji zajemata iste znane rodove: Dinosauria = Ornithischia + Saurischia. Ta razdelitev vključuje več glavnih skupin, kot so, kot so ankilozavri (oklepni rastlinojedi štirinožci), stegozavri (ploščati rastlinojedi štirinožci), ceratopsi (dvonožni ali štirinožni rastlinojedi z vratnimi naborki), pahikefalozavri (dvonožni rastlinojedi z debelimi lobanjami), ornitopodi (dvonožni ali štirinožni rastlinojedi, vključno z »račje kljuni«), teropodi (večinoma dvonožni mesojedi, kamor spadajo tudi ptice) in zavropodomorfe (večinoma veliki rastlinojedi štirinožci z dolgimi vratovi in repi).[12]

Ptice so edini danes živeči dinozavri. V tradicionalni taksonomiji so ptice veljale za ločen razred, ki se je razvil iz dinozavrov. Vendar pa večina sodobnih paleontologov zavrača tradicionalni način razvrščanja, ki temelji predvsem na anatomski podobnosti, in daje prednost filogenetski taksonomiji. V tem sistemu je vsaka skupina opredeljena kot skupek vseh potomcev določenega izvornega rodu.[13] Ptice spadajo v podskupino dinozavrov Maniraptora, ki so del coelurozavrov, ti pa sodijo med teropode, ki so pripadniki skupine zavrishiji.[14]

Raziskava Matthewa G. Barona, Davida B. Normana in Paula M. Barretta iz leta 2017, je predlagala radikalno prenovo sistematike dinozavrov. Filogenetska analiza Barona in sodelavcev je pokazala, da je skupina ornitshijev bližje teropodom kot Sauropodomorpha, kar je v nasprotju s tradicionalnim združevanjem teropodov in sauropodomorfov. Po tej novi razlagi bi sauropodi in njihove sorodne skupine izpadli iz tradicionalne definicije dinozavrov, zato so Dinosauria na novo opredelili kot zadnjega skupnega prednika Triceratops horridus, Passer domesticusa (domači vrabec) in Diplodocus carnegii (diplodok) ter vseh njegovih potomcev, da bi zagotovili, da sauropodi in njihovi sorodniki ostanejo vključeni med dinozavre. Prav tako so oživili klad Ornithoscelida, ki vključuje skupino, sestavljeno iz ornitshijev in zeropodov.[15][16]

Splošen opis

[uredi | uredi kodo]
Okostje Triceratopsa v Naravoslovnem muzeju okrožja Los Angeles

Glede na splošno definicija so dinozavri arhozavri z zadnjimi okončinami pokončno pod telesom.[17] Druge prazgodovinske živali, kot so pterozavri, morski kuščarji, ihtiozavri, pleziozavri in Dimetrodon, čeprav jih ljudje pogosto zmotno štejejo med dinozavre, taksonomsko ne spadajo v to skupino. Pterozavri so z dinozavri le oddaljeno sorodni, saj pripadajo kladu Ornithodira. Druge omenjene skupine pa so, tako kot dinozavri in pterozavri, del klada Sauropsida (plazilci in ptice), razen rodu Dimetrodon, ki pripada skupini sinapsidov (sesalcem podobni plazilci). Nobena od teh skupin ni imela zadnjih okončin pokončno pod telesom, ki je značilna za prave dinozavre.[18]

Dinozavri so bili prevladujoči kopenski vretenčarji v mezozoiku, zlasti v obdobjih jure in krede. V tem času so bile druge skupine živali po velikosti in ekoloških nišah precej omejene, npr. sesalci so redko presegli velikost domače mačke in so večinoma živeli kot majhni plenilci.[19] Dinozavri so že od nekdaj prepoznani kot izjemno raznolika skupina: do leta 2018 je bilo zanesljivo določenih več kot 900 rodov neptičjih dinozavrov, z 1.124 vrst do leta 2016. Ocenjuje se, da je ohranjenih fosilnih zapisov za približno 1.850 rodov, od katerih jih je skoraj 75% še neodkritih,[20][21][22] in da je skupno število rodov, ki so kdaj obstajali, približno 3.400.[23] Po ocenah iz leta 2016 je število vrst dinozavrov, ki so živeli v mezozoiku, med 1.543 in 2.468,[24][25] medtem ko danes poznamo okoli 10.806 vrst ptic, ki predstavljajo živeče (ptičje) dinozavre.[26]

Dinozavri, tako izumrli kot sodobne ptice, so bili zelo raznoliki. Nekateri so bili rastlinojedi, drugi mesojedi, mnogi pa vsejedi. Med njimi so bili tudi specializirani jedci semen, rib ali žuželk. Sprva so bili vsi dinozavri dvonožni (kot sodobne ptice), nekatere skupine pa so se kasneje razvile v štirinožne. Skupini, kot sta Anchisaurus in Iguanodo, sta se lahko gibali tako na dveh kot na štirih nogah. Značilne anatomske spremembe, kot so rogovi in grebeni, so pogosta lastnost dinozavrov, nekatere izumrle vrste pa so imele tudi koščeni oklep. Čeprav so najbolj znani rodovi sloveli po velikosti, je bilo veliko mezozojskih dinozavrov majhnih, primerljivih z velikostjo človeka, sodobne ptice pa so večinoma še manjše. Dinozavri so danes razširjeni na vseh celinah. Fosilni zapisi kažejo, da so dosegli svetovno razširjenost že v zgodnji juri dosegli svetovno razširjenost.[27] Sodobne ptice živijo v skoraj vseh okoljih – od kopenskih do morskih. Obstajajo tudi dokazi, da so nekateri neptičji dinozavri (npr. mikroraptor) lahko leteli ali jadrali, medtem ko so imeli drugi, kot so spinozavridi, polvodni način življenja.[28]

Značilne anatomske lastnosti

[uredi | uredi kodo]
Diagram tipične arhozavrske lobanje - lobanja Dromaeosaurusa
Primerjava kolčnih sklepov in drže zadnjih okončin pri:(od leve proti desni) tipičnih plazilcih (razširjena drža), dinozavrih in sesalcih (pokončna drža), ter Rauisuchia (stebrna drža)

Čeprav so novejša paleontološka odkritja otežila oblikovanje enotnega seznama značilnosti, ki bi jih imeli vsi dinozavri, večina do danes odkritih vrst deli določene spremembe v okostju, značilne za okostja njihovih arhozavrskih prednikov ali pa izhajajo iz starejših dinozavrov, ki so te spremembe že imeli. Čeprav so se pri kasnejših skupinah dinozavrov te značilnosti dodatno spreminjale, te veljajo značilne za klad Dinosauria. Najzgodnejši dinozavri so jih imeli in jih prenesli na svoje potomce. Takšne spremembe, ki izvirajo iz zadnjega skupnega prednika določene taksonomske skupine, imenujemo sinapomorfije.[29]

Podrobna analiza sorodstvenih razmerij arhozavrov, ki jo je opravil Sterling Nesbitt[30] je potrdila ali razkrila dvanajst nedvoumnih sinapomorfij (nekatere so poznali že prej).

Dinozavri so imeli zadnje noge pokončno pod telesom, podobno kot večina sodobnih sesalcev, kar jih razlikuje od večine drugih plazilcev, katerih okončine segajo bočno od telesa.[31] Takšna drža je bila mogoča zaradi stransko usmerjene odprtine v medenici (običajno odprt kolčni sklep) in notranje usmerjene glave stegnenice.[32] Ta pokončna drža je omogočila, da so zgodnji dinozavri lažje dihali med gibanjem, kar jim je verjetno omogočilo večjo vzdržljivost in aktivnost kot t. i. »plazečim« plazilcem.[33] Pokončne okončine so verjetno tudi prispevale k razvoju večjih teles, saj so zmanjšale upogibne obremenitve na okončinah.[34] Nekateri arhozavri, ki niso bili dinozavri, so tudi imeli pokončne okončine, vendar z drugačno zgradbo kolčnega sklepa (»stebrna drža«), pri kateri se je zgornja kolčna kost zavrtela navzven, tako da je tvorila previsno polico, namesto da bi stegnenica sedla v sklepno odprtino.[34]

Zgodovina raziskav

[uredi | uredi kodo]
Glavni članek: Zgodovina odkrivanja dinozavrov.

Predznanstvena zgodovina

[uredi | uredi kodo]

Fosili dinozavrov so ljudem znani že tisočletja, čeprav njihove prave narave niso prepoznali. Kitajci so jih imeli za zmajeve kosti in jih kot take tudi zapisovali. Na primer, delo Kronike Huajanga (華陽國志), geografski leksikon, ki ga je sestavil Čang Ču (常璩) v času Zahodne dinastije Jin (265–316), poroča o odkritju zmajevih kosti v kraju Wucheng v provinci Sichuan Province.[35] Vaščani v osrednji Kitajski že dolgo izkopavajo okamenela »zmajeva okostja« in jih uporabljajo v tradicionalni medicini.[36] V Evropi pa so fosile dinozavrov običajno razlagali kot ostanke velikanov ali drugih biblijskih bitij.[37]

Zgodnje raziskave dinozavrov

[uredi | uredi kodo]
William Buckland

Opisi kosti učenjakov, ki jih danes prepoznavamo kot dinozavrske, so se prvič pojavili v Angliji konec 17. stoletja. Del kosti, danes znane kot stegnenica dinozavra Megalosaurus,[38] so leta 1676 našli v kamnolomu apnenca v Cornwellu, blizu Chipping Nortona (Oxfordshire). Kost je preučil Robert Plot, profesor kemije na Univerzi v Oxfordu in prvi kustos Ashmolovega muzeja. Leta 1677 je o njej pisal v knjigi The Natural History of Oxford-shire.[39] Plot je ugotovil, da gre za spodnji del stegnenice zelo velike živali, prevelike, da bi pripadala kateri koli znani vrsti. Zato je menil, da je kost pripadal Titanu ali kateri drugi vrsta velikana iz legend.[40][41] Leta 1699 je Edward Lhuyd, prijatelj Isaaca Newtona, izdal knjigo Lithophylacii Britannici ichnographia, prvo znanstveno razpravo o fosilu, ki ga danes štejemo za dinozavra. V njem je opisal in poimenoval zob zavropoda, "Rutellum impicatum",[42][43] najden pri Caswellu, blizu Witneya, Oxfordshire.[44]

Sir Richard Owen je skoval izraz »dinozaver« v revidirani različici svojega predavanja na srečanju British Association for the Advancement of Science leta 1841.

Med letoma 1815 in 1824 je William Buckland, prvi profesor geologije na Univerzi v Oxfordu, zbral več fosilnih kosti vrste Megalosaurus in postal prvi znanstvenik, ki je opisal neptičjega dinozavra v znanstveni reviji.[38][45] Drugi neptičji rod, Iguanodon, naj bi leta 1822 odkrila Mary Ann Mantell, žena angleškega geologa Gideona Mantella, čeprav je to sporno, saj nekateri zgodovinarji menijo, da je Gideon fosile našel že prej. Mantell je opazil, da so fosili podobni kostem sodobnih legvanov, in leta 1825 je svoje ugotovitve objavil.[46][47]

Raziskovanje teh »velikih fosilnih kuščarjev« je kmalu vzbudilo veliko zanimanje evropskih in ameriških znanstvenikov. Leta 1842 je angleški paleontolog Richard Owen skoval izraz »dinosaur«, s katerim je opisal »posebno vejo ali podred zavrskih plazilcev«, ki so jih takrat odkrivali v Angliji in drugod po svetu.[48][49][50][51][52] Izraz izhaja iz stare grščine iz δεινός (deinos) 'grozen, mogočen ali strašno velik' in σαῦρος (sauros) 'kuščar ali plazilec'.[51][53] Čeprav se pogosto razlaga, da ime namiguje na zobe in kremplje, strašne lastnosti dinozavrov, je Owen želel poudariti tudi njihovo velikost in veličino.[54] Owen je ugotovil, da so do tedaj znani rodovi, Iguanodon, Megalosaurus in Hylaeosaurus, imeli skupne značilnosti, zato jih je združil v posebno taksonomsko skupino. Po pojasnilu britanskega geologa in zgodovinara Hugha Torrensa, je Owen o fosilnih plazilcih predaval že leta 1841 na srečanju British Association for the Advancement of Science, vendar takrat še ni uporabil izraza »dinozaver« niti jih ni prepoznal kot ločeno skupino plazilcev. Ime Dinosauria je prvič uvedel šele v revidirani različici svojega predavanja, objavljeni aprila 1842.[48][49] S podporo princa Alberta, soproga kraljice Viktorije, je Owen ustanovil Prirodoslovni muzej v Londonu, kjer je razstavil nacionalno zbirko fosilov dinozavrov ter druge naravoslovne in geološke eksponate.[55]

Odkritja v Severni Ameriki

[uredi | uredi kodo]

Leta 1858 je William Parker Foulke odkril prvega znanega ameriškega dinozavra, v jamah z laporjem v mestu Haddonfield v New Jerseyu. (Čeprav so bile fosilne kosti najdene že prej, takrat njihova prava narava še ni bila prepoznana.) Bitje je dobilo ime Hadrosaurus foulkii. To odkritje je bilo izjemno pomembno, saj je bil Hadrosaurus eden prvih skoraj popolnih okostij dinozavra, ki so jih našli (prvi je bil odkrit leta 1834 v Angliji) ), in jasno je bilo, da je hodil po dveh nogah. To je bila tedaj revolucionarna ugotovitev, saj so znanstveniki do takrat verjeli, da so dinozavri hodili po štirih nogah, kot kuščarji. Foulkejevo odkritje je sprožilo velik val zanimanja za dinozavre v Združenih državah, obdobje, ki je pozneje dobilo ime »dinozavrska manija«[56]

Najbolj znan primer te »manije« je silovito tekmovanje med paleontologoma Edwardom Drinkerjem Copom in Othnielem Charlesom Marshem, ki sta si več desetletij prizadevala, kdo bo prvi odkril več novih vrst dinozavrov. To tekmovanje je postalo znano kot »Bone Wars«. Njuno rivalstvo je trajalo več kot 30 let in se končalo leta 1897, ko je Cope umrl, potem ko je za iskanje dinozavrov porabil vse svoje premoženje. Zaradi njunih grobo izvedenih izkopavanj je bilo številno dragoceno gradivo poškodovano ali uničeno, saj so njuni delavci pogosto uporabljali dinamit za odkrivanje kosti. Sodobni paleontologi takšne metode ocenjujejo kot neprimerne, ker uničujejo fosile in geološke plasti, ki nosijo pomembne podatke. Kljub temu sta Cope in Marsh izjemno prispevala k razvoju paleontologije: Marsh je odkril 86 novih vrst dinozavrov, Cope pa 56, kar skupaj pomeni 142 novih vrst. Copova zbirka fosilov je danes shranjena v Ameriškem prirodoslovnem muzeje v New Yorku,Marshova pa v Peabody Museum of Natural History na Univerzi Yale.[57]

Renesansa dinozavrov

[uredi | uredi kodo]

Druga svetovna vojna je povzročila prekinitev paleontoloških raziskav; po vojni se je raziskovalna pozornost vse bolj usmerjala k fosilnim sesalcem namesto k dinozavrom, ki so se jih takrat predstavljali kot počasne in hladnokrvne.[58][59] Konec 1960ih, pa je področje raziskav dinozavrov doživelo nov val aktivnosti, ki traja še danes.[60] Več študij je spodbudilo to novo obdobje raziskav. Najprej je John Ostrom odkril ptici podobnega dromaeozavrida teropoda Deinonychus in ga opisal leta 1969. Njegova anatomija je kazala, da je šlo za aktivnega plenilca, ki je bil verjetno toplokrvni, kar je močno nasprotovalo takrat prevladujoči podobi dinozavrov.[58] Hkrati je Robert T. Bakker objavil serijo študij, ki so prav tako zagovarjale aktivni življenjski slog dinozavrov na podlagi anatomskih in ekoloških dokazov (glej § Fiziologija),[61][62], ki jih je kasneje povzel v njegovi knjigi iz leta 1986 The Dinosaur Heresies.[63]

Paleontolog Robert T. Bakker ob postavljenem okostju tiranozavrida (Gorgosaurus libratus)

Nova znanstvena spoznanja so bila podprta z naraščajočim številom odkritij dinozavrov. Paleontologi so začeli raziskovati nova pomembna najdišča, prej neraziskana območja, med njimi Indijo, Južno Ameriko, Madagaskar, Antarktiko in predvsem Kitajsko. Med teropodi, savropodomorfi in ornithishiji je število poimenovanih rodov začelo eksponentno naraščati v 1990ih letih.[20] Leta 2008 so opisali več kot 30 novih vrst dinozavrov v enem letu.[64] Savropodomorfi so doživeli nadaljnje povečanje števila novih opisov v 2010ih; med letoma 2009 in 2020 je bilo povprečno poimenovanih 9,3 novih vrst na leto. Tako je bilo med letoma 1990 in 2020 poimenovanih več savropodomorfov kot v celotni zgodovini raziskovanja pred tem.[65] Nova najdišča so prispevala tudi boljšo kakovost fosilov. Vse več novih vrst je bilo opisanih na podlagi popolnejših okostij, včasih tudi na več primerkih iste vrste. Boljši primerki fosilov so tako pripomogli k temu, da so nove vrste redkeje razglašene za neveljavne.[64] Azijska najdišča so dala najbolj popolne primerke fosilov teropodov,[66] medtem ko so severnoameriška najdišča dala največ popolnih primerkov savropodomorfov.[65]

Pred obdobjem t. i. dinozavrske renesanse so bili dinozavri večinoma razvrščeni po tradicionalnem sistemu kategorij Linnejeve taksonomije. Renesanso je spremljala vse širša uporaba kladistike, bolj objektivne metode razvrščanja, ki temelji na sorodstvenih odnosih in skupnih značilnostih. Kladistika se je izkazala za izjemno uporabno pri preučevanju sistematike in evolucije dinozavrov. Med drugim pomaga premostiti težave, ki izhajajo iz pogosto nepopolnega in fragmentarnega fosilnega zapisa.[67][68] Referenčna dela, ki povzemajo stanje raziskav dinozavrov, kot je knjiga Davida B. Weishampela in sodelavcev The Dinosauria, so znanje naredila bolj dostopno[69] in spodbudila nadaljnje zanimanje za raziskovanje dinozavrov. Objavi prve in druge izdaje The Dinosauria v letih 1990 in 2004 ter preglednega članka Paula Serena iz leta 1998 sta spremljali tudi porast števila objavljenih filogenetskih dreves dinozavrov.[70]

Odkritja v Sloveniji

[uredi | uredi kodo]

Prve ostanke dinozavrov v Sloveniji so našli leta 1999 ob gradnji avtoceste pri Kozini na Krasu. Gre za ostanke hadrozavrov in majhnih teropodnih dinozavrov.[71] V kamninah zgornjekredne starosti so našli kose zdrobljenih kosti in številne dobro ohranjene zobe, ki so pripadali rastlinojedim hadrozavrom in mesojedim dromeozavrom.[72] Istega leta je zbiralec fosilov Franc Pajtler v kamnolomu Stranice pod Pohorjem našel majhen košček kosti,[72] ki je pripadal rastlinojedemu dinozavru.[71]

Mehka tkiva in ohranjanje molekul

[uredi | uredi kodo]
Odtis kože primerka Edmontosaurus, odkrite leta 1999

Fosili dinozavrov niso omejeni le na kosti, temveč vključujejo tudi odtise ali mineralizirane ostanke kožnih ovojev, organov in drugih tkiv. Med temi se najlažje ohranijo kožni ovoji, zgrajeni iz keratina, saj ima ta beljakovina zaradi svojega prečno vezanega in hidrofobnega molekularnega ustroja visoko odpornost proti razgradnji.[73] Fosili keratinskih kožnih ovojev ali koščenih kožnih struktur so znani pri večini glavnih skupin dinozavrov. Odtisi luskaste kože so bili odkriti že v 19. stoletju. Samuel Beckles je leta 1852 odkril sprednjo okončino zavropoda z ohranjeno kožo, ki so jo sprva napačno pripisali krokodilu; leta 1888 jo je Marsh pravilno identificiral, podrobneje pa jo je preučil Reginald Hooley leta 1917.[74] Med ornitishiji je Jacob Wortman leta 1884 našel odtise kože na prvem znanem primerku vrste Edmontosaurus annectens, vendar so bili v veliki meri uničeni med izkopavanjem.[75] Owen in Hooley sta nato v letih 1885 in 1917 opisala odtise kož pri vrstah Hypsilophodon in Iguanodon.[74] Od takrat so odtise lusk najpogosteje našli pri hadrozavridih. Pri teh dinozavrih so ohranjeni odtisi znani s skoraj celotnega telesa pri več primerkih.[76]

Rekonstrukcija barv vrste Sinosauropteryx
Rekonstrukcija barv vrste Psittacosaurus

Z začetkom v 1990ih so odkritja izjemno ohranjenih fosilov na nahajališčih tipa Lagerstätten (nemško za »ležišče, nahajališče, skladišče«), pomembno prispevala k raziskovanju mehkih tkiv dinozavrov.[77][78] Najpomembnejša med njimi so bila nahajališča Jehol (zgodnja kreda) in Yanliao (srednja do pozna jura) v severovzhodni Kitajski. Iz teh območij je bilo opisanih več sto primerkov fosilov dinozavrov z ohranjenimi odtisi perjem podobnih struktur. Te primerke so večinoma opisali Šing Šu in sodelavci.[79][80] Pri današnjih plazilcih in sesalcih barvo telesa deloma določajo celične strukture melanosomi, majhne strukture v celicah, ki shranjujejo pigment.[81][82] Enake strukture ter kemične sledi melanina so bile odkrite v perju in luskah dinozavrov iz biot Jehol in Yanliao, pri teropodih in ornitishijih.[83] Te najdbe so omogočile rekonstrukcije dejanske barve dinozavrov, na primer pri vrstah Sinosauropteryx[84] in Psittacosaurus[85]. Podobne metode so bile nato uporabljene tudi na fosilih iz drugih najdišč.[81] (Nekateri raziskovalci pa predlagajo, da bi fosilizirani melanosomi lahko bili tudi ostanki bakterij.[86][87]) Vsebina želodcev pri nekaterih dinozavrih iz biot Jehol in Yanliao, ki so bili tesno sorodni pticam, je posredno razkrila podatke o prehrani in zgradbi njihovega prebavnega sistema (npr. o prisotnosti golše).[88][89] Neposredni dokazi o notranji anatomiji so znani pri izjemno ohranjenem primerku Scipionyx iz italijanskega nahajališča Pietraroja Plattenkalk, pri katerem so ohranjeni deli črevesja, jeter, mišic in sapnika.[90]

Fosil Scipionyx z ohranjenim črevesjem, Natural History Museum of Milan

Raziskovalna skupina pod vodstvom Mary Higby Schweitzer, Jacka Hornerja in sodelavcev poročala o različnih primerih ohranjenih mehkih tkiv in beljakovin v fosilih dinozavrov. Leta 1991 so Schweitzer in sodelavci v kosteh tiranozavridov našli različne mineralizirane strukture, ki so najverjetneje predstavljale rdeče krvničke in kolagenska vlakna.[91][92][93] Leta 2005 so Schweitzer in sodelavci poročali, da je stegnenica tiranozavra ohranila mehko, prožno tkivo, vključno s krvnimi žilami, kostno matrico in vezivnim tkivom, ki je ohranilo svojo mikroskopsko zgradbo.[94] Odkritje je nakazovalo, da se lahko originalno mehko tkivo ohrani milijone let, pri čemer je bilo predlaganih več razlag za ta pojav.[95] Kasneje, leta 2009, so Schweitzer in sodelavci poročali, da je stegnenica Brachylophosaurusa ohranila podobne mikroskopske strukture, in analize z imunohistokemijo (ki temelji na vezavi protiteles) so pokazale prisotnost beljakovin, kot so kolagen, elastin in laminin.[96] Oba primerka sta dala kolagenska beljakovinska zaporedja, uporabna za molekularne filogenetske analize, ki so ju, skladno s pričakovanji, uvrstile k pticam.[96][97] Pri obeh fosilih so poročali tudi o ekstrakciji delnih fragmentov DNK,[98] enako tudi pri fosilu Hypacrosaurusa.[99] Leta 2015 so Sergio Bertazzo in sodelavci poročali o ohranjenih kolagenskih vlaknih in rdečih krvničkah v osmih fosilih dinozavrov iz krede, ki niso kazali znakov izjemne ohranjenosti, kar je nakazovalo, da bi se mehka tkiva lahko ohranjala pogosteje, kot so domnevali prej.[100] Predlogi, da te strukture predstavljajo bakterijske biofilmw[101] so bili zavrnjeni,[102] vendar pa ostaja možnost navzkrižne kontaminacije, ki jo je težko zanesljivo izključiti.[103]

Evolucijska zgodovina

[uredi | uredi kodo]

Dinozavri so se od svojih arhozavrskih prednikov ločili v srednjem do poznem triasu, približno 20 milijonov let po uničujočem permsko-triasnem izumrtju, ki je pred približno 252 milijoni let izbrisalo okoli 96% vseh morskih vrst in 70% kopenskih vretenčarjev.[104][105] Najstarejši fosili dinozavrov, znani po dobro ohranjenih ostankih, segajo v karnijsko dobo triasnega obdobja.[106]

Po triasu je evolucija dinozavrov potekala vzporedno s spremembami v rastlinstvu in z gibanjem celin. V poznem triasu in zgodnji juri so bile celine še vedno povezane v enotno kopno maso, imenovano Pangea, in po svetu je prevladovala precej enotna dinozavrska favna, sestavljena predvsem iz mesojedih pripadnikov skupine Coelophysoidea in zgodnjih rastlinojedih zavropodomorfov.[107] V istem obdobju so se močno razširile golosemenke, zlasti iglavci, ki so predstavljali pomemben vir hrane. Zgodnji zavropodomorfi še niso imeli razvitih učinkovitih mehanizmov za obdelavo hrane v ustih, zato so morali hrano razgrajevati šele v prebavnem traktu.[108] Splošna podobnost dinozavrskih združb se je nadaljevala v srednji in pozni juri, ko so večino plenilcev sestavljali ceratozavri, pripadniki Megalosauroidea in Allosauroidea, medtem ko so med rastlinojedci prevladovali stegozavri in veliki zavropodi.[107] V tem obdobju so postajali pogostejši tudi ankilozavri in ornitopodi, medtem ko so primitivni zavropodomorfi že izumrli. Najpogostejše rastline so bile iglavci in praprotnice. Zavropodi, podobno kot njihovi predniki zavropodomorfi, niso žvečili hrane, medtem ko so se ornitishiji razvijali v smeri učinkovitejše obdelave hrane v ustih; pri nekaterih so se pojavili organi, podobni licem, ki so pomagali zadržati hrano v ustih, in gibanje čeljusti za mletje rastlin.[108] Pomemben evolucijski dogodek v juri je bil pojav pravih ptic, ki so se razvile iz operjenih pripadnikov skupine Coelurosauria.[14]

Kredno-paleogensko izumrtje, ki se je zgodilo pred približno 66 milijoni let ob koncu krede, je povzročilo izumrtje vseh skupin dinozavrov, razen modernih ptic (Neornithes). Nekatere druge skupine diapsidov so dogodek preživele, med njimi krokodili, Dyrosauridae, Sebecosuchia, želve, kuščarji, kače, prakuščarji in Choristodera.[109]

Klasifikacija

[uredi | uredi kodo]
Glavni članek: Klasifikacija dinozavrov.

Dinozavri spadajo v skupino arhozavrov, ki vključuje tudi današnje krokodile. Od ostalih plazilcev se ločijo po diapsidni lobanji (glede na pritrditev čeljustnih mišic), po zobeh, ki rastejo iz žepkov in ne direktno iz čeljusti, dinozavri pa se od ostalih prakuščarjev ločijo predvsem po tem, da imajo noge pod telesom in ne ob straneh.[29]

Dinozavri so kot klad razdeljeni v dve primarni veji, zavrishiji (Saurischia) in ornitishiji (Ornithischia). Zavrishiji vključujejo tiste taksone, ki si delijo novejšega skupnega prednika s pticami kot s skupino ornitishijev, medtem ko ornitishiji vključuje vse taksone, ki si delijo novejšega skupnega prednika s Triceratopsom kot s skupino zavrishijev. Anatomsko se ti dve skupini najbolj prepoznavno razlikujeta po zgradbi medenice.

Zavrishiji Saurischia - struktura medenice
Ornitishiji Ornithischia - struktura medenice
  • Zgodnji zavrishiji ("kuščarji z boki") so svoje ime dobili iz grške besede sauros (σαῦρος), kar pomeni "kuščar" in ischion (ἰσχίον), kar pomeni "kolčni sklep". Ohranili so strukturo kolka svojih prednikov, s sramno kostjo usmerjeno kranialno, ali naprej.[32] Ta osnovna oblika se je kasneje spremenila, saj se je sramna kost pri nekaterih skupinah zasukala nazaj v različnih stopnjah v večih skupinah (Herrerasaurus,[110] Therizinosauria,[111] Dromaeosauridae[112] in ptice[14]). Zavrishiji vključujejo teropode (izključno dvonožni z različnimi načini prehranjevanja) in zavropodomorfe (dolgovrati rastlinojedi, ki vključujejo napredne, štirinožne skupine).[28][113]
  • Ornitishiji ("ptičji boki") so svoje ime dobili iz grške besede ornis (ὀρνίς), kar pomeni "ptica" in ischion (ἰσχίον) za "kolčni sklep". Imeli so medenični obroč, ki je na videz spominjal na ptičjega: sramna kost je bila usmerjena usmerjena nazaj. Za razliko od ptic je imela sramna kost ornitishijcev praviloma še dodaten, naprej usmerjen izrastek. Ornitishiji vključujejo raznolike vrste, ki so bile pretežno rastlinojede.

Kljub izrazoma "ptičji bok" (Ornithischia) in "kuščarjev bok" (Saurischia), ptice niso del skupine ornitishijev. Namesto tega ptice spadajo med zavrishija, "kuščarje z boki"—ptice so se razvile iz zgodnejših dinozavrov s "kuščarjevimi boki".[29]

Naslednji kladogram prikazuje poenostavljen prikaz sorodstvenih odnosov med skupinami dinozavrov po Michaelu Bentonu (2015):[32]

Dinosauria

Paleobiologija

[uredi | uredi kodo]

Znanje o dinozavrih izhaja iz različnih fosilnih in nefosilnih zapisov, med katere sodijo okamenele kosti, iztrebki, sledovi stopinj, gastroliti, peresa, odtisi kože, ohranjeni deli notranjih organov in druga mehka tkiva.[90][94] Pri raziskovanju dinozavrov sodeluje več znanstvenih disciplin, kot so fizika (zlasti biomehanika), kemija, biologija ter vede o Zemlji, katerega del je tudi paleontologija.[114][115] Dve temi, ki sta še posebej pritegnili pozornost znanstvenikov, sta velikost dinozavrov in njihovo vedenje.[116]

Velikost

[uredi | uredi kodo]
Primerjalni diagram velikosti prikazuje razliko med povprečnim človekom in največjimi znanimi dinozavri iz petih glavnih kladov:

Trenutni dokazi kažejo, da se je povprečna velikost dinozavrov skozi obdobja, od triasa do zgodnjega in poznega jure ter krede, spreminjala.[117] Mesojedi štirinožni dinozavri, ki so v mezozoiku zasedali večino kopenskih plenilskih niš, so večinoma tehtali med 100 in 1.000 kilogrami. Za primerjavo: sodobni plenilski sesalci večinoma tehtajo med 10 in 100 kilogrami.[118] Najpogostejša velikostna skupina mezozojskih dinozavrov je bila od 1 do 10 ton,[119] kar je precej več od povprečne teže sesalcev v kenozoiku, ki jo ocenjujejo na 2 do 5 kilogramov.[120]

Največji in najmanjši

[uredi | uredi kodo]

Znanstveniki verjetno nikoli ne bodo popolnoma prepričani, kateri so bili največji in najmanjši dinozavri, ki so kdaj živeli. Razlog za to je, ker se je v fosile spremenil le zelo majhen delež vseh živali, večina pa jih je še vedno zakopanih v zemlji. Le redki fosili neptičjih dinozavrov, ki so jih odkrili, predstavljajo popolna okostja, odtisi kože ali drugih mehkih tkiv pa so izjemno redki. Sestavljanje celotnega okostja na podlagi velikosti in oblike kosti, primerjanih s podobnimi, bolje znanimi vrstami, ni natančna znanost. Rekonstrukcija mišic in notranjih organov živih dinozavrov temelji predvsem na domnevah in znanstvenem sklepanju.[121]

Primerjava velikosti Argentinosaurusa s povprečno velikim človekom

Najvišji in najtežji dinozaver, znan po dobro ohranjenem okostju, je bil Giraffatitan brancai (prej uvrščen v rod Brachiosaurus). Njegove ostanke so odkrili v Tanzaniji med letoma 1907 in 1912. Kosti več osebkov podobne velikosti so bile vključene v skelet, ki je zdaj razstavljen v Museum für Naturkunde v Berlinu;[122] ta rekonstrukcija meri približno 12 metrov v višino in 21,8–22,5 metra v dolžino.[123][124] Žival je verjetno tehtala med 30.000 in 60.000 kilogrami. Najdaljši popoln dinozaver je bil Diplodocus, , dolg 27 metrov, odkrit v ameriški zvezni državi Wyoming in od leta 1907 razstavljen v Pittsburgh's Carnegie Museum of Natural History.[125] Najdaljši dinozaver, znan po dobro ohranjenem fosilnem materialu, je Patagotitan: katerega okostje v American Museum of Natural History v New Yorku meri 37 metrov. Museo Municipal Carmen Funes v Argentini ima rekonstruirano okostje Argentinosaurusa dolgo 39,7 metra.[126]

Bruhathkayosaurus, verjetno največja kopenska žival, ki je kdaj obstajala.

Obstajali so tudi večji dinozavri, vendar je znanje o njih omejeno na majhno število nepopolnih fosilov. Večina največjih znanih rastlinojedih primerkov je bila odkrita po letu 1970 in vključuje ogromnega argentinozavra, ki je verjetno tehtal med 80.000 in 100.000 kilogramov in dosegal dolžino 30–40 metrov. Med najdaljšimi so bili 33,5 metra dolg Diplodocus hallorum[127] (prej Seismosaurus), 33–34 metrov dolg superzaver[128] in 37 metrov dolg Patagotitan. Najvišji je bil 18 metrov visok zavropozejdon, kar bi ustrezalo višini šestega nadstropja. Nekateri dinozavri so bili hkrati najdaljši in najtežji. Najbolj znan je Amphicoelias fragillimus, znan le po danes izgubljenem delu vretenca, opisanem leta 1878. Na podlagi ilustracije te kosti se ocenjuje, da je bil dolg 58 metrov in je tehtal približno 122.400 kilogramov.[127] Novejše raziskave pa kažejo, da je bil Amphicoelias pravzaprav krajši, a močnejši pripadnik Rebbachisauridae. Danes znan pod imenom Maraapunisaurus, je ta zavropod visok 40 m in težak približno 120.000 kilogramov.[129][130] Drug kandidat za največjega kopenskega dinozavra je Bruhathkayosaurus, kontroverzna vrsta, katere obstoj je bil potrjen šele po odkritju arhivskih fotografij.[131] Bruhathkayosaurus je bil titanozaver in je verjetno tehtal več kot Maraapunisaurus. Glede na ocene velikosti iz leta 2023 je ta titanozaver dosegal 44 metrov dolžine in tehtal med 110.000 in 170.000 kilogramov. Če so te ocene pravilne, bi bil Bruhathkayosaurus velik skoraj toliko kot sinji kit in Perucetus colossus, kar bi ga uvrščalo med največje znane živali v zgodovini.[132]

Največji mesojedi dinozaver je bil spinozaver, reaching a length of 126 do 18 m (413 do 59 ft) dolg med 12,6 in 18 metrov in težak 7–20,9 ton.[133][134] Med druge velike mesojede teropode spadajo Giganotosaurus, Carcharodontosaurus in tiranozaver.[134] Med najvišje teropode so sodili terizinozaver in Deinocheirus. Največji znani ornitishij ("ptičji boki") je bil verjetno hadrozavrid Shantungosaurus giganteus dolg 16,6 metra in težak do 16 ton.[135][136]

Odrasel čmrlji kolibri, najmanjši znani dinozaver

Najmanjši znani dinozaver je čmrlji kolibri,[137] dolg le 5 centimetrov in težak približno 1,8 grama.[138] Najmanjši znani neptičji dinozavri so bili veliki približno kot golobi in so pripadali teropodom, tesno sorodnim pticam.[139] Na primer, Anchiornis huxleyi je trenutno najmanjši opisani odrasli neptičji dinozaver, opisan iz odraslega primerka, z ocenjeno težo 110 gramov[140] in skupno dolžino okostja 34 centimetrov.[139][140] Najmanjši rastlinojedi neptičji dinozavri so bili Microceratus in Wannanosaurus, dolga približno 60 cm.[141][142]

Vedenje

[uredi | uredi kodo]
Gnezdišče hadrozavra Maiasaura peeblesorum, odkrito leta 1978

Številne sodobne ptice so zelo družabne in pogosto živijo v jatah. Splošno sprejeto je, da so bile nekatere vedenjske značilnosti, ki jih danes opažamo pri pticah in krokodilih (najbližji živeči sorodniki ptic), skupne tudi izumrlim skupinam dinozavrov. Razlage o vedenju fosilnih vrst temeljijo predvsem na legi okostij, njihovi življenjski okolici, računalniških simulacijah njihove biomehanike ter primerjavah z današnjimi živalmi, ki zasedajo podobne ekološke niše.[114]

Prvi možni dokazi o življenju v čredah ali jatah kot vedenje značilno za mnoge skupine dinozavrov (poleg ptic), izvirajo iz leta 1878, ko so v Bernissartu v Belgiji odkrili ostanke 31 osebkov ornitishijev, ki so pripadali rodu Iguanodon. Ti ornitishiji so najverjetneje poginili skupaj, ko so padli v globoko, z vodo zalito udorno jamo.[143] Kasneje so odkrili še več podobnih najdišč množičnih poginov. Takšne najdbe, skupaj z več sledovi stopinj, kažejo, da je bilo družabno vedenje pogosto pri številnih zgodnjih vrstah dinozavrov. Sledi stotin ali celo tisočev rastlinojedcev kažejo, da so se račjekljuni (hadrozavridi) verjetno gibali v velikih čredah, podobno kot današnji ameriški bizon ali afriška skokonoga gazela. Sledi zavroopodov kažejo, da so se ti velikani gibali v skupinah, ki so jih sestavljale različne vrste, vsaj na območju Oxfordshirea v Angliji.[144] Življenje v čredah se je morda razvilo zaradi obrambe pred plenilci, zaradi selitev ali kot zaščita mladičev. Obstajajo tudi dokazi, da so številne vrste počasneje rastočih dinozavrov, vključno z različnimi teropodi, zavropodi, ankilozavri, ornitopodi in ceratopsidi, oblikovale skupine, sestavljene predvsem iz mlajših osebkov. Eden izmed primerov je najdišče v Notranji Mongoliji, kjer so našli ostanke več kot 20 osebkov vrste Sinornithomimus, starih od enega do sedmih let. Ta najdba se interpretira kot družbena skupina, ki se je ujela v blatu.[145] Razlaga dinozavrov kot družabnih živali se uporablja tudi na prikazovanje mesojedih teropodov kot lovcev v tropih, ki sodelujejo pri napadih na večji plen.[146][147] Vendar pa je tak način življenja redek med sodobnimi pticami, krokodili in drugimi plazilci, zato se tafonomski dokazi, ki nakazujejo lov v tropih pri teropodih, kot sta Deinonychus in Allosaurus, lahko razlagajo tudi kot posledica smrtonosnih spopadov med hranjenjem, podobno kot pri številnih današnjih plenilcih iz skupine diapsidov.[148]

Rekonstrukcija dveh osebkov vrste Centrosaurus apertus v medvrstnem tekmovanju

Grebeni in ovratniki nekaterih dinozavrov, kot so pripadniki skupin Marginocephalia, teropodov in Lambeosaurinae, so bili verjetno preveč krhki, da bi lahko služili kot učinkovita obramba. Zato se domneva, da so imeli predvsem vlogo pri parjenju ali agresivnem vedenju, čeprav je o parjenju dinozavrov in teritorialnem vedenju znanega zelo malo. Rane na glavah, ki so nastale zaradi ugrizov, pa kažejo, da so se vsaj teropodi včasih vključevali v aktivne, nasilne spopade.[149]

Z vedenjskega vidika velja za eno najdragocenejših fosilnih odkritij najdba iz puščave Gobi iz leta 1971. Fosil vključuje velociraptorja, ki napada protoceratopsa,[150] kar je neposreden dokaz, da so se dinozavri dejansko spopadali med seboj.[151] Dodatni dokaz za napade na živi plen predstavlja delno zaceljen rep hadrozavra Edmontosaurus, katerega poškodbe kažejo, da ga je ugriznil tiranozaver, vendar je plen kljub temu preživel[151] Primeri kanibalizma pri nekaterih vrstah dinozavrov so bili potrjeni leta 2003, ko so na Madagaskarju našli fosile s sledovi zobovja, ki pripadajo teropodu Majungasaurus.[152]

Na podlagi fosilnih dokazov, kot so ostanki dinozavra Oryctodromeus, se zdi, da so senekatere ornitishijske vrste vsaj občasno zadrževale v rovih ali jamah.[153] Številne sodobne ptice so drevesne vrste (živijo in gnezdijo na drevesih), enako pa veljala za številne mezozojske ptice, zlasti za enantiornitine.[154] Nekatere zgodnje vrste, podobne pticam (med njimi tudi nekateri dromeozavri, kot je mikroraptor) so morda prav tako že bile drevesne.[155] Vendar pa je večina neptičjih dinozavrov očitno živela in se gibala po tleh. Razumevanje njihovega gibanja po tleh je ključno za oblikovanje vedenjskih modelov dinozavrov. Znanost o biomehaniki, ki jo je razvil Robert McNeill Alexander, je na tem področju prinesla pomembne vpoglede. Na primer, raziskave sil, ki jih povzročajo mišice in gravitacija na okostje, so med drugim proučevale kako hitro so dinozavri lahko tekli,[114] ali so diplodokidi s svojimi repi lahko ustvarili nadzvočni pok in ali so zavropodi lahko plavali oziroma se obdržali na vodi.[156]

Komunikacija

[uredi | uredi kodo]
Rekonstrukcija izrazitega in nenavadnega prikaza pri Lambeosaurus magnicristatus. Greben je lahko služil tudi kot resonančna komora za oddajanje zvokov.

Sodobne ptice komunicirajo s pomočjo vidnih in zvočnih signalov. Različne strukture za vizualno prikazovanje pri fosilnih dinozavrih, kot so rogovi, ovratniki, grebeni, plavuti in perje, nakazujejo, da je bila vizualna komunikacija pomembna že pri njihovih prednikih.[157] Rekonstrukcija perja pri vrsti Anchiornis kaže, da so barve imele pomembno vlogo pri medsebojni komunikaciji neptičjih dinozavrov.[158] Raziskava iz leta 2009 je pokazala, da so nekatere vrste poleg vidnih znakov uporabljale tudi nezvočne oblike oglašanja, na primer sikanje, škrtanje ali pokanje z čeljustmi, škropljenje z vodo in udarjanje s krili (kar je bilo možno pri krilatih dinozavrih z dolgimi, vitkimi rokami in prsti - skupina Maniraptora).[157]

Fosilizirana grla so bile prepoznane pri dveh vrstah dinozavrov; pri ankilozavru Pinacosaurus in neornitishiju Pulaosaurus. Njuna zgradba nakazuje, da so bili dinozavri sposobni zapletenih, pticam podobnih vokalizacij.[159][160] Študija iz leta 2016 je pokazala, da so nekateri dinozavri lahko proizvajali zvoke z zaprtimi usti, kot so gruljenje, hukanje in bobnenje. Ti zvoki, znani tako pri plazilcih kot pri pticah, nastanejo z napihovanjem požiralnika ali sapnika. Tak način oglašanja se je pri arhozavrih razvil večkrat neodvisno, pogosto skupaj s povečanjem telesne velikosti.[161] Grebeni nekaterih hadrozavrov in nosne votline ankilozavrov so morda delovali kot resonatorji, ki so ojačevale zvok.[162][163] Ptice so sčasoma razvile nov organ za oglašanje, imenovan sirinks,[164] katerega najstarejši fosil je bil odkrit pri raci podobni vrsti Vegavis iaai stari približno 69 –66 milijonov let.[165] Sirinks je morda sčasoma dopolnil in nato nadomestil grlo kot glavni organ za vokalizacijo med evolucijo ptic.[166]

Reproduktivna biologija

[uredi | uredi kodo]
Tri modrikasta jajca s črnimi pikami ležijo na plasti belih koščkov školjk, obdana s peščeno podlago in drobnimi koščki modrikastega kamna
Gnezdo deževnika (Charadrius)

Vsi dinozavri so valili amniotska jajca. Jajca so običajno odlagali v gnezda. Večina vrst je gradila precej zapletena gnezda, ki so bila lahko v obliki skodelic, kupol, plošč, plitvih jam, nasipov ali rovov.[167] Nekatere sodobne vrste ptic gnezda sploh ne gradijo; na primer navadni lumen jajca vali na goli skali, ali samci cesarskega pingvina, ki jajca držijo med telesom in stopali. Prvinske ptice in številni neptičji dinozavri so pogosto odlagali jajca v skupnih gnezdih, pri čemer so za valjenje večinoma skrbeli samci. Medtem ko imajo sodobne ptice le en delujoč jajcevod in izležejo eno jajce naenkrat, so imele bolj prvinske ptice in dinozavri dva jajcevoda, podobno kot krokodili. Nekateri neptičji dinozavri, kot na primer Troodon, so imeli t. i. postopno odlaganje jajc, kjer so odrasli lahko odložili po dva jajca vsak dan ali vsak drugi dan, nato pa so začeli z valjenjem šele, ko so bila vsa jajca odložena, da bi zagotovili istočasno izvalitev vseh mladičev.[168]

Ko samice odlagajo jajca, v kosteh svojih okončin razvijejo posebno vrsto kosti, ki nastane med trdo zunanjo plastjo in kostnim mozgom. Ta kost se imenuje medularna kost in vsebuje veliko kalcija, ki ga samice uporabijo za tvorbo jajčnih lupin. Odkritje medularne kosti v okostju vrste Tyrannosaurus je bilo prvi dokaz, da so tudi izumrli dinozavri imeli to strukturo in paleontologom prvič omogočilo, da so zanesljivo določili spol fosilnega primerka dinozavra. Kasnejše raziskave so pokazale prisotnost medularne kosti tudi pri karnozavru Allosaurus in ornitopodu Tenontosaurus. Ker se je evolucijska linija, ki vključuje Allosaurus in Tyrannosaurus, odcepila od linije, ki vodi do Tenontosaurus že zelo zgodaj v evoluciji dinozavrov, to nakazuje, da je sposobnost tvorjenja medularne kosti verjetno skupna vsem dinozavrom.[169]

Fosil, interpretiran kot gnezdeči oviraptorid Citipati v Ameriškem prirodoslovnem muzeju.

Druga razširjena značilnost sodobnih ptic (z izjemo nekaterih fosilnih skupin in današnjih velenogih kur) je skrb staršev za mladiče po izvalitvi. Leta 1978 je paleontolog Jack Horner v Montani odkril gnezdišče vrste Maiasaura (kar pomeni »dobra mama kuščar«), kar je potrdilo , da so ornitopodi za svoje mladiče skrbeli tudi dolgo po izvalitvi.[170] Leta 1993 so odkrili primerek oviraptorida vrste Citipati osmolskae, ki je bil ohranjen v položaju valjenja, podobnem kokošjemu.[171] To nakazuje, da so morda že uporabljali plast perja za ohranjanje toplote jajc.[172] Zarodek zgodnjega zavropodomorfa vrste Massospondylusje bil odkrit brez zob, kar kaže, da so starši morali hraniti svoje mladiče po izvalitvi.[173] Sledi stopinj, odkrite na Isle of Skye na severozahodu Škotske, prav tako potrjujejo vedenje, povezano s skrbjo staršev pri ornitopodih.[174]

Vendar obstaja veliko dokazov o samostojnosti mladičev po izvalitvi pri številnih vrstah dinozavrov, zlasti pri teropodih. Tako pri Tyrannosaurusu kot pri Troodonu so bili mladiči zelo samostojni že takoj po izvalitvi in so verjetno zasedali drugačna ekološke niše kot odrasli osebki.[168] Prav tako obstajajo dokazi, da je bila samostojnost značilna tudi za zavropode, njihovi mladiči kmalu po izvalitvi gibali v skupinah in se samostojno prehranjevali.[175]

Genitalne strukture se zelo redko ohranijo v fosilih. Leta 2021 je bil opisan najbolje ohranjen primerek zunanjega dela kloake pri dinozavru vrste Psittacosaurus.[176]

Fiziologija

[uredi | uredi kodo]

Ker imajo tako sodobni krokodili kot ptice srce s štirimi komorami (pri krokodilih je nekoliko spremenjeno), je verjetno, da je bila ta lastnost značilna za vse arhozavre, torej tudi za vse dinozavre.[177] Vse današnje ptice imajo visok metabolizem in so endotermne (»tople krvi«), vendar se že od 1960ih znanstveniki ne strinjajo, kako daleč v evolucijsko preteklost dinozavrov sega ta lastnost. Različni raziskovalci so zagovarjali, da so bili dinozavri bodisi endotermni, ektotermni (»hladne krvi«) ali pa nekje vmes.[178] Večina raziskovalcev se danes strinja, da so imeli različni rodovi dinozavrov različne stopnje presnove, večina pa je imela višji metabolizem kot drugi plazilci, vendar nižjega kot današnje ptice in sesalci.[179] Dokazi iz študij o krokodilih in njihovih izumrlih sorodnikih kažejo, da so se višji presnovni procesi lahko razvili že pri najzgodnejših arhozavrih, skupnih prednikih dinozavrov in krokodilov.[180][181]

Ta rekonstrukcija brontozavra (Brontosaurus) iz leta 1897 prikazuje kot vodno žival z dolgim repom, je delo Charlesa R. Knighta, in ponazarja zgodnje predstave o življenjskem slogu dinozavrov.

Ko so odkrili prve neptičje dinozavre, so paleontologi sprva menili, da so bili ektotermni (»hladne krvi«). Zaradi tega so jih dolgo časa opisovali kot počasne in okorne živali, čeprav so številni sodobni plazilci hitri in gibčni, kljub temu da uravnavajo telesno temperaturo z zunanjimi viri toplote. Predstava o dinozavrih kot počasnih hladnokrvnih živali je prevladovala vse do leta 1968, ko je Robert T. Bakker, eden prvih zagovornikov teorije o toplokrvnih dinozavrih, objavil članek na to temo. V njem je na podlagi zgradbe telesa in ekoloških dokazih trdil, da so bili zavropodi, verjetno endotermni in da so živeli aktivno življenje na kopnem, ne pa kot počasne vodne živali z vlečečimi se repi, kot so jih prej prikazovali. Leta 1972 je Bakker svoje argumente še razširil z analizami porabe energije in razmerja med plenilci in plenom. Njegovo delo je močno vplivalo na spremembo pogleda na dinozavre in je pomembno prispevalo k t. i. renesansi dinozavrov, obdobju, ko so se pogledi na njihovo biologijo in vedenje dinozavrov močno spremenili.[61][62][58][182]

Eden najpomembnejših prispevkov k sodobnemu razumevanju fiziologije dinozavrov je paleohistologija, preučevanje mikroskopske zgradbe tkiv dinozavrov.[183][184] V 1960ih je Armand de Ricqlès predlagal, da prisotnost fibrolamelarne kosti—kostno tkivo z neenakomerno, vlaknasto strukturo, bogato s krvnimi žilami—kaže na stalno hitro rast in s tem na endotermnost. Fibrolamelarna kost je bila pogosta pri dinozavrih in pterozavrih, čeprav ni bila prisotna pri vseh skupinah.[185][186] To je spodbudilo obsežne raziskave, ki poskušajo rekonstruirati krivuljo rasti in modelirati evolucijo hitrosti rasti v različnih linijah dinozavrov,[187] ki na splošno nakazujejo, da so dinozavri rasli hitreje kot današnji plazilci.[184] Drugi dokazi, ki podpirajo endotermnost, vključujejo prisotnost perja in drugih oblik telesnih pokrivnih struktur pri številnih skupinah; bolj enotna razmerja izotopa kisik-18 v kostnem tkivu v primerjavi s ektotermnimi živalmi, zlasti na območjih z različnimi zemljepisnimi širinami in s tem različnimi temperaturami, kar kaže na stabilno notranjo telesno temperaturo[188][189] (čeprav se ta razmerja lahko spremenijo med fosilizacijo[190]); ter odkritja polarnih dinozavrov, ki so živeli v Avstraliji, na Antarktiki in Aljaski v obdobjih, ko so imela ta območja hladno, zmerno klimo.[191][192][193][194]

Primerjava med zračnimi vrečami abelizavra

Pri zavrishijih je bil hitrejši metabolizem podprt z razvojem dihalnega sistema, podobnega tistemu pri pticah. Značilnost tega sistema je bil obsežen splet zračnih vreč, ki so se razširjale pljuča in vdirale v številne kosti, zaradi česar so bile te votle.[195] Tak način dihanja se je verjetno razvil že pri najzgodnejših predstavnikih skupine.[196] Omogočal jim je, da so v primerjavi s sesalci podobne velikosti dobili več kisika, imeli večji plimni volumen v mirovanju in dihali počasneje. Zaradi tega so lahko dlje časa vzdrževali visoko raven telesne aktivnosti.[197] Hitro kroženje zraka je služilo tudi kot učinkovito hlajenje. Skupaj z nižjo presnovno hitrostjoHitro kroženje zraka je služilo tudi kot učinkovito hlajenje. Skupaj z nižjo presnovno hitrostjo[198] je to preprečevalo, da bi se veliki zavropodi pregreli. Te lastnosti so jim lahko omogočile tudi izjemno hitro rast do zelo velikih velikosti.[199][200] Poleg tega je njihova velikanska telesna masa pomenila majhno razmerje med površino in prostornino, kar jim je dodatno olajšalo ohranjanje stalne telesne temperature, pojav, ki se imenuje gigantotermija.[197][201]

Tako kot pri drugih plazilcih so tudi pri dinozavrih ledvice iz krvi odstranjevale dušikove odpadne snovi in jih izločale kot sečno kislino, ne pa kot sečnino ali amonijak preko sečevoda v črevesje. Tak način izločanja jim je pomagal ohranjati vodo.[179] Pri večini danes živečih vrst se sečna kislina izloča skupaj z iztrebki v poltrdni obliki.[202][203] Vendar pa lahko nekatere sodobne ptice, na primer kolibriji, po potrebi izločajo večino dušikovih odpadkov kot amonijak.[204] Izločki, skupaj z vsebino črevesja, izstopijo iz kloake.[205][206] Mnoge vrste izbljuvajo tudi kepice neprebavljenih ostankov. Fosilne kepice so znane že iz jure, na primer pri rodovih, kot je Anchiornis.[207]

Velikost in obliko možganov je mogoče delno rekonstruirati na podlagi kosti ki obdajajo možgane. Leta 1896 je Marsh izračunal razmerja med maso možganov in telesno maso pri sedmih vrstah dinozavrov. Ugotovil je, da so bili njihovi možgani sorazmerno manjši kot pri današnjih krokodilih, možgani stegozavra pa naj bi bili manjši od vseh danes živečih kopenskimih vretenčarjev. To je okrepilo javno predstavo o dinozavrih kot počasnih in izjemno neinteligentnih živalih. Leta 1973 je Harry Jerison pokazal, da so sorazmerno manjši možgani pričakovani pri večjih telesnih velikostih ter da velikost možganov pri dinozavrih ni bila manjša, kot bi pričakovali v primerjavi z današnjimi plazilci.[208] Kasnejše raziskave so pokazale, da se je relativna velikost možganov postopno povečevala pri razvoju teropodov. Najvišjo raven inteligence, primerljivo s sodobnimi pticami, so izračunali pri troodontidu Troodon.[209]

Izumrtje glavnih skupin

[uredi | uredi kodo]
Luis (levo) in njegov sin Walter Alvarez (desno) na meji K-T v Gubbio, Italija, 1981

Izumrtje neletečih dinozavrov je eno od najbolj zanimivih vprašanj v paleontologiji. V osemdesetih letih je Walter Alvarez postavil teorijo, v kateri je povezal izumrtje z udarcem asteroida pred okrog 66 milijoni let.[210] Na to kaže nenadna sprememba vsebnosti iridija v fosilnih plasteh. Dokazi kažejo, da je 10 km širok bolid zadel polotok Jukatan v Mehiki (danes naj bi bil krater v Mehiškem zalivu), ustvaril 170 km širok krater Chicxulub in povzročil masovno izumrtje. Znanstveniki še vedno ugotavljajo, če so bili dinozavri že pred udarcem v zatonu, ali so bili še vedno v polnem razvoju.

Čeprav se hitrosti izumrtja ne da določiti samo iz fosilnih ostankov, zadnji modeli kažejo, da je potekalo zelo hitro. Pri udarcu se je sprostila veliko energije in veliko snovi je odneslo v ozračje. Posledično je zato Zemlja prejela manj toplote s Sonca in se tako ohladila. Druge teorije govorijo o povečani vulkanski aktivnosti in padanju koncentracije kisika v ozračju.

Skupaj z dinozavri so izumrle tudi druge skupine živali, med drugim amoniti, mozazavri, pleziozavri, pterozavri, rastlinojedi krokodili in želve ter veliko skupin sesalcev in ptičev.

Možni preživeli dinozavri v paleocenu

[uredi | uredi kodo]

Ostanke neptičjih dinozavrov so občasno našli, ki segaja v obdobje po kredno–terciarnem izumrtju. Leta 2000 so Spencer Lucas in sodelavci poročali o odkritju desne stegnenice hadrozavra v Novi Mehiki, ter jo opisali kot dokaz o paleocenskih dinozavrih. Kamnina v kateri je bila kost odkrita, je datirana v zgodnji paleocen, pred približno 64,8 milijona leti.[211] Če kost ni bila ponovno odložena zaradi erozijskih procesov, bi to pomenilo, da so nekatere populacije dinozavrov preživele vsaj pol milijona let v kenozoiku.[212] Ti podatki so bili uporabljeni kot podpora ideji, da je bilo izumrtje K–T postopno.[213] Vendar pa številni raziskovalci te domnevne paleocenske dinozavre obravnavajo kot ponovno odložene fosile, torej kot ostanke, ki so bili izprani iz prvotne lokacije in nato ponovno zakopani v mlajše sedimente.[214][215][216] Poleg tega se starostne ocene teh najdb pogosto štejejo za nezanesljive.[217]

Dinozavri v popularni kulturi

[uredi | uredi kodo]
Gertie the Dinosaur (1914); avtor Winsor McCay, prvi animirani dinozaver

Dinozavri že dolgo burijo človeško domišljijo in se velikokrat pojavljajo v fantazijskih ali znanstvenofantastičnih delih. Znane so knjige Izgubljeni svet Arhurja Conana Doyla, Jurski park Michaela Crichtona in druge.

Dinozavri so se pojavljali tudi v filmih, na primer v Milijon let pred našim štetjem (v tem filmu sta dve veliki napaki, dinozavri so namreč pred milijonom let že zdavnaj izumrli, pa tudi istočasno z ljudmi niso nikoli živeli). V prvih filmih so še uporabljali animirane modele, pravi razcvet pa je prišel z razvojem računalniške animacije. V filmu Jurski park (1993) in njegovih dveh nadaljevanjih smo lahko že videli precej realistične dinozavre. Sledilo je tudi precej dokumentarcev, na primer BBC-jev Sprehod z dinozavri. Dinozavri so priljubljeni tudi v risankah in stripih.

Ideja, da bi s pomočjo kloniranja ponovno oživili dinozavre, je postala popularna s knjigo in filmom Jurski park. Avtor Michael Crichton je predlagal, da bi DNK dinozavrov dobili iz komarjev, ujetih v jantarju. Ta metoda je s stališča današnje znanosti za zdaj še nemogoča, saj DNK s časom razpade zaradi stika z zrakom, vodo ali zaradi sevanja. V filmu je zagrešena tudi napaka, saj so DNK pridobili iz jantarja iz Dominikanske republike, ki je star samo 30 milijonov let in je tako nastal davno po izumrtju dinozavrov.

Opombe

[uredi | uredi kodo]
  1. ↑ Dinozavri (vključno s pticami) so člani naravne skupine plazilcev (Reptilia). Njihova biologija se ne ujema natančno z zastarelim razredom Reptilia iz Linejeve taksonomije, ki je vključeval hladnokrvne amniote brez dlake ali perja. Ker je bila Linejevska taksonomija zasnovana za razvrščanje sodobnih živali, še preden sta se razvili vedi o evoluciji in paleontologiji, ne upošteva izumrlih vrst z vmesnimi lastnostmi med tradicionalnimi razredi.

Sklici

[uredi | uredi kodo]
  1. ↑ Matthew G. Baron; Megan E. Williams (2018). "A re-evaluation of the enigmatic dinosauriform Caseosaurus crosbyensis from the Late Triassic of Texas, USA and its implications for early dinosaur evolution". Acta Palaeontologica Polonica. 63. DOI: 10.4202/app.00372.2017.
  2. ↑ Andrea Cau (2018). "The assembly of the avian body plan: a 160-million-year long process" Arhivirano December 3, 2024, na Wayback Machine. (PDF). Bollettino della Società Paleontologica Italiana. 57 (1): 1–25.
  3. ↑ Ferigolo, Jorge; Langer, Max C. (2007). »A Late Triassic dinosauriform from south Brazil and the origin of the ornithischian predentary bone«. Historical Biology. 19 (1): 23–33. Bibcode:2007HBio...19...23F. doi:10.1080/08912960600845767. ISSN 0891-2963. S2CID 85819339.
  4. ↑ Langer, Max C.; Ferigolo, Jorge (2013). »The Late Triassic dinosauromorph Sacisaurus agudoensis (Caturrita Formation; Rio Grande do Sul, Brazil): anatomy and affinities«. Geological Society, London, Special Publications (v angleščini). 379 (1): 353–392. Bibcode:2013GSLSP.379..353L. doi:10.1144/SP379.16. ISSN 0305-8719. S2CID 131414332. Arhivirano iz spletišča dne 14. avgusta 2021. Pridobljeno 26. marca 2021.
  5. ↑ Cabreira, S.F.; Kellner, A.W.A.; Dias-da-Silva, S.; da Silva, L.R.; Bronzati, M.; de Almeida Marsola, J.C.; Müller, R.T.; de Souza Bittencourt, J.; Batista, B.J.; Raugust, T.; Carrilho, R.; Brodt, A.; Langer, M.C. (2016). »A Unique Late Triassic Dinosauromorph Assemblage Reveals Dinosaur Ancestral Anatomy and Diet«. Current Biology. 26 (22): 3090–3095. Bibcode:2016CBio...26.3090C. doi:10.1016/j.cub.2016.09.040. ISSN 0960-9822. PMID 27839975.
  6. ↑ Müller, Rodrigo Temp; Garcia, Maurício Silva (26. avgust 2020). »A paraphyletic 'Silesauridae' as an alternative hypothesis for the initial radiation of ornithischian dinosaurs«. Biology Letters. 16 (8) 20200417. doi:10.1098/rsbl.2020.0417. PMC 7480155. PMID 32842895.
  7. ↑ Hutchinson J.R. Are birds really dinosaurs? Dinobuzz, University of California Museum of Paleontology. (angleško)
  8. ↑ »Najdbe kosti krednih dinozavrov na območju Istre in Krasa«. Arhivirano iz prvotnega dne 7. aprila 2009. Pridobljeno 16. januarja 2006.{{navedi splet}}: Vzdrževanje CS1: bot: neznano stanje prvotnega URL-ja (povezava)
  9. ↑ Poročilo o delu 2002 (PDF) (poročilo). ZRC SAZU. 2003. str. 11. ISSN 1408-6360.
  10. ↑ Weishampel, Dodson & Osmólska 2004, str. ;7–19, chpt. 1: "Origin and Relationships of Dinosauria" by Michael J. Benton.
  11. ↑ Olshevsky 2000
  12. ↑ Langer, Max C.; Ezcurra, Martin D.; Bittencourt, Jonathas S.; Novas, Fernando E. (Februar 2010). »The origin and early evolution of dinosaurs«. Biological Reviews. Cambridge: Cambridge Philosophical Society. 85 (1): 65–66, 82. doi:10.1111/j.1469-185x.2009.00094.x. hdl:11336/103412. ISSN 1464-7931. PMID 19895605. S2CID 34530296.
  13. ↑ »Using the tree for classification«. Understanding Evolution. Berkeley: University of California. Arhivirano iz spletišča dne 31. avgusta 2019. Pridobljeno 14. oktobra 2019.
  14. 1 2 3 Weishampel, Dodson & Osmólska 2004, str. ;210–231, chpt. 11: "Basal Avialae" by Kevin Padian.
  15. ↑ Wade, Nicholas (22. marec 2017). »Shaking Up the Dinosaur Family Tree«. The New York Times. New York. ISSN 0362-4331. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 7. aprila 2018. Pridobljeno 30. oktobra 2019.
  16. ↑ Baron, Matthew G.; Norman, David B.; Barrett, Paul M. (2017). »A new hypothesis of dinosaur relationships and early dinosaur evolution«. Nature. London: Nature Research. 543 (7646): 501–506. Bibcode:2017Natur.543..501B. doi:10.1038/nature21700. ISSN 0028-0836. PMID 28332513.
  17. ↑ Glut 1997, str. 40
  18. ↑ Lambert & The Diagram Group 1990, str. 288
  19. ↑ Farlow & Brett-Surman 1997, str. ;607–624, chpt. 39: "Major Groups of Non-Dinosaurian Vertebrates of the Mesozoic Era" by Michael Morales.
  20. 1 2 Tennant, Jonathan P.; Chiarenza, Alfio Alessandro; Baron, Matthew (19. februar 2018). »How has our knowledge of dinosaur diversity through geologic time changed through research history?«. PeerJ. 6 e4417. doi:10.7717/peerj.4417. PMC 5822849. PMID 29479504.
  21. ↑ Starrfelt, Jostein; Liow, Lee Hsiang (2016). »How many dinosaur species were there? Fossil bias and true richness estimated using a Poisson sampling model«. Philosophical Transactions of the Royal Society B: Biological Sciences. 371 (1691) 20150219. doi:10.1098/rstb.2015.0219. PMC 4810813. PMID 26977060.
  22. ↑ Wang, Steve C.; Dodson, Peter (2006). »Estimating the diversity of dinosaurs«. Proc. Natl. Acad. Sci. U.S.A. Washington, D.C.: National Academy of Sciences. 103 (37): 13601–13605. Bibcode:2006PNAS..10313601W. doi:10.1073/pnas.0606028103. ISSN 0027-8424. PMC 1564218. PMID 16954187.
  23. ↑ Russell, Dale A. (1995). »China and the lost worlds of the dinosaurian era«. Historical Biology. Milton Park, Oxfordshire: Taylor & Francis. 10 (1): 3–12. Bibcode:1995HBio...10....3R. doi:10.1080/10292389509380510. ISSN 0891-2963.
  24. ↑ Starrfelt, Jostein; Liow, Lee Hsiang (2016). »How many dinosaur species were there? Fossil bias and true richness estimated using a Poisson sampling model«. Philosophical Transactions of the Royal Society B. London: Royal Society. 371 (1691) 20150219. doi:10.1098/rstb.2015.0219. ISSN 0962-8436. PMC 4810813. PMID 26977060.
  25. ↑ Black, Riley (23. marec 2016). »Most Dinosaur Species Are Still Undiscovered«. National Geographic News. Arhivirano iz spletišča dne 6. marca 2021. Pridobljeno 6. junija 2021.
  26. ↑ Gill, F.; Donsker, D.; Rasmussen, P. (2021). »Welcome«. IOC World Bird List 11.1. Arhivirano iz spletišča dne 30. julija 2023. Pridobljeno 25. januarja 2021.
  27. ↑ MacLeod, Norman; Rawson, Peter F.; Forey, Peter L.; in sod. (1997). »The Cretaceous–Tertiary biotic transition«. Journal of the Geological Society. London: Geological Society of London. 154 (2): 265–292. Bibcode:1997JGSoc.154..265M. doi:10.1144/gsjgs.154.2.0265. ISSN 0016-7649. S2CID 129654916.
  28. 1 2 Amiot, Romain; Buffetaut, Éric; Lécuyer, Christophe; in sod. (2010). »Oxygen isotope evidence for semi-aquatic habits among spinosaurid theropods«. Geology. Boulder, CO: Geological Society of America. 38 (2): 139–142. Bibcode:2010Geo....38..139A. doi:10.1130/G30402.1. ISSN 0091-7613.
  29. 1 2 3 Brusatte 2012, str. ;9–20, 21
  30. ↑ Nesbitt, Sterling J. (2011). »The Early Evolution of Archosaurs: Relationships and the Origin of Major Clades«. Bulletin of the American Museum of Natural History. New York: American Museum of Natural History. 2011 (352): 1–292. doi:10.1206/352.1. hdl:2246/6112. ISSN 0003-0090. S2CID 83493714.
  31. ↑ This was recognized not later than 1909: Celeskey, Matt (2005). »Dr. W. J. Holland and the Sprawling Sauropods«. The Hairy Museum of Natural History. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 12. junija 2011. Pridobljeno 18. oktobra 2019.
  32. 1 2 3 Benton 2015, p. 205–210
  33. ↑ Cowen 2005, str. ;151–175, chpt. 12: "Dinosaurs".
  34. 1 2 Kubo, Tai; Benton, Michael J. (november 2007). »Evolution of hindlimb posture in archosaurs: limb stresses in extinct vertebrates« (PDF). Palaeontology. Hoboken, NJ: Wiley-Blackwell. 50 (6): 1519–1529. Bibcode:2007Palgy..50.1519K. doi:10.1111/j.1475-4983.2007.00723.x. ISSN 0031-0239. S2CID 140698705.{{navedi časopis}}: Vzdrževanje CS1: samodejni prevod datuma (povezava)
  35. ↑ Dong 1992
  36. ↑ »Dinosaur bones 'used as medicine'«. BBC News. London: BBC. 6. julij 2007. Arhivirano iz spletišča dne 27. avgusta 2019. Pridobljeno 4. novembra 2019.
  37. ↑ Paul 2000, str. ;10–44, chpt. 1: "A Brief History of Dinosaur Paleontology" by Michael J. Benton.
  38. 1 2 Farlow & Brett-Surman 1997, str. ;3–11, chpt. 1: "The Earliest Discoveries" by William A.S. Sarjeant.
  39. ↑ Plot 1677, str. ;131–139, illus. opp. p. 142, fig. 4
  40. ↑ Plot 1677, str. 
  41. ↑ »Robert Plot« (PDF). Learning more. Oxford: Oxford University Museum of Natural History. 2006. Arhivirano iz prvotnega spletišča (PDF) dne 1. oktobra 2006. Pridobljeno 14. novembra 2019.
  42. ↑ Lhuyd 1699, str. 67
  43. ↑ Delair, Justin B.; Sarjeant, William A.S. (2002). »The earliest discoveries of dinosaurs: the records re-examined«. Proceedings of the Geologists' Association. Amsterdam: Elsevier on behalf of the Geologists' Association. 113 (3): 185–197. Bibcode:2002PrGA..113..185D. doi:10.1016/S0016-7878(02)80022-0. ISSN 0016-7878.
  44. ↑ Gunther 1968
  45. ↑ Buckland, William (1824). »Notice on the Megalosaurus or great Fossil Lizard of Stonesfield«. Transactions of the Geological Society of London. London: Geological Society of London. 1 (2): 390–396. doi:10.1144/transgslb.1.2.390. ISSN 2042-5295. S2CID 129920045. Arhivirano (PDF) iz spletišča dne 21. oktobra 2019. Pridobljeno 5. novembra 2019.
  46. ↑ Mantell, Gideon A. (1825). »Notice on the Iguanodon, a newly discovered fossil reptile, from the sandstone of Tilgate forest, in Sussex«. Philosophical Transactions of the Royal Society of London. London: Royal Society. 115: 179–186. Bibcode:1825RSPT..115..179M. doi:10.1098/rstl.1825.0010. ISSN 0261-0523. JSTOR 107739.
  47. ↑ Farlow & Brett-Surman 1997, str. ;14, chpt. 2: "European Dinosaur Hunters" by Hans-Dieter Sues.
  48. 1 2 »The 'birth' of dinosaurs«. More Than A Dodo. 28. april 2017. Arhivirano iz spletišča dne 14. marca 2023. Pridobljeno 15. marca 2023.
  49. 1 2 »The Birth of Dinosaurs: Richard Owen and Dinosauria«. Biodiversity Heritage Library. 16. oktober 2015. Arhivirano iz spletišča dne 14. marca 2023. Pridobljeno 15. marca 2023.
  50. ↑ Brett-Surman, M. K.; Holtz, Thomas R.; Farlow, James O. (27. junij 2012). The Complete Dinosaur. Indiana University Press. str. 25. ISBN 978-0-253-00849-7.
  51. 1 2 Owen 1842, p.103: "The combination of such characters ... will, it is presumed, be deemed sufficient ground for establishing a distinct tribe or sub-order of Saurian Reptiles, for which I would propose the name of Dinosauria*. (*Gr. δεινός, fearfully great; σαύρος, a lizard. ... )
  52. ↑ »Dinosauria«. Merriam-Webster Dictionary. Pridobljeno 10. novembra 2019.
  53. ↑ Crane, George R. (ur.). »Greek Dictionary Headword Search Results«. Perseus 4.0. Medford and Somerville, MA: Tufts University. Arhivirano iz spletišča dne 10. decembra 2019. Pridobljeno 13. oktobra 2019. Lemma for 'δεινός Arhivirano December 10, 2019, na Wayback Machine.' from Henry George Liddell, Robert Scott, A Greek-English Lexicon (1940): 'fearful, terrible'.
  54. ↑ Farlow & Brett-Surman 1997, str. ;ix–xi, Preface, "Dinosaurs: The Terrestrial Superlative" by James O. Farlow and M.K. Brett-Surman.
  55. ↑ Rupke 1994
  56. ↑ Prieto-Marquez, Albert; Weishampel, David B.; Horner, John R. (Marec 2006). »The dinosaur Hadrosaurus foulkii, from the Campanian of the East Coast of North America, with a reevaluation of the genus« (PDF). Acta Palaeontologica Polonica. Warsaw: Institute of Paleobiology, Polish Academy of Sciences. 51 (1): 77–98. ISSN 0567-7920. Arhivirano (PDF) iz spletišča dne 22. junija 2019. Pridobljeno 5. novembra 2019.
  57. ↑ Holmes 1998
  58. 1 2 3 Taylor, M.P. (2010). »Sauropod dinosaur research: a historical review«. Geological Society, London, Special Publications. 343 (1): 361–386. Bibcode:2010GSLSP.343..361T. doi:10.1144/SP343.22. S2CID 910635.
  59. ↑ Naish, D. (2009). The Great Dinosaur Discoveries. London, UK: A & C Black Publishers Ltd. str. 89–93. ISBN 978-1-4081-1906-8.
  60. ↑ Arbour, V. (2018). »Results roll in from the dinosaur renaissance«. Science. 360 (6389): 611. Bibcode:2018Sci...360..611A. doi:10.1126/science.aat0451. S2CID 46887409.
  61. 1 2 Bakker, R.T. (1968). »The Superiority of Dinosaurs«. Discovery: Magazine of the Peabody Museum of Natural History. 3 (2): 11–22. ISSN 0012-3625. OCLC 297237777.
  62. 1 2 Bakker, R.T. (1972). »Anatomical and Ecological Evidence of Endothermy in Dinosaurs«. Nature. 238 (5359): 81–85. Bibcode:1972Natur.238...81B. doi:10.1038/238081a0. S2CID 4176132.
  63. ↑ Bakker 1986
  64. 1 2 Benton, M.J. (2008). »Fossil quality and naming dinosaurs«. Biology Letters. 4 (6): 729–732. doi:10.1098/rsbl.2008.0402. PMC 2614166. PMID 18796391.
  65. 1 2 Cashmore, D.D.; Mannion, P.D.; Upchurch, P.; Butler, R.J. (2020). »Ten more years of discovery: revisiting the quality of the sauropodomorph dinosaur fossil record«. Palaeontology. 63 (6): 951–978. Bibcode:2020Palgy..63..951C. doi:10.1111/pala.12496. S2CID 219090716.
  66. ↑ Cashmore, D.D.; Butler, R.J. (2019). »Skeletal completeness of the non-avian theropod dinosaur fossil record«. Palaeontology. 62 (6): 951–981. Bibcode:2019Palgy..62..951C. doi:10.1111/pala.12436. S2CID 197571209.
  67. ↑ Holtz, T.R. Jr.; Brett-Surman, M.K. (1997). »The Taxonomy and Systematics of Dinosaurs«. The Complete Dinosaur. Bloomington: Indiana University Press. str. 209–223. ISBN 978-0-253-33349-0.
  68. ↑ St. Fleur, Nicholas (8. december 2016). »That Thing With Feathers Trapped in Amber? It Was a Dinosaur Tail«. Trilobites. The New York Times. New York. ISSN 0362-4331. Arhivirano iz spletišča dne 31. avgusta 2017. Pridobljeno 8. decembra 2016.
  69. ↑ Lockley, M.G.; Wright, J.L. (2000). »Reading About Dinosaurs – An Annotated Bibliography of Books«. Journal of Geoscience Education. 48 (2): 167–178. Bibcode:2000JGeEd..48..167L. doi:10.5408/1089-9995-48.2.167. S2CID 151426669.
  70. ↑ Lloyd, G.T.; Davis, K.E.; Pisani, D.; Tarver, J.E.; Ruta, R.; Sakamoto, M.; Hone, D.W.E.; Jennings, R.; Benton, M.J. (2008). »Dinosaurs and the Cretaceous Terrestrial Revolution«. Proceedings of the Royal Society B. 275 (1650): 2483–2490. doi:10.1098/rspb.2008.0715. PMC 2603200. PMID 18647715.
  71. 1 2 »Pred 200 leti je ime dobil prvi dinozaver – megalozaver«. Pred 200 leti je ime dobil prvi dinozaver – megalozaver. MMC RTV Slovenija. 21. februar 2024. Pridobljeno 24. novembra 2025.
  72. 1 2 »Ostanki dinozavrov tudi na slovenskih tleh«. STAznanost. 10. februar 2020. Pridobljeno 24. novembra 2025.
  73. ↑ Schweitzer, M.H. (2011). »Soft Tissue Preservation in Terrestrial Mesozoic Vertebrates«. Annual Review of Earth and Planetary Sciences. 39: 187–216. Bibcode:2011AREPS..39..187S. doi:10.1146/annurev-earth-040610-133502.
  74. 1 2 Hooley, R.W. (1917). »II—On the Integument of Iguanodon bernissartensis, Boulenger, and of Morosaurus becklesii, Mantell«. Geological Magazine. 4 (4): 148–150. Bibcode:1917GeoM....4..148H. doi:10.1017/s0016756800192386. S2CID 129640665. Arhivirano iz spletišča dne 15. aprila 2023. Pridobljeno 20. februarja 2023.
  75. ↑ Osborn, H.F. (1912). »Integument of the iguanodont dinosaur Trachodon«. Memoirs of the American Museum of Natural History. 1: 33–54.
  76. ↑ Bell, P.R. (2014). »A review of hadrosaur skin impressions«. V Eberth, D.; Evans, D. (ur.). The Hadrosaurs: Proceedings of the International Hadrosaur Symposium. Bloomington: Princeton University Press. str. 572–590.
  77. ↑ Eliason, C.M.; Hudson, L.; Watts, T.; Garza, H.; Clarke, J.A. (2017). »Exceptional preservation and the fossil record of tetrapod integument«. Proceedings of the Royal Society B. 284 (1862): 1–10. doi:10.1098/rspb.2017.0556. PMC 5597822. PMID 28878057.
  78. ↑ Benton, M.J. (1998). »Dinosaur fossils with soft parts« (PDF). Trends in Ecology & Evolution. 13 (8): 303–304. Bibcode:1998TEcoE..13..303B. doi:10.1016/s0169-5347(98)01420-7. PMID 21238317.
  79. ↑ Zhou, Z.-H.; Wang, Y. (2017). »Vertebrate assemblages of the Jurassic Yanliao Biota and the Early Cretaceous Jehol Biota: Comparisons and implications«. Palaeoworld. 26 (2): 241–252. doi:10.1016/j.palwor.2017.01.002.
  80. ↑ Norell, M.A.; Xu, X. (2005). »Feathered Dinosaurs«. Annual Review of Earth and Planetary Sciences. 33: 277–299. Bibcode:2005AREPS..33..277N. doi:10.1146/annurev.earth.33.092203.122511.
  81. 1 2 Roy, A.; Pittman, M.; Saitta, E.T.; Kaye, T.G.; Xu, X. (2020). »Recent advances in amniote palaeocolour reconstruction and a framework for future research«. Biological Reviews. 95 (1): 22–50. doi:10.1111/brv.12552. PMC 7004074. PMID 31538399.
  82. ↑ Vinther, J. (2020). »Reconstructing Vertebrate Paleocolor«. Annual Review of Earth and Planetary Sciences. 48: 345–375. Bibcode:2020AREPS..48..345V. doi:10.1146/annurev-earth-073019-045641. S2CID 219768255.
  83. ↑ Zhang, F.; Kearns, S.L.; Orr, P.J.; Benton, M.J.; Zhou, Z.; Johnson, D.; Xu, X.; Wang, X. (2010). »Fossilized melanosomes and the colour of Cretaceous dinosaurs and birds« (PDF). Nature. 463 (7284): 1075–1078. Bibcode:2010Natur.463.1075Z. doi:10.1038/nature08740. PMID 20107440. S2CID 205219587. Arhivirano (PDF) iz spletišča dne 2. februarja 2014. Pridobljeno 20. februarja 2023.
  84. ↑ Smithwick, F.M.; Nicholls, R.; Cuthill, I.C.; Vinther, J. (2017). »Countershading and Stripes in the Theropod Dinosaur Sinosauropteryx Reveal Heterogeneous Habitats in the Early Cretaceous Jehol Biota«. Current Biology. 27 (21): 3337–3343.e2. Bibcode:2017CBio...27E3337S. doi:10.1016/j.cub.2017.09.032. hdl:1983/8ee95b15-5793-42ad-8e57-da6524635349. PMID 29107548.
  85. ↑ Vinther, J.; Nicholls, R.; Lautenschlager, S.; Pittman, M.; Kaye, T.G.; Rayfield, E.; Mayr, G.; Cuthill, I.C. (2016). »3D Camouflage in an Ornithischian Dinosaur«. Current Biology. 26 (18): 2456–2462. Bibcode:2016CBio...26.2456V. doi:10.1016/j.cub.2016.06.065. PMC 5049543. PMID 27641767.
  86. ↑ Lindgren, J.; Moyer, A.; Schweitzer, M.H.; Sjövall, P.; Uvdal, P.; Nilsson, D.E.; Heimdal, J.; Engdahl, A.; Gren, J.A.; Schultz, B.P.; Kear, B.P. (2015). »Interpreting melanin-based coloration through deep time: a critical review«. Proceedings of the Royal Society B. 282 (1813) 20150614. doi:10.1098/rspb.2015.0614. PMC 4632609. PMID 26290071.
  87. ↑ Schweitzer, M.H.; Lindgren, J.; Moyer, A.E. (2015). »Melanosomes and ancient coloration re-examined: a response to Vinther 2015 (DOI 10.1002/bies.201500018)«. BioEssays. 37 (11): 1174–1183. doi:10.1002/bies.201500061. PMID 26434749. S2CID 45178498.
  88. ↑ Zhou, Z. (2014). »The Jehol Biota, an Early Cretaceous terrestrial Lagerstätte: new discoveries and implications«. National Science Review. 1 (4): 543–559. doi:10.1093/nsr/nwu055.
  89. ↑ O'Connor, J.K.; Zhou, Z. (2019). »The evolution of the modern avian digestive system: insights from paravian fossils from the Yanliao and Jehol biotas«. Palaeontology. 63 (1): 13–27. doi:10.1111/pala.12453. S2CID 210265348.
  90. 1 2 Dal Sasso, Cristiano; Signore, Marco (26. marec 1998). »Exceptional soft-tissue preservation in a theropod dinosaur from Italy« (PDF). Nature. London: Nature Research. 392 (6674): 383–387. Bibcode:1998Natur.392..383D. doi:10.1038/32884. ISSN 0028-0836. S2CID 4325093. Arhivirano (PDF) iz spletišča dne 20. septembra 2016.
  91. ↑ Morell, V. (1993). »Dino DNA: the Hunt and the Hype«. Science. 261 (5118): 160–162. Bibcode:1993Sci...261..160M. doi:10.1126/science.8327889. PMID 8327889.
  92. ↑ Pawlicki, R.; Korbel, A.; Kubiak, H. (1996). »Cells, Collagen Fibrils and Vessels in Dinosaur Bone«. Nature. 211 (5049): 655–657. doi:10.1038/211655a0. PMID 5968744. S2CID 4181847.
  93. ↑ Pawlicki, R.; Nowogrodzka-Zagórska, M. (1998). »Blood vessels and red blood cells preserved in dinosaur bones«. Annals of Anatomy - Anatomischer Anzeiger. 180 (1): 73–77. doi:10.1016/S0940-9602(98)80140-4. PMID 9488909.
  94. 1 2 Schweitzer, Mary H.; Wittmeyer, Jennifer L.; Horner, John R.; Toporski, Jan K. (2005). »Soft-Tissue Vessels and Cellular Preservation in Tyrannosaurus rex«. Science. Washington, D.C.: American Association for the Advancement of Science. 307 (5717): 1952–1955. Bibcode:2005Sci...307.1952S. doi:10.1126/science.1108397. ISSN 0036-8075. PMID 15790853. S2CID 30456613.
  95. ↑ Anderson, L.A. (2023). »A chemical framework for the preservation of fossil vertebrate cells and soft tissues«. Earth-Science Reviews. 240 104367. Bibcode:2023ESRv..24004367A. doi:10.1016/j.earscirev.2023.104367. S2CID 257326012.
  96. 1 2 Schweitzer, M.H.; Zheng, W.; Organ, C.L.; Avci, R.; Suo, Z.; Freimark, L.M.; LeBleu, V.S.; Duncan, M.B.; van der Heiden, M.G.; Neveu, J.M.; Lane, W.S.; Cottrell, J.S.; Horner, J.R.; Cantley, L.C.; Kalluri, R.; Asara, J.M. (2009). »Biomolecular characterization and protein sequences of the Campanian hadrosaur B. canadensis«. Science. 324 (5927): 626–631. Bibcode:2009Sci...324..626S. doi:10.1126/science.1165069. PMID 19407199. S2CID 5358680.
  97. ↑ Organ, C.L.; Schweitzer, M.H.; Zheng, W.; Freimark, L.M.; Cantley, L.C.; Asara, J.M. (2008). »Molecular Phylogenetics of Mastodon and Tyrannosaurus rex«. Science. 320 (5875): 499. Bibcode:2008Sci...320..499O. doi:10.1126/science.1154284. PMID 18436782. S2CID 24971064.
  98. ↑ Schweitzer, M.H.; Zheng, W.; Cleland, T.P.; Bern, M. (2013). »Molecular analyses of dinosaur osteocytes support the presence of endogenous molecules«. Bone. Amsterdam: Elsevier. 52 (1): 414–423. doi:10.1016/j.bone.2012.10.010. ISSN 8756-3282. PMID 23085295.
  99. ↑ Bailleul, A.M.; Zheng, W.; Horner, J.R.; Hall, B.K.; Holliday, C.M.; Schweitzer, M.H. (2020). »Evidence of proteins, chromosomes and chemical markers of DNA in exceptionally preserved dinosaur cartilage«. National Science Review. 7 (4): 815–822. doi:10.1093/nsr/nwz206. PMC 8289162. PMID 34692099.
  100. ↑ Bertazzo, S.; Maidment, S.C.R.; Kallepitis, C.; in sod. (2015). »Fibres and cellular structures preserved in 75-million-year-old dinosaur specimens«. Nature Communications. 6 7352. Bibcode:2015NatCo...6.7352B. doi:10.1038/ncomms8352. ISSN 2041-1723. PMC 4468865. PMID 26056764.
  101. ↑ Kaye, T.G.; Gaugler, G.; Sawlowicz, Z. (2008). »Dinosaurian Soft Tissues Interpreted as Bacterial Biofilms«. PLOS ONE. 3 (7) e2808. Bibcode:2008PLoSO...3.2808K. doi:10.1371/journal.pone.0002808. PMC 2483347. PMID 18665236.
  102. ↑ Peterson, J.E.; Lenczewski, M.E.; Scherer, R.P. (2010). »Influence of Microbial Biofilms on the Preservation of Primary Soft Tissue in Fossil and Extant Archosaurs«. PLOS ONE. 5 (10) e13334. Bibcode:2010PLoSO...513334P. doi:10.1371/journal.pone.0013334. ISSN 1932-6203. PMC 2953520. PMID 20967227.
  103. ↑ Buckley, M.; Warwood, S.; van Dongen, B.; Kitchener, A.C.; Manning, P.L. (2017). »A fossil protein chimera; difficulties in discriminating dinosaur peptide sequences from modern cross-contamination«. Proceedings of the Royal Society B. 284 (1855). doi:10.1098/rspb.2017.0544. PMC 5454271. PMID 28566488.
  104. ↑ Kump, Lee R.; Pavlov, Alexander; Arthur, Michael A. (2005). »Massive release of hydrogen sulfide to the surface ocean and atmosphere during intervals of oceanic anoxia«. Geology. Boulder, CO: Geological Society of America. 33 (5): 397–400. Bibcode:2005Geo....33..397K. doi:10.1130/G21295.1. ISSN 0091-7613. S2CID 34821866.
  105. ↑ Tanner, Lawrence H.; Lucas, Spencer G.; Chapman, Mary G. (Marec 2004). »Assessing the record and causes of Late Triassic extinctions« (PDF). Earth-Science Reviews. Amsterdam: Elsevier. 65 (1–2): 103–139. Bibcode:2004ESRv...65..103T. doi:10.1016/S0012-8252(03)00082-5. ISSN 0012-8252. Arhivirano iz prvotnega spletišča (PDF) dne 25. oktobra 2007. Pridobljeno 22. oktobra 2007.
  106. ↑ Griffin, C.T.; Wynd, B.M.; Munyikwa, D.; Broderick, T.J.; Zondo, M.; Tolan, S.; Langer, M.C.; Nesbitt, S.J.; Taruvinga, H.R. (2022). »Africa's oldest dinosaurs reveal early suppression of dinosaur distribution«. Nature. 609 (7926): 313–319. Bibcode:2022Natur.609..313G. doi:10.1038/s41586-022-05133-x. ISSN 0028-0836. PMID 36045297. S2CID 251977824.
  107. 1 2 Weishampel, Dodson & Osmólska 2004, str. ;627–642, chpt. 27: "Mesozoic Biogeography of Dinosauria" by Thomas R. Holtz Jr., Ralph E. Chapman, and Matthew C. Lamanna.
  108. 1 2 Weishampel, Dodson & Osmólska 2004, str. ;614–626, chpt. 26: "Dinosaur Paleoecology" by David E. Fastovsky and Joshua B. Smith.
  109. ↑ Weishampel, Dodson & Osmólska 2004, str. ;672–684, chpt. 30: "Dinosaur Extinction" by J. David Archibald and David E. Fastovsky.
  110. ↑ Paul 1988, str. ;248–250
  111. ↑ Weishampel, Dodson & Osmólska 2004, str. ;151–164, chpt. 7: "Therizinosauroidea" by James M. Clark, Teresa Maryańska, and Rinchen Barsbold.
  112. ↑ Weishampel, Dodson & Osmólska 2004, str. ;196–210, chpt. 10: "Dromaeosauridae" by Peter J. Makovicky and Mark A. Norell.
  113. ↑ Taylor, Michael P.; Wedel, Mathew J. (2013). »Why sauropods had long necks; and why giraffes have short necks«. PeerJ. Corte Madera, CA; London. 1 e36. doi:10.7717/peerj.36. ISSN 2167-8359. PMC 3628838. PMID 23638372.
  114. 1 2 3 Alexander, R. McNeill (2006). »Dinosaur biomechanics«. Proceedings of the Royal Society B. London: Royal Society. 273 (1596): 1849–1855. doi:10.1098/rspb.2006.3532. ISSN 0962-8452. PMC 1634776. PMID 16822743.
  115. ↑ Farlow, James O.; Dodson, Peter; Chinsamy, Anusuya (november 1995). »Dinosaur Biology«. Annual Review of Ecology and Systematics. Palo Alto, CA: Annual Reviews. 26 (1): 445–471. Bibcode:1995AnRES..26..445F. doi:10.1146/annurev.es.26.110195.002305. ISSN 1545-2069.{{navedi časopis}}: Vzdrževanje CS1: samodejni prevod datuma (povezava)
  116. ↑ Weishampel, Dodson & Osmólska 2004
  117. ↑ Sereno, Paul C. (1999). »The Evolution of Dinosaurs«. Science. Washington, D.C.: American Association for the Advancement of Science. 284 (5423): 2137–2147. doi:10.1126/science.284.5423.2137. ISSN 0036-8075. PMID 10381873. Arhivirano (PDF) iz spletišča dne 5. januarja 2018. Pridobljeno 8. novembra 2019.
  118. ↑ Dodson & Gingerich 1993, str. ;167–199, "On the rareness of big, fierce animals: speculations about the body sizes, population densities, and geographic ranges of predatory mammals and large carnivorous dinosaurs" by James O. Farlow.
  119. ↑ Peczkis, Jan (1995). »Implications of body-mass estimates for dinosaurs«. Journal of Vertebrate Paleontology. Milton Park, Oxfordshire: Taylor & Francis for the Society of Vertebrate Paleontology. 14 (4): 520–533. Bibcode:1995JVPal..14..520P. doi:10.1080/02724634.1995.10011575. ISSN 0272-4634. JSTOR 4523591.
  120. ↑ »Dinosaur Evolution«. Department of Paleobiology. Dinosaurs. Washington, D.C.: National Museum of Natural History. 2007. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 11. novembra 2007. Pridobljeno 21. novembra 2007.
  121. ↑ Paul 2010
  122. ↑ Colbert 1971
  123. ↑ Mazzetta, Gerardo V.; Christiansenb, Per; Fariñaa, Richard A. (2004). »Giants and Bizarres: Body Size of Some Southern South American Cretaceous Dinosaurs« (PDF). Historical Biology. Milton Park, Oxfordshire: Taylor & Francis. 16 (2–4): 71–83. Bibcode:2004HBio...16...71M. CiteSeerX 10.1.1.694.1650. doi:10.1080/08912960410001715132. ISSN 0891-2963. S2CID 56028251. Arhivirano (PDF) iz spletišča dne 25. februarja 2009.
  124. ↑ Janensch, Werner (1950). Translation by Gerhard Maier. »Die Skelettrekonstruktion von Brachiosaurus brancai« [The Skeleton Reconstruction of Brachiosaurus brancai] (PDF). Palaeontographica. Stuttgart: E. Schweizerbart. Suplement VII (1. Reihe, Teil 3, Lieferung 2): 97–103. OCLC 45923346. Arhivirano (PDF) iz spletišča dne 11. julija 2017. Pridobljeno 24. oktobra 2019.
  125. ↑ Lucas, Spencer G.; Herne, Matthew C.; Hecket, Andrew B.; in sod. (2004). Reappraisal of Seismosaurus, a Late Jurassic Sauropod Dinosaur From New Mexico. 2004 Denver Annual Meeting (November 7–10, 2004). Zv. 36. Boulder, CO: Geological Society of America. str. 422. OCLC 62334058. Paper No. 181-4. Arhivirano iz spletišča dne 8. oktobra 2019. Pridobljeno 25. oktobra 2019.
  126. ↑ Sellers, William Irvin.; Margetts, Lee; Coria, Rodolfo Aníbal; Manning, Phillip Lars (2013). Carrier, David (ur.). »March of the Titans: The Locomotor Capabilities of Sauropod Dinosaurs«. PLOS ONE. San Francisco, CA: PLOS. 8 (10) e78733. Bibcode:2013PLoSO...878733S. doi:10.1371/journal.pone.0078733. ISSN 1932-6203. PMC 3864407. PMID 24348896.
  127. 1 2 Foster & Lucas 2006, str. ;131–138, "Biggest of the big: a critical re-evaluation of the mega-sauropod Amphicoelias fragillimus Cope, 1878" by Kenneth Carpenter.
  128. ↑ Lovelace, David M.; Hartman, Scott A.; Wahl, William R. (Oktober–december 2007). »Morphology of a specimen of Supersaurus (Dinosauria, Sauropoda) from the Morrison Formation of Wyoming, and a re-evaluation of diplodocid phylogeny«. Arquivos do Museu Nacional. Rio de Janeiro: National Museum of Brazil; Federal University of Rio de Janeiro. 65 (4): 527–544. CiteSeerX 10.1.1.603.7472. ISSN 0365-4508. Pridobljeno 26. oktobra 2019.
  129. ↑ Carpenter, Kenneth (2018). »Maraapunisaurus fragillimus, N.G. (formerly Amphicoelias fragillimus), a basal Rebbachisaurid from the Morrison Formation (Upper Jurassic) of Colorado«. Geology of the Intermountain West. 5: 227–244. doi:10.31711/giw.v5i0.28.
  130. ↑ Paul, Gregory S. (2019). »Determining the largest known land animal: A critical comparison of differing methods for restoring the volume and mass of extinct animals« (PDF). Annals of the Carnegie Museum. 85 (4): 335–358. Bibcode:2019AnCM...85..335P. doi:10.2992/007.085.0403. S2CID 210840060. Arhivirano (PDF) iz spletišča dne 28. januarja 2020. Pridobljeno 2. decembra 2023.
  131. ↑ Pal, Saurabh; Ayyasami, Krishnan (27. junij 2022). »The lost titan of Cauvery«. Geology Today (v angleščini). 38 (3): 112–116. Bibcode:2022GeolT..38..112P. doi:10.1111/gto.12390. ISSN 0266-6979. S2CID 250056201.
  132. ↑ Paul, Gregory S.; Larramendi, Asier (11. april 2023). »Body mass estimate of Bruhathkayosaurus and other fragmentary sauropod remains suggest the largest land animals were about as big as the greatest whales«. Lethaia (v angleščini). 56 (2): 1–11. Bibcode:2023Letha..56..2.5P. doi:10.18261/let.56.2.5. ISSN 0024-1164. S2CID 259782734. {{navedi časopis}}: Preveri vrednost |s2cid= (pomoč)
  133. ↑ Dal Sasso, Cristiano; Maganuco, Simone; Buffetaut, Éric; in sod. (2005). »New information on the skull of the enigmatic theropod Spinosaurus, with remarks on its sizes and affinities« (PDF). Journal of Vertebrate Paleontology. Milton Park, Oxfordshire: Taylor & Francis for the Society of Vertebrate Paleontology. 25 (4): 888–896. doi:10.1671/0272-4634(2005)025[0888:NIOTSO]2.0.CO;2. ISSN 0272-4634. S2CID 85702490. Arhivirano iz prvotnega spletišča (PDF) dne 29. aprila 2011. Pridobljeno 5. maja 2011.
  134. 1 2 Therrien, François; Henderson, Donald M. (2007). »My theropod is bigger than yours ... or not: estimating body size from skull length in theropods«. Journal of Vertebrate Paleontology. Milton Park, Oxfordshire: Taylor & Francis for the Society of Vertebrate Paleontology. 27 (1): 108–115. doi:10.1671/0272-4634(2007)27[108:MTIBTY]2.0.CO;2. ISSN 0272-4634. S2CID 86025320.
  135. ↑ Zhao, Xijin; Li, Dunjing; Han, Gang; in sod. (2007). »Zhuchengosaurus maximus from Shandong Province«. Acta Geoscientia Sinica. Beijing: Chinese Academy of Geological Sciences. 28 (2): 111–122. ISSN 1006-3021.
  136. ↑ Weishampel, Dodson & Osmólska 2004, str. ;438–463, chpt. 20: "Hadrosauridae" by John R. Horner David B. Weishampel, and Catherine A. Forster.
  137. ↑ Norell, Gaffney & Dingus 2000
  138. ↑ »Bee Hummingbird (Mellisuga helenae)«. Birds.com. Paley Media. Arhivirano iz spletišča dne 3. aprila 2015. Pridobljeno 27. oktobra 2019.
  139. 1 2 Zhang, Fucheng; Zhou, Zhonghe; Xu, Xing; in sod. (2008). »A bizarre Jurassic maniraptoran from China with elongate ribbon-like feathers«. Nature. London: Nature Research. 455 (7216): 1105–1108. Bibcode:2008Natur.455.1105Z. doi:10.1038/nature07447. ISSN 0028-0836. PMID 18948955. S2CID 4362560.
  140. 1 2 Xu, Xing; Zhao, Qi; Norell, Mark; in sod. (Februar 2008). »A new feathered maniraptoran dinosaur fossil that fills a morphological gap in avian origin«. Chinese Science Bulletin. Amsterdam: Elsevier on behalf of Science in China Press. 54 (3): 430–435. Bibcode:2009SciBu..54..430X. doi:10.1007/s11434-009-0009-6. ISSN 1001-6538. S2CID 53445386.
  141. ↑ Holtz 2007
  142. ↑ Butler, Richard J.; Zhao, Qi (Februar 2009). »The small-bodied ornithischian dinosaurs Micropachycephalosaurus hongtuyanensis and Wannanosaurus yansiensis from the Late Cretaceous of China«. Cretaceous Research. Amsterdam: Elsevier. 30 (1): 63–77. Bibcode:2009CrRes..30...63B. doi:10.1016/j.cretres.2008.03.002. ISSN 0195-6671.
  143. ↑ Yans, Johan; Dejax, Jean; Pons, Denise; in sod. (Januar–februar 2005). »Implications paléontologiques et géodynamiques de la datation palynologique des sédiments à faciès wealdien de Bernissart (bassin de Mons, Belgique)« [Palaeontological and geodynamical implications of the palynological dating of the wealden facies sediments of Bernissart (Mons Basin, Belgium)]. Comptes Rendus Palevol (v francoščini). Amsterdam: Elsevier of behalf of the French Academy of Sciences. 4 (1–2): 135–150. Bibcode:2005CRPal...4..135Y. doi:10.1016/j.crpv.2004.12.003. ISSN 1631-0683.
  144. ↑ Day, Julia J.; Upchurch, Paul; Norman, David B.; in sod. (2002). »Sauropod Trackways, Evolution, and Behavior« (PDF). Science. Washington, D.C.: American Association for the Advancement of Science. 296 (5573): 1659. doi:10.1126/science.1070167. ISSN 0036-8075. PMID 12040187. S2CID 36530770.
  145. ↑ Varricchio, David J.; Sereno, Paul C.; Zhao, Xijin; in sod. (2008). »Mud-trapped herd captures evidence of distinctive dinosaur sociality« (PDF). Acta Palaeontologica Polonica. Warsaw: Institute of Paleobiology, Polish Academy of Sciences. 53 (4): 567–578. doi:10.4202/app.2008.0402. ISSN 0567-7920. S2CID 21736244. Arhivirano (PDF) iz spletišča dne 30. marca 2019. Pridobljeno 6. maja 2011.
  146. ↑ Lessem & Glut 1993, str. ;19–20, "Allosaurus"
  147. ↑ Maxwell, W. Desmond; Ostrom, John H. (1995). »Taphonomy and paleobiological implications of Tenontosaurus–Deinonychus associations«. Journal of Vertebrate Paleontology. Milton Park, Oxfordshire: Taylor & Francis for the Society of Vertebrate Paleontology. 15 (4): 707–712. Bibcode:1995JVPal..15..707M. doi:10.1080/02724634.1995.10011256. ISSN 0272-4634.
  148. ↑ Roach, Brian T.; Brinkman, Daniel L. (april 2007). »A Reevaluation of Cooperative Pack Hunting and Gregariousness in Deinonychus antirrhopus and Other Nonavian Theropod Dinosaurs«. Bulletin of the Peabody Museum of Natural History. New Haven, CT: Peabody Museum of Natural History. 48 (1): 103–138. doi:10.3374/0079-032X(2007)48[103:AROCPH]2.0.CO;2. ISSN 0079-032X. S2CID 84175628.{{navedi časopis}}: Vzdrževanje CS1: samodejni prevod datuma (povezava)
  149. ↑ Tanke, Darren H. (1998). »Head-biting behavior in theropod dinosaurs: paleopathological evidence« (PDF). Gaia: Revista de Geociências. Lisbon: National Museum of Natural History and Science (15): 167–184. doi:10.7939/R34T6FJ1P. ISSN 0871-5424. S2CID 90552600. Arhivirano iz prvotnega spletišča (PDF) dne 27. februarja 2008.
  150. ↑ »The Fighting Dinosaurs«. New York: American Museum of Natural History. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 18. januarja 2012. Pridobljeno 5. decembra 2007.
  151. 1 2 Carpenter, Kenneth (1998). »Evidence of predatory behavior by theropod dinosaurs« (PDF). Gaia: Revista de Geociências. Lisbon: National Museum of Natural History and Science. 15: 135–144. ISSN 0871-5424. Arhivirano (PDF) iz spletišča dne 26. septembra 2013.
  152. ↑ Rogers, Raymond R.; Krause, David W.; Curry Rogers, Kristina (2007). »Cannibalism in the Madagascan dinosaur Majungatholus atopus«. Nature. London: Nature Research. 422 (6931): 515–518. Bibcode:2003Natur.422..515R. doi:10.1038/nature01532. ISSN 0028-0836. PMID 12673249. S2CID 4389583.
  153. ↑ Varricchio, David J.; Martin, Anthony J.; Katsura, Yoshihiro (2007). »First trace and body fossil evidence of a burrowing, denning dinosaur«. Proceedings of the Royal Society B. London: Royal Society. 274 (1616): 1361–1368. doi:10.1098/rspb.2006.0443. ISSN 0962-8452. PMC 2176205. PMID 17374596.
  154. ↑ Chiappe & Witmer 2002
  155. ↑ Chatterjee, Sankar; Templin, R. Jack (2007). »Biplane wing planform and flight performance of the feathered dinosaur Microraptor gui« (PDF). Proc. Natl. Acad. Sci. U.S.A. Washington, D.C.: National Academy of Sciences. 104 (5): 1576–1580. Bibcode:2007PNAS..104.1576C. doi:10.1073/pnas.0609975104. ISSN 0027-8424. PMC 1780066. PMID 17242354. Arhivirano (PDF) iz spletišča dne 18. avgusta 2019. Pridobljeno 29. oktobra 2019.
  156. ↑ Henderson, Donald M. (2003). »Effects of stomach stones on the buoyancy and equilibrium of a floating crocodilian: a computational analysis«. Canadian Journal of Zoology. Ottawa: NRC Research Press. 81 (8): 1346–1357. Bibcode:2003CaJZ...81.1346H. doi:10.1139/z03-122. ISSN 0008-4301.
  157. 1 2 Senter, Phil (30. junij 2009). »Voices of the past: a review of Paleozoic and Mesozoic animal sounds«. Historical Biology. 20 (4): 255–287. Bibcode:2008HBio...20..255S. doi:10.1080/08912960903033327. ISSN 0891-2963. S2CID 84473967.
  158. ↑ Li, Quanguo; Gao, Ke-Qin; Vinther, Jakob; in sod. (2010). »Plumage Color Patterns of an Extinct Dinosaur« (PDF). Science. Washington, D.C.: American Association for the Advancement of Science. 327 (5971): 1369–1372. Bibcode:2010Sci...327.1369L. doi:10.1126/science.1186290. ISSN 0036-8075. PMID 20133521. S2CID 206525132. Arhivirano (PDF) iz spletišča dne 30. marca 2019. Pridobljeno 7. novembra 2019.
  159. ↑ Yoshida, Junki; Kobayashi, Yoshitsugu; Norell, Mark A. (15. februar 2023). »An ankylosaur larynx provides insights for bird-like vocalization in non-avian dinosaurs«. Communications Biology (v angleščini). 6 (1): 152. doi:10.1038/s42003-023-04513-x. ISSN 2399-3642. PMC 9932143. PMID 36792659.
  160. ↑ Yang, Yunfeng; King, James L.; Xu, Xing (2025). »A new neornithischian dinosaur from the Upper Jurassic Tiaojishan Formation of northern China«. PeerJ. 13 e19664. doi:10.7717/peerj.19664. PMC 12258161. PMID 40661901. {{navedi časopis}}: Check |pmid= value (pomoč); Preveri |pmc= vrednost (pomoč)
  161. ↑ Riede, Tobias; Eliason, Chad M.; Miller, Edward H.; in sod. (2016). »Coos, booms, and hoots: the evolution of closed-mouth vocal behavior in birds«. Evolution. Hoboken, NJ: John Wiley & Sons for the Society for the Study of Evolution. 70 (8): 1734–1746. Bibcode:2016Evolu..70.1734R. doi:10.1111/evo.12988. ISSN 0014-3820. PMID 27345722. S2CID 11986423.
  162. ↑ Weishampel, David B. (Spring 1981). »Acoustic Analysis of Vocalization of Lambeosaurine Dinosaurs (Reptilia: Ornithischia)« (PDF). Paleobiology. Bethesda, MD: Paleontological Society. 7 (2): 252–261. doi:10.1017/S0094837300004036. ISSN 0094-8373. JSTOR 2400478. S2CID 89109302. Arhivirano iz prvotnega spletišča (PDF) dne 6. oktobra 2014. Pridobljeno 30. oktobra 2019.
  163. ↑ Miyashita, Tetsuto; Arbour, Victoria M.; Witmer, Lawrence M.; in sod. (december 2011). »The internal cranial morphology of an armoured dinosaur Euoplocephalus corroborated by X-ray computed tomographic reconstruction« (PDF). Journal of Anatomy. Hoboken, NJ: John Wiley & Sons. 219 (6): 661–675. doi:10.1111/j.1469-7580.2011.01427.x. ISSN 1469-7580. PMC 3237876. PMID 21954840. Arhivirano iz prvotnega spletišča (PDF) dne 24. septembra 2015. Pridobljeno 30. oktobra 2019.{{navedi časopis}}: Vzdrževanje CS1: samodejni prevod datuma (povezava)
  164. ↑ Riede, T. (2019). »The evolution of the syrinx: an acoustic theory«. PLOS ONE. 17 (2) e2006507. doi:10.1371/journal.pbio.2006507. PMC 6366696. PMID 30730882.
  165. ↑ Clarke, Julia A.; Chatterjee, Sankar; Zhiheng, Li; in sod. (2016). »Fossil evidence of the avian vocal organ from the Mesozoic«. Nature. London: Nature Research. 538 (7626): 502–505. Bibcode:2016Natur.538..502C. doi:10.1038/nature19852. hdl:11336/64786. ISSN 0028-0836. PMID 27732575. S2CID 4389926.
  166. ↑ Kingsley, E.P.; in sod. (2018). »Identity and novelty in the avian syrinx«. Proceedings of the National Academy of Sciences of the United States of America. 115 (41): 10109–10217. Bibcode:2018PNAS..11510209K. doi:10.1073/pnas.1804586115. PMC 6187200. PMID 30249637.
  167. ↑ Hansell 2000
  168. 1 2 Varricchio, David J.; Horner, John R.; Jackson, Frankie D. (2002). »Embryos and eggs for the Cretaceous theropod dinosaur Troodon formosus«. Journal of Vertebrate Paleontology. Milton Park, Oxfordshire: Taylor & Francis for the Society of Vertebrate Paleontology. 22 (3): 564–576. doi:10.1671/0272-4634(2002)022[0564:EAEFTC]2.0.CO;2. ISSN 0272-4634. S2CID 85728452.
  169. ↑ Lee, Andrew H.; Werning, Sarah (2008). »Sexual maturity in growing dinosaurs does not fit reptilian growth models«. Proc. Natl. Acad. Sci. U.S.A. Washington, D.C.: National Academy of Sciences. 105 (2): 582–587. Bibcode:2008PNAS..105..582L. doi:10.1073/pnas.0708903105. ISSN 0027-8424. PMC 2206579. PMID 18195356.
  170. ↑ Horner, John R.; Makela, Robert (1979). »Nest of juveniles provides evidence of family structure among dinosaurs«. Nature. London: Nature Research. 282 (5736): 296–298. Bibcode:1979Natur.282..296H. doi:10.1038/282296a0. ISSN 0028-0836. S2CID 4370793.
  171. ↑ »Discovering Dinosaur Behavior: 1960–present view«. Encyclopædia Britannica. Chicago, IL: Encyclopædia Britannica, Inc. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 13. decembra 2013. Pridobljeno 30. oktobra 2019.
  172. ↑ Currie et al. 2004, str. ;234–250, chpt. 11: "Dinosaur Brooding Behavior and the Origin of Flight Feathers" by Thomas P. Hopp and Mark J. Orsen.
  173. ↑ Reisz, Robert R.; Scott, Diane; Sues, Hans-Dieter; in sod. (2005). »Embryos of an Early Jurassic Prosauropod Dinosaur and Their Evolutionary Significance« (PDF). Science. Washington, D.C.: American Association for the Advancement of Science. 309 (5735): 761–764. Bibcode:2005Sci...309..761R. doi:10.1126/science.1114942. ISSN 0036-8075. PMID 16051793. S2CID 37548361. Arhivirano (PDF) iz spletišča dne 22. julija 2018.
  174. ↑ Clark, Neil D. L.; Booth, Paul; Booth, Claire L.; in sod. (2004). »Dinosaur footprints from the Duntulm Formation (Bathonian, Jurassic) of the Isle of Skye« (PDF). Scottish Journal of Geology. London: Geological Society of London. 40 (1): 13–21. Bibcode:2004ScJG...40...13C. doi:10.1144/sjg40010013. ISSN 0036-9276. S2CID 128544813. Arhivirano (PDF) iz spletišča dne 22. julija 2013. Pridobljeno 12. decembra 2019.
  175. ↑ Myers, Timothy S.; Fiorillo, Anthony R. (2009). »Evidence for gregarious behavior and age segregation in sauropod dinosaurs« (PDF). Palaeogeography, Palaeoclimatology, Palaeoecology. Amsterdam: Elsevier. 274 (1–2): 96–104. Bibcode:2009PPP...274...96M. doi:10.1016/j.palaeo.2009.01.002. ISSN 0031-0182. Arhivirano (PDF) iz spletišča dne 29. maja 2020.
  176. ↑ Vinther, Jakob; Nicholls, Robert; Kelly, Diane A. (22. februar 2021). »A cloacal opening in a non-avian dinosaur«. Current Biology. Elsevier. 31 (4): R1–R3. Bibcode:2021CBio...31.R182V. doi:10.1016/j.cub.2020.12.039. PMID 33472049. S2CID 231644183.
  177. ↑ Weishampel, Dodson & Osmólska 2004, str. ;643–659, chpt. 28: "Physiology of Nonavian Dinosaurs" by Anusuya Chinsamy and Willem J. Hillenius.
  178. ↑ Pontzer, H.; Allen, V.; Hutchinson, J.R. (2009). »Biomechanics of running indicates endothermy in bipedal dinosaurs«. PLOS ONE. 4 (11) e7783. Bibcode:2009PLoSO...4.7783P. doi:10.1371/journal.pone.0007783. ISSN 1932-6203. PMC 2772121. PMID 19911059.
  179. 1 2 Benson, R.B.J. (2018). »Dinosaur Macroevolution and Macroecology«. Annual Review of Ecology, Evolution, and Systematics. 49: 379–408. doi:10.1146/annurev-ecolsys-110617-062231. S2CID 92837486.
  180. ↑ Legendre, L.J.; Guénard, G.; Botha-Brink, J.; Cubo, J. (2016). »Palaeohistological Evidence for Ancestral High Metabolic Rate in Archosaurs«. Systematic Biology. 65 (6): 989–996. doi:10.1093/sysbio/syw033. PMID 27073251.
  181. ↑ Seymour, R.S.; Bennett-Stamper, C.L.; Johnston, S.D.; Carrier, D.R.; Grigg, G.C. (2004). »Evidence for endothermic ancestors of crocodiles at the stem of archosaur evolution«. Physiological and Biochemical Zoology. 77 (6): 1051–1067. doi:10.1093/sysbio/syw033. PMID 27073251.
  182. ↑ Parsons 2001, str. ;22–48, "The Heresies of Dr. Bakker".
  183. ↑ Erickson, G.M. (2014). »On dinosaur growth«. Annual Review of Earth and Planetary Sciences. 42 (1): 675–697. Bibcode:2014AREPS..42..675E. doi:10.1146/annurev-earth-060313-054858.
  184. 1 2 Bailleul, A.M.; O'Connor, J.; Schweitzer, M.H. (2019). »Dinosaur paleohistology: review, trends and new avenues of investigation«. PeerJ. 7 e7764. doi:10.7717/peerj.7764. PMC 6768056. PMID 31579624.
  185. ↑ De Ricqlès, A. (1974). »Evolution of endothermy: histological evidence« (PDF). Evolutionary Theory. 1 (2): 51–80. Arhivirano (PDF) iz spletišča dne 17. aprila 2021.
  186. ↑ De Ricqlès, A. (1980). »Tissue structures of dinosaur bone, functional significance and possible relation to dinosaur physiology«. V Thomas, R.D.K.; Olson, E.C. (ur.). A Cold Look at the Warm-Blooded Dinosaurs. New York: American Association for the Advancement of Science. str. 103–139.
  187. ↑ Za zglede takšnih raziskav, opravljenih na različnih linijah dinozavrov, glej
  188. ↑ Amiot, R.; Lécuyer, C.; Buffetaut, E.; Escarguel, G.; Fluteau, F.; Martineau, F. (2006). »Oxygen isotopes from biogenic apatites suggest widespread endothermy in Cretaceous dinosaurs« (PDF). Earth and Planetary Science Letters. 246 (1–2): 41–54. Bibcode:2006E&PSL.246...41A. doi:10.1016/j.epsl.2006.04.018.
  189. ↑ Amiot, R.; Wang, X.; Lécuyer, C.; Buffetaut, E.; Boudad, L.; Cavin, L.; Ding, Z.; Fluteau, F.; Kellner, A.W.A.; Tong, H.; Zhang, F. (2010). »Oxygen and carbon isotope compositions of middle Cretaceous vertebrates from North Africa and Brazil: ecological and environmental significance«. Palaeogeography, Palaeoclimatology, Palaeoecology. 297 (2): 439–451. Bibcode:2010PPP...297..439A. doi:10.1016/j.palaeo.2010.08.027.
  190. ↑ Kolodny, Y.; Luz, B.; Sander, M.; Clemens, W.A. (1996). »Dinosaur bones: fossils or pseudomorphs? The pitfalls of physiology reconstruction from apatitic fossils« (PDF). Palaeogeography, Palaeoclimatology, Palaeoecology. 126 (1–2): 161–171. Bibcode:1996PPP...126..161K. doi:10.1016/S0031-0182(96)00112-5. Arhivirano (PDF) iz spletišča dne 4. februarja 2023. Pridobljeno 3. januarja 2023.
  191. ↑ Paul, G.S. (1988). »Physiological, migratorial, climatological, geophysical, survival, and evolutionary implications of Cretaceous polar dinosaurs«. Journal of Paleontology. 62 (4): 640–652. JSTOR 1305468.
  192. ↑ Clemens, W.A.; Nelms, L.G. (1993). »Paleoecological implications of Alaskan terrestrial vertebrate fauna in latest Cretaceous time at high paleolatitudes«. Geology. 21 (6): 503–506. Bibcode:1993Geo....21..503C. doi:10.1130/0091-7613(1993)021<0503:PIOATV>2.3.CO;2.
  193. ↑ Rich, T.H.; Vickers-Rich, P.; Gangloff, R.A. (2002). »Polar dinosaurs«. Science. 295 (5557): 979–980. doi:10.1126/science.1068920. PMID 11834803. S2CID 28065814.
  194. ↑ Buffetaut, E. (2004). »Polar dinosaurs and the question of dinosaur extinction: a brief review« (PDF). Palaeogeography, Palaeoclimatology, Palaeoecology. 214 (3): 225–231. doi:10.1016/j.palaeo.2004.02.050. Arhivirano (PDF) iz spletišča dne 8. junija 2020.
  195. ↑ Sereno, Paul C.; Martinez, Ricardo N.; Wilson, Jeffrey A.; in sod. (september 2008). Kemp, Tom (ur.). »Evidence for Avian Intrathoracic Air Sacs in a New Predatory Dinosaur from Argentina«. PLOS ONE. San Francisco, CA: PLOS. 3 (9) e3303. Bibcode:2008PLoSO...3.3303S. doi:10.1371/journal.pone.0003303. ISSN 1932-6203. PMC 2553519. PMID 18825273.{{navedi časopis}}: Vzdrževanje CS1: samodejni prevod datuma (povezava)
  196. ↑ O'Connor, P.M. (2009). »Evolution of archosaurian body plans: skeletal adaptations of an air-sac-based breathing apparatus in birds and other archosaurs«. Journal of Experimental Zoology Part A: Ecological Genetics and Physiology. 311 (8): 629–646. Bibcode:2009JEZA..311..629O. doi:10.1002/jez.548. PMID 19492308.
  197. 1 2 Sander, P. Martin; Christian, Andreas; Clauss, Marcus; in sod. (Februar 2011). »Biology of the sauropod dinosaurs: the evolution of gigantism«. Biological Reviews. Cambridge: Cambridge Philosophical Society. 86 (1): 117–155. doi:10.1111/j.1469-185X.2010.00137.x. ISSN 1464-7931. PMC 3045712. PMID 21251189.
  198. ↑ Eagle, R.A.; Tütken, T.; Martin, T.S.; Tripati, A.K.; Fricke, H.C.; Connely, M.; Cifelli, R.L.; Eiler, J.M. (2011). »Dinosaur body temperatures determined from isotopic (13C-18O) ordering in fossil biominerals«. Science. 333 (6041): 443–445. Bibcode:2011Sci...333..443E. doi:10.1126/science.1206196. PMID 21700837. S2CID 206534244.
  199. ↑ Wedel, M.J. (2003). »Vertebral pneumaticity, air sacs, and the physiology of sauropod dinosaurs« (PDF). Paleobiology. 29 (2): 243–255. Bibcode:2003Pbio...29..243W. doi:10.1017/S0094837300018091. Arhivirano (PDF) iz spletišča dne 18. maja 2023. Pridobljeno 3. januarja 2024.
  200. ↑ Perry, S.F.; Christian, A.; Breuer, T.; Pajor, N.; Codd, J.R. (2009). »Implications of an avian-style respiratory system for gigantism in sauropod dinosaurs«. Journal of Experimental Zoology Part A: Ecological Genetics and Physiology. 311 (8): 600–610. Bibcode:2009JEZA..311..600P. doi:10.1002/jez.517. PMID 19189317.
  201. ↑ Alexander, R.M. (1998). »All-time giants: the largest animals and their problems«. Palaeontology. 41: 1231–1245. Arhivirano iz spletišča dne 27. septembra 2016. Pridobljeno 2. januarja 2021.
  202. ↑ Tsahar, E.; Martínez del Rio, C.; Izhaki, I.; Arad, Z. (2005). »Can birds be ammonotelic? Nitrogen balance and excretion in two frugivores« (PDF). The Journal of Experimental Biology. 208 (6): 1025–1034. Bibcode:2005JExpB.208.1025T. doi:10.1242/jeb.01495. ISSN 0022-0949. PMID 15767304. S2CID 18540594. Arhivirano (PDF) iz spletišča dne 17. oktobra 2019. Pridobljeno 31. oktobra 2019.
  203. ↑ Skadhauge, E.; Erlwanger, K.H.; Ruziwa, S.D.; Dantzer, V.; Elbrønd, V.S.; Chamunorwa, J.P. (2003). »Does the ostrich (Struthio camelus) coprodeum have the electrophysiological properties and microstructure of other birds?«. Comparative Biochemistry and Physiology Part A: Molecular & Integrative Physiology. 134 (4): 749–755. doi:10.1016/S1095-6433(03)00006-0. ISSN 1095-6433. PMID 12814783.
  204. ↑ Preest, M.R.; Beuchat, C.A. (1997). »Ammonia excretion by hummingbirds«. Nature. 386 (6625): 561–562. Bibcode:1997Natur.386..561P. doi:10.1038/386561a0. ISSN 0028-0836. S2CID 4372695.
  205. ↑ Mora, J.; Martuscelli, J.; Ortiz Pineda, J.; Soberon, G. (1965). »The Regulation of Urea-Biosynthesis Enzymes in Vertebrates«. Biochemical Journal. 96 (1): 28–35. doi:10.1042/bj0960028. ISSN 0264-6021. PMC 1206904. PMID 14343146.
  206. ↑ Packard, G.C. (1966). »The Influence of Ambient Temperature and Aridity on Modes of Reproduction and Excretion of Amniote Vertebrates«. The American Naturalist. 100 (916): 667–682. Bibcode:1966ANat..100..667P. doi:10.1086/282459. ISSN 0003-0147. JSTOR 2459303. S2CID 85424175.
  207. ↑ Xu, X.; Li, F.; Wang, Y.; Sullivan, C.; Zhang, F.; Zhang, X.; Sullivan, C.; Wang, X.; Zheng, X. (2018). »Exceptional dinosaur fossils reveal early origin of avian-style digestion«. Scientific Reports. 8 (1): 14217. Bibcode:2018NatSR...814217Z. doi:10.1038/s41598-018-32202-x. ISSN 2045-2322. PMC 6155034. PMID 30242170.
  208. ↑ Russell, Dale A. (1997). »Intelligence«. V Kevin Padian; Philip J. Currie (ur.). Encyclopedia of dinosaurs. San Diego: Academic Press. str. 370–372. ISBN 978-0-12-226810-6.
  209. ↑ Brusatte 2012, str. 83
  210. ↑ Renne, Paul R.; Deino, Alan L.; Hilgen, Frederik J.; Kuiper, Klaudia F.; Mark, Darren F.; Mitchell, William S.; Morgan, Leah E.; Mundil, Roland; Smit, Jan (7. februar 2013). »Time Scales of Critical Events Around the Cretaceous-Paleogene Boundary«. Science. 339 (6120): 684–687. Bibcode:2013Sci...339..684R. doi:10.1126/science.1230492. ISSN 0036-8075. PMID 23393261.
  211. ↑ Fassett, J.E.; Heaman, L.M.; Simonetti, A. (2011). »Direct U–Pb dating of Cretaceous and Paleocene dinosaur bones, San Juan Basin, New Mexico«. Geology. 39 (2): 159–162. Bibcode:2011Geo....39..159F. doi:10.1130/G31466.1. ISSN 0091-7613.
  212. ↑ Fassett, J.E.; Heaman, L.M.; Simonetti, A. (2009). »New geochronologic and stratigraphic evidence confirms the Paleocene age of the dinosaur-bearing Ojo Alamo Sandstone and Animas Formation in the San Juan Basin, New Mexico and Colorado«. Palaeontologia Electronica. 12 (1): 3A. Arhivirano iz spletišča dne 18. marca 2021. Pridobljeno 27. januarja 2021.
  213. ↑ Sloan, R.E.; Rigby, J.K. Jr.; Van Valen, L.M.; in sod. (1986). »Gradual Dinosaur Extinction and Simultaneous Ungulate Radiation in the Hell Creek Formation«. Science. 232 (4750): 629–633. Bibcode:1986Sci...232..629S. doi:10.1126/science.232.4750.629. ISSN 0036-8075. PMID 17781415. S2CID 31638639.
  214. ↑ Lucas, S.G.; Sullivan, R.M.; Cather, S.M.; Jasinski, S.E.; Fowler, D.W.; Heckert, A.B.; Spielmann, J.A.; Hunt, A.P. (2009). »No definitive evidence of Paleocene dinosaurs in the San Juan Basin«. Palaeontologia Electronica. 12 (2): 8A.
  215. ↑ Renne, P.R.; Goodwin, M.B. (2012). »Direct U-Pb dating of Cretaceous and Paleocene dinosaur bones, San Juan Basin, New Mexico: COMMENT«. Geology. 40 (4): e259. Bibcode:2012Geo....40E.259R. doi:10.1130/G32521C.1.
  216. ↑ Lofgren, D.L.; Hotton, C.L.; Runkel, A.C. (1990). »Reworking of Cretaceous dinosaurs into Paleocene channel, deposits, upper Hell Creek Formation, Montana«. Geology. 18 (9): 874–877. Bibcode:1990Geo....18..874L. doi:10.1130/0091-7613(1990)018<0874:ROCDIP>2.3.CO;2.
  217. ↑ Koenig, A.E.; Lucas, S.G.; Neymark, L.A.; Heckert, A.B.; Sullivan, R.M.; Jasinski, S.E.; Fowler, D.W. (2012). »Direct U-Pb dating of Cretaceous and Paleocene dinosaur bones, San Juan Basin, New Mexico: COMMENT«. Geology. 40 (4): e262. Bibcode:2012Geo....40E.262K. doi:10.1130/G32154C.1.

Bibliografija

[uredi | uredi kodo]

Strokovni članki

[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave

[uredi | uredi kodo]

Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Dinozavri&oldid=6545443«