Kuščarji

Kuščarji Fosilni razpon: srednja jura – holocen, 168–0 Ma PreЄ Є O S D C P T J K Pg N
V smeri urinega kazalca od zgoraj levo: jemenski kameleon (Chamaeleo calyptratus), črnovrati varan (Varanus albigularis), modrojezični skink (Tiliqua scincoides), primorska kuščarica (Podarcis sicula), ploskorepi gekon (Uroplatus fimbriatus) in breznogi kuščar (Anelytropsis papillosus)
Znanstvena klasifikacija
Kraljestvo:	Animalia (živali)
Deblo:	Chordata (strunarji)
Razred:	Reptilia (plazilci)
Red:	Squamata (luskarji)
Podred:	Lacertilia (kuščarji)
Vključene skupine
Anguimorpha Dibamidae Gekkota Iguanomorpha Lacertoidea Scincomorpha
Območje ražširjenosti kuščarjev, vse vrste.
Luskarji, ki se ne štejejo za kuščarje
Serpentes (kače) Amphisbaenia (včasih) †Mosasauroidea

Kuščarji (znanstveno ime Lacertilia) so zelo velika in razširjena skupina luskinastih plazilcev z več kot 7000 vrstami, razširjenimi po vseh kontinentih, z izjemo Antarktike in nekaterih oceanskih otoških verig. Skupina je parafiletska, saj so nekateri kuščarji tesneje sorodni kačam kot pa drugim kuščarjem. Kuščarji so različnih velikosti, od kameleonov in gekonov, dolgih le nekaj centimetrov, do 3 metre dolgega komodoškega varana.

Večina kuščarjev se premika po štirih nogah z značilnim bočnim zibanjem telesa. Nekatere linije (znane kot "breznogi kuščarji") so noge tekom razvoja izgubile in imajo dolga, kačam podobna telesa. Nekateri kuščarji, kot je gozdni rod Draco, so sposobni jadranja. Pogosto so teritorialni, samci s kričečimi barvami privabljajo samice in ustrahujejo tekmece, s katerimi se tudi spopadajo. Kuščarji so večinoma mesojedi in so pogosto plenilci iz zasede; številne manjše vrste se prehranjujejo z žuželkam, medtem ko komodoški varan lahko upleni sesalce, velike kot je vodni bivol.

Kuščarji uporabljajo različne prilagoditve proti plenilcem, vključno s strupom, prikrivanjem, refleksno krvavitvijo in sposobnostjo žrtvovanja ter ponovne rasti repa.

Anatomija in fiziologija

Jacksonov kameleon iz populacije, naseljene na Havajih v 1970-ih.

Kuščarji imajo po navadi ude (izjema, glej slepec) in zunanja ušesa, medtem ko kače nimajo nič od naštetega. Kuščarji in kače imajo premično kvadratno kost, kar jih razlikuje od sphenodontov, ki imajo bolj primitivno in trdno lobanjo. Mnogi kuščarji lahko izgubijo rep v procesu bega pred plenilci (avtotomija), vendar to ni značilno za vse kuščarje. Vid, vključno z barvnim vidom, je dobro razvit pri večini kuščarjev in večina komunicira med sabo s telesno govorico ali svetlimi barvami svojega telesa, kot tudi s feromoni. Odrasli primerki lahko merijo od nekaj cm, npr. nekateri kameleoni in gekoni, nekateri varani, npr. komodoški varan, pa dosežejo tudi do 3 m. Nekateri zdaj že izumrli varani, so dosegli še večjo dolžino. Izumrli vodni mozazavri so v dolžino merili kar 17 m, dolžina velikega Megalania prisca pa je ocenjena na 7 m.

Vid je pomemben za večino kuščarjev, tako za lov kot za komunikacijo in kot taki imajo mnogi kuščarji izjemno oster barvni vid. Za večino kuščarjev vid zavisi za prepoznavo telesne govorice, ki zavzema različne poze, migljaje in premike, s katerimi označujejo ozemlje, rešujejo spore (borba za samice, ozemlje) in privabljajo spolne partnerje. Nekateri kuščarji uporabljajo svetle barve. Te barve so dobro vidne plenilcem, vendar so pogosto skrite med luskami ali po trebuhu, tako da jih kuščarji pokažejo samo po potrebi.

Posebna inovacija v tem pogledu je tudi svetlo obarvana kožna guba, podbradek na vratu, po navadi skrita med luskami. Ko je prikaz potreben, kuščar premakne podjezičnico v vratu, kar povzroči znatno povečanje obarvane kože pod glavo, kar se lahko uporablja za komunikacijo. Nekatere vrste so posebno znane po tem, vzorci pa lahko vključujejo tudi barve, vidne pod ultravijolično svetlobo, saj jo nekateri kuščarji lahko zaznajo.

Evolucija in medsebojno sorodstvo

Fosilni mozazaver Prognathodon, vrsta varana.

Zadržanje osnovne 'plazilske' amniotne telesne oblike kuščarjev daje misliti, da so tudi marsikatere sedanje ali izumrle živali bile kuščarji. Temu seveda ni tako, saj so kuščarji dobro definirana vrsta luskinarjev.

Najzgodnejši "kuščar" je bil zelo površno podoben kuščarjem, vendar je imel trdno, škatlasto lobanjo z odprtinami samo za oči, nosnice,... To so bili t. i. anapsidi. Želve so obdržale takšno obliko. Zgodnji anapsidi so kasneje dobili dodatne luknje za zasidranje večjih, močnejših čeljustnih mišic. Takšni, z enojno luknjo synapsidi, so dali kuščarjem podobne pelycosaure, ki so vključevali dimetrodone in terapside, vključno s cynodonti, iz katerih so se razvili moderni sesalci.

Diapsidi, ki posedujejo senčno luknjico (temporal fenestra) pred in eno za očesom, so se še naprej diverzificirali. Ena veja, arhozavri, so obdržali osnovno diapsidno lobanjo in so poganjek velikemu spektru novih živali, od katerih so najbolj znani krokodili, pterozavri, dinozavri in njihovi nasledniki ptiči. Ihtiozavri in pleziozavrii so izvirali iz iste diapsidne skupine.

Manjši lepidozavri, ki bi lahko dali razvoj kuščarjem, so začeli zmanjševati lobanje, kar jih je naredilo lažje in bolj fleksibilne. Moderna Tuatara je obdržala osnovno lepidozaversko lobanjo, kar jo razlikuje od pravih kuščarjev kljub zunanji podobnosti. Luskinarji, vključno s kačami in vsemi pravimi kuščarji, so lobanji še nadalje zmanjšali težo na račun spodnjega roba spodnje odprtine lobanje.

Taksonomija

V 13. stoletju so v Evropi kuščarje uvrščali v zelo široko in raznoliko kategorijo "plazilcev", ki je bila sestavljena iz mešanice bitij, ki ležejo jajca, vključno s "kačami, različnimi fantastičnimi pošastmi, […], raznimi dvoživkami in črvi", kot je zapisal Vincent de Beauvais v svojem delu Ogledalo narave (Mirror of Nature). Sodobnejše poimenovanje se je začelo leta 1802, ko James Macartney skoval ime Sauria. Izraz je bil latinizirana različica francoskega imena Sauriens, ki ga je Alexandre Brongniart leta 1800 uporabil za red plazilcev, v katerega je združil kuščarje in krokodile, za katere se je kasneje izkazalo, da si niso najbližji sorodniki. V kasnejših obdobjih so znanstveniki ime "Sauria" uporabljali v ožjem pomenu kot sinonim za Lacertilia, podred v skupini luskarjev, ki vključuje vse kuščarje, vendar izključuje kače. Danes je takšna razvrstitev redka, saj velja za parafiletsko. Leta 1988 so Jacques Gauthier, Arnold G. Kluge in Timothy Rowe (1988) Saurio na novo opredeliti kot klad, naravno skupino, ki vključuje skupnega prednika arhozavrov in skupine lepidozavrov ter vse njihove potomce. Drugačno definicijo sta oblikovala Michael deBraga in Olivier Rieppel (1997), ki sta Sauria opredelila kot klad, ki vsebuje najnovejšega skupnega prednika skupin Choristodera, Archosauromorpha, Lepidosauromorpha in vse njihove potomce. Vendar pa te rabe med strokovnjaki niso pridobile širše veljave.

Podred Lacertilia (Sauria) – (kuščarji)

• Družina †Bavarisauridae
• Družina †Eichstaettisauridae
• Infrared Iguanomorpha
  • Družina †Arretosauridae
  • Družina †Euposauridae
  • Družina Corytophanidae (čeladasti kuščarji)
  • Družina Iguanidae (legvani in bodičastorepi legvani)
  • Družina Phrynosomatidae (brezušesni kuščar, bodičasti kuščar, Urosaurus, obstransko popackani kuščarji in rogati kuščarji)
  • Družina Polychrotidae (anoli)
    • Družina Leiosauridae (glej Polychrotinae)
  • Družina Tropiduridae
    • Družina Liolaemidae (glej Tropidurinae)
    • Družina Leiocephalidae (glej Tropidurinae)
  • Družina Crotaphytidae (kuščarji ovratničarji in leopardji kuščarji)
  • Družina Opluridae (madagaskarski legvani)
  • Družina Hoplocercidae
  • Družina †Priscagamidae
  • Družina †Isodontosauridae
  • Družina Agamidae (agame, kuščar ovratničar)
  • Družina Chamaeleonidae (kameleoni)
• Infraorder Gekkota
  • Družina Gekkonidae (gekoni)
  • Družina Pygopodidae (breznogi kuščarji)
  • Družina Dibamidae (slepi kuščarji)

• Infrared Scincomorpha
  • Družina †Paramacellodidae
  • Družina †Slavoiidae
  • Družina Scincidae (skinki)
  • Družina Cordylidae (bodičastorepi kuščarji)
  • Družina Gerrhosauridae
  • Družina Xantusiidae (nočni kuščarji)
  • Družina Lacertidae (kuščarice)
  • Družina †Mongolochamopidae
  • Družina †Adamisauridae
  • Družina Teiidae
  • Družina Gymnophthalmidae
• Infrared Diploglossa
  • Družina Anguidae (slepci)
  • Družina Anniellidae
  • Družina Xenosauridae
• Infrared Platynota (Varanoidea)
  • Družina Varanidae
  • Družina Lanthanotidae
  • Družina Helodermatidae
  • Družina †Mosasauridae (morski kuščarji)

Odnosi z ljudmi

Komoška zmaja

Večina kuščarjev ni nevarnih ljudem. Samo največji kuščarji utegnejo biti smrtonosni. Komoški varan je poznan po tem, da lahko zasleduje, napade in ubije človeka. Strupi kuščarjev po navadi niso smrtonosni, vendar povzročajo bolečine predvsem zaradi kombinacije z močnim ugrizom. Veliko kuščarjev je domačih ljubljenčkov.

Simbol kuščarja je vključen v veliko kultur po svetu (npr. Tarrotarro v avstralski aboriginski mitologiji). Ljudstvo Moche davnega Peruja so častili živali in pogosto uporabljali kuščarje v svojih umetninah. Po pribljubljeni legendi iz indijske Maharaštre so se napadalci na trdnjavo Sinhagad z vrvmi privezali na kuščarje in z njihovo pomočjo preplezali obzidje.

Zeleni legvan (Iguana iguana) je popularna eksotična domača žival

Zelene legvane jedo v srednji Ameriki in Uromastyxe v Afriki. V severni Afriki so Uromastyxi obravnavani kot dhaab oz. 'riba puščave' in jedo jih puščavska nomadska plemena.

Viri

• Byiiuo, John L.; King, F. Wayne (1979). The Audubon Society Field Guide to Reptiles and Amphibians of North America. New York: Alfred A. Knopf. str. 581. ISBN 0394508246.
• Capula, Massimo (1989). Behler, John L. (ur.). Simon & Schuster's Guide to Reptiles and Amphibians of the World. New York: Simon & Schuster. ISBN 0671690981.
• Cogger, Harold; Zweifel, Richard (1992). Reptiles & Amphibians. Sydney: Weldon Owen. ISBN 0831727861.
• Conant, Roger; Collins, Joseph (1991). A Field Guide to Reptiles and Amphibians Eastern/Central North America. Boston, Massachusetts: Houghton Mifflin Company. ISBN 0395583896.
• Ditmars, Raymond L (1933). Reptiles of the World: The Crocodilians, Lizards, Snakes, Turtles and Tortoises of the Eastern and Western Hemispheres. New York: Macmillian. str. 321.
• Freiberg, Dr. Marcos; Walls, Jerry (1984). The World of Venomous Animals. New Jersey: TFH Publications. ISBN 0876665679.

• Gibbons, J. Whitfield; Gibbons, Whit (1983). Their Blood Runs Cold: Adventures With Reptiles and Amphibians. Alabama: University of Alabama Press. str. 164. ISBN 978-0817301354.
• Rosenfeld, Arthur (1989). Exotic Pets. New York: Simon & Schuster. str. 293. ISBN 978-0671636906.

Zunanje povezave

• Podatki o temi Lacertilia v Wikivrstah
• Ernest Ingersoll (1920). »Lizard« . Encyclopedia Americana.