Pojdi na vsebino

Tuatara

Iz Wikipedije, proste enciklopedije

Tuatara
Časovni razpon: Zgodnji miocen – recentno, 19–0 Ma
[1]
Samec tuatare

Relikt (NZ TCS)[4]
Znanstvena klasifikacija Uredi to klasifikacijo
Domena: Eukaryota (evkarionti)
Kraljestvo: Animalia (živali)
Deblo: Chordata (strunarji)
Razred: Reptilia (plazilci)
Red: Rhynchocephalia (prakuščarji)
Podred: Sphenodontia
Infrared: Eusphenodontia
Klad: Neosphenodontia
Družina: Sphenodontidae
Poddružina: Sphenodontinae (sphenodontidae)
Rod: Sphenodon (tuatara)
Gray, 1831 (ohranjeno ime)
Vrsta:
S. punctatus
Dvočlensko ime
Sphenodon punctatus
(Gray, 1842) (ohranjeno ime)
Območje razširjenosti (Nova Zelandija)
Današnja razširjenost tuatare (označeno s črno):[5][6][7] Krogi predstavljajo severnootoško tuataro, kvadrati pa tuataro z Brothers Island. Posamezni simboli lahko predstavljajo do sedem otokov.
Sinonimi
  • Sphaenodon
    Gray, 1831 (zavrnjeno ime)
  • Hatteria
    Gray, 1842 (zavrnjeno ime)
  • Rhynchocephalus
    Owen, 1845 (zavrnjeno ime)

Tuatara (znanstveno ime Sphenodon punctatus) je vrsta plazilca endemična za Novo Zelandijo. Kljub veliki podobnosti s kuščarji je edini še živeči predstavnik ločene evolucijske linije, prej zelo raznolikega reda Rhynchocephalia (prakuščarji).[8] Ime tuatara izvira iz maorščine in pomeni »bodice na hrbtu«.[9]

Tuatare včasih imenujejo "živi fosili".[8] Čeprav so tuatare ohranile morfološke značilnosti svojih mezozojskih prednikov (pred 240–230 milijoni let), ni dokazov o neprekinjenem fosilnem zapisu, ki bi podprl zamisel, da je vrsta od tistega časa preživela nespremenjena.[10][11]

Taksonomija in evolucija

[uredi | uredi kodo]

Sorodstvena razmerja tuatare z drugimi živečimi plazilci in pticami, povzeto po Simões et al. 2022[12]

Reptilia
Lepidosauria

Squamata (luskarji - kuščarji in kače)

Rhynchocephalia (tuatara)

Archelosauria

Testudines (želve)

Archosauria

Crocodilia (krokodili)

Aves (ptiči)

Tuatara skupaj z drugimi, zdaj izumrlimi predstavniki reda Rhynchocephalia (prakuščarji), spada v nadred Lepidosauria, kamor uvrščamo tudi red Squamata (luskarji), ki vključuje kuščarje in kače. Tako luskarji kot tuatara lahko izgubijo konico repa ob ogroženosti (avtotomija) in imajo prečne reže kloake.[13]

Tuatare so bile leta 1831, ko je Britanski muzej prejel lobanjo, prvotno razvrščene med kuščarje. John Edward Gray je za opis lobanje uporabil ime Sphenodon; to je še danes trenutno znanstveno ime za rod.[14][15] Sphenodon izvira iz grščine za "klin" (σφήν, σφηνός/sphenos) in "zob" (ὀδούς, ὀδόντος/odontos).[16] Leta 1842 je Gray opisal predstavnika vrste kot Hatteria punctata, ne da bi se zavedal, da sta tako ta osebek kot lobanja, ki jo je prejel leta 1831, dejansko tuatari.[17][18]

Rod je ostal napačno razvrščen med kuščarje do leta 1867, ko je Albert C. L. G. Günther iz Britanskega muzeja opazil značilnosti, podobne pticam, želvam in krododilom. Za tuataro in njene fosilne sorodnike je predlagal red Rhynchocephalia (kar pomeni "kljunasta glava").[19] Od leta 1869 se kot znanstveno ime vrste uporablja Sphenodon punctatus (ali različica Sphenodon punctatum v nekaterih zgodnejših virih).[18]

V določenem obdobju so bile v red Rhynchocephalia napačno uvrščene številne raznolike vrste, kar je povzročilo nastanek t.i. "wastebasket taxon", kamor se nepravilno umeščajo nepovezane vrste.[20] Williston je leta 1925 predlagal poimenovanje Sphenodontia, ki bi vključevalo le tuataro in njene najbližje fosilne sorodnike.[20] Vendar pa je Rhynchocephalia starejše ime[19] in je danes v široko razširjeno. Številni strokovnjaki uporabljajo Sphenodontia kot podskupino reda Rhynchocephalia, ki vključuje skoraj vse člane tega reda, razen najbolj primitivnih predstavnikov skupine.[21]

Najstarejši predstavnik reda Rhynchocephalia, Agriodontosaurus, je znan iz srednjega triasa (anisij) v Angliji, pred približno 244 do 241,5 milijona let.[22] Med poznim triasom se je število vrst v tem redu močno povečali,[11] v obdobju jure pa so postali prevladujoča skupina majhnih plazilcev na svetu,[23] ko so skupino sestavljale številne oblike, vključno z vodnimi plezozavri in rastlinojedimi eilenodontini.[23] Najzgodnejši člani poddružine Sphenodontinae, klada, ki vključuje tuataro, so znani iz zgodnje jure v Severni Ameriki. Prvi predstavniki te skupine so bili že zelo podobni današnji tuatari.[24] Število predstavnikov reda Rhynchocephalia je v obdobju krede upadlo,[25] verjetno zaradi konkurence s sesalci in kuščarji,[26] njihov najmlajši fosilni zapis zunaj Nove Zelandije pa pripada Kawasphenodonu, ki je znan iz paleocena v Patagoniji v Južni Ameriki.[27]

Kladogram položaja tuatare znotraj skupine Sphenodontia, povzeto po Simoes et al., 2022:[24]

Vrste

[uredi | uredi kodo]

Čeprav trenutno velja, da obstaja le ena živeča vrsta tuatare, sta bili pred tem opredeljeni dve vrsti: Sphenodon punctatus ali severna tuatara ter precej redkejša Sphenodon guntheri ali tuatara, ki je omejena na otok North Brother Island v Cookovem prelivu.[28] Vrstni pridevek punctatus v latinščini pomeni "pegast",[29] guntheri pa se nanaša na v Nemčiji rojenega britanskega herpetologa Alberta Güntherja.[30] Članek iz leta 2009 je ponovno preučil genetske osnove, uporabljene za razlikovanje dveh domnevnih vrst tuatare, katerega zaklkjuček je bil, da predstavljata le geografski različici ter da bi bilo treba priznati le eno vrsto.[31] Posledično je bila severna tuatara prerazvrščena v Sphenodon punctatus punctatus, tuatara z otoka Brothers pa v Sphenodon punctatus guntheri. Tuatara z otoka Brothers ima olivno rjavo kožo z rumenimi zaplatami, medtem ko se barva severne tuatare giblje od olivno zelene preko sive do temno rožnate ali opečno rdeče, pogosto je lisasta in ima vedno bele pike.[32][13][33] Poleg tega je tuatara z otoka Brothers precej manjša.[34] Vendar pa posameznih primerkov z otoka Brothers na podlagi morfologije čeljusti ni bilo mogoče ločiti od drugih sodobnih in fosilnih vzorcev.[35]

Izumrlo vrsto roda Sphenodon je novembra 1885 identificiral William Colenso, ki so mu poslali nepopoln subfosilni primerek iz lokalnega rudnika premoga. Colenso je novo vrsto poimenoval S. diversum.[36] Fawcett in Smith (1970) jo zaradi pomanjkanja razlikovalnih znakov obravnavata kot sinonim podvrste.[37]

Opis

[uredi | uredi kodo]
Primerjava velikosti samca vrste S. punctatus in človeka
Skelet tuatare

Tuatare so največji plazilci na Novi Zelandiji[38] Odrasli samci S. punctatus merijo v dolžino 61 cm, samice pa 45 cm.[13] Pri tuatarah je prisoten spolni dimorfizem, saj so samci večji.[13] San Diego Zoo navaja celo dolžino do 80 cm.[39] Samci tehtajo do 1 kg, samice pa do 0,5 kg.[13] Tuatare z otoka Brothers so nekoliko manjše in tehtajo do 660 g.[34]

Njihova pljuča imajo eno samo komoro brez bronhijev.[40]

Zelenkasto rjava barva tuatare se ujema z njenim okoljem in se lahko tekom življenja spreminja. Odrasle tuatare levijo kožo vsaj enkrat letno,[33] mladiči pa trikrat ali štirikrat na leto. Spola tuatare se ne razlikujeta le po velikosti. Bodičast greben na hrbtu tuatare, ki ga tvorijo trikotne, mehke kožne gube, je pri samcih večji in lahko ob razkazovanju otrdi. Samčev trebuh je ožji od samičinega.[41]

Sklici

[uredi | uredi kodo]
  1. ↑ »Sphenodon«. Paleobiology Database. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 15. julija 2020.
  2. ↑ »Conservation status of plants and animals«.
  3. ↑ »IUCN Red List of Threatened Species«. 25. februar 2019.
  4. ↑ »Sphenodon punctatus. NZTCS«. nztcs.org.nz. Pridobljeno 3. aprila 2023.
  5. ↑ Cree, A.; Daugherty, C.H.; Hay, J.M. (1. september 1990). »Neglected taxonomy and continuing extinctions of tuatara (Sphenodon)«. Nature. 347 (6289): 177–179. Bibcode:1990Natur.347..177D. doi:10.1038/347177a0. S2CID 4342765.
  6. ↑ Gaze, P. (2001). Tuatara recovery plan 2001–2011 (PDF). Biodiversity Recovery Unit, Department of Conservation (poročilo). Threatened Species Recovery Plan. Zv. 47. Government of New Zealand. ISBN 978-0-478-22131-2. Arhivirano iz prvotnega spletišča (PDF) dne 5. novembra 2011. Pridobljeno 2. junija 2007.
  7. ↑ Beston, A. (25. oktober 2003). »Tuatara release« (PDF). New Zealand Herald. Arhivirano iz prvotnega spletišča (PDF) dne 4. oktobra 2007. Pridobljeno 11. septembra 2007.
  8. 1 2 »Tuatara«. New Zealand Ecology. Living Fossils. TerraNature Trust. 2004. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 3. maja 2017. Pridobljeno 10. novembra 2006.
  9. ↑ »The Tuatara«. Kiwi Conservation Club. Fact Sheets. Royal Forest and Bird Protection Society of New Zealand. 2009. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 16. oktobra 2015. Pridobljeno 13. septembra 2017.
  10. ↑ Meloro, C.; Jones, M.E. (november 2012). »Tooth and cranial disparity in the fossil relatives of Sphenodon (Rhynchocephalia) dispute the persistent 'living fossil' label«. Journal of Evolutionary Biology. 25 (11): 2194–209. Bibcode:2012JEBio..25.2194M. doi:10.1111/j.1420-9101.2012.02595.x. PMID 22905810. S2CID 32291169.{{navedi časopis}}: Vzdrževanje CS1: samodejni prevod datuma (povezava)
  11. 1 2 Herrera-Flores, J.A.; Stubbs, T.L.; Benton, M.J. (2017). »Macroevolutionary patterns in Rhynchocephalia: is the tuatara (Sphenodon punctatus) a living fossil?«. Palaeontology. 60 (3): 319–328. Bibcode:2017Palgy..60..319H. doi:10.1111/pala.12284. hdl:1983/940fdc51-30db-47c0-9ac6-97fda3c2ea01.
  12. ↑ Simões, Tiago R.; Kammerer, Christian F.; Caldwell, Michael W.; Pierce, Stephanie E. (19. avgust 2022). »Successive climate crises in the deep past drove the early evolution and radiation of reptiles«. Science Advances (v angleščini). 8 (33) eabq1898. Bibcode:2022SciA....8.1898S. doi:10.1126/sciadv.abq1898. ISSN 2375-2548. PMC 9390993. PMID 35984885.
  13. 1 2 3 4 5 Cree, A. (2002). »Tuatara«. V Halliday, T.; Alder, K. (ur.). The New Encyclopedia of Reptiles and Amphibians. Oxford, UK: Oxford University Press. str. 210–211. ISBN 0-19-852507-9.
  14. ↑ John Edward Gray, The zoological miscellany : to be continued occasionally, London: Neznano, str. 13–14, doi:10.5962/BHL.TITLE.113722, OCLC 2319292, OL 25908786M, Wikipodatki Q51389982
  15. ↑ Lutz 2005, str. 42
  16. ↑ »Sphenodon«. Dictionary.com Unabridged (v 1.1 izd.). Random House. Pridobljeno 8. januarja 2007.
  17. ↑ John Edward Gray, The zoological miscellany : to be continued occasionally, London: Neznano, str. 72, doi:10.5962/BHL.TITLE.113722, OCLC 2319292, OL 25908786M, Wikipodatki Q51389982
  18. 1 2 John Edward Gray (Februar 1869), »Sphenodon, Hatteria, and Rhynchocephalus«, Annals and Magazine of Natural History, 3 (14): 167–168, doi:10.1080/00222936908695904, Wikipodatki Q56103814
  19. 1 2 Günther, A. (1867). »Contribution to the anatomy of Hatteria (Rhynchocephalus, Owen)«. Philosophical Transactions of the Royal Society. 157: 595–629. Bibcode:1867RSPT..157..595G. doi:10.1098/rstl.1867.0019. JSTOR 108983.
  20. 1 2 Fraser, N.; Sues, H.D., ur. (1994). "Phylogeny" in the Shadow of the Dinosaurs: Early Mesozoic Tetrapods. Cambridge University Press. ISBN 978-0-521-45242-7.
  21. ↑ Sues, Hans-Dieter; Schoch, Rainer R. (7. november 2023). »The oldest known rhynchocephalian reptile from the Middle Triassic (Ladinian) of Germany and its phylogenetic position among Lepidosauromorpha«. The Anatomical Record (v angleščini). 307 (4): 776–790. doi:10.1002/ar.25339. ISSN 1932-8486. PMID 37937325. {{navedi časopis}}: Check |pmid= value (pomoč)
  22. ↑ Marke, Daniel; Whiteside, David I.; Sethapanichsakul, Thitiwoot; Coram, Robert A.; Fernandez, Vincent; Liptak, Alexander; Newham, Elis; Benton, Michael J. (10. september 2025). »The oldest known lepidosaur and origins of lepidosaur feeding adaptations«. Nature (v angleščini). 647 (8090): 663–672. Bibcode:2025Natur.647..663M. doi:10.1038/s41586-025-09496-9. ISSN 0028-0836. PMC 12629995. PMID 40931068. {{navedi časopis}}: Check |pmid= value (pomoč); Preveri |pmc= vrednost (pomoč)
  23. 1 2 Brownstein, Chase D.; Meyer, Dalton L.; Fabbri, Matteo; Bhullar, Bhart-Anjan S.; Gauthier, Jacques A. (29. november 2022). »Evolutionary origins of the prolonged extant squamate radiation«. Nature Communications (v angleščini). 13 (1): 7087. Bibcode:2022NatCo..13.7087B. doi:10.1038/s41467-022-34217-5. ISSN 2041-1723. PMC 9708687. PMID 36446761.
  24. 1 2 Simões, Tiago R.; Kinney-Broderick, Grace; Pierce, Stephanie E. (3. marec 2022). »An exceptionally preserved Sphenodon-like sphenodontian reveals deep time conservation of the tuatara skeleton and ontogeny«. Communications Biology (v angleščini). 5 (1): 195. doi:10.1038/s42003-022-03144-y. ISSN 2399-3642. PMC 8894340. PMID 35241764.
  25. ↑ Cleary, Terri J.; Benson, Roger B. J.; Evans, Susan E.; Barrett, Paul M. (Marec 2018). »Lepidosaurian diversity in the Mesozoic–Palaeogene: the potential roles of sampling biases and environmental drivers«. Royal Society Open Science (v angleščini). 5 (3) 171830. Bibcode:2018RSOS....571830C. doi:10.1098/rsos.171830. ISSN 2054-5703. PMC 5882712. PMID 29657788.
  26. ↑ Jones ME, Tennyson AJ, Worthy JP, Evans SE, Worthy TH (april 2009). »A sphenodontine (Rhynchocephalia) from the Miocene of New Zealand and palaeobiogeography of the tuatara (Sphenodon)«. Proceedings. Biological Sciences. 276 (1660): 1385–90. Bibcode:2009PBioS.276.1385J. doi:10.1098/rspb.2008.1785. PMC 2660973. PMID 19203920.{{navedi časopis}}: Vzdrževanje CS1: samodejni prevod datuma (povezava)
  27. ↑ Apesteguía S, Gómez RO, Rougier GW (Oktober 2014). »The youngest South American rhynchocephalian, a survivor of the K/Pg extinction«. Proceedings of the Royal Society B: Biological Sciences. 281 (1792) 20140811. Bibcode:2014PBioS.28140811A. doi:10.1098/rspb.2014.0811. PMC 4150314. PMID 25143041.
  28. ↑ »Tuatara – Sphenodon punctatus«. Science and Nature: Animals. BBC (bbc.co.uk). Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 28. avgusta 2005. Pridobljeno 28. februarja 2006.
  29. ↑ Stearn, W.T. (1. april 2004). Botanical Latin. Portland, OR: Timber Press. str. 476. ISBN 978-0-88192-627-9 – prek Google Books.
  30. ↑ Beolens, Bo; Watkins, Michael; Grayson, Michael (2011). The Eponym Dictionary of Reptiles. Baltimore, Maryland: Johns Hopkins University Press. ISBN 978-1-4214-0135-5. xiii + 296 pp. (Sphenodon guntheri, p. 110).
  31. ↑ Hay JM, Sarre SD, Lambert DM, Allendorf FW, Daugherty CH (2010). »Genetic diversity and taxonomy: a reassessment of species designation in tuatara (Sphenodon: Reptilia)«. Conservation Genetics. 11 (3): 1063–1081. Bibcode:2010ConG...11.1063H. doi:10.1007/s10592-009-9952-7. hdl:10072/30480. S2CID 24965201.
  32. ↑ »Tuatara factsheet (Sphenodon punctatus)«. Sanctuary Wildlife. Karori Sanctuary Wildlife Trust. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 21. oktobra 2007. Pridobljeno 28. junija 2009.
  33. 1 2 Lutz 2005, str. 16
  34. 1 2 Gill, B.; Whitaker, T. (1996). New Zealand Frogs and Reptiles. David Bateman Publishing. str. 22–24. ISBN 1-86953-264-3.
  35. ↑ Vaux, F.; Morgan-Richards, M.; Daly, E.E.; Trewick, S.A. (2019). »Tuatara and a new morphometric dataset for Rhynchocephalia: Comments on Herrera-Flores et al«. Palaeontology. 62 (2): 321–334. Bibcode:2019Palgy..62..321V. doi:10.1111/pala.12402. S2CID 134902015.
  36. ↑ Colenso, W. (1885). »Notes on the bones of a species of Sphenodon, (S. diversum, Col.,) apparently distinct from the species already known« (PDF). Transactions and Proceedings of the Royal Society of New Zealand. 18: 118–128.
  37. ↑ Fawcett, James D.; Smith, Hobart M. (1970). »An Overlooked Synonym of Sphenodon punctatus, the New Zealand Tuatara«. Journal of Herpetology. 4 (1–2): 89–91. doi:10.2307/1562712. JSTOR 1562712.
  38. ↑ »Tuatara«. Department of Conservation (v angleščini). Pridobljeno 12. decembra 2022.
  39. ↑ »Tuatara«. Animal Bytes. San Diego Zoo. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 30. novembra 2012. Pridobljeno 19. aprila 2008.
  40. ↑ Jacobson, E.R. (11. april 2007). Infectious Diseases and Pathology of Reptiles. CRC Press. ISBN 978-1-4200-0403-8.
  41. ↑ »Tuataras«. Animal Corner. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 17. marca 2015. Pridobljeno 31. decembra 2007.

Nadaljnje branje

[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave

[uredi | uredi kodo]
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Tuatara&oldid=6600003«