Kače
| Kače | |
|---|---|
 | |
| Navadni gad (Vipera Berus) | |
Znanstvena klasifikacija  | |
| Domena: | Eukaryota (evkarionti) |
| Kraljestvo: | Animalia (živali) |
| Deblo: | Chordata (strunarji) |
| Razred: | Reptilia (plazilci) |
| Red: | Squamata (luskarji) |
| Klad: | Toxicofera |
| Klad: | Ophidia |
| Podred: | Serpentes (kače) Linnaeus, 1758 |
| Infraredi | |
| |
 | |
| Približna porazdelitev kač po svetu, vse vrste | |
Kače (znanstveno ime Serpentes) so podred plazilcev brez okončin, ki jih uvrščamo v red luskarjev (Squamata), torej so sorodne kuščarjem, krokodilom in želvam. Trenutno je znanih okrog 3.900 vrst kač[2] in jih najdemo na vseh celinah razen na Antarktiki, živijo pa tudi v morju in na nadmorski višini do približno 4,900 m v Himalaji v Aziji.[3][4]:143 Trenutno je priznanih okoli 30 družin s približno 520 rodovi in več kot 4.170 vrstami.[5]
Opis
[uredi | uredi kodo]Podobno kot drugi luskarji so kače ektotermni amnioti, katerih telo preraščajo rožene luske. Njihova posebnost je oblika telesa, ki je prilagojeno plazenju skozi luknje. Je podolgovato in vitko (»kačasto«) ter brez okončin. Od podobnih breznogih kuščarjev (npr. slepca) jih ločimo po tem, da nimajo vek in zunanjega ušesa. Po navadi imajo 200 do 400 ali celo več vretenc in samo eno delujoče pljučno krilo. V čeljusti imajo mnoge kače mnogo več sklepov kot drugi plazilci, kar jim omogoča da zelo široko razprejo usta ko požirajo plen. Z razcepljenim jezikom mahajo gor in dol, nato pa konici potisnejo v parni odprtini Jacobsonovega (oz. vomeronazalnega) organa v ustih, ki zaznava kemične delce v zraku (vonj). Ker je odprtina parna, lahko s tem do neke mere določijo tudi smer dražljaja. Nekatere kače imajo tudi čutila, občutljiva na infrardeče valovanje, ki se nahajajo med nosnicami in očmi. Omogočajo jim, da »vidijo« toploto, ki jo oddaja njihov plen.
Telo kač je prekrito s čvrstimi, prekrivajočimi se luskami, ki izraščajo iz povrhnjice. Luske na trebuhu so hrapave da se bolje oprijemajo podlage, sicer pa je površina kače na otip gladka in suha. Razširjena zmotna predstava da so kače sluzaste izvira verjetno iz njihove podobnosti s črvi. Par prozornih lusk prerašča tudi oči, ki so zato ves čas odprte. Kače občasno odvržejo kožo - se levijo. S tem zamenjajo staro, obrabljeno kožo in se znebijo zajedavcev, kot so klopi ter pršice. Levitev naj bi omogočala tudi rast, vendar to pri kačah ni tako nedvoumno kot denimo pri žuželkah. Ker so luske del kože in ne samostojne, morajo kače odvreči celotno vrhnjico naenkrat.
Ekologija in pomen za človeka
[uredi | uredi kodo]
So izključno mesojede živali, ki pogoltnejo cel plen. Prehranjujejo se z majhnimi živalmi, kot so kuščarice, druge kače, mali sesalci, ptiči in njihovimi jajci, ribami, polži ali žuželkami. Večina kač ni strupenih in ubijejo plen tako, da ga pogoltnejo ali zadušijo s stiskanjem. Nekatere nesorodne skupine pa so razvile strup - mešanico različnih toksinov, ki jo izločajo modificirane žleze slinavke. Odpirajo se skozi temu prilagojene zobe - strupnike, ki imajo lahko samo žleb za stekanje ali pri naprednejših vrstah kanal skozi zob.
Človekov strah pred kačami temelji na izkušnjah z redkimi vrstami, ki uporabljajo strup tudi za samoobrambo. Takih je približno 725 vrst po vsem svetu, od tega jih ima 250 tako močan strup da lahko ubijejo človeka z enim ugrizom. Dokumentirani primeri smrti zaradi kačjih ugrizov so tako redki, večinoma povzročijo le bolečo rano. V splošnem pa se kače raje umaknejo nevarnosti in se odzovejo agresivno le kadar nimajo izhoda. Kače pogosto srečamo v mitih in legendah, kjer poosebljajo bodisi dobro, bodisi zlo.
Taksonomija
[uredi | uredi kodo]V sistemu znanstvene klasifikacije živih bitij obravnavamo skupino kač kot podred Serpentes in jo uvrščamo med luskarje, vendar njen natančen filogenetski položaj znotraj luskarjev (v odnosu do drugih podredov) še ni povsem razjasnjen.[6]
Kače delimo v dva infrareda Alethinophidia in Scolecophidia, ki se ločita po morfoloških in molekularnih znakih.[7]
_(7159866059).jpg)
Družine
[uredi | uredi kodo]| Infrared Alethinophidia 25 družin | |||||
| Družina[5] | Avtor taksona[5] | Rod[5] | Vrsta[5] | Domače ime | Območje razširjenosti[8] |
|---|---|---|---|---|---|
| Acrochordidae | Bonaparte, 1831 | 1 | 3 | Bradavičarke | Od zahodne Indije in Šrilanke skozi tropsko Jugovzhodno Azijo do Filipinov, južno prek indonezijsko-malajskega otočja do Timorja, ter vzhodno prek Nove Gvineje do severne obale Avstralije vse do otoka Mussau, Bismarckovega otočja in otoka Guadalcanal v Salomonovih otokih |
| Aniliidae | Stejneger, 1907 | 1 | 1 | Tropska Južna Amerika | |
| Anomochilidae | Cundall, Wallach, 1993 | 1 | 3 | Zahodna Malezija in indonezijski otok Sumatra | |
| Atractaspididae | Günther, 1858 | 12 | 72 | Zemeljski gadi | Afrika in Bližnji vzhod |
| Boidae | Gray, 1825 | 14 | 61 | Udavi | Severna, Srednja in Južna Amerika, Karibi, jugovzhodna Evropa in Mala Azija, severna, osrednja in vzhodna Afrika, Madagaskar in otok Reunion, Arabski polotok, osrednja in jugozahodna Azija, Indija in Šrilanka, Moluški otoki ter Nova Gvineja vse do Melanezije in Samoe. |
| Bolyeriidae | Hoffstetter, 1946 | 2 | 2 | Mavricij | |
| Colubridae | Oppel, 1811 | 258[5] | 2055[5] | Goži | Razširjene na vseh celinah, razen na Antarktiki[9] |
| Cyclocoridae | Weinell & Brown, 2017 | 5 | 8 | Filipini | |
| Cylindrophiidae | Fitzinger, 1843 | 1 | 14 | Od Šrilanke proti vzhodu skozi Mjanmar, Tajsko, Kambodžo, Vietnam in malajsko otočje vse do otočja Aru ob jugozahodni obali Nove Gvineje. Najdemo jih tudi v južni Kitajski (Fujian, Hongkong in otok Hainan) ter v Laosu. | |
| Elapidae | Boie, 1827 | 55 | 389 | Strupeni goži | Na kopnem v tropskih in subtropskih območjih po svetu, razen v Evropi. Morske kače se pojavljajo v Indijskem in Tihem oceanu[10] |
| Homalopsidae | Bonaparte, 1845 | 28 | 53 | Jugovzhodna Azija in severna Avstralija | |
| Lamprophiidae | Fitzinger, 1843 | 16 | 89 | (prej so vključevali Atracaspididae, Psammophiidae in več drugih družin) | Afrika (vključno s Sejšeli) |
| Loxocemidae | Cope, 1861 | 1 | 1 | Ob pacifiškem pobočju od Mehike proti jugu do Kostarike | |
| Micrelapidae | Das et al., 2023 | 1 | 4 | Vzhodna Afrika in Levant | |
| Pareidae | Romer, 1956 | 3 | 20 | Jugovzhodna Azija in otoki na sundski polici (Sumatra, Borneo, Java in njihovi okoliški manjši otoki) | |
| Prosymnidae | Kelly, Barker, Villet & Broadley, 2009 | 1 | 16 | Podsaharska Afrika | |
| Psammodynastidae | Das et al., 2024 | 1 | 2 | Tropska Azija | |
| Psammophiidae | Bourgeois, 1968 | 8 | 55 | Afrika (vključno z Madagaskarjem), Azija in južna Evropa | |
| Pseudaspididae | Cope, 1893 | 2 | 2 | Podsaharska Afrika | |
| Pseudoxyrhophiidae | Dowling, 1975 | 22 | 89 | Predvsem Madagaskar in Komori; 5 vrst v podsaharski Afriki, 1 na Sokotri | |
| Pythonidae | Fitzinger, 1826 | 8 | 40 | Pitoni | Podsaharska Afrika, Indija, Mjanmar, južna Kitajska, Jugovzhodna Azija ter od Filipinov proti jugovzhodu skozi Indonezijo do Nove Gvineje in Avstralije. |
| Tropidophiidae | Brongersma, 1951 | 2 | 34 | Zahodna Indija; tudi v Panami in severozahodni Južni Ameriki ter v severozahodni in jugovzhodni Braziliji | |
| Uropeltidae | Müller, 1832 | 8 | 55 | Južna Indija in Šrilanka | |
| Viperidae | Oppel, 1811 | 35 | 341 | Gadi | Amerike, Afrika in Evrazija vse do Wallace's Line |
| Xenodermidae | Cope, 1900 | 6 | 18 | Vzhodna Azija, južna in jugovzhodna Azija ter otoki na sundski polici (Sumatra, Borneo, Java in okoliški manjši otoki). | |
| Xenopeltidae | Bonaparte, 1845 | 1 | 2 | Mavričarke | Jugovzhodna Azija od Andamanskih in Nikobarskih otokov, vzhodno skozi Mjanmar do južne Kitajske, Tajske, Laosa, Kambodže, Vietnama, malajskega polotoka in Vzhodne Indije do Sulavezija, pa tudi Filipini |
| Xenophidiidae | Wallach & Günther, 1998 | 1 | 2 | Borneo in polotok Malezija |
| Infrared Scolecophidia 5 družin | |||||
| Družina[5] | Avtor taksona[5] | Rod[5] | Vrsta[5] | Domače ime | Območje razširjenosti[8] |
|---|---|---|---|---|---|
| Anomalepidae | Taylor, 1939 | 4 | 18 | Od južne Srednje Amerike do severozahodne Južne Amerike. Ločene populacije se pojavljajo v severovzhodni in jugovzhodni Južni Ameriki | |
| Gerrhopilidae | Vidal, Wynn, Donnellan and Hedges 2010 | 2 | 18 | Južna in jugovzhodna Azija, vključno s Šrilanko, Filipini in Novo Gvinejo. | |
| Leptotyphlopidae | Stejneger, 1892 | 13 | 139 | Slepe kačice | Afrika, zahodna Azija od Turčije do severozahodne Indije, na otoku Sokotra, od jugozahodnih Združenih držav proti jugu skozi Mehiko ter Srednjo do Južno Ameriko, razen v visokih Andih. V pacifiškem delu Južne Amerike segajo južno do južne obale Peruja, na atlantski strani pa do Urugvaja in Argentine. V Karibih se pojavljajo na Bahamih, Hispanioli in Malih Antilih. |
| Typhlopidae | Merrem, 1820 | 18 | 266 | Slepice | Večina tropskih in številna subtropska območja po svetu, zlasti v Afriki, na Madagaskarju, v Aziji, na pacifiških otokih, v tropski Ameriki in v jugovzhodni Evropi |
| Xenotyphlopidae | Vidal, Vences, Branch and Hedges 2010 | 1 | 1 | Madagaskarske slepe kače | Severni Madagaskar |
Razširjenost
[uredi | uredi kodo]Kače najdemo v raznolikih okoljih, od morja do himalajskega visokogorja skoraj 5000 m visoko. Po drugi strani kač ni na številnih (tudi večjih) otokih, kot so Irska, Islandija in Nova Zelandija.[11]
Kače v Sloveniji
[uredi | uredi kodo]V Sloveniji živi 11 vrst kač,[12] od tega so le tri strupene.[13] Slovenske strupenjače lahko od daleč prepoznamo po čokatem telesu, zelo kratkem repu in ozki zenici, večinoma pa tudi po značilnem cikcakastem vzorcu na hrbtu. Vendar je ta lahko pri nekaterih osebkih gada in pri laškem gadu nepovezan in tvori prečne proge, pri obeh vrstah pa so pogosti tudi popolnoma črni primerki brez vzorca.
- modras (Vipera ammodytes)
- laški gad (Vipera aspis)
- navadni gad (Vipera berus)
Polstrupene kače imajo strupnik nameščen globoko zadaj v ustni votlini in zato človeku niso nevarne:
- črnostrel ali mačjeoka kača (Telescopus fallax) - redka v Sloveniji, po letu 1995 zabeležena le ena najdba
Popolnoma brez strupa so:
- progasti gož (Elaphe quatuorlineata)
- navadni gož (Zamenis longissimus)
- kobranka (Natrix tessellata)
- smokulja (Coronella austriaca)
- belouška (Natrix natrix)
- črnica (Hieriphis viridiflavus)
- belica (Hierophis gemonensis).
Na slovenskem je mogoče pričakovati še dve vrsti, ki živita južneje na Balkanskem ali Apeninskem polotoku nedaleč od meje: leopardovko (Zamenis situla) in južnoevropsko zrvo (Malpolon monspessulanus).[12]
Sklici
[uredi | uredi kodo]- ↑ Hsiang, A. Y.; Field, D. J.; Webster, T. H.; Behlke, A. D.; Davis, M. B.; Racicot, R. A.; Gauthier, J. A. (2015). »The origin of snakes: Revealing the ecology, behavior, and evolutionary history of early snakes using genomics, phenomics, and the fossil record«. BMC Evolutionary Biology. 15: 87. doi:10.1186/s12862-015-0358-5. PMC 4438441. PMID 25989795.
- ↑ »The Reptile Database«. www.reptile-database.org. Arhivirano iz spletišča dne 2. novembra 2015. Pridobljeno 6. marca 2021.
- ↑ Sanchez A. »Diapsids III: Snakes«. Father Sanchez's Web Site of West Indian Natural History. Arhivirano iz spletišča dne 27. novembra 2007. Pridobljeno 26. novembra 2007.
- ↑ Conant R, Collins J (1991). A Field Guide to Reptiles and Amphibians Eastern/Central North America. Boston: Houghton Mifflin Company. ISBN 978-0-395-58389-0.
- 1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 11 Uetz, Peter; Hallermann, Jakob (ur.). »Search results for Higher taxa: snake«. The Reptile Database. Hamburg Museum of Zoology. Pridobljeno 7. februarja 2025.
- ↑ »Serpentes«. Integrirani taksonomski informacijski sistem. Pridobljeno 16. septembra 2013.
- ↑ Pough FH (2002) [1992]. Herpetology: Third Edition. Pearson Prentice Hall. ISBN 978-0-13-100849-6.
- 1 2 McDiarmid RW, Campbell JA, Touré T. 1999. Snake Species of the World: A Taxonomic and Geographic Reference, vol. 1. Herpetologists' League. 511 pp. ISBN 1-893777-00-6 (series). ISBN 1-893777-01-4 (volume).
- ↑ Spawls, S.; Howell, K.; Drewes, R.; Ashe, J. (2004). A Field Guide To The Reptiles Of East Africa. London: A & C Black Publishers Ltd. ISBN 0-7136-6817-2.
- ↑ Elapidae na Reptarium.cz Reptile Database. Pridobljeno 3 December 2008.
- ↑ Conant, R.; Collins, J.T. (1991). A Field Guide to Reptiles and Amphibians: Eastern and Central North America. Boston: Houghton Mifflin. ISBN 0-395-37022-1.
- 1 2 Krofel, Miha; Cafuta, Vesna; Planinc, Griša; Sopotnik, Maja; Šalamun, Ali; Tome, Staša; Vamberger, Melita; Žagar, Anamarija (2009). »Razširjenost plazilcev v Sloveniji: pregled podatkov, zbranih do leta 2009«. Natura Sloveniae. Zv. 11, št. 2. str. 61–99. doi:10.14720/ns.11.2.61-99.
- ↑ Tome S. (2002). »Vse slovenske vrste kač Arhivirano 2006-10-11 na Wayback Machine.«. Gea.
Zunanje povezave
[uredi | uredi kodo]
- Kače - zakaj se jih bojimo? Arhivirano 2009-08-21 na Wayback Machine. Razstava Prirodoslovnega muzeja Slovenije.
- »Serpentes«. Integrirani taksonomski informacijski sistem.
- Članki o kačah iz časopisov (večinoma iz Avstralije in Azije)
- the Lancelet: "The serpent beguiles?" Razlaga o izvoru kače v kredi
- Strupene kače in kuščarji
- Snake Bites Arhivirano 2007-02-02 na Wayback Machine. - Nujna medicinska pomoč (preživeti v naravi)
- Vrednosti LD50 kačjega strupa Arhivirano 2012-04-13 na Wayback Machine.
