Glodavci

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search
Glodavci
Fosilni razpon: pozni paleocen—recentno
navadna veverica (Sciurus vulgaris)
navadna veverica (Sciurus vulgaris)
Znanstvena klasifikacija
Kraljestvo: Animalia (živali)
Deblo: Chordata (strunarji)
Razred: Mammalia (sesalci)
Podrazred: Eutheria (višji sesalci)
(nerangirano) Glires
Nadred: Euarchontoglires
Red: Rodentia (glodavci)
Bowdich, 1821
Skupno območje razširjenosti vseh vrst
Skupno območje razširjenosti vseh vrst
Podredovi

Sciuromorpha (veverice in sorodniki)
Castorimorpha (bobri)
Myomorpha (miši in sorodniki)
Anomaluromorpha
Hystricomorpha (ježevci in sorodstvo)

Glodavci (znanstveno ime Rodentia, iz latinščine rodere - »gristi«) so red sesalcev, v katerega uvrščamo skoraj 2300 danes živečih vrst.[1] S tem predstavljajo več kot 40 % vseh vrst sesalcev ter so uspešna in prilagodljiva skupina, katere predstavniki živijo na vseh celinah razen Antarktike.[2][3]

V splošnem so majhni, dolgorepi štirinožci s kremplji na prstih, z dolgimi prsti ter z zobmi in čeljustmi, prilagojenimi glodanju in žvečenju. So pretežno talne živali, posamezne vrste pa so se prilagodile na druga življenjska okolja, kot so drevesa (veverice), voda (bobri) ali podzemni rovi (slepo kuže). Le redki glodavci so samotarski.[2][3]

Telesna zgradba[uredi | uredi kodo]

Večina jih ima majhno, čokato telo in ne presegajo telesne mase 100 g, od izjem so največje kapibare, ki tehtajo tudi do 66 kg. Okončine, zlasti rep, so zelo raznolike.[2]

Od drugih sesalcev se razlikujejo po zobovju, za katerega je značilen par močnih sekalcev (glodačev) v vsaki čeljusti. Ti so dolgi, ukrivljeni in imajo odprto korenino, kar pomeni, da stalno rastejo. Imajo debelo plast sklenine na sprednji površini, zadaj pa le malo;[4] med glodanjem jih žival drgne med seboj, kar obrabi mehkejši dentin na zadnji strani in ostane oster rob sklenine, oblikovan kot dleto. Zrastejo nekaj milimetrov na teden in če jih žival ne obrablja, se ji zarinejo v lobanjo.[2][5] Podočnikov nimajo in nekateri predstavniki tudi predmeljakov ne; za sekalci je zato vrzel (diastema), v katero se prilegajo robovi ustnic, s katerimi lahko žival zapre usno votlino med glodanjem neužitnih površin. Meljaki pa so močni, namenjeni mletju hrane, pogosto ojačani z grebeni iz sklenine.[2]

Večina vrst je rastlinojedih, zato imajo razmeroma veliko slepo črevo, v katerem se nahajajo simbiontske bakterije, ki razgrajujejo celulozo. Ker preostanek debelega črevesa ne more vsrkavati produktov bakterijske razgradnje, glodavci ponovno zaužijejo sveže iztrebke in vso hrano prebavijo dvakrat. Predstavniki nekaterih družin imajo obustne mošnjičke, v katerih si delajo zaloge hrane.[2]

Klasifikacija[uredi | uredi kodo]

}}
Circle frame.svg

Delež vrst po družinah. Naddružina Muroidea obsega dve tretjini vseh vrst glodavcev, od tega večina spada med miši in podgane (družina Muridae) ter hrčke (družina Cricetidae).[1]

  Muridae (32,1%)
  Cricetidae (29,9%)
  Sciuridae (12,2%)
  Echimyidae (3,9%)
  Drugo (21,9 %)

Standardna klasifikacija:

Red Rodentia

Zgornja taksonomska klasifikacija uporablja oblika spodnje čeljusti (Sciurognathi ali Hystricognathi) kot primarno značilnost. To je najpogosteje uporabljen pristop za razdelitev redov v podredove.

Pomen za človeka[uredi | uredi kodo]

Glodavci so znani predvsem kot škodljivci, ki uničujejo človekove zaloge živil in prenašajo nalezljive bolezni. Zlasti miši in podgane so izredno prilagodljive živali, ki lahko izkoriščajo človekova bivališča kot življenjski prostor (so sinantropne), zato so pogost spremljevalec človeka.[2] Ocenjujejo, da miši in podgane samo z obžiranjem riža v Aziji uničijo toliko pridelka, da bi lahko z njim nahranili 200 milijonov ljudi.[6] Kot prenašalci so zgodovinsko najbolj znane črne podgane, odgovorne za epidemije bubonične kuge v srednjem veku, ki je pomorila 25 milijonov ljudi v Evropi.[2][7] Človek je miši in podgane že v dobi velikih odkritij nevede zanesel s seboj po vsem svetu, tudi na odmaknjene oceanske otoke, kjer so se naselile in pričele ogrožati avtohtono favno, nevajeno prisotnosti zelo prilagodljivih vsejedov. Še zdaj v mnogih okoljih veljajo za eno največjih groženj biotski raznovrstnosti in so prispevale k desetinam izumrtij.[8]

Po drugi strani skoraj 90 vrst glodavcev uporabljajo ljudje za hrano, med njimi so zlasti morski prašički, agutiji in kapibare.[9] Morski prašički so denimo pred 3500 leti predstavljali glavni vir mesa v Inkovskem imperiju, na Slovenskem pa je razvita večstoletna tradicija lova na polhe.[10] Polhe, bobre, činčile, nutrije in druge so skozi zgodovino lovili ali gojili tudi za krzno, ki je trpežno in toplo.[4]

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. 1,0 1,1 Wilson, Don E.; Reeder, DeeAnn M., ur. (2005). "Rodentia". Mammal Species of the World (3. izd.). Baltimore: Johns Hopkins University Press, 2 knjigi (2142 str.). ISBN 978-0-8018-8221-0. OCLC 62265494. 
  2. 2,0 2,1 2,2 2,3 2,4 2,5 2,6 2,7 DuBock, Adrian C. (1996). "Glodavci". V Macdonald, D. Velika enciklopedija: Sesalci. Ljubljana: Mladinska knjiga. str. 594–603. COBISS 61844992. ISBN 86-11-14524-0. 
  3. 3,0 3,1 Živali : velika ilustrirana enciklopedija. Ljubljana: Mladinska knjiga. 2003. COBISS 123944192. ISBN 86-11-16527-6. 
  4. 4,0 4,1 Waggoner, Ben (2000-08-15). "Introduction to the Rodentia". University of California Museum of Paleontology. Pridobljeno dne 2019-10-05. 
  5. Nowak, R. M. (1999). Walker's Mammals of the World. Johns Hopkins University Press. str. 1244. ISBN 978-0-8018-5789-8. 
  6. Stenseth, Nils Chr; Leirs, Herwig; Skonhoft, Anders; Davis, Stephen A.; Pech, Roger P.; Andreassen, Harry P.; Singleton, Grant R.; Lima, Mauricio; Machang'u, Robert S.; Makundi, Rhodes H.; Zhang, Zhibin; Brown, Peter R.; Shi, Dazhao; Wan, Xinrong (2003). "Mice, rats, and people: The bio-economics of agricultural rodent pests". Frontiers in Ecology and the Environment 1 (77): 367–375. JSTOR 3868189. doi:10.2307/3868189. 
  7. McCormick, M. (2003). "Rats, communications, and plague: Toward an ecological history". Journal of Interdisciplinary History 34 (1). doi:10.1162/002219503322645439. 
  8. Buckle, A. P.; Fenn, M. G. P. (1992). "Rodent Control in the Conservation of Endangered Species". Proceedings of the 15th Vertebrate Pest Conference: 36–41. 
  9. Fiedler, Lynwood A. (1990). "Rodents as a Food Source". Proceedings of the Fourteenth Vertebrate Pest Conference 1990: 149–155. 
  10. Škrinjar, K. (2002). "Polh-starosta med glodalci: Na trnovi poti skozi varstvo narave in etnološko tranzicijo". Sobotna priloga 49 (253): 26–27. 

Glej tudi[uredi | uredi kodo]