Kompsognat

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search
Kompsognat
Fosilni razpon: pozna jura, 150.8 Ma
Compsognathus longipes 01.JPG
Tipska vrsta Compsognathus longipes
Znanstvena klasifikacija
Kraljestvo: Animalia (živali)
Deblo: Chordata (strunarji)
Klad: Dinosauria (dinozavri)
Klad: Saurischia (zavrishiji)
Klad: Theropoda (teropodi)
Družina: Compsognathidae (kompsognatidi)
Poddružina: Compsognathinae
Cope, 1875
Rod: Compsognathus (komposognat)
Wagner, 1859
Tipska vrsta
Compsognathus longipes
Wagner, 1859
Sinonimi
  • Compsognathus corallestris
    Bidar et al., 1972

Kompsognat ali manj pravilneje komposognat[1][2] (znanstveno ime Compsognathus) (/kɒmpˈsɒɡnəθəs/;[3] grško kompsos/κομψός; "eleganten" in gnathos/γνάθος; "čeljust")[4] je rod majhnih dvonožnih (bipedalnih) in mesojedih teropodov (Theropoda). Pripadniki edine vrste v tem rodu, Compsognathus longipes, so dosegli velikost purana. Kompsognati so živeli pred približno 150 milijoni let, v času pozne jure na območju današnje Evrope. Paleontologi so našli dva dobro ohranjena fosilna skeleta, enega v Nemčiji leta 1850 in drugega v Franciji več kot stoletje kasneje. Danes velja, da je edina vrsta rodu kompsognat C. longipes, četudi so nekoč nekoliko večjemu francoskemu primerku prisodili ime C. corallestris.

V veliko opisih je komposognat označen kot dinozaver velikosti kokoši, kar je posledica nemškega fosilnega primerka, ki naj bi bil mladič. Compsognathus longipes je ena redkih vrst dinozavrov, katere prehrana je dodobra poznana, saj so skupaj z obema primerkoma našli tudi ohranjene ostanke majhnih kuščarjev. Zobje, ki so jih odkrili na Portugalskem, morda predstavljajo nadaljnje fosilne dokaze tega rodu.

Opis[uredi | uredi kodo]

Primerjava velikosti francoskega primerka (oranžna) in nemškega primerka (zelena) s človekom.

Desetletja je komposognat veljal za najmanjšega znanega neptičjega dinozavra[5], kasneje pa so odkrili nekaj drugih primerkov (na primer rodova Mahakala in Microraptor), ki so še manjši.[6][7] Nemški primerek je meril približno 70–75 cm (28–30 in)[5] in 89 cm (35 in) v dolžino[8], medtem ko za večji francoski primerek veljata vrednosti 1,25 m (4 ft 1 in)[8] v višino in 1,4 m (4 ft 7 in)[9] v dolžino. Višina bokov je pri nemškem fosilu merila 21 cm in pri francoskem 29 cm.[8] Nemški primerek naj bi tehtal 0,32 kg (0,71 lb)[10] in 0,58 kg (1,3 lb)[8], medtem ko je bil francoski kompsognat nekoliko težji 2,5 kg (5,5 lb)[8] in 3,5 kg (7,7 lb).[11] V primerjavi z drugimi kompsognatidi je bil francoski primerek podobne velikosti kot nekoliko večji Sinosauropteryx, a manjši od rodov Huaxiagnathus in Mirischia.[9]

Komposognati so bili majhni, dvonožni teropodi z dolgimi zadnjimi nogami in daljšim repom, ki jim je pomagal loviti ravnotežje med premikanjem. Prednje okončine so bile manjše od zadnjih. Na rokah so imeli dva velika prsta s krempljema in tretji, nekoliko manjši prst, ki morda ni imel funkcije.[9][12] Število prstov je bilo stvar razprave med strokovnjaki.[12] Dolgo časa so kompsognata ponazarjali s tremi prsti, kot je značilno tudi za preostale teropode.[12][5] Fosilni ostanki so kazali zgolj dva dobro razvita prsta, tretji pa je bil reduciran in morda nefunkcionalen.[5]

Zobje so bili majhni in ošiljeni, služili so prehrani z manjšimi vretenčarji in morda tudi priložnostnimi drugimi živalmi (kot so žuželke).[13][5] Nekatere sorodnike kompsognata, na primer rodova Sinosauropteryx in Sinocalliopteryx, so našli z ostanki preprostih peres, ki so pokrivali telo kot sesalčja dlaka[14], na podlagi česar so nekateri strokovnjaki sklepali, da je bil tudi komposognat operjen.[15]

Klasifikacija[uredi | uredi kodo]

Prikaz kompsognata

Komposognata so najprej klasificirali kot kuščarja, njegove dinozavrske poteze pa so v letih med 1863 in 1868 prepoznali Gegenbaur, Cope in Huxley.[16][17][18] Cope je leta 1870 komposognata uvrstil v nov klad dinozavrov, Symphypoda, ki je vključeval tudi rod Ornithotarsus (danes klasificiran kot hadrozaver, Hadrosaurus).[19][20] Kasneje so ugotovili, da oba rodova pripadata drugim skupinam Copovega klasifikacijskega sistema dinozavrov: kompsognat v Gonipoda (ekvivalentno današnjim teropodom, Theropoda) in Ornithotarsus v Orthopoda (ekvivalentno današnjim ornitishijem).[20] Huxley je v zapisu iz leta 1870 zavrnil Copov klasifikacijski sistem in predlagal nov klad Ornithoscelida, kamor je uvrstil skupini Dinosauria in nov klad Compsognatha (z rodom Comspognathus kot edinim pripadnikom).[21][22] Kasneje sta se obe skupini nehali uporabljati (klad Compsognatha je bil zadnjič omenjen leta 1896, ko ga je Marsh obravnaval kot podred skupine Theropoda). V isti publikaciji je Marsh predstavil novo družino kompsognatidov (Compsognathidae).[23][9] Friedrich von Huene je leta 1914 postavil nov infrared Coelurosauria, ki poleg drugih družin manjših teropodov vključuje tudi kompsognatide. Ta klasifikacija velja še danes.[24][9]

V družino kompsognatidov spadajo večinoma manjši dinozavri iz obdobja pozne jure in zgodnje krede, ki so živeli na področjih današnje Kitajske, Evrope in Južne Amerike.[9] Klad kompsognatidov trenutno vključuje rodove Aristosuchus,[25] Huaxiagnathus,[26] Mirischia,[27] Sinosauropteryx,[14][28] in morda Juravenator[29] terScipionyx.[30]

Skoraj stoletje je bila vrsta Compsognathus longipes edini dobro poznani manjši teropod, zaradi česar so mnogi strokovnjaki komposognata primerjali z arheopteriksom (Archaeopteryx), predlagali pa so tudi tesno sorodstvo s ptiči.[31] Danes je znano, da so ptičem bolj kot kompsognatidi sorodni drugi tipi teropodov (recimo pripadniki Maniraptora).[32]

Spodaj je preprosti kladogram, ki prikazuje postavitev družine kompsognatidov iz leta 2012.[33]

Compsognathidae


Sinocalliopteryx



Huaxiagnathus





Sinosauropteryx




Compsognathus




Juravenator



Scipionyx







Paleobiologija[uredi | uredi kodo]

Ilustracija iz leta 1903, ki prikazuje želodčno vsebino nemškega primerka ( avtor Franz Nopcsa von Felső-Szilvás).

Bidar in sodelavci so v študiji iz leta 1972, ki je obravnavala francoski primerek, zatrdili, da je imel dinozaver plavalno kožico med prsti rok.[34] V popularni knjigi iz leta 1975 je Beverly Halstead žival prikazala kot amfibijskega dinozavra, sposobnega prehranjevanja z morskim plenom in plavanja.[35] Hipotezo je ovrgel Ostrom, ki je izpostavil, da je francoski primerek slabo ohranjen in so nekatere strukture sedimentni ostanki, ki nimajo zveze s fosilom.[5][9]

Ostanki kuščarja v prsni votlini nemškega primerka kompsognata kažejo, da se je žival hranila z majhnimi vretenčarji (Marsh je sprva menil, da so ostanki kuščarja dejansko ohranjeni delci zarodka, a je bilo kasneje pokazano drugače).[36][37] Ostrom je kuščarja prepoznal kot pripadnika rodu Bavarisaurus, kamor so spadali hitri in spretni tekači z dolgim repom.[38] To je vodilo v predvidevanje, da je kompsognat moral imeti oster vid in biti spreten ter hiter.[5]

Fosilni ostanki nemškega primerka kažejo večje število okroglih nepravilnosti s premerom 10 mm. Peter Griffiths jih je označil za nezrela jajca.[39] S tem se ne strinjajo vsi strokovnjaki, ker so bili vzorci najdeni zunaj telesne votline.[36][40]

Rekonstrukcija kompsognata, ki jo je leta 1896 pripravil Marsh

Leta 2007 sta William Sellers in Phillip Manning ocenila, da je dinozaver dosegal maksimalno hitrost 17.8 m/s (40 mph).[41] Vrednost je bila deležna kritik nekaterih paleontologov.[42]

V popularni kulturi[uredi | uredi kodo]

Kompsognat velja za enega izmed bolj popularnih dinozavrov.[5] Za precej dolgo časa je zaradi svoje majhnosti veljal za unikat, ki so ga pogosto primerjali s piščanci.[5][43][44] Dinozaver se je pojavil v filmski franšizi Jurski Park: v filmih Jurski park 2: Izgubljeni svet, Jurski park 3 in Jurski svet: Padlo kraljestvo. V filmu Jurski svet: Padlo kraljestvo je eden izmed likov dinozavra napačno določil kot vrsto Compsognathus triassicus, pri čemer je združil rodovno ime vrste Compsognathus longipes z vrstnim pridevkom vrste Procompsognathus triassicus, daljnim mesojedim sorodnikom, ki se je pojavil v romanih Jurski park.[45]

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. Green, Jen; Quigley, Sebastian; Kralj, Metka (2009). Muzej dinozavrov: [nepozabni interaktivni vodnik po zgodovini dinozavrov. Ljubljana: Tehniška založba Slovenije. ISBN 978-961-251-117-3. OCLC 780881785.
  2. Kürpick, Tjaša. (2010). Dinozavri : odkritja, način življenja, izumiranje. [Köln: Naumann & Göbel Verlagsgesellschaft]. ISBN 978-3-625-12054-4. OCLC 1051681782.
  3. "Compsognathus", Oxford English Dictionary, Second Edition
  4. Liddell, Henry George; Scott, Robert (1980) [1871]. A Greek-English Lexicon (abridged izd.). Oxford, United Kingdom: Oxford University Press. ISBN 978-0-19-910207-5.
  5. 5,0 5,1 5,2 5,3 5,4 5,5 5,6 5,7 5,8 Ostrom, J.H. (1978). "The osteology of Compsognathus longipes". Zitteliana. 4: 73–118.
  6. Campione, N.E.; Evans, D.C.; Brown, C.M.; Carrano, M.T. (2014). "Body mass estimation in non-avian bipeds using a theoretical conversion to quadruped stylopodial proportions". Methods in Ecology and Evolution. 5 (9): 913–923. doi:10.1111/2041-210X.12226.
  7. Agnolin, Federico L.; Motta, Matias J.; Brissón Egli, Federico; Lo Coco, Gastón; Novas, Fernando E. (2019). "Paravian Phylogeny and the Dinosaur-Bird Transition: An Overview". Frontiers in Earth Science. 6. doi:10.3389/feart.2018.00252. ISSN 2296-6463.
  8. 8,0 8,1 8,2 8,3 8,4 Paul, Gregory S. (1988). "Early Avetheropods". Predatory Dinosaurs of the World. New York: Simon & Schuster. str. 297–300. ISBN 978-0-671-61946-6.
  9. 9,0 9,1 9,2 9,3 9,4 9,5 9,6 Peyer, Karin (2006). "A reconsideration of Compsognathus from the upper Tithonian of Canjuers, southeastern France". Journal of Vertebrate Paleontology. 26 (4): 879–896. doi:10.1671/0272-4634(2006)26[879:AROCFT]2.0.CO;2.
  10. Therrien, F.; Henderson, D.M. (2007). "My theropod is bigger than yours...or not: estimating body size from skull length in theropods". Journal of Vertebrate Paleontology. 27 (1): 108–115. doi:10.1671/0272-4634(2007)27[108:MTIBTY]2.0.CO;2.
  11. Seebacher, F. (2001). "A new method to calculate allometric length-mass relationships of dinosaurs" (PDF). Journal of Vertebrate Paleontology. 21 (1): 51–60. CiteSeerX 10.1.1.462.255. doi:10.1671/0272-4634(2001)021[0051:ANMTCA]2.0.CO;2.
  12. 12,0 12,1 12,2 Gishlick, Alan D.; Gauthier, Jacques A. (2007). "On the manual morphology of Compsognathus longipes and its bearing on the diagnosis of Compsognathidae". Zoological Journal of the Linnean Society. 149 (4): 569–581. doi:10.1111/j.1096-3642.2007.00269.x.
  13. Stromer, E. (1934). "Die Zähne des Compsognathus und Bemerkungen über das Gebiss der Theropoda". Zentralblatt für Mineralalogie, Geologie und Paläontologie, Abteilung B (nemščina). Jahrgang 1934: 74–85.
  14. 14,0 14,1 Currie, P.J.; P. Chen (2001). "Anatomy of Sinosauropteryx prima from Liaoning, northeastern China". Canadian Journal of Earth Sciences. 38 (12): 1705–1727. Bibcode:2001CaJES..38.1705C. doi:10.1139/cjes-38-12-1705.
  15. Ji, S.; Ji, Q.; Lu, J.; Yuan, C. (2007). "A new giant compsognathid dinosaur with long filamentous integuments from Lower Cretaceous of Northeastern China". Acta Geologica Sinica. 81 (1): 8–15.
  16. Gegenbaur, Karl (1863). "Vergleichend-anatomische Bemerkungen über das Fußskelet der Vögel". Archiv für Anatomie, Physiologie und Wissenschaftliche Medicin. 1863: 450–472.
  17. Cope, Edward Drinker (1867). "An account of the extinct reptiles which approached the birds". Proceedings of the Academy of Natural Sciences of Philadelphia. 19: 234–235.
  18. Huxley, T.H. (1868). "On the animals which are most nearly intermediate between birds and reptiles". Annals and Magazine of Natural History. 2: 66–75.
  19. Cope, E. D. (1870). "Synopsis of the extinct Batrachia, Reptilia, and Aves of North America". Transactions of the American Philosophical Society. New Series. 14 (1): 1–252. doi:10.2307/1005355. JSTOR 1005355.
  20. 20,0 20,1 Baur, Georg (1891). "Remarks on the reptiles generally called Dinosauria". The American Naturalist. 25 (293): 434–454. doi:10.1086/275329.
  21. Huxley, Thomas Henry (1870). "On the classification of the Dinosauria, with observations on the Dinosauria of the Trias". Quarterly Journal of the Geological Society. 26 (1–2): 32–51. doi:10.1144/GSL.JGS.1870.026.01-02.09.
  22. Seeley, Harry Govier (1888). "On the classification of the fossil animals commonly named Dinosauria". Proceedings of the Royal Society of London. 43 (258–265): 165–171.
  23. Marsh, O. C. (1896). "Classification of Dinosaurs". Geological Magazine. 3 (9): 388–400. Bibcode:1896GeoM....3..388M. doi:10.1017/S0016756800131826.
  24. Huene, F. von (1914). "Das natürliche system der Saurischia". Zentralblatt für Mineralogie, Geologie, und Palaeontologie B. 1914: 154–158.
  25. Seeley, H.G. (1887). "On Aristosuchus pusillus (Owen), being further notes on the fossils described by Sir. R. Owen as Poikilopleuron pusillus, Owen". Quarterly Journal of the Geological Society of London. 43 (1–4): 221–228. doi:10.1144/GSL.JGS.1887.043.01-04.22.
  26. Hwang, S.H.; Norell, M. A.; Qiang, J.; Keqin, G. (2004). "A large compsognathid from the Early Cretaceous Yixian Formation of China". Journal of Systematic Palaeontology. 2: 13–39. doi:10.1017/S1477201903001081.
  27. Naish, D.; Martill, D. M.; Frey, E. (2004). "Ecology, systematics and biogeographical relationships of dinosaurs, including a new theropod, from the Santana Formation (?Albian, Early Cretaceous) of Brazil" (PDF). Historical Biology. 16 (2–4): 1–14. CiteSeerX 10.1.1.394.9219. doi:10.1080/08912960410001674200.
  28. Ji, Q.; Ji S.A. (1996). "On discovery of the earliest bird fossil in China and the origin of birds (in Chinese)". Chinese Geology. 233: 30–33.
  29. Göhlich, U.; L. M Chiappe (2006). "A new carnivorous dinosaur from the Late Jurassic Solnhofen archipelago" (PDF). Nature. 440 (7082): 329–332. Bibcode:2006Natur.440..329G. doi:10.1038/nature04579. PMID 16541071.
  30. Dal Sasso, C.; M. Signore (1998). "Exceptional soft-tissue preservation in a theropod dinosaur from Italy". Nature. 392 (6674): 383–387. Bibcode:1998Natur.392..383D. doi:10.1038/32884.
  31. Fastovsky DE, Weishampel DB (2005). "Theropoda I:Nature red in tooth and claw". V Fastovsky DE, Weishampel DB (ur.). The Evolution and Extinction of the Dinosaurs (2nd izd.). Cambridge University Press. str. 265–299. ISBN 978-0-521-81172-9.
  32. Weishampel, D.B., Dodson, P., Oslmolska, H. (2004). The Dinosauria (Second ed.). University of California Press.
  33. Senter, P.; Kirkland, J. I.; Deblieux, D. D.; Madsen, S.; Toth, N. (2012). Dodson, Peter (ur.). "New Dromaeosaurids (Dinosauria: Theropoda) from the Lower Cretaceous of Utah, and the Evolution of the Dromaeosaurid Tail". PLOS ONE. 7 (5): e36790. Bibcode:2012PLoSO...736790S. doi:10.1371/journal.pone.0036790. PMC 3352940. PMID 22615813.
  34. Bidar, A.; Demay L.; Thomel G. (1972). "Compsognathus corallestris, une nouvelle espèce de dinosaurien théropode du Portlandien de Canjuers (Sud-Est de la France)". Annales du Muséum d'Histoire Naturelle de Nice. 1: 9–40.
  35. Halstead, L.B. (1975). The evolution and ecology of the dinosaurs. Eurobook. ISBN 978-0-85654-018-9.
  36. 36,0 36,1 Chen, P.; Dong, Z.; Zhen, S. (1998). "An exceptionally well-preserved theropod dinosaur from the Yixian Formation of China". Nature. 391 (6663): 147–152. Bibcode:1998Natur.391..147C. doi:10.1038/34356.
  37. Nopcsa, Baron F. (1903). "Neues ueber Compsognathus". Neues Jahrbuch für Mineralogie, Geologie und Paläontologie. 16: 476–494.
  38. Evans, S.E. (1994). "The Solnhofen (Jurassic: Tithonian) lizard genus Bavarisaurus: new skull material and a reinterpretation". Neues Jahrbuch für Geologie und Paläontologie, Abhandlungen. 192: 37–52.
  39. Griffiths, P. (1993). "The question of Compsognathus eggs". Revue de Paleobiologie Spec. 7: 85–94.
  40. Barthel, K.W. (1964). "Zur Entstehung der Solnhofener Plattenkalke (unteres Untertithon)". Mitteilungen der Bayerischen Staatssammlung für Paläontologie und historische Geologie. 4: 7–69.
  41. Sellers, William & Manning, Phillip. (2007). Estimating maximum running speeds using evolutionary robotics. Proceedings. Biological sciences / The Royal Society. 274. 2711-6. 10.1098/rspb.2007.0846.
  42. Inman, Mason (August 22, 2007). "T. rex could catch a human, simulations show". New Scientist.
  43. Wilson, Ron (1986). 100 Dinosaurs from A to Z. New York: Grosset & Dunlap. str. 18. ISBN 978-0-448-18992-5.
  44. Attmore, Stephen (1988). Dinosaurs. Newmarket, England: Brimax Books. str. 18. ISBN 978-0-86112-460-2.
  45. Berry, Mark F. (2002). The dinosaur filmography. Jefferson, North Carolina: McFarland. str. 273. ISBN 978-0-7864-1028-6.

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]