Wikipedija:Izbrani članki/Arhiv 2013

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search

Arhivi po letih


Orodja za izbrane članke:

Arhiv[uredi kodo]

Divji petelin

Seznam ptic v Sloveniji navaja 380 prostoživečih vrst ptic, ki so bile potrjeno opažene na ozemlju Slovenije med leti 1800 in 2011 ter so navedene v zadnjem preglednem seznamu komisije za redkosti Društva za opazovanje in proučevanje ptic Slovenije iz leta 2012, poleg njih pa še 35 vrst, ki so bile v naravo vnešene umetno in v Sloveniji niso vzpostavile prostoživeče populacije - te niso del uradnega seznama in se ne upoštevajo pri skupnem številu vrst. Število 380 predstavlja skoraj 40 % vseh vrst, ki so navedene na uradnem seznamu ptic zahodne Palearktike Združenja evropskih komisij za redkosti (AERC).

Seznam je urejen po redovih ptic; vrstni red sledi sistemu, kot ga uporablja uradni seznam AERC, le vrste brez prostoživečih populacij so združene na koncu vsakega reda in označene s temnejšo barvo. Navaja slovensko ime, nekatera druga bolj znana slovenska imena za to vrsto, znanstveno ime vrste, kategorijo in morebitni varstveni status. Vsak vnos je opremljen s fotografijo, ki pa ne ponazarja izgleda vseh predstavnikov vrste, saj se lahko operjenost ptic bistveno razlikuje glede na starost, spol ter letni čas. Preberite več ...


Divji petelin

Seznam ptic v Sloveniji navaja 380 prostoživečih vrst ptic, ki so bile potrjeno opažene na ozemlju Slovenije med leti 1800 in 2011 ter so navedene v zadnjem preglednem seznamu komisije za redkosti Društva za opazovanje in proučevanje ptic Slovenije iz leta 2012, poleg njih pa še 35 vrst, ki so bile v naravo vnešene umetno in v Sloveniji niso vzpostavile prostoživeče populacije - te niso del uradnega seznama in se ne upoštevajo pri skupnem številu vrst. Število 380 predstavlja skoraj 40 % vseh vrst, ki so navedene na uradnem seznamu ptic zahodne Palearktike Združenja evropskih komisij za redkosti (AERC).

Seznam je urejen po redovih ptic; vrstni red sledi sistemu, kot ga uporablja uradni seznam AERC, le vrste brez prostoživečih populacij so združene na koncu vsakega reda in označene s temnejšo barvo. Navaja slovensko ime, nekatera druga bolj znana slovenska imena za to vrsto, znanstveno ime vrste, kategorijo in morebitni varstveni status. Vsak vnos je opremljen s fotografijo, ki pa ne ponazarja izgleda vseh predstavnikov vrste, saj se lahko operjenost ptic bistveno razlikuje glede na starost, spol ter letni čas. Preberite več ...


Divji petelin

Seznam ptic v Sloveniji navaja 380 prostoživečih vrst ptic, ki so bile potrjeno opažene na ozemlju Slovenije med leti 1800 in 2011 ter so navedene v zadnjem preglednem seznamu komisije za redkosti Društva za opazovanje in proučevanje ptic Slovenije iz leta 2012, poleg njih pa še 35 vrst, ki so bile v naravo vnešene umetno in v Sloveniji niso vzpostavile prostoživeče populacije - te niso del uradnega seznama in se ne upoštevajo pri skupnem številu vrst. Število 380 predstavlja skoraj 40 % vseh vrst, ki so navedene na uradnem seznamu ptic zahodne Palearktike Združenja evropskih komisij za redkosti (AERC).

Seznam je urejen po redovih ptic; vrstni red sledi sistemu, kot ga uporablja uradni seznam AERC, le vrste brez prostoživečih populacij so združene na koncu vsakega reda in označene s temnejšo barvo. Navaja slovensko ime, nekatera druga bolj znana slovenska imena za to vrsto, znanstveno ime vrste, kategorijo in morebitni varstveni status. Vsak vnos je opremljen s fotografijo, ki pa ne ponazarja izgleda vseh predstavnikov vrste, saj se lahko operjenost ptic bistveno razlikuje glede na starost, spol ter letni čas. Preberite več ...


Napis »Imagine« v newyorškem spominskem parku

»Imagine« (slovensko Zamisli si/Predstavljaj si) je pesem, ki jo je napisal in izvedel angleški glasbenik John Lennon. Je najbolje prodajani singl v njegovi samostojni karieri. Besedilo pesmi poslušalca izzove, naj si poskuša zamisliti svet v miru, brez razdiralnosti in preprek, ki jih povzročajo meje, verstva in narodnosti, ter da razmisli o možnosti preusmeritve človeštva na življenje, neodvisno od materialnega imetja.

Lennon in Yoko Ono sta pesem in istoimenski album producirala skupaj s Philom Spectorjem. Snemanje se je začelo maja 1971 v Lennonovem hišnem studiu v Tittenhurst Parku, končna produkcija pa je potekala julija istega leta v newyorškem Record Plantu. Mesec dni po septembrskem izidu albuma je Lennon izdal pesem kot singl v ZDA. Dosegel je tretje mesto na lestvici Billboard Hot 100, album pa je novembra dosegel prvo mesto na britanski lestvici in kasneje postal tržno najuspešnejši in s strani kritikov pozitivno sprejet Lennonov samostojni album v karieri. Čeprav singl v Združenem kraljestvu prvotno ni izšel, je bil izdan leta 1975 kot dodatna promocija za kompilacijsko ploščo ter dosegel šesto mesto na letni lestvici. Od tedaj je bila pesem v Združenem kraljestvu prodana na preko 1,6 milijona nosilcih zvoka, prvo mesto na lestvici je dosegla po Lennonovi smrti decembra 1980. Preberite več ...


Napis »Imagine« v newyorškem spominskem parku

»Imagine« (slovensko Zamisli si/Predstavljaj si) je pesem, ki jo je napisal in izvedel angleški glasbenik John Lennon. Je najbolje prodajani singl v njegovi samostojni karieri. Besedilo pesmi poslušalca izzove, naj si poskuša zamisliti svet v miru, brez razdiralnosti in preprek, ki jih povzročajo meje, verstva in narodnosti, ter da razmisli o možnosti preusmeritve človeštva na življenje, neodvisno od materialnega imetja.

Lennon in Yoko Ono sta pesem in istoimenski album producirala skupaj s Philom Spectorjem. Snemanje se je začelo maja 1971 v Lennonovem hišnem studiu v Tittenhurst Parku, končna produkcija pa je potekala julija istega leta v newyorškem Record Plantu. Mesec dni po septembrskem izidu albuma je Lennon izdal pesem kot singl v ZDA. Dosegel je tretje mesto na lestvici Billboard Hot 100, album pa je novembra dosegel prvo mesto na britanski lestvici in kasneje postal tržno najuspešnejši in s strani kritikov pozitivno sprejet Lennonov samostojni album v karieri. Čeprav singl v Združenem kraljestvu prvotno ni izšel, je bil izdan leta 1975 kot dodatna promocija za kompilacijsko ploščo ter dosegel šesto mesto na letni lestvici. Od tedaj je bila pesem v Združenem kraljestvu prodana na preko 1,6 milijona nosilcih zvoka, prvo mesto na lestvici je dosegla po Lennonovi smrti decembra 1980. Preberite več ...


Napis »Imagine« v newyorškem spominskem parku

»Imagine« (slovensko Zamisli si/Predstavljaj si) je pesem, ki jo je napisal in izvedel angleški glasbenik John Lennon. Je najbolje prodajani singl v njegovi samostojni karieri. Besedilo pesmi poslušalca izzove, naj si poskuša zamisliti svet v miru, brez razdiralnosti in preprek, ki jih povzročajo meje, verstva in narodnosti, ter da razmisli o možnosti preusmeritve človeštva na življenje, neodvisno od materialnega imetja.

Lennon in Yoko Ono sta pesem in istoimenski album producirala skupaj s Philom Spectorjem. Snemanje se je začelo maja 1971 v Lennonovem hišnem studiu v Tittenhurst Parku, končna produkcija pa je potekala julija istega leta v newyorškem Record Plantu. Mesec dni po septembrskem izidu albuma je Lennon izdal pesem kot singl v ZDA. Dosegel je tretje mesto na lestvici Billboard Hot 100, album pa je novembra dosegel prvo mesto na britanski lestvici in kasneje postal tržno najuspešnejši in s strani kritikov pozitivno sprejet Lennonov samostojni album v karieri. Čeprav singl v Združenem kraljestvu prvotno ni izšel, je bil izdan leta 1975 kot dodatna promocija za kompilacijsko ploščo ter dosegel šesto mesto na letni lestvici. Od tedaj je bila pesem v Združenem kraljestvu prodana na preko 1,6 milijona nosilcih zvoka, prvo mesto na lestvici je dosegla po Lennonovi smrti decembra 1980. Preberite več ...




Stolnica svetega Nikolaja, Ljubljana

Stolnica svetega Nikolaja v Ljubljani je stolnica Nadškofije Ljubljana in župnijska cerkev Župnije Ljubljana - Sv. Nikolaj. Gradili so jo od leta 1701 do leta 1706 po načrtih kapucinskega brata Florencijana in italijanskega umetnika Andrea Pozza na mestu, kjer je pred tem stala gotska cerkev; takrat sicer še brez zidane kupole, ki so jo postavili šele leta 1841. Notranjost so oblikovali slikarja Giulio Quaglio in Matej Langus, kiparji Francesco Robba, Angelo Pozzo, Paolo in Giuseppe Groppelli ter arhitekt Jože Plečnik. Stolnica je prostor kulturnih dogodkov in arhitekturno med najpomembnejšimi baročnimi spomeniki v državi. Od leta 2008 je zavarovana kot kulturni spomenik državnega pomena.

Stoji na Dolničarjevi ulici, na polovici poti med Mestnim trgom in ljubljansko tržnico; njena umestitev med dve stavbi uličnega niza je za barok nenavadna. Preberite več ...


Stolnica svetega Nikolaja, Ljubljana

Stolnica svetega Nikolaja v Ljubljani je stolnica Nadškofije Ljubljana in župnijska cerkev Župnije Ljubljana - Sv. Nikolaj. Gradili so jo od leta 1701 do leta 1706 po načrtih kapucinskega brata Florencijana in italijanskega umetnika Andrea Pozza na mestu, kjer je pred tem stala gotska cerkev; takrat sicer še brez zidane kupole, ki so jo postavili šele leta 1841. Notranjost so oblikovali slikarja Giulio Quaglio in Matej Langus, kiparji Francesco Robba, Angelo Pozzo, Paolo in Giuseppe Groppelli ter arhitekt Jože Plečnik. Stolnica je prostor kulturnih dogodkov in arhitekturno med najpomembnejšimi baročnimi spomeniki v državi. Od leta 2008 je zavarovana kot kulturni spomenik državnega pomena.

Stoji na Dolničarjevi ulici, na polovici poti med Mestnim trgom in ljubljansko tržnico; njena umestitev med dve stavbi uličnega niza je za barok nenavadna. Preberite več ...


Stolnica svetega Nikolaja, Ljubljana

Stolnica svetega Nikolaja v Ljubljani je stolnica Nadškofije Ljubljana in župnijska cerkev Župnije Ljubljana - Sv. Nikolaj. Gradili so jo od leta 1701 do leta 1706 po načrtih kapucinskega brata Florencijana in italijanskega umetnika Andrea Pozza na mestu, kjer je pred tem stala gotska cerkev; takrat sicer še brez zidane kupole, ki so jo postavili šele leta 1841. Notranjost so oblikovali slikarja Giulio Quaglio in Matej Langus, kiparji Francesco Robba, Angelo Pozzo, Paolo in Giuseppe Groppelli ter arhitekt Jože Plečnik. Stolnica je prostor kulturnih dogodkov in arhitekturno med najpomembnejšimi baročnimi spomeniki v državi. Od leta 2008 je zavarovana kot kulturni spomenik državnega pomena.

Stoji na Dolničarjevi ulici, na polovici poti med Mestnim trgom in ljubljansko tržnico; njena umestitev med dve stavbi uličnega niza je za barok nenavadna. Preberite več ...


Partsko cesarstvo okoli leta 1 n. št.

Partsko cesarstvo (perzijsko شاهنشاهی پارت‎, sodobno perzijsko اشکانیان, Aškāniān), znano tudi kot Arsakidsko cesarstvo, je bilo antična iranska država, katere vladarji so se imeli za naslednike starega ahemenidskega Perzijskega cesarstva.

Cesarstvo je leta 247 pr. n. št. ustanovil Arsak I. Partski, poglavar iranskega plemena Parni, po osvojitvi takratne selevkidske satrapije Partije na območju sedanjega severovzhodnega Irana. Cesarstvo je zelo razširil Mitridat I. Partski, ki je osvojil Medijo in Mezopotamijo, v katerih so vladali Selevkidi. Partsko cesarstvo je na višku svoje moči obsegalo ozemlje od Evfrata na zahodu do vzhodnega Irana. Ležalo je ob svilni cesti med rimskim cesarstvom in Sredozemljem na zahodu in kitajskim cesarstvom Han na vzhodu in je hitro postalo pomembno trgovsko središče.

Partska moč je izhlapela, ko se je Arsakidom uprl Ardašir I., vladar Istahra v provinci Fars, in ubil cesarja Artabana V. Ardašir je zatem ustanovil Sasanidsko dinastijo, ki je v Iranu vladala do muslimanskih osvajanj v 7. stoletju. Arsakidi so se obdržali kot Arsakidska dinastija v Armeniji. Preberite več ...


Partsko cesarstvo okoli leta 1 n. št.

Partsko cesarstvo (perzijsko شاهنشاهی پارت‎, sodobno perzijsko اشکانیان, Aškāniān), znano tudi kot Arsakidsko cesarstvo, je bilo antična iranska država, katere vladarji so se imeli za naslednike starega ahemenidskega Perzijskega cesarstva.

Cesarstvo je leta 247 pr. n. št. ustanovil Arsak I. Partski, poglavar iranskega plemena Parni, po osvojitvi takratne selevkidske satrapije Partije na območju sedanjega severovzhodnega Irana. Cesarstvo je zelo razširil Mitridat I. Partski, ki je osvojil Medijo in Mezopotamijo, v katerih so vladali Selevkidi. Partsko cesarstvo je na višku svoje moči obsegalo ozemlje od Evfrata na zahodu do vzhodnega Irana. Ležalo je ob svilni cesti med rimskim cesarstvom in Sredozemljem na zahodu in kitajskim cesarstvom Han na vzhodu in je hitro postalo pomembno trgovsko središče.

Partska moč je izhlapela, ko se je Arsakidom uprl Ardašir I., vladar Istahra v provinci Fars, in ubil cesarja Artabana V. Ardašir je zatem ustanovil Sasanidsko dinastijo, ki je v Iranu vladala do muslimanskih osvajanj v 7. stoletju. Arsakidi so se obdržali kot Arsakidska dinastija v Armeniji. Preberite več ...


Preparirani možgani šimpanza

Možgani so središče živčevja vseh vretenčarjev in večine nevretenčarjev. Le nekatere vrste nevretenčarjev, kot so spužve, ožigalkarji, odrasli plaščarji in iglokožci, nimajo možganov, čeprav imajo difuzno živčno tkivo. Možgani ležijo v glavi, navadno blizu osnovnih čutilnih organov, kot so vidno, slušno, ravnotežno, okušalno in vohalno čutilo. So najkompleksnejši vretenčarski organ. Možganska skorja, ki je največji del možganov, pri povprečnem človeku šteje od 15 do 33 milijard nevronov. Vsak se s sinapsami povezuje z več tisoč drugimi nevroni. Ti nevroni komunicirajo med seboj prek nevritov, ki prenašajo akcijski potencial do oddaljenega predela možganov ali do tarčne celice.

Fiziološka funkcija možganov je centralni nadzor telesa. Možgani delujejo na druge dele telesa s tvorbo vzorcev mišične aktivnosti in z izločanjem hormonov. Centralni nadzor omogoča hiter in usklajen odziv na spremembe v okolju. Določene tipe odzivov, kot so refleksi, posredujejo hrbtenjača ali obkrajni gangliji, a dovršen in usmerjen nadzor vedenja, ki temelji na kompleksnem senzoričnem dovodu, zahteva informacijsko-integracijske sposobnosti centraliziranih možganov. Preberite več ...


Preparirani možgani šimpanza

Možgani so središče živčevja vseh vretenčarjev in večine nevretenčarjev. Le nekatere vrste nevretenčarjev, kot so spužve, ožigalkarji, odrasli plaščarji in iglokožci, nimajo možganov, čeprav imajo difuzno živčno tkivo. Možgani ležijo v glavi, navadno blizu osnovnih čutilnih organov, kot so vidno, slušno, ravnotežno, okušalno in vohalno čutilo. So najkompleksnejši vretenčarski organ. Možganska skorja, ki je največji del možganov, pri povprečnem človeku šteje od 15 do 33 milijard nevronov. Vsak se s sinapsami povezuje z več tisoč drugimi nevroni. Ti nevroni komunicirajo med seboj prek nevritov, ki prenašajo akcijski potencial do oddaljenega predela možganov ali do tarčne celice.

Fiziološka funkcija možganov je centralni nadzor telesa. Možgani delujejo na druge dele telesa s tvorbo vzorcev mišične aktivnosti in z izločanjem hormonov. Centralni nadzor omogoča hiter in usklajen odziv na spremembe v okolju. Določene tipe odzivov, kot so refleksi, posredujejo hrbtenjača ali obkrajni gangliji, a dovršen in usmerjen nadzor vedenja, ki temelji na kompleksnem senzoričnem dovodu, zahteva informacijsko-integracijske sposobnosti centraliziranih možganov. Preberite več ...


Preparirani možgani šimpanza

Možgani so središče živčevja vseh vretenčarjev in večine nevretenčarjev. Le nekatere vrste nevretenčarjev, kot so spužve, ožigalkarji, odrasli plaščarji in iglokožci, nimajo možganov, čeprav imajo difuzno živčno tkivo. Možgani ležijo v glavi, navadno blizu osnovnih čutilnih organov, kot so vidno, slušno, ravnotežno, okušalno in vohalno čutilo. So najkompleksnejši vretenčarski organ. Možganska skorja, ki je največji del možganov, pri povprečnem človeku šteje od 15 do 33 milijard nevronov. Vsak se s sinapsami povezuje z več tisoč drugimi nevroni. Ti nevroni komunicirajo med seboj prek nevritov, ki prenašajo akcijski potencial do oddaljenega predela možganov ali do tarčne celice.

Fiziološka funkcija možganov je centralni nadzor telesa. Možgani delujejo na druge dele telesa s tvorbo vzorcev mišične aktivnosti in z izločanjem hormonov. Centralni nadzor omogoča hiter in usklajen odziv na spremembe v okolju. Določene tipe odzivov, kot so refleksi, posredujejo hrbtenjača ali obkrajni gangliji, a dovršen in usmerjen nadzor vedenja, ki temelji na kompleksnem senzoričnem dovodu, zahteva informacijsko-integracijske sposobnosti centraliziranih možganov. Preberite več ...


Preparirani možgani šimpanza

Možgani so središče živčevja vseh vretenčarjev in večine nevretenčarjev. Le nekatere vrste nevretenčarjev, kot so spužve, ožigalkarji, odrasli plaščarji in iglokožci, nimajo možganov, čeprav imajo difuzno živčno tkivo. Možgani ležijo v glavi, navadno blizu osnovnih čutilnih organov, kot so vidno, slušno, ravnotežno, okušalno in vohalno čutilo. So najkompleksnejši vretenčarski organ. Možganska skorja, ki je največji del možganov, pri povprečnem človeku šteje od 15 do 33 milijard nevronov. Vsak se s sinapsami povezuje z več tisoč drugimi nevroni. Ti nevroni komunicirajo med seboj prek nevritov, ki prenašajo akcijski potencial do oddaljenega predela možganov ali do tarčne celice.

Fiziološka funkcija možganov je centralni nadzor telesa. Možgani delujejo na druge dele telesa s tvorbo vzorcev mišične aktivnosti in z izločanjem hormonov. Centralni nadzor omogoča hiter in usklajen odziv na spremembe v okolju. Določene tipe odzivov, kot so refleksi, posredujejo hrbtenjača ali obkrajni gangliji, a dovršen in usmerjen nadzor vedenja, ki temelji na kompleksnem senzoričnem dovodu, zahteva informacijsko-integracijske sposobnosti centraliziranih možganov. Preberite več ...


Preparirani možgani šimpanza

Možgani so središče živčevja vseh vretenčarjev in večine nevretenčarjev. Le nekatere vrste nevretenčarjev, kot so spužve, ožigalkarji, odrasli plaščarji in iglokožci, nimajo možganov, čeprav imajo difuzno živčno tkivo. Možgani ležijo v glavi, navadno blizu osnovnih čutilnih organov, kot so vidno, slušno, ravnotežno, okušalno in vohalno čutilo. So najkompleksnejši vretenčarski organ. Možganska skorja, ki je največji del možganov, pri povprečnem človeku šteje od 15 do 33 milijard nevronov. Vsak se s sinapsami povezuje z več tisoč drugimi nevroni. Ti nevroni komunicirajo med seboj prek nevritov, ki prenašajo akcijski potencial do oddaljenega predela možganov ali do tarčne celice.

Fiziološka funkcija možganov je centralni nadzor telesa. Možgani delujejo na druge dele telesa s tvorbo vzorcev mišične aktivnosti in z izločanjem hormonov. Centralni nadzor omogoča hiter in usklajen odziv na spremembe v okolju. Določene tipe odzivov, kot so refleksi, posredujejo hrbtenjača ali obkrajni gangliji, a dovršen in usmerjen nadzor vedenja, ki temelji na kompleksnem senzoričnem dovodu, zahteva informacijsko-integracijske sposobnosti centraliziranih možganov. Preberite več ...


Preparirani možgani šimpanza

Možgani so središče živčevja vseh vretenčarjev in večine nevretenčarjev. Le nekatere vrste nevretenčarjev, kot so spužve, ožigalkarji, odrasli plaščarji in iglokožci, nimajo možganov, čeprav imajo difuzno živčno tkivo. Možgani ležijo v glavi, navadno blizu osnovnih čutilnih organov, kot so vidno, slušno, ravnotežno, okušalno in vohalno čutilo. So najkompleksnejši vretenčarski organ. Možganska skorja, ki je največji del možganov, pri povprečnem človeku šteje od 15 do 33 milijard nevronov. Vsak se s sinapsami povezuje z več tisoč drugimi nevroni. Ti nevroni komunicirajo med seboj prek nevritov, ki prenašajo akcijski potencial do oddaljenega predela možganov ali do tarčne celice.

Fiziološka funkcija možganov je centralni nadzor telesa. Možgani delujejo na druge dele telesa s tvorbo vzorcev mišične aktivnosti in z izločanjem hormonov. Centralni nadzor omogoča hiter in usklajen odziv na spremembe v okolju. Določene tipe odzivov, kot so refleksi, posredujejo hrbtenjača ali obkrajni gangliji, a dovršen in usmerjen nadzor vedenja, ki temelji na kompleksnem senzoričnem dovodu, zahteva informacijsko-integracijske sposobnosti centraliziranih možganov. Preberite več ...




Grb

Ministrstvo za državno varnost (nemško Ministerium für Staatssicherheit, MfS), na splošno poznano kot Stasi (okrajšano za nemško Staatssicherheit, to je Državno varnost), je bilo uradna državnovarnostna služba v Nemški demokratični republiki, ustanovljena 8. februarja 1950. Opisujejo jo kot eno najučinkovitejših in represivnih obveščevalnih agencij na svetu. Stasi je imel svoj sedež v Vzhodnem Berlinu, z največjim kompleksom v okrožju Lichtenberg in več manjšimi v ostalih predelih mesta. Njegov moto je bil »Schild und Schwert der Partei« (Ščit in meč stranke), in sicer vladajoče Socialistične stranke enotnosti Nemčije (Sozialistische Einheitspartei Deutschlands, SED).

Stasi je bil osnovan 8. februarja 1950 po vzoru sovjetskih Ministrstva za državno varnost (MGB) in Ministrstva za notranje zadeve (MVD). Prvi minister Stasija je postal Wilhelm Zaisser. V letih od 1950 do 1989 je bilo v Stasiju zaposlenih skupno 274.000 ljudi, v prizadevanju za izkoreninjenje razrednega sovražnika. Pred njegovim koncem je bilo v njem polno zaposlenih 91.015 oseb, od tega 2.000 neuradnih sodelavcev, 13.073 vojakov in 2.232 častnikov vzhodnonemške vojske, poleg njih pa še 173.081 neuradnih obveščevalcev znotraj države ter 1.533 obveščevalcev v Zahodni Nemčiji. Preberite več ...


Grb

Ministrstvo za državno varnost (nemško Ministerium für Staatssicherheit, MfS), na splošno poznano kot Stasi (okrajšano za nemško Staatssicherheit, to je Državno varnost), je bilo uradna državnovarnostna služba v Nemški demokratični republiki, ustanovljena 8. februarja 1950. Opisujejo jo kot eno najučinkovitejših in represivnih obveščevalnih agencij na svetu. Stasi je imel svoj sedež v Vzhodnem Berlinu, z največjim kompleksom v okrožju Lichtenberg in več manjšimi v ostalih predelih mesta. Njegov moto je bil »Schild und Schwert der Partei« (Ščit in meč stranke), in sicer vladajoče Socialistične stranke enotnosti Nemčije (Sozialistische Einheitspartei Deutschlands, SED).

Stasi je bil osnovan 8. februarja 1950 po vzoru sovjetskih Ministrstva za državno varnost (MGB) in Ministrstva za notranje zadeve (MVD). Prvi minister Stasija je postal Wilhelm Zaisser. V letih od 1950 do 1989 je bilo v Stasiju zaposlenih skupno 274.000 ljudi, v prizadevanju za izkoreninjenje razrednega sovražnika. Pred njegovim koncem je bilo v njem polno zaposlenih 91.015 oseb, od tega 2.000 neuradnih sodelavcev, 13.073 vojakov in 2.232 častnikov vzhodnonemške vojske, poleg njih pa še 173.081 neuradnih obveščevalcev znotraj države ter 1.533 obveščevalcev v Zahodni Nemčiji. Preberite več ...


Rimska Britanija leta 410

Rimska Britanija (latinsko Britannia) je del Velike Britanije, ki je od leta 43 do leta 410 pripadal Rimskemu cesarstvu.

Rimska cesarska provinca Britanija je sčasoma obsegala celo Veliko Britanijo do vodne meje s Kaledonijo (Škotska). Železnodobna Britanija je že pred rimsko invazijo leta 43 vzpostavila kulturne in gospodarske stike s celinsko Evropo, vendar so rimski osvajalci uvedli mnogo izboljšav na področju kmetijstva, urbanizacije, industrije in arhitekture. Rimski zgodovinarji so po nekaj desetletjih od invazije Britanijo omenjali samo še mimogrede, zato večina znanja o rimski Britaniji izvira iz arheoloških raziskav in napisov, ki poveličujejo dosežke rimskih cesarjev v Britaniji. Tak sta na primer napisa cesarja Hadrijana (vladal 117–138) in Antonina Pija (vladal 138–161), ki sta s svojima zidovoma označila severno mejo Britanije.

Prvi obširnejši rimski vojni pohodi v Veliko Britanijo so bili pohodi Julija Cezarja leta 55 in 54 pr. n. št. Po podjarmljenju domorodnih Britov se je pod rimsko upravo razvila prepoznavna rimsko-britanska kultura, vendar Rimljani kljub stalnemu širjenju svojega ozemlja proti severu niso nikoli vzpostavili popolne oblasti nad Kaledonijo. Severno mejo svojega ozemlja so označili s Hadrijanovim zidom, ki je bil dokončan okoli leta 128. Preberite več ...


Rimska Britanija leta 410

Rimska Britanija (latinsko Britannia) je del Velike Britanije, ki je od leta 43 do leta 410 pripadal Rimskemu cesarstvu.

Rimska cesarska provinca Britanija je sčasoma obsegala celo Veliko Britanijo do vodne meje s Kaledonijo (Škotska). Železnodobna Britanija je že pred rimsko invazijo leta 43 vzpostavila kulturne in gospodarske stike s celinsko Evropo, vendar so rimski osvajalci uvedli mnogo izboljšav na področju kmetijstva, urbanizacije, industrije in arhitekture. Rimski zgodovinarji so po nekaj desetletjih od invazije Britanijo omenjali samo še mimogrede, zato večina znanja o rimski Britaniji izvira iz arheoloških raziskav in napisov, ki poveličujejo dosežke rimskih cesarjev v Britaniji. Tak sta na primer napisa cesarja Hadrijana (vladal 117–138) in Antonina Pija (vladal 138–161), ki sta s svojima zidovoma označila severno mejo Britanije.

Prvi obširnejši rimski vojni pohodi v Veliko Britanijo so bili pohodi Julija Cezarja leta 55 in 54 pr. n. št. Po podjarmljenju domorodnih Britov se je pod rimsko upravo razvila prepoznavna rimsko-britanska kultura, vendar Rimljani kljub stalnemu širjenju svojega ozemlja proti severu niso nikoli vzpostavili popolne oblasti nad Kaledonijo. Severno mejo svojega ozemlja so označili s Hadrijanovim zidom, ki je bil dokončan okoli leta 128. Preberite več ...


Rimska Britanija leta 410

Rimska Britanija (latinsko Britannia) je del Velike Britanije, ki je od leta 43 do leta 410 pripadal Rimskemu cesarstvu.

Rimska cesarska provinca Britanija je sčasoma obsegala celo Veliko Britanijo do vodne meje s Kaledonijo (Škotska). Železnodobna Britanija je že pred rimsko invazijo leta 43 vzpostavila kulturne in gospodarske stike s celinsko Evropo, vendar so rimski osvajalci uvedli mnogo izboljšav na področju kmetijstva, urbanizacije, industrije in arhitekture. Rimski zgodovinarji so po nekaj desetletjih od invazije Britanijo omenjali samo še mimogrede, zato večina znanja o rimski Britaniji izvira iz arheoloških raziskav in napisov, ki poveličujejo dosežke rimskih cesarjev v Britaniji. Tak sta na primer napisa cesarja Hadrijana (vladal 117–138) in Antonina Pija (vladal 138–161), ki sta s svojima zidovoma označila severno mejo Britanije.

Prvi obširnejši rimski vojni pohodi v Veliko Britanijo so bili pohodi Julija Cezarja leta 55 in 54 pr. n. št. Po podjarmljenju domorodnih Britov se je pod rimsko upravo razvila prepoznavna rimsko-britanska kultura, vendar Rimljani kljub stalnemu širjenju svojega ozemlja proti severu niso nikoli vzpostavili popolne oblasti nad Kaledonijo. Severno mejo svojega ozemlja so označili s Hadrijanovim zidom, ki je bil dokončan okoli leta 128. Preberite več ...


Rimska Britanija leta 410

Rimska Britanija (latinsko Britannia) je del Velike Britanije, ki je od leta 43 do leta 410 pripadal Rimskemu cesarstvu.

Rimska cesarska provinca Britanija je sčasoma obsegala celo Veliko Britanijo do vodne meje s Kaledonijo (Škotska). Železnodobna Britanija je že pred rimsko invazijo leta 43 vzpostavila kulturne in gospodarske stike s celinsko Evropo, vendar so rimski osvajalci uvedli mnogo izboljšav na področju kmetijstva, urbanizacije, industrije in arhitekture. Rimski zgodovinarji so po nekaj desetletjih od invazije Britanijo omenjali samo še mimogrede, zato večina znanja o rimski Britaniji izvira iz arheoloških raziskav in napisov, ki poveličujejo dosežke rimskih cesarjev v Britaniji. Tak sta na primer napisa cesarja Hadrijana (vladal 117–138) in Antonina Pija (vladal 138–161), ki sta s svojima zidovoma označila severno mejo Britanije.

Prvi obširnejši rimski vojni pohodi v Veliko Britanijo so bili pohodi Julija Cezarja leta 55 in 54 pr. n. št. Po podjarmljenju domorodnih Britov se je pod rimsko upravo razvila prepoznavna rimsko-britanska kultura, vendar Rimljani kljub stalnemu širjenju svojega ozemlja proti severu niso nikoli vzpostavili popolne oblasti nad Kaledonijo. Severno mejo svojega ozemlja so označili s Hadrijanovim zidom, ki je bil dokončan okoli leta 128. Preberite več ...


Barack Obama

Barack Hussein Obama II. je ameriški pravnik in politik, nekdanji senator ter sedanji predsednik Združenih držav Amerike, rojen 4. avgusta 1961 v Honoluluju na Havajih, ZDA.

Obama, potomec Kenijca in Američanke evropskih korenin, je pričel z javnim delovanjem kot organizator v revnejših skupnostih mesta Chicago. Diplomiral je iz prava na Univerzi Harvard in nekaj časa delal na področju državljanskega prava v odvetniški firmi, med 1992 in 2004 pa je tudi poučeval ustavno pravo na Univerzi v Chicagu. Politično kariero je pričel kot predstavnik 13. okrožja v senatu zvezne države Illinois.

Po neuspešni kandidaturi za poslanca predstavniškega doma ameriškega kongresa je bil izvoljen za predstavnika Illinoisa v ameriškem senatu, leta 2007 pa se je odločil potegovati za položaj predsednika države kot kandidat Demokratske stranke. Na volitvah 4. novembra 2008 je premagal republikanca Johna McCaina in zaprisegel kot 44. predsednik ZDA, mandat pa je nastopil 20. januarja 2009. Je prvi Afroameričan na tem položaju v zgodovini države. Devet mesecev po izvolitvi je prejel Nobelovo nagrado za mir. 6. novembra 2012 je bil po porazu Mitta Romneyja izvoljen še v drugi predsedniški mandat. Obdobje njegovega predsednikovanja so zaznamovali ukrepi za ublažitev posledic svetovne gospodarske krize v ZDA, pa tudi zunanjepolitične odločitve, kot so umik oboroženih sil iz Iraka, povečanje vojaške prisotnosti v Afganistanu in posredovanje v Libiji.

Barack Obama je tudi avtor knjig Sanje mojega očeta (izvirno Dreams from my Father) in Pogum za upanje (izvirno The Audacity of Hope). Preberite več ...


Barack Obama

Barack Hussein Obama II. je ameriški pravnik in politik, nekdanji senator ter sedanji predsednik Združenih držav Amerike, rojen 4. avgusta 1961 v Honoluluju na Havajih, ZDA.

Obama, potomec Kenijca in Američanke evropskih korenin, je pričel z javnim delovanjem kot organizator v revnejših skupnostih mesta Chicago. Diplomiral je iz prava na Univerzi Harvard in nekaj časa delal na področju državljanskega prava v odvetniški firmi, med 1992 in 2004 pa je tudi poučeval ustavno pravo na Univerzi v Chicagu. Politično kariero je pričel kot predstavnik 13. okrožja v senatu zvezne države Illinois.

Po neuspešni kandidaturi za poslanca predstavniškega doma ameriškega kongresa je bil izvoljen za predstavnika Illinoisa v ameriškem senatu, leta 2007 pa se je odločil potegovati za položaj predsednika države kot kandidat Demokratske stranke. Na volitvah 4. novembra 2008 je premagal republikanca Johna McCaina in zaprisegel kot 44. predsednik ZDA, mandat pa je nastopil 20. januarja 2009. Je prvi Afroameričan na tem položaju v zgodovini države. Devet mesecev po izvolitvi je prejel Nobelovo nagrado za mir. 6. novembra 2012 je bil po porazu Mitta Romneyja izvoljen še v drugi predsedniški mandat. Obdobje njegovega predsednikovanja so zaznamovali ukrepi za ublažitev posledic svetovne gospodarske krize v ZDA, pa tudi zunanjepolitične odločitve, kot so umik oboroženih sil iz Iraka, povečanje vojaške prisotnosti v Afganistanu in posredovanje v Libiji.

Barack Obama je tudi avtor knjig Sanje mojega očeta (izvirno Dreams from my Father) in Pogum za upanje (izvirno The Audacity of Hope). Preberite več ...


Radiotelevizija Slovenija (skrajšano RTV Slovenija) je edina javna, neprofitna radiotelevizijska organizacija v Sloveniji. Deluje kot javni zavod posebnega kulturnega in nacionalnega pomena, saj opravlja javno službo z namenom zagotavljanja kulturnih, socialnih in demokratičnih potreb državljanov Republike Slovenije, Slovencev po svetu, pripadnikov slovenskih narodnih manjšin v Italiji, Avstriji in na Madžarskem, pa tudi pripadnikov italijanske in madžarske narodne skupnosti, ki živijo na ozemlju Slovenije. Sedež zavoda je v Ljubljani, ima pa še dva regionalna RTV centra, ki se nahajata v Mariboru in Kopru. Javni zavod RTV Slovenija ustvarja skupno osem radijskih programov in pet televizijskih programov.

Poseben pomen osrednje slovenske kulturne ustanove zaseda RTV s svojo enoto glasbene produkcije, v okviru katere deluje Simfonični orkester RTV Slovenija, Big Band RTV Slovenija, Komorni zbor RTV Slovenija, otroški in mladinski pevski zbor ter nototeka. Glasbeni sestavi RTV so primarni vir, ki polni nacionalni glasbeni arhiv z arhivskimi in koncertnimi posnetki slovenskih avtorjev in izvajalcev ter deluje tako za programske potrebe matične hiše kot v promocijo države Slovenije. RTV je eden glavnih slovenskih promotorjev domače radijske in televizijske ter glasbene ustvarjalnosti, ki jih v okviru svojih programskih načrtov vključuje v radijske in televizijske oddaje. V sklopu RTV deluje tudi Založba kaset in plošč, ki preko zvočnih in slikovnih medijev omogoča uporabnikom dostop do arhivov lastne produkcije zavoda.

RTV ustvarja teletekst ter internetni in mobilni portal (MMC), ki je zadolžen še za ustvarjanje treh infokanalov (informativnega, otroškega in zabavnega) in za podnaslavljanja oddaj za gluhe in naglušne. Za potrebe novinarskih storitev radijskih in televizijskih programov delujejo dopisniki RTV v mnogih državah po svetu, domači dopisniki pa v vseh slovenskih pokrajinah. Preberite več ...


Radiotelevizija Slovenija (skrajšano RTV Slovenija) je edina javna, neprofitna radiotelevizijska organizacija v Sloveniji. Deluje kot javni zavod posebnega kulturnega in nacionalnega pomena, saj opravlja javno službo z namenom zagotavljanja kulturnih, socialnih in demokratičnih potreb državljanov Republike Slovenije, Slovencev po svetu, pripadnikov slovenskih narodnih manjšin v Italiji, Avstriji in na Madžarskem, pa tudi pripadnikov italijanske in madžarske narodne skupnosti, ki živijo na ozemlju Slovenije. Sedež zavoda je v Ljubljani, ima pa še dva regionalna RTV centra, ki se nahajata v Mariboru in Kopru. Javni zavod RTV Slovenija ustvarja skupno osem radijskih programov in pet televizijskih programov.

Poseben pomen osrednje slovenske kulturne ustanove zaseda RTV s svojo enoto glasbene produkcije, v okviru katere deluje Simfonični orkester RTV Slovenija, Big Band RTV Slovenija, Komorni zbor RTV Slovenija, otroški in mladinski pevski zbor ter nototeka. Glasbeni sestavi RTV so primarni vir, ki polni nacionalni glasbeni arhiv z arhivskimi in koncertnimi posnetki slovenskih avtorjev in izvajalcev ter deluje tako za programske potrebe matične hiše kot v promocijo države Slovenije. RTV je eden glavnih slovenskih promotorjev domače radijske in televizijske ter glasbene ustvarjalnosti, ki jih v okviru svojih programskih načrtov vključuje v radijske in televizijske oddaje. V sklopu RTV deluje tudi Založba kaset in plošč, ki preko zvočnih in slikovnih medijev omogoča uporabnikom dostop do arhivov lastne produkcije zavoda.

RTV ustvarja teletekst ter internetni in mobilni portal (MMC), ki je zadolžen še za ustvarjanje treh infokanalov (informativnega, otroškega in zabavnega) in za podnaslavljanja oddaj za gluhe in naglušne. Za potrebe novinarskih storitev radijskih in televizijskih programov delujejo dopisniki RTV v mnogih državah po svetu, domači dopisniki pa v vseh slovenskih pokrajinah. Preberite več ...


Prizorišče Prvenstva Anglije 1877

Prvo Prvenstvo Anglije (angleško Wimbledon Championship) je bil teniški turnir, ki je potekal v londonskem All England Lawn Tennis and Croquet Clubu. Je prvi uradni teniški turnir v Angliji in prvi od turnirjev za Grand Slam, kot so bili poimenovani kasneje. Tekmovanje je potekalo le za moške posamezno, nastopalo je dvaindvajset tenisačev. Za turnir so sestavili pravila, ki so bila izpeljana iz pravil Marylebone Cricket Cluba iz leta 1875. Turnir se je začel v ponedeljek, 9. julija 1877, finale pa je potekal v torek, 19. julija, pred dvesto gledalci. Ti so plačali vstopnino po en šiling, nagrada za zmagovalca je znašala dvanajst gvinej in srebrn pokal, ocenjen na 25 gvinej. Turnir je prinesel deset funtov dobička. Spencer Gore je postal prvi zmagovalec turnirja, v finalu je premagal Williama Marshalla v oseminštirideset minut trajajoči igri. Preberite več ...


Indijska kobra

Kačji ugriz je poškodba, ki nastane, ko kača zasadi zobe strupnike v telo žrtve. Ob tem lahko vanjo vbrizga strup, vendar to ni nujno (t. i. »suhi« ugriz). Kače naseljujejo vse celine razen Antarktike, vendar jih je večina nestrupenih. Strupeni ugriz služi kačam kot način lova plena, vendar se z njegovo pomočjo tudi branijo pred plenilci. Glede na to, da se strupenih kač pogosto ne da razlikovati od nestrupenih vrst ter da žrtev na začetku nemalokrat zgleda neprizadeto, je treba v primeru ugriza takoj poiskati zdravniško pomoč.

Število smrtnih izidov se zelo razlikuje glede na geografsko območje. Medtem ko je smrt zaradi kačjega ugriza relativno redka v Avstraliji, Evropi in Severni Ameriki, predstavlja v mnogih delih sveta, predvsem v podeželskih krajih s pomanjkljivo zdravstveno oskrbo v Indiji, Jugovzhodni Aziji in Afriki, resen javnozdravstveni problem. Vsako leto umre več kot 100.000 ljudi po vsem svetu, vendar se lahko nevarnost ugriza zmanjša z razmeroma preprostimi ukrepi, kot so zaščitna obuvala in izogibanje območij, naseljenih z nevarnimi vrstami kač. V Sloveniji smrtnih primerov zaradi kačjega ugriza ne beležimo več.

Teža klinične slike je odvisna od mnogih dejavnikov, med ostalim od vrste kače, količine vbrizganega strupa, mesta ugriza, starosti bolnika in pridruženih bolezenskih stanj. Večina ugrizov povzroči lokalne učinke, kot sta bolečina in oteklina. Pogosto se pojavijo tudi sistemski učinki, bodisi zaradi neposrednega delovanja toksinov bodisi zaradi preobčutljivostne reakcije, kar lahko privede do smrti zaradi odpovedi srčnožilnega sistema in/ali dihal. Prva pomoč se osredotoča na imobilizacijo prizadetega uda, pomiritev bolnika in hiter prevoz v zdravstveno ustanovo. Preberite več ...


Indijska kobra

Kačji ugriz je poškodba, ki nastane, ko kača zasadi zobe strupnike v telo žrtve. Ob tem lahko vanjo vbrizga strup, vendar to ni nujno (t. i. »suhi« ugriz). Kače naseljujejo vse celine razen Antarktike, vendar jih je večina nestrupenih. Strupeni ugriz služi kačam kot način lova plena, vendar se z njegovo pomočjo tudi branijo pred plenilci. Glede na to, da se strupenih kač pogosto ne da razlikovati od nestrupenih vrst ter da žrtev na začetku nemalokrat zgleda neprizadeto, je treba v primeru ugriza takoj poiskati zdravniško pomoč.

Število smrtnih izidov se zelo razlikuje glede na geografsko območje. Medtem ko je smrt zaradi kačjega ugriza relativno redka v Avstraliji, Evropi in Severni Ameriki, predstavlja v mnogih delih sveta, predvsem v podeželskih krajih s pomanjkljivo zdravstveno oskrbo v Indiji, Jugovzhodni Aziji in Afriki, resen javnozdravstveni problem. Vsako leto umre več kot 100.000 ljudi po vsem svetu, vendar se lahko nevarnost ugriza zmanjša z razmeroma preprostimi ukrepi, kot so zaščitna obuvala in izogibanje območij, naseljenih z nevarnimi vrstami kač. V Sloveniji smrtnih primerov zaradi kačjega ugriza ne beležimo več.

Teža klinične slike je odvisna od mnogih dejavnikov, med ostalim od vrste kače, količine vbrizganega strupa, mesta ugriza, starosti bolnika in pridruženih bolezenskih stanj. Večina ugrizov povzroči lokalne učinke, kot sta bolečina in oteklina. Pogosto se pojavijo tudi sistemski učinki, bodisi zaradi neposrednega delovanja toksinov bodisi zaradi preobčutljivostne reakcije, kar lahko privede do smrti zaradi odpovedi srčnožilnega sistema in/ali dihal. Prva pomoč se osredotoča na imobilizacijo prizadetega uda, pomiritev bolnika in hiter prevoz v zdravstveno ustanovo. Preberite več ...


Indijska kobra

Kačji ugriz je poškodba, ki nastane, ko kača zasadi zobe strupnike v telo žrtve. Ob tem lahko vanjo vbrizga strup, vendar to ni nujno (t. i. »suhi« ugriz). Kače naseljujejo vse celine razen Antarktike, vendar jih je večina nestrupenih. Strupeni ugriz služi kačam kot način lova plena, vendar se z njegovo pomočjo tudi branijo pred plenilci. Glede na to, da se strupenih kač pogosto ne da razlikovati od nestrupenih vrst ter da žrtev na začetku nemalokrat zgleda neprizadeto, je treba v primeru ugriza takoj poiskati zdravniško pomoč.

Število smrtnih izidov se zelo razlikuje glede na geografsko območje. Medtem ko je smrt zaradi kačjega ugriza relativno redka v Avstraliji, Evropi in Severni Ameriki, predstavlja v mnogih delih sveta, predvsem v podeželskih krajih s pomanjkljivo zdravstveno oskrbo v Indiji, Jugovzhodni Aziji in Afriki, resen javnozdravstveni problem. Vsako leto umre več kot 100.000 ljudi po vsem svetu, vendar se lahko nevarnost ugriza zmanjša z razmeroma preprostimi ukrepi, kot so zaščitna obuvala in izogibanje območij, naseljenih z nevarnimi vrstami kač. V Sloveniji smrtnih primerov zaradi kačjega ugriza ne beležimo več.

Teža klinične slike je odvisna od mnogih dejavnikov, med ostalim od vrste kače, količine vbrizganega strupa, mesta ugriza, starosti bolnika in pridruženih bolezenskih stanj. Večina ugrizov povzroči lokalne učinke, kot sta bolečina in oteklina. Pogosto se pojavijo tudi sistemski učinki, bodisi zaradi neposrednega delovanja toksinov bodisi zaradi preobčutljivostne reakcije, kar lahko privede do smrti zaradi odpovedi srčnožilnega sistema in/ali dihal. Prva pomoč se osredotoča na imobilizacijo prizadetega uda, pomiritev bolnika in hiter prevoz v zdravstveno ustanovo. Preberite več ...


Indijska kobra

Kačji ugriz je poškodba, ki nastane, ko kača zasadi zobe strupnike v telo žrtve. Ob tem lahko vanjo vbrizga strup, vendar to ni nujno (t. i. »suhi« ugriz). Kače naseljujejo vse celine razen Antarktike, vendar jih je večina nestrupenih. Strupeni ugriz služi kačam kot način lova plena, vendar se z njegovo pomočjo tudi branijo pred plenilci. Glede na to, da se strupenih kač pogosto ne da razlikovati od nestrupenih vrst ter da žrtev na začetku nemalokrat zgleda neprizadeto, je treba v primeru ugriza takoj poiskati zdravniško pomoč.

Število smrtnih izidov se zelo razlikuje glede na geografsko območje. Medtem ko je smrt zaradi kačjega ugriza relativno redka v Avstraliji, Evropi in Severni Ameriki, predstavlja v mnogih delih sveta, predvsem v podeželskih krajih s pomanjkljivo zdravstveno oskrbo v Indiji, Jugovzhodni Aziji in Afriki, resen javnozdravstveni problem. Vsako leto umre več kot 100.000 ljudi po vsem svetu, vendar se lahko nevarnost ugriza zmanjša z razmeroma preprostimi ukrepi, kot so zaščitna obuvala in izogibanje območij, naseljenih z nevarnimi vrstami kač. V Sloveniji smrtnih primerov zaradi kačjega ugriza ne beležimo več.

Teža klinične slike je odvisna od mnogih dejavnikov, med ostalim od vrste kače, količine vbrizganega strupa, mesta ugriza, starosti bolnika in pridruženih bolezenskih stanj. Večina ugrizov povzroči lokalne učinke, kot sta bolečina in oteklina. Pogosto se pojavijo tudi sistemski učinki, bodisi zaradi neposrednega delovanja toksinov bodisi zaradi preobčutljivostne reakcije, kar lahko privede do smrti zaradi odpovedi srčnožilnega sistema in/ali dihal. Prva pomoč se osredotoča na imobilizacijo prizadetega uda, pomiritev bolnika in hiter prevoz v zdravstveno ustanovo. Preberite več ...


Rimske province leta 120; Dakija je označena z rdečo barvo

Rimska Dakija (latinsko Dacia Traiana ali Dacia Felix, romunsko Dacia romană) je bila rimska provinca med leti 106 in 271 ali 275. Njeno ozemlje je obsegalo današnjo vzhodno in jugovzhodno Transilvanijo, Banat ter Oltenijo v sedanji Romuniji. Dakija je bila od samega začetka organizirana kot cesarska provinca in ostala taka skozi celotno obdobje rimske zasedbe. Zgodovinarji ocenjujejo, da je imela 650.000–1.200.000 prebivalcev.

Osvajanje Dakije je dokončal cesar Trajan (vladal 98–117) po dveh velikih vojnih pohodih proti Decebalovemu Dačanskemu kraljestvu. Rimljani niso nikoli zasedli celotnega Dačanskega kraljestva, ker so v nekaterih delih bivšega cesarstva tudi po rimski osvojitvi vladali Svobodni Dačani. Po osvojitvi je rimska oblast v Dakiji izvedla množično in organizirano kolonizacijo. Odprla je nove rudnike in povečala obseg izkoriščanja rud, v provinci pa je cvetelo tudi poljedelstvo, živinoreja in trgovina. Provinca je postala zelo urbanizirana, saj je imela 11 ali 12 znanih mest, od katerih je osem imelo najvišji položaj kolonije (colonia). Finančno, versko in sodno središče vseh podenot province je bila Ulpia Traiana Sarmizegetusa, v kateri je bil sedež cesarskega prokuratorja (državnega finančnega uradnika).

Provinca je bila od samega začetka vojaško in politično ogrožena. Njeni stalni tekmeci so bili sosednji Svobodni Dačani (Daci liberi), ki so jo po združitvi s Sarmati med vladanjem Marka Avrelija stalno nadlegovali. Po mirnejšem obdobju od vladanja Komoda do Karakala (180-217) so začeli provinco ponovno pustošiti, tokrat Karpi, dačansko pleme, ki se je povezalo z ravnokar prišlimi Goti. Goti so v tistem času postali resna grožnja Rimskemu cesarstvu. Rimski cesarji, ki so spoznali, da postaja ohranjanje oblasti v Dakiji vedno težje, so bili v 270. letih prisiljeni Dakijo zapustiti. Postala je prva dolgoletna rimska posest, ki so jo zapustili. Preberite več ...


Iskrin telefonski aparat ATA2

Telefon je telekomunikacijska naprava za sprejem in oddajo zvoka (običajno govora) na veliko razdaljo. Večina telefonije uporablja zapletena telefonska omrežja, ki povežejo dva uporabnika, priključena v isto omrežje. Še v 90. letih 20. stoletja je bila telefonija sinonim za fiksno telefonijo, vezano na razvejana žična omrežja. Danes se zelo hitro širi mobilna telefonija, ki omogoča uporabo telefona praktično kjerkoli na Zemlji. Pri tem se uporabljajo in prepletajo povezave v obliki bakrenih paric in svetlovodov (optičnih vlaken), brezžična radiotelefonija, ki lahko vključuje tudi satelitsko telefonijo, ter internetna telefonija (VOIP), ki uporablja širokopasovne internetne povezave. Sodobni mobilni ali IP-telefoni z zasloni nudijo tudi druge storitve (npr. poganjanje programske opreme), kar na novo vzpostavlja vlogo telefona v vsakdanjem življenju in poslovnih okoljih.

Izumiteljstvo telefona ni povsem jasno, močno pa so k izumu prispevali Antonio Meucci, Philip Reis in Alexander Graham Bell, slednji je pogosto naveden kot edini izumitelj. Prve naprave uporabne za prenos signala so bile razvite že leta 1849, vendar je šele 2. junija 1875 Bellu, kot prvemu, uspel prenos glasu. Bell je 14. februarja 1876 vložil (prvi) patent za telefonijo, le dve uri zatem pa še Elisha Gray, ki je tudi deloval na tem področju. Izum so kasneje dopolnile različne izboljšave, med njimi: ogleni mikrofon, krožni izbirnik, tonsko izbiranje, pulzno-kodna modulacija.

Osnovni deli telefona so mikrofon (oddajnik), v katerega se govori, in slušalka (sprejemnik), ki reproducira glas oddaljene osebe. Poleg tega večina telefonov vsebuje napravo (zvonec ali zvočnik ipd.), ki proizvaja zvočno opozorilo o dohodnem klicu, in številčnico, ki se uporablja za vnos telefonske številke pri vzpostavitvi klica do oddaljenega uporabnika. Do približno 70-tih let je večina telefonov uporabljala krožni izbirnik, ki ga je kasneje izpodrinila modernejša tipkovnica, ki jo je najprej predstavili pri AT&T leta 1963. Preberite več ...


Iskrin telefonski aparat ATA2

Telefon je telekomunikacijska naprava za sprejem in oddajo zvoka (običajno govora) na veliko razdaljo. Večina telefonije uporablja zapletena telefonska omrežja, ki povežejo dva uporabnika, priključena v isto omrežje. Še v 90. letih 20. stoletja je bila telefonija sinonim za fiksno telefonijo, vezano na razvejana žična omrežja. Danes se zelo hitro širi mobilna telefonija, ki omogoča uporabo telefona praktično kjerkoli na Zemlji. Pri tem se uporabljajo in prepletajo povezave v obliki bakrenih paric in svetlovodov (optičnih vlaken), brezžična radiotelefonija, ki lahko vključuje tudi satelitsko telefonijo, ter internetna telefonija (VOIP), ki uporablja širokopasovne internetne povezave. Sodobni mobilni ali IP-telefoni z zasloni nudijo tudi druge storitve (npr. poganjanje programske opreme), kar na novo vzpostavlja vlogo telefona v vsakdanjem življenju in poslovnih okoljih.

Izumiteljstvo telefona ni povsem jasno, močno pa so k izumu prispevali Antonio Meucci, Philip Reis in Alexander Graham Bell, slednji je pogosto naveden kot edini izumitelj. Prve naprave uporabne za prenos signala so bile razvite že leta 1849, vendar je šele 2. junija 1875 Bellu, kot prvemu, uspel prenos glasu. Bell je 14. februarja 1876 vložil (prvi) patent za telefonijo, le dve uri zatem pa še Elisha Gray, ki je tudi deloval na tem področju. Izum so kasneje dopolnile različne izboljšave, med njimi: ogleni mikrofon, krožni izbirnik, tonsko izbiranje, pulzno-kodna modulacija.

Osnovni deli telefona so mikrofon (oddajnik), v katerega se govori, in slušalka (sprejemnik), ki reproducira glas oddaljene osebe. Poleg tega večina telefonov vsebuje napravo (zvonec ali zvočnik ipd.), ki proizvaja zvočno opozorilo o dohodnem klicu, in številčnico, ki se uporablja za vnos telefonske številke pri vzpostavitvi klica do oddaljenega uporabnika. Do približno 70-tih let je večina telefonov uporabljala krožni izbirnik, ki ga je kasneje izpodrinila modernejša tipkovnica, ki jo je najprej predstavili pri AT&T leta 1963. Preberite več ...


Iskrin telefonski aparat ATA2

Telefon je telekomunikacijska naprava za sprejem in oddajo zvoka (običajno govora) na veliko razdaljo. Večina telefonije uporablja zapletena telefonska omrežja, ki povežejo dva uporabnika, priključena v isto omrežje. Še v 90. letih 20. stoletja je bila telefonija sinonim za fiksno telefonijo, vezano na razvejana žična omrežja. Danes se zelo hitro širi mobilna telefonija, ki omogoča uporabo telefona praktično kjerkoli na Zemlji. Pri tem se uporabljajo in prepletajo povezave v obliki bakrenih paric in svetlovodov (optičnih vlaken), brezžična radiotelefonija, ki lahko vključuje tudi satelitsko telefonijo, ter internetna telefonija (VOIP), ki uporablja širokopasovne internetne povezave. Sodobni mobilni ali IP-telefoni z zasloni nudijo tudi druge storitve (npr. poganjanje programske opreme), kar na novo vzpostavlja vlogo telefona v vsakdanjem življenju in poslovnih okoljih.

Izumiteljstvo telefona ni povsem jasno, močno pa so k izumu prispevali Antonio Meucci, Philip Reis in Alexander Graham Bell, slednji je pogosto naveden kot edini izumitelj. Prve naprave uporabne za prenos signala so bile razvite že leta 1849, vendar je šele 2. junija 1875 Bellu, kot prvemu, uspel prenos glasu. Bell je 14. februarja 1876 vložil (prvi) patent za telefonijo, le dve uri zatem pa še Elisha Gray, ki je tudi deloval na tem področju. Izum so kasneje dopolnile različne izboljšave, med njimi: ogleni mikrofon, krožni izbirnik, tonsko izbiranje, pulzno-kodna modulacija.

Osnovni deli telefona so mikrofon (oddajnik), v katerega se govori, in slušalka (sprejemnik), ki reproducira glas oddaljene osebe. Poleg tega večina telefonov vsebuje napravo (zvonec ali zvočnik ipd.), ki proizvaja zvočno opozorilo o dohodnem klicu, in številčnico, ki se uporablja za vnos telefonske številke pri vzpostavitvi klica do oddaljenega uporabnika. Do približno 70-tih let je večina telefonov uporabljala krožni izbirnik, ki ga je kasneje izpodrinila modernejša tipkovnica, ki jo je najprej predstavili pri AT&T leta 1963. Preberite več ...


Glista vrste Caenorhabditis elegans

Gliste (znanstveno ime Nematoda) so deblo živali, v katerega uvrščamo preko 28.000 do danes opisanih vrst, znanih predvsem po podolgovatem, valjastem telesu (»črvaste« oblike) in dejstvu, da so ena najpomembnejših skupin zajedavcev. Več kot polovica znanih vrst namreč zajeda predstavnike množice drugih skupin organizmov, od rastlin do vretenčarjev vključno s človekom, zaradi česar so pomembne tudi z medicinskega vidika. Mnogo manj znane, a prav tako pomembne so prostoživeče gliste, ki so izjemno številne v vseh mogočih habitatih na Zemlji, s tem pa ključen del ekosistemov.

Vse gliste so valjaste oblike, dvobočno somerno telo se proti vsakem koncu zlagoma oža. Večina je milimetrskih velikosti, največje prostoživeče morske gliste dosežejo 5 cm v dolžino, največja znana glista, ki zajeda v kitih glavačih, pa je dolga celo 13 m. Samice so običajno nekoliko večje od samcev. Telo pokriva kutikula, ki je lahko gladka ali ornamentirana in se nadaljuje tudi v ustno votlino ter rektum. Na sprednjem, nekoliko bolj zaokroženem koncu so usta z omišičenimi ustnicami, čutili in drugimi strukturami, zadnjik pa se odpira malo pred konico repa. Ta se pri mnogih prostoživečih vrstah zaključuje s t. i. kavdalno žlezo, ki izloča svili podobno snov za pritrjevanje.

Z glistami se znanstveno ukvarja veja zoologije, imenovana nematologija. Predpono nema- uporabljamo tudi za druge pojme, povezane z glistami. Preberite več ...


Glista vrste Caenorhabditis elegans

Gliste (znanstveno ime Nematoda) so deblo živali, v katerega uvrščamo preko 28.000 do danes opisanih vrst, znanih predvsem po podolgovatem, valjastem telesu (»črvaste« oblike) in dejstvu, da so ena najpomembnejših skupin zajedavcev. Več kot polovica znanih vrst namreč zajeda predstavnike množice drugih skupin organizmov, od rastlin do vretenčarjev vključno s človekom, zaradi česar so pomembne tudi z medicinskega vidika. Mnogo manj znane, a prav tako pomembne so prostoživeče gliste, ki so izjemno številne v vseh mogočih habitatih na Zemlji, s tem pa ključen del ekosistemov.

Vse gliste so valjaste oblike, dvobočno somerno telo se proti vsakem koncu zlagoma oža. Večina je milimetrskih velikosti, največje prostoživeče morske gliste dosežejo 5 cm v dolžino, največja znana glista, ki zajeda v kitih glavačih, pa je dolga celo 13 m. Samice so običajno nekoliko večje od samcev. Telo pokriva kutikula, ki je lahko gladka ali ornamentirana in se nadaljuje tudi v ustno votlino ter rektum. Na sprednjem, nekoliko bolj zaokroženem koncu so usta z omišičenimi ustnicami, čutili in drugimi strukturami, zadnjik pa se odpira malo pred konico repa. Ta se pri mnogih prostoživečih vrstah zaključuje s t. i. kavdalno žlezo, ki izloča svili podobno snov za pritrjevanje.

Z glistami se znanstveno ukvarja veja zoologije, imenovana nematologija. Predpono nema- uporabljamo tudi za druge pojme, povezane z glistami. Preberite več ...


Glista vrste Caenorhabditis elegans

Gliste (znanstveno ime Nematoda) so deblo živali, v katerega uvrščamo preko 28.000 do danes opisanih vrst, znanih predvsem po podolgovatem, valjastem telesu (»črvaste« oblike) in dejstvu, da so ena najpomembnejših skupin zajedavcev. Več kot polovica znanih vrst namreč zajeda predstavnike množice drugih skupin organizmov, od rastlin do vretenčarjev vključno s človekom, zaradi česar so pomembne tudi z medicinskega vidika. Mnogo manj znane, a prav tako pomembne so prostoživeče gliste, ki so izjemno številne v vseh mogočih habitatih na Zemlji, s tem pa ključen del ekosistemov.

Vse gliste so valjaste oblike, dvobočno somerno telo se proti vsakem koncu zlagoma oža. Večina je milimetrskih velikosti, največje prostoživeče morske gliste dosežejo 5 cm v dolžino, največja znana glista, ki zajeda v kitih glavačih, pa je dolga celo 13 m. Samice so običajno nekoliko večje od samcev. Telo pokriva kutikula, ki je lahko gladka ali ornamentirana in se nadaljuje tudi v ustno votlino ter rektum. Na sprednjem, nekoliko bolj zaokroženem koncu so usta z omišičenimi ustnicami, čutili in drugimi strukturami, zadnjik pa se odpira malo pred konico repa. Ta se pri mnogih prostoživečih vrstah zaključuje s t. i. kavdalno žlezo, ki izloča svili podobno snov za pritrjevanje.

Z glistami se znanstveno ukvarja veja zoologije, imenovana nematologija. Predpono nema- uporabljamo tudi za druge pojme, povezane z glistami. Preberite več ...


Glista vrste Caenorhabditis elegans

Gliste (znanstveno ime Nematoda) so deblo živali, v katerega uvrščamo preko 28.000 do danes opisanih vrst, znanih predvsem po podolgovatem, valjastem telesu (»črvaste« oblike) in dejstvu, da so ena najpomembnejših skupin zajedavcev. Več kot polovica znanih vrst namreč zajeda predstavnike množice drugih skupin organizmov, od rastlin do vretenčarjev vključno s človekom, zaradi česar so pomembne tudi z medicinskega vidika. Mnogo manj znane, a prav tako pomembne so prostoživeče gliste, ki so izjemno številne v vseh mogočih habitatih na Zemlji, s tem pa ključen del ekosistemov.

Vse gliste so valjaste oblike, dvobočno somerno telo se proti vsakem koncu zlagoma oža. Večina je milimetrskih velikosti, največje prostoživeče morske gliste dosežejo 5 cm v dolžino, največja znana glista, ki zajeda v kitih glavačih, pa je dolga celo 13 m. Samice so običajno nekoliko večje od samcev. Telo pokriva kutikula, ki je lahko gladka ali ornamentirana in se nadaljuje tudi v ustno votlino ter rektum. Na sprednjem, nekoliko bolj zaokroženem koncu so usta z omišičenimi ustnicami, čutili in drugimi strukturami, zadnjik pa se odpira malo pred konico repa. Ta se pri mnogih prostoživečih vrstah zaključuje s t. i. kavdalno žlezo, ki izloča svili podobno snov za pritrjevanje.

Z glistami se znanstveno ukvarja veja zoologije, imenovana nematologija. Predpono nema- uporabljamo tudi za druge pojme, povezane z glistami. Preberite več ...


Glista vrste Caenorhabditis elegans

Gliste (znanstveno ime Nematoda) so deblo živali, v katerega uvrščamo preko 28.000 do danes opisanih vrst, znanih predvsem po podolgovatem, valjastem telesu (»črvaste« oblike) in dejstvu, da so ena najpomembnejših skupin zajedavcev. Več kot polovica znanih vrst namreč zajeda predstavnike množice drugih skupin organizmov, od rastlin do vretenčarjev vključno s človekom, zaradi česar so pomembne tudi z medicinskega vidika. Mnogo manj znane, a prav tako pomembne so prostoživeče gliste, ki so izjemno številne v vseh mogočih habitatih na Zemlji, s tem pa ključen del ekosistemov.

Vse gliste so valjaste oblike, dvobočno somerno telo se proti vsakem koncu zlagoma oža. Večina je milimetrskih velikosti, največje prostoživeče morske gliste dosežejo 5 cm v dolžino, največja znana glista, ki zajeda v kitih glavačih, pa je dolga celo 13 m. Samice so običajno nekoliko večje od samcev. Telo pokriva kutikula, ki je lahko gladka ali ornamentirana in se nadaljuje tudi v ustno votlino ter rektum. Na sprednjem, nekoliko bolj zaokroženem koncu so usta z omišičenimi ustnicami, čutili in drugimi strukturami, zadnjik pa se odpira malo pred konico repa. Ta se pri mnogih prostoživečih vrstah zaključuje s t. i. kavdalno žlezo, ki izloča svili podobno snov za pritrjevanje.

Z glistami se znanstveno ukvarja veja zoologije, imenovana nematologija. Predpono nema- uporabljamo tudi za druge pojme, povezane z glistami. Preberite več ...


Polje rži

[ŕž] (znanstveno ime Secale cereale) je krušno žito iz družine trav, sorodno ječmenu in pšenici. Največji pridelovalki rži sta Evropska unija in Rusija. V Sloveniji, kjer je drugo najpomembnejše krušno žito, najbolje uspeva v severovzhodnem predelu in na višje ležečih površinah na Dolenjskem, Gorenjskem in Koroškem. Najbolje uspeva na peščeni in ilovnati podlagi, odporna pa je proti suši in zmrzali.

Rž se uporablja predvsem za človekovo prehrano, vzhodno od nemško-francoske meje in severno od Madžarske pa je rž celo osnovno krušno žito. Poleg prehrane se uporablja tudi za živalsko krmo in kot industrijsko rastlino, saj iz nje izdelujejo nekatere alkoholne pijače in industrijski špirit. Velik del slame ponekod uporabijo za izdelavo celuloze za papir ali pa s sežiganjem pridobivajo bioetanol in bioplin. Med pšenico je rž sicer pogost plevel, kar zmanjšuje vrednost pridelka.

V primerjavi z drugimi žiti je bolj odporna proti boleznim in škodljivcem. Kljub temu jo lahko prizadene npr. škrlatnordeča glavnica, ki je v preteklosti povzročala epidemije smrtonosne zastrupitve, imenovane ergotizem. V srednjem veku so zaradi nepoznavanja vzroka bolezen pripisovali čarovništvu. Preberite več ...


Polje rži

[ŕž] (znanstveno ime Secale cereale) je krušno žito iz družine trav, sorodno ječmenu in pšenici. Največji pridelovalki rži sta Evropska unija in Rusija. V Sloveniji, kjer je drugo najpomembnejše krušno žito, najbolje uspeva v severovzhodnem predelu in na višje ležečih površinah na Dolenjskem, Gorenjskem in Koroškem. Najbolje uspeva na peščeni in ilovnati podlagi, odporna pa je proti suši in zmrzali.

Rž se uporablja predvsem za človekovo prehrano, vzhodno od nemško-francoske meje in severno od Madžarske pa je rž celo osnovno krušno žito. Poleg prehrane se uporablja tudi za živalsko krmo in kot industrijsko rastlino, saj iz nje izdelujejo nekatere alkoholne pijače in industrijski špirit. Velik del slame ponekod uporabijo za izdelavo celuloze za papir ali pa s sežiganjem pridobivajo bioetanol in bioplin. Med pšenico je rž sicer pogost plevel, kar zmanjšuje vrednost pridelka.

V primerjavi z drugimi žiti je bolj odporna proti boleznim in škodljivcem. Kljub temu jo lahko prizadene npr. škrlatnordeča glavnica, ki je v preteklosti povzročala epidemije smrtonosne zastrupitve, imenovane ergotizem. V srednjem veku so zaradi nepoznavanja vzroka bolezen pripisovali čarovništvu. Preberite več ...


Polje rži

[ŕž] (znanstveno ime Secale cereale) je krušno žito iz družine trav, sorodno ječmenu in pšenici. Največji pridelovalki rži sta Evropska unija in Rusija. V Sloveniji, kjer je drugo najpomembnejše krušno žito, najbolje uspeva v severovzhodnem predelu in na višje ležečih površinah na Dolenjskem, Gorenjskem in Koroškem. Najbolje uspeva na peščeni in ilovnati podlagi, odporna pa je proti suši in zmrzali.

Rž se uporablja predvsem za človekovo prehrano, vzhodno od nemško-francoske meje in severno od Madžarske pa je rž celo osnovno krušno žito. Poleg prehrane se uporablja tudi za živalsko krmo in kot industrijsko rastlino, saj iz nje izdelujejo nekatere alkoholne pijače in industrijski špirit. Velik del slame ponekod uporabijo za izdelavo celuloze za papir ali pa s sežiganjem pridobivajo bioetanol in bioplin. Med pšenico je rž sicer pogost plevel, kar zmanjšuje vrednost pridelka.

V primerjavi z drugimi žiti je bolj odporna proti boleznim in škodljivcem. Kljub temu jo lahko prizadene npr. škrlatnordeča glavnica, ki je v preteklosti povzročala epidemije smrtonosne zastrupitve, imenovane ergotizem. V srednjem veku so zaradi nepoznavanja vzroka bolezen pripisovali čarovništvu. Preberite več ...


Polje rži

[ŕž] (znanstveno ime Secale cereale) je krušno žito iz družine trav, sorodno ječmenu in pšenici. Največji pridelovalki rži sta Evropska unija in Rusija. V Sloveniji, kjer je drugo najpomembnejše krušno žito, najbolje uspeva v severovzhodnem predelu in na višje ležečih površinah na Dolenjskem, Gorenjskem in Koroškem. Najbolje uspeva na peščeni in ilovnati podlagi, odporna pa je proti suši in zmrzali.

Rž se uporablja predvsem za človekovo prehrano, vzhodno od nemško-francoske meje in severno od Madžarske pa je rž celo osnovno krušno žito. Poleg prehrane se uporablja tudi za živalsko krmo in kot industrijsko rastlino, saj iz nje izdelujejo nekatere alkoholne pijače in industrijski špirit. Velik del slame ponekod uporabijo za izdelavo celuloze za papir ali pa s sežiganjem pridobivajo bioetanol in bioplin. Med pšenico je rž sicer pogost plevel, kar zmanjšuje vrednost pridelka.

V primerjavi z drugimi žiti je bolj odporna proti boleznim in škodljivcem. Kljub temu jo lahko prizadene npr. škrlatnordeča glavnica, ki je v preteklosti povzročala epidemije smrtonosne zastrupitve, imenovane ergotizem. V srednjem veku so zaradi nepoznavanja vzroka bolezen pripisovali čarovništvu. Preberite več ...


Polje rži

[ŕž] (znanstveno ime Secale cereale) je krušno žito iz družine trav, sorodno ječmenu in pšenici. Največji pridelovalki rži sta Evropska unija in Rusija. V Sloveniji, kjer je drugo najpomembnejše krušno žito, najbolje uspeva v severovzhodnem predelu in na višje ležečih površinah na Dolenjskem, Gorenjskem in Koroškem. Najbolje uspeva na peščeni in ilovnati podlagi, odporna pa je proti suši in zmrzali.

Rž se uporablja predvsem za človekovo prehrano, vzhodno od nemško-francoske meje in severno od Madžarske pa je rž celo osnovno krušno žito. Poleg prehrane se uporablja tudi za živalsko krmo in kot industrijsko rastlino, saj iz nje izdelujejo nekatere alkoholne pijače in industrijski špirit. Velik del slame ponekod uporabijo za izdelavo celuloze za papir ali pa s sežiganjem pridobivajo bioetanol in bioplin. Med pšenico je rž sicer pogost plevel, kar zmanjšuje vrednost pridelka.

V primerjavi z drugimi žiti je bolj odporna proti boleznim in škodljivcem. Kljub temu jo lahko prizadene npr. škrlatnordeča glavnica, ki je v preteklosti povzročala epidemije smrtonosne zastrupitve, imenovane ergotizem. V srednjem veku so zaradi nepoznavanja vzroka bolezen pripisovali čarovništvu. Preberite več ...


Ostanki Emone na križišču Slovenske ceste in Zoisove ceste

Emona je bila rimska naselbina v središču današnje Ljubljane. Območje Emone je sprva spadalo v rimsko provinco Cisalpsko Galijo, kasneje pa v Italijo.

V drugi polovici 1. stoletja pr. n. št. so ta del slovenskega ozemlja zasedli Rimljani in najverjetneje pod grajskim gričem ustanovili vojaško postojanko. Rimljani so nato do leta 15 n. št. na prostoru med Ljubljanico in Šišenskim hribom namensko (z željo utrjevanja zaledja po ilirskih vstajah) zgradili mesto s pravokotnim tlorisom in mogočnim kamnitim obzidjem ter na treh straneh z dvojnim vodnim jarkom, kar je imelo vse značilnosti rimskega kastra. Prvi prebivalci so bili priseljenci iz Italije in Galije, njihovi sužnji in odsluženi rimski vojaki.

Emona je imela od 2. do 4. stoletja pomembno vlogo v obrambi Italije. V 2. stoletju je trpela zaradi markomanskih vojn in kuge, leta 238 pa so jo meščani sami požgali in zapustili, da se ne bi v njej ugnezdila vojska uzurpatorja Maksimina Tračana. Leta 408 se je v Emoni ustavil vizigotski vladar Alarik, ki je imel kot bizantinski magister militum nalogo, da za Bizantinsko cesarstvo ponovno osvoji Italijo. Emonci so se takrat verjetno rešili s podkupnino. Leta 452 so Emono opustošili in delno porušili Huni. Mesto je obubožalo, vendar živelo dalje. Na koncu 5. in začetku 6. stoletja je bila Emona pod oblastjo Vizigotov, ki so za seboj pustili bolj malo sledov. V nemirnih časih pozne antike in preseljevanja ljudstev v 6. stoletju so se ljudje začeli zatekati v odročne in težko dostopne kraje ter se seliti v obmorska mesta, predvsem Koper, Piran in Novigrad, dokler ni Emone zapustil še zadnji meščan. Preberite več ...


Ostanki Emone na križišču Slovenske ceste in Zoisove ceste

Emona je bila rimska naselbina v središču današnje Ljubljane. Območje Emone je sprva spadalo v rimsko provinco Cisalpsko Galijo, kasneje pa v Italijo.

V drugi polovici 1. stoletja pr. n. št. so ta del slovenskega ozemlja zasedli Rimljani in najverjetneje pod grajskim gričem ustanovili vojaško postojanko. Rimljani so nato do leta 15 n. št. na prostoru med Ljubljanico in Šišenskim hribom namensko (z željo utrjevanja zaledja po ilirskih vstajah) zgradili mesto s pravokotnim tlorisom in mogočnim kamnitim obzidjem ter na treh straneh z dvojnim vodnim jarkom, kar je imelo vse značilnosti rimskega kastra. Prvi prebivalci so bili priseljenci iz Italije in Galije, njihovi sužnji in odsluženi rimski vojaki.

Emona je imela od 2. do 4. stoletja pomembno vlogo v obrambi Italije. V 2. stoletju je trpela zaradi markomanskih vojn in kuge, leta 238 pa so jo meščani sami požgali in zapustili, da se ne bi v njej ugnezdila vojska uzurpatorja Maksimina Tračana. Leta 408 se je v Emoni ustavil vizigotski vladar Alarik, ki je imel kot bizantinski magister militum nalogo, da za Bizantinsko cesarstvo ponovno osvoji Italijo. Emonci so se takrat verjetno rešili s podkupnino. Leta 452 so Emono opustošili in delno porušili Huni. Mesto je obubožalo, vendar živelo dalje. Na koncu 5. in začetku 6. stoletja je bila Emona pod oblastjo Vizigotov, ki so za seboj pustili bolj malo sledov. V nemirnih časih pozne antike in preseljevanja ljudstev v 6. stoletju so se ljudje začeli zatekati v odročne in težko dostopne kraje ter se seliti v obmorska mesta, predvsem Koper, Piran in Novigrad, dokler ni Emone zapustil še zadnji meščan. Preberite več ...


Ostanki Emone na križišču Slovenske ceste in Zoisove ceste

Emona je bila rimska naselbina v središču današnje Ljubljane. Območje Emone je sprva spadalo v rimsko provinco Cisalpsko Galijo, kasneje pa v Italijo.

V drugi polovici 1. stoletja pr. n. št. so ta del slovenskega ozemlja zasedli Rimljani in najverjetneje pod grajskim gričem ustanovili vojaško postojanko. Rimljani so nato do leta 15 n. št. na prostoru med Ljubljanico in Šišenskim hribom namensko (z željo utrjevanja zaledja po ilirskih vstajah) zgradili mesto s pravokotnim tlorisom in mogočnim kamnitim obzidjem ter na treh straneh z dvojnim vodnim jarkom, kar je imelo vse značilnosti rimskega kastra. Prvi prebivalci so bili priseljenci iz Italije in Galije, njihovi sužnji in odsluženi rimski vojaki.

Emona je imela od 2. do 4. stoletja pomembno vlogo v obrambi Italije. V 2. stoletju je trpela zaradi markomanskih vojn in kuge, leta 238 pa so jo meščani sami požgali in zapustili, da se ne bi v njej ugnezdila vojska uzurpatorja Maksimina Tračana. Leta 408 se je v Emoni ustavil vizigotski vladar Alarik, ki je imel kot bizantinski magister militum nalogo, da za Bizantinsko cesarstvo ponovno osvoji Italijo. Emonci so se takrat verjetno rešili s podkupnino. Leta 452 so Emono opustošili in delno porušili Huni. Mesto je obubožalo, vendar živelo dalje. Na koncu 5. in začetku 6. stoletja je bila Emona pod oblastjo Vizigotov, ki so za seboj pustili bolj malo sledov. V nemirnih časih pozne antike in preseljevanja ljudstev v 6. stoletju so se ljudje začeli zatekati v odročne in težko dostopne kraje ter se seliti v obmorska mesta, predvsem Koper, Piran in Novigrad, dokler ni Emone zapustil še zadnji meščan. Preberite več ...


Ostanki Emone na križišču Slovenske ceste in Zoisove ceste

Emona je bila rimska naselbina v središču današnje Ljubljane. Območje Emone je sprva spadalo v rimsko provinco Cisalpsko Galijo, kasneje pa v Italijo.

V drugi polovici 1. stoletja pr. n. št. so ta del slovenskega ozemlja zasedli Rimljani in najverjetneje pod grajskim gričem ustanovili vojaško postojanko. Rimljani so nato do leta 15 n. št. na prostoru med Ljubljanico in Šišenskim hribom namensko (z željo utrjevanja zaledja po ilirskih vstajah) zgradili mesto s pravokotnim tlorisom in mogočnim kamnitim obzidjem ter na treh straneh z dvojnim vodnim jarkom, kar je imelo vse značilnosti rimskega kastra. Prvi prebivalci so bili priseljenci iz Italije in Galije, njihovi sužnji in odsluženi rimski vojaki.

Emona je imela od 2. do 4. stoletja pomembno vlogo v obrambi Italije. V 2. stoletju je trpela zaradi markomanskih vojn in kuge, leta 238 pa so jo meščani sami požgali in zapustili, da se ne bi v njej ugnezdila vojska uzurpatorja Maksimina Tračana. Leta 408 se je v Emoni ustavil vizigotski vladar Alarik, ki je imel kot bizantinski magister militum nalogo, da za Bizantinsko cesarstvo ponovno osvoji Italijo. Emonci so se takrat verjetno rešili s podkupnino. Leta 452 so Emono opustošili in delno porušili Huni. Mesto je obubožalo, vendar živelo dalje. Na koncu 5. in začetku 6. stoletja je bila Emona pod oblastjo Vizigotov, ki so za seboj pustili bolj malo sledov. V nemirnih časih pozne antike in preseljevanja ljudstev v 6. stoletju so se ljudje začeli zatekati v odročne in težko dostopne kraje ter se seliti v obmorska mesta, predvsem Koper, Piran in Novigrad, dokler ni Emone zapustil še zadnji meščan. Preberite več ...