Wikipedija:Izbrani članki/Arhiv 2021

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search

Arhivi po letih


Orodja za izbrane članke:

Arhiv[uredi kodo]

Erasmus Darwin: Tempelj Narave

Zgodovina biologije obravnava potek raziskovanja življenja, ki se je začelo že ob začetkih človeštva in traja še danes, ko doživljamo razcvet bioloških panog. Pojmovanje biologije kot znanstvene in naravoslovne vede se je pojavilo šele v 19. stoletju, čeprav so se z njo ukvarjali že od samih začetkov, saj so bila njena spoznanja bistvena v tradicionalni medicini in preučevanju živalskih ter rastlinskih vrst, ki so živele skupaj s prvimi civilizacijami, še posebno pozornost pa so posvetili gospodarsko pomembnejšim vrstam. Med bolj poznane mejnike zagotovo spadajo ajurveda (indijska tradicionalna medicina), egipčanska medicina in dela grških mislecev Aristotla ter Galena, ki sta delovala v grško-rimskem svetu. Njune ugotovitve so v srednjem veku nadalje razvijali muslimanski zdravniki, med katerimi izstopa perzijski učenjak Avicena. Velik napredek je biologija doživela v času evropske renesanse, ko so se takratni izobraženci začeli zanimati za empirizem in odkrivanje novih vrst bitij. Ena izmed ključnih renesančnih znanstvenikov sta bila anatom Andreas Vesalius in zdravnik ter anatom William Harvey, ki sta izvajala različne eksperimente na področju človeške fiziologije ter morfologije. Velik napredek sta v takratnem času omogočila prirodoslovca Linnaeus in Buffon, ki sta začela z razvrščanjem živih bitij in njihovih fosilnih ostankov, pozornost pa sta namenjala tudi ontogenetskemu razvoju in vedenju organizmov. Preberite več ...




Svinec

Svinec je kemični element s simbolom Pb in vrstnim številom 82. Spada med težke kovine. Je mehka, strupena in kovna šibka kovina z razmeroma nizkim tališčem, na svežem prerezu modrikasto bele barve, ki na zraku hitro potemni v bolj znano temno sivo barvo. Svinec je zadnji stabilni element v periodnem sistemu elementov. Njegovi trije izotopi so končni produkt verige jedrskih razpadov težjih elementov.

Svinec se zlahka pridobiva iz njegovih rud in je bil v zahodni Aziji znan že v prazgodovini. Glavna svinčeva ruda je galenit, ki ima pogosto primesi srebra. K rudarjenju in rabi svinca v Rimskem cesarstvu je veliko pripomoglo ravno zanimanje za srebro. Zanimanje za svinec je po padcu Rimskega cesarstva zamrlo in se vrnilo na primerljivo raven šele med industrijsko revolucijo. Leta 2014 je bila svetovna proizvodnja svinca okoli 10 milijonov ton, od tega več kot polovica iz reciklaže. Zaradi visoke gostote, nizkega tališča, duktilnosti in relativne odpornosti na oksidacijo je svinec zelo uporaben. Zaradi omenjenih lastnosti, relativne pogostosti v naravi in nizke cene se na široko uporablja v gradbeništvu in proizvodnji cevi, baterij, krogel in šiber, uteži, spajk, posode, zlitin, belih pigmentov, osvinčenega bencina in zaščit pred sevanjem.

V poznem 19. stoletju so prepoznali njegovo toksičnost in ga začeli postopoma opuščati. V nekaj državah so kljub temu še vedno v prodaji proizvodi, ki vsebujejo svinec, vključno z nekaterimi zaščitnimi premazi, kroglami in šibrami. Svinec je nevrotoksin, ki se kopiči v mehkih tkivih in kosteh, poškoduje živčni sistem, moti delovanje bioloških encimov in povzroča nevrološke motnje, kot so možganske poškodbe in vedenjske težave. Preberite več ...


Svinec

Svinec je kemični element s simbolom Pb in vrstnim številom 82. Spada med težke kovine. Je mehka, strupena in kovna šibka kovina z razmeroma nizkim tališčem, na svežem prerezu modrikasto bele barve, ki na zraku hitro potemni v bolj znano temno sivo barvo. Svinec je zadnji stabilni element v periodnem sistemu elementov. Njegovi trije izotopi so končni produkt verige jedrskih razpadov težjih elementov.

Svinec se zlahka pridobiva iz njegovih rud in je bil v zahodni Aziji znan že v prazgodovini. Glavna svinčeva ruda je galenit, ki ima pogosto primesi srebra. K rudarjenju in rabi svinca v Rimskem cesarstvu je veliko pripomoglo ravno zanimanje za srebro. Zanimanje za svinec je po padcu Rimskega cesarstva zamrlo in se vrnilo na primerljivo raven šele med industrijsko revolucijo. Leta 2014 je bila svetovna proizvodnja svinca okoli 10 milijonov ton, od tega več kot polovica iz reciklaže. Zaradi visoke gostote, nizkega tališča, duktilnosti in relativne odpornosti na oksidacijo je svinec zelo uporaben. Zaradi omenjenih lastnosti, relativne pogostosti v naravi in nizke cene se na široko uporablja v gradbeništvu in proizvodnji cevi, baterij, krogel in šiber, uteži, spajk, posode, zlitin, belih pigmentov, osvinčenega bencina in zaščit pred sevanjem.

V poznem 19. stoletju so prepoznali njegovo toksičnost in ga začeli postopoma opuščati. V nekaj državah so kljub temu še vedno v prodaji proizvodi, ki vsebujejo svinec, vključno z nekaterimi zaščitnimi premazi, kroglami in šibrami. Svinec je nevrotoksin, ki se kopiči v mehkih tkivih in kosteh, poškoduje živčni sistem, moti delovanje bioloških encimov in povzroča nevrološke motnje, kot so možganske poškodbe in vedenjske težave. Preberite več ...


Svinec

Svinec je kemični element s simbolom Pb in vrstnim številom 82. Spada med težke kovine. Je mehka, strupena in kovna šibka kovina z razmeroma nizkim tališčem, na svežem prerezu modrikasto bele barve, ki na zraku hitro potemni v bolj znano temno sivo barvo. Svinec je zadnji stabilni element v periodnem sistemu elementov. Njegovi trije izotopi so končni produkt verige jedrskih razpadov težjih elementov.

Svinec se zlahka pridobiva iz njegovih rud in je bil v zahodni Aziji znan že v prazgodovini. Glavna svinčeva ruda je galenit, ki ima pogosto primesi srebra. K rudarjenju in rabi svinca v Rimskem cesarstvu je veliko pripomoglo ravno zanimanje za srebro. Zanimanje za svinec je po padcu Rimskega cesarstva zamrlo in se vrnilo na primerljivo raven šele med industrijsko revolucijo. Leta 2014 je bila svetovna proizvodnja svinca okoli 10 milijonov ton, od tega več kot polovica iz reciklaže. Zaradi visoke gostote, nizkega tališča, duktilnosti in relativne odpornosti na oksidacijo je svinec zelo uporaben. Zaradi omenjenih lastnosti, relativne pogostosti v naravi in nizke cene se na široko uporablja v gradbeništvu in proizvodnji cevi, baterij, krogel in šiber, uteži, spajk, posode, zlitin, belih pigmentov, osvinčenega bencina in zaščit pred sevanjem.

V poznem 19. stoletju so prepoznali njegovo toksičnost in ga začeli postopoma opuščati. V nekaj državah so kljub temu še vedno v prodaji proizvodi, ki vsebujejo svinec, vključno z nekaterimi zaščitnimi premazi, kroglami in šibrami. Svinec je nevrotoksin, ki se kopiči v mehkih tkivih in kosteh, poškoduje živčni sistem, moti delovanje bioloških encimov in povzroča nevrološke motnje, kot so možganske poškodbe in vedenjske težave. Preberite več ...


Umri pokončno - logotip

Umri pokončno je ameriški akcijski triler režiserja Johna McTiernana, ki je izšel leta 1988 v distribuciji 20th Century Fox. Scenarij, ki temelji na romanu Nothing Lasts Forever avtorja Rodericka Thorpa iz leta 1979, sta napisala Steven E. de Souza in Jeb Stuart. Zgodba govori o policistu Johnu McClaneu, ki je ujet v losangeleškem nebotičniku med ropom pod vodstvom nemškega terorista Hansa Gruberja. V glavnih vlogah so zaigrali Bruce Willis, Alan Rickman, Alexander Godunov in Bonnie Bedelia.

Film je kljub sprva medlim ocenam kritikov postal uspešnica že ob predvajanju v kinematografih, kjer je ob proračunu 28 milijonov USD prinesel 141 milijonov prihodkov. Pomenil je odskočno desko za kariero Brucea Willisa kot junaka akcijskih filmov in utemeljil podžanr, v katerem se osamljeni glavni junak bori proti premočnemu nasprotniku. Nominiran je bil za štiri oskarje. Na račun uspeha je nastala istoimenska franšiza, v sklopu katere so kasneje izšla še štiri nadaljevanja, poleg njih pa še več videoiger in strip. V več retrospektivnih seznamih je bil izbran za enega najboljših akcijskih filmov in božično klasiko. Preberite več ...


Umri pokončno - logotip

Umri pokončno je ameriški akcijski triler režiserja Johna McTiernana, ki je izšel leta 1988 v distribuciji 20th Century Fox. Scenarij, ki temelji na romanu Nothing Lasts Forever avtorja Rodericka Thorpa iz leta 1979, sta napisala Steven E. de Souza in Jeb Stuart. Zgodba govori o policistu Johnu McClaneu, ki je ujet v losangeleškem nebotičniku med ropom pod vodstvom nemškega terorista Hansa Gruberja. V glavnih vlogah so zaigrali Bruce Willis, Alan Rickman, Alexander Godunov in Bonnie Bedelia.

Film je kljub sprva medlim ocenam kritikov postal uspešnica že ob predvajanju v kinematografih, kjer je ob proračunu 28 milijonov USD prinesel 141 milijonov prihodkov. Pomenil je odskočno desko za kariero Brucea Willisa kot junaka akcijskih filmov in utemeljil podžanr, v katerem se osamljeni glavni junak bori proti premočnemu nasprotniku. Nominiran je bil za štiri oskarje. Na račun uspeha je nastala istoimenska franšiza, v sklopu katere so kasneje izšla še štiri nadaljevanja, poleg njih pa še več videoiger in strip. V več retrospektivnih seznamih je bil izbran za enega najboljših akcijskih filmov in božično klasiko. Preberite več ...


Umri pokončno - logotip

Umri pokončno je ameriški akcijski triler režiserja Johna McTiernana, ki je izšel leta 1988 v distribuciji 20th Century Fox. Scenarij, ki temelji na romanu Nothing Lasts Forever avtorja Rodericka Thorpa iz leta 1979, sta napisala Steven E. de Souza in Jeb Stuart. Zgodba govori o policistu Johnu McClaneu, ki je ujet v losangeleškem nebotičniku med ropom pod vodstvom nemškega terorista Hansa Gruberja. V glavnih vlogah so zaigrali Bruce Willis, Alan Rickman, Alexander Godunov in Bonnie Bedelia.

Film je kljub sprva medlim ocenam kritikov postal uspešnica že ob predvajanju v kinematografih, kjer je ob proračunu 28 milijonov USD prinesel 141 milijonov prihodkov. Pomenil je odskočno desko za kariero Brucea Willisa kot junaka akcijskih filmov in utemeljil podžanr, v katerem se osamljeni glavni junak bori proti premočnemu nasprotniku. Nominiran je bil za štiri oskarje. Na račun uspeha je nastala istoimenska franšiza, v sklopu katere so kasneje izšla še štiri nadaljevanja, poleg njih pa še več videoiger in strip. V več retrospektivnih seznamih je bil izbran za enega najboljših akcijskih filmov in božično klasiko. Preberite več ...


Ostanki Marija

Mari je bila starodavna semitska mestna država v sedanji Siriji. Ostanki mesta in tella so na zahodnem bregu Evfrata 11 kilometrov severozahodno od Abu Kamala in približno 120 kilometrov jugovzhodno od Deir ez-Zorja. Mari je kot trgovsko središče in hegemonska država cvetel od okoli leta 2900 do 1759 pr. n. št. Mesto je bilo zgrajeno načrtno sredi trgovskih poti ob Evfratu. Bilo je posrednik med Sumerijo na jugu in eblaitskim kraljestvom ter Levantom na zahodu.

Marijci so častili semitska in sumerska božanstva. V predamoritskem obdobju je bilo čutiti močan sumerski kulturni vpliv. Mari ni bil mesto sumerskih priseljencev, ampak mesto sumersko govorečih prebivalcev, ki so govorili narečje, podobno eblaitščini. Amoriti so bili Zahodni Semiti, ki so se začeli tja naseljevati pred 21. stoletjem pr. n. št. Do prihoda dinastije Lim okoli 1830 pr. n. št. so postali dominantna populacija v Rodovitnem polmesecu.

Odkritje Marija leta 1933 je dalo pomemben vpogled v geopolitični zemljevid starodavne Mezopotamije in Sirije, ker se je v mestu našlo več kot 25.000 tablic s pomembnimi podatki o upravljanju države v 2. tisočletju pr. n. št. in diplomatskih stikih med političnimi entitetami v regiji. Podatki so razkrili obširne trgovske mreže, ki so v 18. stoletju pr. n. št. segale do Afganistana v Srednji Aziji in Krete v vzhodnem Sredozemlju. Preberite več ...


Ostanki Marija

Mari je bila starodavna semitska mestna država v sedanji Siriji. Ostanki mesta in tella so na zahodnem bregu Evfrata 11 kilometrov severozahodno od Abu Kamala in približno 120 kilometrov jugovzhodno od Deir ez-Zorja. Mari je kot trgovsko središče in hegemonska država cvetel od okoli leta 2900 do 1759 pr. n. št. Mesto je bilo zgrajeno načrtno sredi trgovskih poti ob Evfratu. Bilo je posrednik med Sumerijo na jugu in eblaitskim kraljestvom ter Levantom na zahodu.

Marijci so častili semitska in sumerska božanstva. V predamoritskem obdobju je bilo čutiti močan sumerski kulturni vpliv. Mari ni bil mesto sumerskih priseljencev, ampak mesto sumersko govorečih prebivalcev, ki so govorili narečje, podobno eblaitščini. Amoriti so bili Zahodni Semiti, ki so se začeli tja naseljevati pred 21. stoletjem pr. n. št. Do prihoda dinastije Lim okoli 1830 pr. n. št. so postali dominantna populacija v Rodovitnem polmesecu.

Odkritje Marija leta 1933 je dalo pomemben vpogled v geopolitični zemljevid starodavne Mezopotamije in Sirije, ker se je v mestu našlo več kot 25.000 tablic s pomembnimi podatki o upravljanju države v 2. tisočletju pr. n. št. in diplomatskih stikih med političnimi entitetami v regiji. Podatki so razkrili obširne trgovske mreže, ki so v 18. stoletju pr. n. št. segale do Afganistana v Srednji Aziji in Krete v vzhodnem Sredozemlju. Preberite več ...


Ostanki Marija

Mari je bila starodavna semitska mestna država v sedanji Siriji. Ostanki mesta in tella so na zahodnem bregu Evfrata 11 kilometrov severozahodno od Abu Kamala in približno 120 kilometrov jugovzhodno od Deir ez-Zorja. Mari je kot trgovsko središče in hegemonska država cvetel od okoli leta 2900 do 1759 pr. n. št. Mesto je bilo zgrajeno načrtno sredi trgovskih poti ob Evfratu. Bilo je posrednik med Sumerijo na jugu in eblaitskim kraljestvom ter Levantom na zahodu.

Marijci so častili semitska in sumerska božanstva. V predamoritskem obdobju je bilo čutiti močan sumerski kulturni vpliv. Mari ni bil mesto sumerskih priseljencev, ampak mesto sumersko govorečih prebivalcev, ki so govorili narečje, podobno eblaitščini. Amoriti so bili Zahodni Semiti, ki so se začeli tja naseljevati pred 21. stoletjem pr. n. št. Do prihoda dinastije Lim okoli 1830 pr. n. št. so postali dominantna populacija v Rodovitnem polmesecu.

Odkritje Marija leta 1933 je dalo pomemben vpogled v geopolitični zemljevid starodavne Mezopotamije in Sirije, ker se je v mestu našlo več kot 25.000 tablic s pomembnimi podatki o upravljanju države v 2. tisočletju pr. n. št. in diplomatskih stikih med političnimi entitetami v regiji. Podatki so razkrili obširne trgovske mreže, ki so v 18. stoletju pr. n. št. segale do Afganistana v Srednji Aziji in Krete v vzhodnem Sredozemlju. Preberite več ...


Satelitska slike Antarktike

Antarktika je Zemljina najjužnejša celina. Zajema geografski Južni tečaj in se nahaja znotraj Antarktičnega območja na južni polobli, skoraj v celoti južno od južnega tečajnika, obdaja pa jo Južni ocean. Z velikostjo 14.200.000 kvadratnih kilometrov je peta največja celina na svetu, približno dvakrat večja od Avstralije. Z 0,00008 ljudi na kvadratni kilometer je daleč najmanj gosto poseljena celina. Približno 98 % Antarktike prekriva led, ki je v povprečju debel 1,9 km.

Antarktika je v povprečju najhladnejša, najbolj suha in najbolj vetrovna celina ter ima najvišjo povprečno nadmorsko višino med vsemi celinami. Večina Antarktike je ledena puščava z 200 mm letnih padavin ob obali in precej manj v notranjosti; tam skoraj dva milijona let ni bilo dežja, vendar je vseeno v ledu shranjenih 80 % svetovne sladke vode, kar je dovolj za dvig svetovne gladine morja za približno 60 m, v kolikor bi se vse stalilo. Temperatura na Antarktiki je dosegla −89,2 °C, čeprav je povprečje za najhladnejši del leta –63 °C. Na raziskovalnih postajah, razpršenih po celini, vse leto prebiva od 1000 do 5000 ljudi. Med avtohtonimi organizmi so številne vrste alg, bakterij, gliv, rastlin, protistov in nekatere živali, kot so pršice, gliste, pingvini, tjulnji in počasniki. Rastlinstvo, kjer se pojavlja, je tundrsko.

Upravno je Antarktika de facto kondominij, ki ga upravljajo pogodbenice sistema Pogodbe o Antarktiki s statusom posvetovalnih članic. Antarktično pogodbo je leta 1959 podpisalo dvanajst držav, do danes pa jih je pristopilo še 42. Pogodba prepoveduje vojaške dejavnosti, pridobivanje rudnin, jedrske eksplozije in odlaganje jedrskih odpadkov, podpira pa znanstvene raziskave ter varuje okolje celine. Poskuse izvaja več kot 4000 znanstvenikov iz mnogih držav. Preberite več ...


Satelitska slike Antarktike

Antarktika je Zemljina najjužnejša celina. Zajema geografski Južni tečaj in se nahaja znotraj Antarktičnega območja na južni polobli, skoraj v celoti južno od južnega tečajnika, obdaja pa jo Južni ocean. Z velikostjo 14.200.000 kvadratnih kilometrov je peta največja celina na svetu, približno dvakrat večja od Avstralije. Z 0,00008 ljudi na kvadratni kilometer je daleč najmanj gosto poseljena celina. Približno 98 % Antarktike prekriva led, ki je v povprečju debel 1,9 km.

Antarktika je v povprečju najhladnejša, najbolj suha in najbolj vetrovna celina ter ima najvišjo povprečno nadmorsko višino med vsemi celinami. Večina Antarktike je ledena puščava z 200 mm letnih padavin ob obali in precej manj v notranjosti; tam skoraj dva milijona let ni bilo dežja, vendar je vseeno v ledu shranjenih 80 % svetovne sladke vode, kar je dovolj za dvig svetovne gladine morja za približno 60 m, v kolikor bi se vse stalilo. Temperatura na Antarktiki je dosegla −89,2 °C, čeprav je povprečje za najhladnejši del leta –63 °C. Na raziskovalnih postajah, razpršenih po celini, vse leto prebiva od 1000 do 5000 ljudi. Med avtohtonimi organizmi so številne vrste alg, bakterij, gliv, rastlin, protistov in nekatere živali, kot so pršice, gliste, pingvini, tjulnji in počasniki. Rastlinstvo, kjer se pojavlja, je tundrsko.

Upravno je Antarktika de facto kondominij, ki ga upravljajo pogodbenice sistema Pogodbe o Antarktiki s statusom posvetovalnih članic. Antarktično pogodbo je leta 1959 podpisalo dvanajst držav, do danes pa jih je pristopilo še 42. Pogodba prepoveduje vojaške dejavnosti, pridobivanje rudnin, jedrske eksplozije in odlaganje jedrskih odpadkov, podpira pa znanstvene raziskave ter varuje okolje celine. Poskuse izvaja več kot 4000 znanstvenikov iz mnogih držav. Preberite več ...


Satelitska slike Antarktike

Antarktika je Zemljina najjužnejša celina. Zajema geografski Južni tečaj in se nahaja znotraj Antarktičnega območja na južni polobli, skoraj v celoti južno od južnega tečajnika, obdaja pa jo Južni ocean. Z velikostjo 14.200.000 kvadratnih kilometrov je peta največja celina na svetu, približno dvakrat večja od Avstralije. Z 0,00008 ljudi na kvadratni kilometer je daleč najmanj gosto poseljena celina. Približno 98 % Antarktike prekriva led, ki je v povprečju debel 1,9 km.

Antarktika je v povprečju najhladnejša, najbolj suha in najbolj vetrovna celina ter ima najvišjo povprečno nadmorsko višino med vsemi celinami. Večina Antarktike je ledena puščava z 200 mm letnih padavin ob obali in precej manj v notranjosti; tam skoraj dva milijona let ni bilo dežja, vendar je vseeno v ledu shranjenih 80 % svetovne sladke vode, kar je dovolj za dvig svetovne gladine morja za približno 60 m, v kolikor bi se vse stalilo. Temperatura na Antarktiki je dosegla −89,2 °C, čeprav je povprečje za najhladnejši del leta –63 °C. Na raziskovalnih postajah, razpršenih po celini, vse leto prebiva od 1000 do 5000 ljudi. Med avtohtonimi organizmi so številne vrste alg, bakterij, gliv, rastlin, protistov in nekatere živali, kot so pršice, gliste, pingvini, tjulnji in počasniki. Rastlinstvo, kjer se pojavlja, je tundrsko.

Upravno je Antarktika de facto kondominij, ki ga upravljajo pogodbenice sistema Pogodbe o Antarktiki s statusom posvetovalnih članic. Antarktično pogodbo je leta 1959 podpisalo dvanajst držav, do danes pa jih je pristopilo še 42. Pogodba prepoveduje vojaške dejavnosti, pridobivanje rudnin, jedrske eksplozije in odlaganje jedrskih odpadkov, podpira pa znanstvene raziskave ter varuje okolje celine. Poskuse izvaja več kot 4000 znanstvenikov iz mnogih držav. Preberite več ...