Parafilija (psihiatrija)

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search
Parafilija
20011-08 przystanek woodstock 0 15.jpg
Med parafilije uvrščamo tudi ekshibicionizem (javno razgaljanje in razkazovanje)
Specialnostpsihiatrija
Vzrokispolna privlačnost

Parafilija ali (seksualna) perverzija, pa tudi spolna iztirjenost[1][2] je oznaka za spolno vzburjenost ob neobičajnih predmetih, situacijah, fantazijah, vedenjih in posameznikih.[3][4] Ni znanstvenega konsenza za natančno razlikovanje neobičajnih spolnih interesov in takšnih, ki jih označujemo kot parafilije.[5][6]

Število in taksonomija parafilij še nista dorečena; en izmed virov navaja 549 tipov parafilij.[7] Peta izdaja Diagnostičnega in statističnega priročnika duševnih motenj (s kratico DSM) ima seznam osmih glavnih parafiličnih motenj: voajeristična, ekshibicionistična, froteristična, seksualna mazohistična, seksualna sadistična, pedofilična, fetišistična in transvestitska parafilična motnja.[3][8]

Terminologija[uredi | uredi kodo]

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

Parafilija pogosto vključuje nečloveške objekte (tako imenovana objektofilija).

Za opisovanje netipičnih spolnih interesov se je v zgodovini uporabljala množica različnih izrazov. Seksolog John Money je populariziral izraz parafilija (paraphilia) kot neslabšalen termin za vse nenavadne spolne privlačnosti.[9][10][11][12] Psihiater Glen Gabbard navaja, da kljub trudu Moneya in drugih strokovnjakov, termin parafilija v večini situacij ostaja slabšalen.[13]

Avtor izraza parafilija (paraphilie) naj bi bil avstrijski etnolog Friedrich Salomon Krauss leta 1903, v angleškem jeziku se je termin začel uporabljati let 1913.[14][15] Izraz je grškega porekla in pomeni παρά (para) "poleg, zraven" in φιλία (-philia) "prijateljstvo, ljubezen".[15]

V poznem 19. stoletju so psihologi in psihiatri začeli kategorizirati raznovrstne parafilije, ker so si želeli bolj opisni sistem, ki se ne bi opiral zgolj na verske definicije sodomije in perverzije.[16][17] Pred popularizacijo termina parafilija se je za enaka stanja uporabljal izraz seksualna deviacija (deviantnost).[18] Leta 1981 objavljen članek v American Journal of Psychiatry opisuje parafilijo kot ponavljajoče se, močne spolno vzburjajoče fantazije, sle ali vedenja, ki navadno vključujejo naslednje:[19]

Homoseksualnost in neheteroseksualnost[uredi | uredi kodo]

Homoseksualnost, ki se sedaj pogosto sprejema za normalno različico človeške spolnosti, je bila nekdaj obravnavana kot spolna iztirjenost.[20] Sigmund Freud in nekateri drugi psihoanalitiki so menili, da so homoseksualnost in parafilije posledica psihoseksualnih nenormativnih odnosov do Ojdipovega kompleksa.[21] Posledično se je termin seksualna pervezija in označevalec perverznež zgodovinsko uporabljal za homoseksualne moške (geje) in vse druge neheteroseksualne ljudi (ljudi, katerih spolna orientacija ne ustreza postavljenim normam).[20][21][22][23]

Kodirana kot 000-x63 je bila homoseksualnost na vrhu klasifikacijskega seznama seksualnih perverzij, dokler je ni leta 1973 izbrisalo Ameriško psihiatrično združenje (American Psychiatric Association). Martin Kafka je zapisal: »Spolne motnje, ki so bile nekoč označene kot parafilije (denimo homoseksualnost), se danes dojemajo kot različice normalne spolne usmerjenosti.«[22]

Klinični psiholog James Cantor je v študiji leta 2012 primerjal homoseksualnost in raznolike parafilije ter ugotovil, da si oboji delijo nekateri podobnosti (recimo vseživljenjsko trajanje), a imajo tudi precej razlik (spolni delež, dominantna roka, IQ, nevroanatomija ipd.). Zaključeno je bilo, da so parafilije in homoseksualnost v dveh popolnoma različnih kategorijah.[23]

Vzroki[uredi | uredi kodo]

Do parafilije naj bi prišlo s klasičnim pogojevanjem.

Vzroki za pojav parafilij med ljudmi niso dobro poznani, nekaj raziskav pa kaže na morebitne prenatalne nevrorazvojne korelacije. Študija iz leta 2008, kjer so s pomočjo posebnega vprašalnika analizirali spolne fantazije 200 heteroseksualnih moških, je pokazala, da imajo moški z večjim odstotkom neobičajnih interesov večje število starejših bratov in zvišano možnost za dominantno levo roko (levoročnost). Predlagano je bilo, da ima vlogo v razvoju deviantnih privlačnosti nepravilna hemisferna lateralizacija možganov.[24]

Vedenjske razlage predlagajo, da imajo parafilije svoj izvor zgodaj v življenju, med dogodkom, kjer se parafilični dražljaj (stimulus) poveže z intenzivnim spolnim vzburjenjem (t.i. klasično pogojevanje).[25] Susan Nolen-Hoeksema meni, da se tovrstne povezave nato krepijo.[25]

Diagnoza[uredi | uredi kodo]

Z diagnosticiranjem parafilij in podobnih stanj je še zdaj povezanih precej znanstvenih in političnih kontroverznosti, saj se pogosto dogaja, da so tovrstna stanja stigmatizirana kot mentalne bolezni.[26] Charles Allen Moser, zdravnik in zagovornik spolnih manjših, meni, da bi morali takšne diagnoze izbrisati iz diagnostičnih priročnikov.[27]

Tipični in atipični interesi[uredi | uredi kodo]

Albert Eulenburg (1914) je ob raziskovanju parafilij ugotavljal (z mišljenjem takratnega časa): "Vse oblike seksualne pervezije...imajo eno skupno lastnost. Njihove korenine segajo dol v matriks normalnega in naravnega spolnega življenja; na nek način so tesno povezane s čustvi in izražanji našega fiziološkega erotizma. So...hiperbolična stopnjevanja, popačenja, pošastni sadeži določenih delnih in drugotnih izražanj tega erotizma, ki se dojema kot normalen oziroma je vsaj v mejah zdravega spolnega občutja."[28]

Klinična literatura pozna zapise mnogih različnih parafilij, le nekaj pa jih je zapisanih v diagnostičnih taksonomijah Ameriškega psihiatričnega združenja in WHO.[29][30] Ni dorečeno, kateri spolni interesi se naj dojemajo kot parafilične motnje in kateri so zgolj normalne različice spolnega interesa.[31] Dodatna težava je kulturna raznolikost, kajti vedenja, ki so ponekod dojemana kot parafilije, so drugod popolnoma normalna ali vsaj sprejemljiva.[32] Nekateri menijo, da je kulturni relativizem ključnega pomena, ko se govori o parafilijah, kajti obstaja velika raznoličnost o spolno sprejemljivih praksah v različnih kulturah.[33]

Intenzivnost in specifičnost[uredi | uredi kodo]

Kliniki razlikujejo med izbirnimi, zaželenimi in ekskluzivnimi parafilijami, četudi terminologija ni popolnoma standardizirana. Izbirna parafilija je alternativna pot do spolnega vzburjenja. V zaželenih parafilijah ima oseba raje parafilijo kot tradicionalne, konvencionalne spolne aktivnosti, občasno pa se poslužuje tudi slednjih.[34]

Literatura vključuje tudi izjemno redke in svojevrstne parafilije. Tak primer je denimo adolescentni moški, ki je imel močan seksualni interes do avtomobilskih izpušnih cevi, mlad moški s podobnimi fantazijami do specifičnega tipa avta in moški, ki je imel parafilični interes do kihanja (tako svojega kot tudi kihanja drugih).[35][36]

Diagnostični in statistični priročnik duševnih motenj (DSM)[uredi | uredi kodo]

Transvestizem je definiran kot ena izmed osmih glavnih parafilij.

V ameriški psihiatriji so se pred izidom prve izdaje DSM parafilije klasificirale kot "primeri psihopatičnih osebnosti s patološko seksualnostjo". DSM-I (1852) je seksualno deviacijo vključila kot osebnostno motnjo sociopatičnega podtipa.[37] Raziskovalec Anil Aggrawal je zapisal, da je sedaj zastarel DSM-I med primere dodatnih izrazov za patološko vedenje vključil homoseksualnost, transvestizem, pedofilijo, (seksualni) fetišizem in seksualni sadizem, pa tudi posilstvo, spolni napad in pohabljenje.[38]

Druga izdaja DSM, DSM-II (1968), je še vedno uporabljala termin seksualna deviacija, a teh vedenj ni več prištevala med osebnostne motnje, temveč v širšo kategorijo "osebnostnih motenj in določenih drugih nepsihotičnih duševnih motenj". Tipi seksualnih deviacij, navedenih v DSM-II, so bili: napaka spolne usmerjenosti (homoseksualnost), fetišizem (objekt spolnega zadovoljevanja so predmeti, pogosto oblačila[39]), pedofilija, transvestizem (oblačenje, občasno obnašanje, kot oseba drugega spola[40]), ekshibicionizem (razgaljanje in razkazovanje[41]), sadizem, mazohizem, voajerizem (vzburjenost in spolno uživanje ob opazovanju spolne aktivnosti drugih[42]) in "druge seksualne deviacije". Za "druge seksualne deviacije" ni bilo navedene definicije ali primerov, kategorija seksualne deviacije pa naj bi opisovala spolno preferenco posameznikov, ki je bila usmerjena proti vsemu razen ljudi nasprotnega spola, proti spolnim aktivnostim, ki ne vključujejo koitusa, ali proti koitusu, izvedenem v bizarnih okoliščinah, kot so nekrofilija, pedofilija, seksualni sadizem in fetišizem.[43][44]

Dobro poznani ekshibicionist Mark Roberts v Hong Kongu leta 1994.

V tretji izdaji DSM, DSM-III (1980), so prvič uporabili termin parafilija, in sicer kot ime za novo kategorijo "psihoseksualnih motenj". Med drugim so v priročnik vključili tudi zoofilijo, koprofilijo, klizmafilijo in urofilijo,[45] odstranili pa so homoseksualnost.[44] V DSM-IV (1994) je bila dodana širša kategorija "motnje seksualne in spolne identitete".[44] DSM-IV-TR parafilije definira kot "ponavljajoče se, intenzivne spolno vzburjajoče fantazije, spolne sle ali vedenja, ki navadno vključujejo nečloveške objekte, trpljenje ali poniževanje samega sebe/partnerja/otroka ali druge osebe, ki v to ni privolila, ter se odvijajo v obdobju šestih mesecev" (kriterij A), ki "povzročajo klinično izraženo stisko ali oslabljenost v socialnih, službenih ali drugih pomembnih področjih delovanja". (kriterij B). DSM-IV-TR navaja osem specifičnih parafiličnih motenj: ekshibicionizem, fetišizem, pedofilija, seksualni mazohizem, seksualni sadizem, voajerizem, transvestitski fetišizem, froterizem in dodatna kategorija.[46] V DSM-IV-TR se parafilije ne diagnosticira kot psihiatrične motnje, razen če ta posamezniku ali drugim povzroča stisko ali škodo.[4]

Peta izdaja DSM, DSM-5 dodaja navodila za razlikovanje med parafilijami in parafiličnimi motnjami. Navaja, da parafilije načeloma ne potrebujejo psihiatrične pomoči, medtem ko so parafilične motnje "parafilije, ki posamezniku povzročajo stisko ali oslabljenost, oziroma parafilije, katerih zadovoljevanje vključuje škodovanje človeku".[3] Posledično oseba, ki ima pokazano parafilijo, nima nujno tudi parafilične motnje.[47] DSM-5 se strinja, da obstaja več ducatov parafilij, navaja pa le osem bistvenih, ki so pomembnejše in pogostejše (že omenjene voajeristična, ekshibicionistična, froteristična, seksualna mazohistična, seksualna sadistična, pedofilična, fetišistična in transvestitska parafilična motnja[8]).[3] Preostale, redkejše parafilije se lahko obravnava v okviru dodatne kategorije, če povzročajo stisko ali oslabelost.[48]

Profesorica bioetike Alice Dreger je spremembe v diagnostičnem priročniku komentirala kot "prefinjen način odobravanja spolnih čudaštev".[49] Charles Allen Moser je povedal, da spremembe v bistvu niso tako konkretne, kajti že v DSM-IV je bila podana razlika med parafilijami in nepatološkimi, a vseeno neobičajnimi spolnimi interesi.[50]

Nadziranje[uredi | uredi kodo]

Med pomembnejše farmakološke metode za nadziranje parafilij spadajo selektivni zaviralci ponovnega privzema serotonina (SSRI), ki delujejo na živčni prenašalec serotonin.

Večina klinikov in raziskovalcev meni, da je parafilične spolne interese skoraj nemogoče spreminjati, za kar pa so potrebni dodatni dokazi. Glavni namen terapij je posledično čim bolj zmanjšati posameznikovo stisko zaradi parafilije in omejiti morebitna kriminalna vedenja. Na voljo so tako farmakološke kot tudi psihoterapevtske metode.[51]

Ena izmed vedenjskih terapij denimo pomaga ljudem s parafilijami razviti strategije za izogibanje vedenju v skladu s parafiličnimi interesi. Bolnike se uči prepoznavanja in nadziranja faktorjev, ki vodijo v parafilične aktivnosti (na primer stres).[52] Tudi farmakološke metode ljudem pomagajo nadzirati njihovo spolno vedenje, ne vplivajo pa na samo parafilijo.[52] Pogosto se kombinirajo razne vedenjske in farmakološke metode.[53]

Farmakološke metode[uredi | uredi kodo]

Pri nekaterih parafilijah (še posebej ekshibicionizmu, pedofilijah in kompulzivnih masturbatorjih) se uporabljajo selektivni zaviralci ponovnega privzema serotonina (SSRI). Zniževali naj bi spolno vzburjenost, kompulzivnost in depresivne simptome.[53] Veljajo za pomembno farmakološko metodo.[54]

V resnejših primerih se uporablja antiandrogene.[53] Ker delujejo podobno kot fizična kastracija (znižujejo ravni androgenov), so bili opisani tudi kot kemična kastracija.[53] Kirurška kastracija se uporablja le poredko, ker so farmakološke alternative podobno učinkovite, a precej manj invazivne.[55]

Epidemiologija[uredi | uredi kodo]

Raziskave kažejo, da se parafilije le redko pojavljajo pri ženskah.[56][57] Kljub temu je poznanih nekaj študij, kjer so bile subjekti ženske s parafilijami.[58] Pri ženskah se najpogosteje pojavlja seksualni mazohizem (1 izmed 20 primerov seksualnega mazohizma je bila ženska).[34][57]

Večina parafiličnih študij je bila izvedena na ljudeh, ki so bili obtoženi zločinov, povezanih s spolnostjo.[59] Ker število obtoženih moških spolnih kršiteljev precej presega število obtoženih ženskih kršiteljic, je parafilično vedenje žensk slabše raziskano.[59] Problematična naj bi bila denimo pedofilija žensk, kajti le redke pedofilke sodelujejo v študijah. Premajhna zastopanost ženskih pedofilk naj bi bila med drugim posledica popustljivosti družbe do spolnih odnosov med mladimi dečki in odraslimi ženskami.[60]

Po mnenju Johna Hunsleya dodatno težavo preučevanja ženskih parafilij predstavlja tudi človeška fiziologija, kajti pri moških se vzburjenost enostavno meri s pomočjo erekcije, medtem ko je meritev pri ženskah bolj zapletena.[61]

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. Janssen, Diederik F (2020-06-30). "From Libidines nefandæ to sexual perversions". History of Psychiatry (angleščina). 31 (4): 421–439. doi:10.1177/0957154X20937254. ISSN 0957-154X. PMC 7534020. PMID 32605397.
  2. "Termania - Slovenski medicinski slovar - parafilíja". www.termania.net. Pridobljeno dne 2021-07-09.
  3. 3,0 3,1 3,2 3,3 "Paraphilic Disorders". Diagnostic and Statistical Manual of Mental Disorders (Fifth izd.). Philadelphia, Pennsylvania: American Psychiatric Publishing. 2013. str. 685–686.
  4. 4,0 4,1 Diagnostic and Statistical Manual of Mental Disorders-IV (Text Revision). 1. Philadelphia, Pennsylvania: American Psychiatric Publishing. 2000. str. 566–76. doi:10.1176/appi.books.9780890423349. ISBN 978-0-89042-024-9.
  5. Joyal, Christian C. (20 June 2014). "How Anomalous Are Paraphilic Interests?". Archives of Sexual Behavior. New York City: Springer Science + Business Media. 43 (7): 1241–1243. doi:10.1007/s10508-014-0325-z. ISSN 0004-0002. PMID 24948423.
  6. Joyal, Christian C.; Cossette, Amélie; Lapierre, Vanessa (2015). "What Exactly is an Unusual Sexual Fantasy?". The Journal of Sexual Medicine. Amsterdam, Netherlands: Elsevier. 12 (2): 328–340. doi:10.1111/jsm.12734. PMID 25359122.
  7. Aggrawal, Anil (2008). "Appendix 1". Forensic and Medico-legal Aspects of Sexual Crimes and Unusual Sexual Practices. Boca Raton, Florida: CRC Press. str. 369–382. ISBN 978-1-4200-4308-2.
  8. 8,0 8,1 First, Michael B. (2014-06-01). "DSM-5 and Paraphilic Disorders". Journal of the American Academy of Psychiatry and the Law Online (angleščina). Vol. 42 no. 2. str. 191–201. ISSN 1093-6793. PMID 24986346.
  9. Weiderman, Milan (2003). "Paraphilia and Fetishism". The Family Journal. Thousand Oaks, California: SAGE Publications. 11 (3): 315–321. doi:10.1177/1066480703252663.
  10. Bullough, Vern L. (1995). Science in the Bedroom: A History of Sex Research. New York City: Basic Books. str. 281. ISBN 978-0-465-07259-0. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 22 October 2006.
  11. Moser, Charles (2001). "Critiques of conventional models of sex therapy". V Kleinplatz, Peggy J. (ur.). New directions in sex therapy: innovations and alternatives. London, England: Psychology Press. ISBN 978-0-87630-967-4.
  12. McCammon, Susan; Knox, David; Schacht, Caroline (2004). Choices in sexuality. Mason, Ohio: Atomic Dog Publishing. str. 476. ISBN 978-1-59260-050-2.
  13. Gabbard, Glen O. (2007). Gabbard's Treatments of Psychiatric Disorders. Philadelphia, Pennsylvania: American Psychiatric Press. str. 581. ISBN 978-1-58562-216-0.
  14. Janssen, Diederik F. (2014). "How to "Ascertain" Paraphilia? An Etymological Hint". Archives of Sexual Behavior. New York City: Springer Science + Business Media. 43 (7): 1245–1246. doi:10.1007/s10508-013-0251-5. PMID 24464548.
  15. 15,0 15,1 "paraphilia | Origin and meaning of paraphilia by Online Etymology Dictionary". www.etymonline.com (angleščina). Pridobljeno dne 2021-07-09.
  16. Dailey, Dennis M. (1989). The Sexually Unusual: Guide to Understanding and Helping. Philadelphia, Pennsylvania: Haworth Press. str. 15–16. ISBN 978-1417938346.
  17. Purcell, Catherine E.; Arrigo, Bruce A. (2006). The psychology of lust murder: paraphilia, sexual killing, and serial homicide. Cambridge, Massachusetts: Academic Press. str. 16. ISBN 978-0-12-370510-5.
  18. Laws & O'Donohue, p. 384
  19. Spitzer, Robert L. (February 1981). "The diagnostic status of homosexuality in DSM-III: A reformulation of the issues". The American Journal of Psychiatry. Philadelphia, Pennsylvania: American Psychiatric Association. 138 (2): 210–215. doi:10.1176/ajp.138.2.210. PMID 7457641.
  20. 20,0 20,1 Hutchinson, Gerald E. (1959). "A speculative consideration of certain possible forms of sexual selection in man". American Naturalist. Chicago, Illinois: University of Chicago Press. 93 (869): 81–91. doi:10.1086/282059.
  21. 21,0 21,1 Karpman, Benjamin (June 23, 1951). "The sexual psychopath". Journal of the American Medical Association. Chicago, Illinois: American Medical Association. 146 (8): 721–726. doi:10.1001/jama.1951.03670080029008. PMID 14832048.
  22. 22,0 22,1 Kafka, Martin P. (1996). "Therapy for Sexual Impulsivity: The Paraphilias and Paraphilia-Related Disorders". Psychiatric Times. New York City: MJH Associates. 13 (6).
  23. 23,0 23,1 Cantor, James M. (February 2012). "Is Homosexuality a Paraphilia? The Evidence for and Against". Archives of Sexual Behavior. New York City: Springer Science + Business Media. 41 (1): 237–247. doi:10.1007/s10508-012-9900-3. PMC 3310132. PMID 22282324.
  24. Quazi, Rahman; Symeonides, Deano J. (February 2007). "Neurodevelopmental Correlates of Paraphilic Sexual Interests in Men". Archives of Sexual Behavior. New York City: Springer Science + Business Media. 37 (1): 166–172. doi:10.1007/s10508-007-9255-3. PMID 18074220.
  25. 25,0 25,1 Nolen-Hoeksema, Susan (2013). Abnormal Psychology (6th izd.). Boston, Massachusetts: McGraw-Hill. str. 385. ISBN 978-0078035388.
  26. Kleinplatz, PJ; Moser C (2005). Politics versus science: An addendum and response to Drs. Spitzer and Fink. Journal of Psychology and Human Sexuality. 17. str. 135–139. doi:10.1300/J056v17n03_09. ISBN 9780789032140.
  27. Moser C, Kleinplatz PJ (2005). "DSM-IV-TR and the Paraphilias: An argument for removal". Journal of Psychology and Human Sexuality. 17 (3/4): 91–109. doi:10.1300/j056v17n03_05.
  28. Eulenburg (1914). Ueber sexualle Perversionen. Ztschr. f. Sexualwissenschaft, Vol. I, No. 8. translated in Stekel, Wilhelm. (1940). Sexual aberrations: The phenomena of fetishism in relation to sex. New York: Liveright, p. 4. OCLC 795528
  29. ""Axis I. Clinical Disorders, most V-Codes and conditions that need Clinical attention". Retrieved: 23 November, 2007". Psyweb.com. Pridobljeno dne 2013-03-14.
  30. World Health Organization, International Statistical Classification of Diseases and Related Health Problems, (2007), Chapter V, Block F65; Disorders of sexual preference. Retrieved 2007-11-29.
  31. Summary of Practice-Relevant Changes to the DSM-IV-TR Arhivirano 11 May 2008 na Wayback Machine. from Diagnostic and Statistical Manual of Mental Disorders (DSM) Arhivirano 17 May 2008 na Wayback Machine.
  32. American Psychiatric Association. (2000). Diagnostic and statistical manual of mental disorders (4th ed., text rev.). Washington, DC: Author.
  33. Bhugra, Dinesh; Popelyuk, Dmitri; McMullen, Isabel (March 30, 2010). "Paraphilias Across Cultures: Contexts and Controversies". Journal of Sex Research. London, England: Routledge. 2 (47): 242–256. doi:10.1080/00224491003699833. PMID 20358463.
  34. 34,0 34,1 American Psychiatric Association (2000). Diagnostic and statistical manual of mental disorders (4th ed., text revision). pp. 569-570, 572, 574, Washington, DC: Author.
  35. Padmal de Silva (March 2007). "Sexual disorder and psychosexual therapy". Psychiatry. 6 (3): 130–134. doi:10.1016/j.mppsy.2006.12.009.
  36. King, Michael B. (1990). "Sneezing as a fetish object". Sexual and Marital Therapy. London, England: Routledge. 5 (1): 69–72. doi:10.1080/02674659008407999.
  37. Laws and, O'Donohue (2008) pp. 384-385 citing DSM-I pp. 7, 38-39
  38. Aggrawal, Anil (2008). "Chapter 2: Pedophillia and Child Sexual Abuse". Forensic and Medico-legal Aspects of Sexual Crimes and Unusual Sexual Practices. Boca Raton, Florida: CRC Press. str. 47. ISBN 978-1-4200-4308-2.
  39. "Termania - Slovenski medicinski slovar - fetišízem". www.termania.net. Pridobljeno dne 2021-07-09.
  40. "Transvestizem". Fran. Pridobljeno dne 2021-07-09.
  41. "Ekshibicionizem". Fran. Pridobljeno dne 2021-07-09.
  42. "Voajerizem". Fran. Pridobljeno dne 2021-07-09.
  43. Laws and, O'Donohue (2008) p. 385 citing DSM-II p. 44
  44. 44,0 44,1 44,2 Laws and O'Donohue (2008) p. 386
  45. Laws and, O'Donohue (2008) p. 385
  46. "Paraphilias: Clinical and Forensic Considerations". psychiatrictimes.com.
  47. "302.2 Pedophilia". DSM-5. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 15 February 2010. Pridobljeno dne 2012-02-10.
  48. American Psychiatric Association, ur. (2013). "Other Specified Paraphilic Disorder; Unspecified Paraphilic Disorder". Diagnostic and Statistical Manual of Mental Disorders (Fifth izd.). American Psychiatric Publishing. str. 705.
  49. Alice Dreger (19 Feb 2010) Of Kinks, Crimes, and Kinds: The Paraphilias Proposal for the DSM-5, Hastings Center
  50. Moser C (2010). "Problems with Ascertainment". Archives of Sexual Behavior. 39 (6): 1225–1227. doi:10.1007/s10508-010-9661-9. PMID 20652734.
  51. Seto MC, Ahmed AG (2014). "Treatment and management of child pornography use". Psychiatric Clinics of North America. 37 (2): 207–214. doi:10.1016/j.psc.2014.03.004. PMID 24877707.
  52. 52,0 52,1 Thibaut F, De La Barra F, Gordon H, Cosyns P, Bradford JM (2010). "The World Federation of Societies of Biological Psychiatry (WFSBP) guidelines for the biological treatment of paraphilias". The World Journal of Biological Psychiatry. 11 (4): 604–655. doi:10.3109/15622971003671628. PMID 20459370.
  53. 53,0 53,1 53,2 53,3 Assumpção, Alessandra Almeida; Garcia, Frederick Duarte; Garcia, Heloise Delavenne; Bradford, John M.W.; Thibaut, Florence (2014). "Pharmacologic treatment of paraphilias". Psychiatric Clinics of North America. Amsterdam, Netherlands: Elsevier. 37 (2): 173–181. doi:10.1016/j.psc.2014.03.002. PMID 24877704.
  54. Kraus C, Strohm K, Hill A, Habermann N, Berner W, Briken P (June 2007). "Selective serotonine reuptake inhibitors (SSRI) in the treatment of paraphilia". Fortschritte der Neurologie-Psychiatrie. 75 (6): 351–356. doi:10.1055/s-2006-944261. ISSN 0720-4299. PMID 17031776.
  55. Camilleri JA, Quinsey VL (2008). "Pedophilia: Assessment and Treatment". V Laws DR, O'Donohue WT (ur.). Sexual Deviance: Theory, Assessment, and Treatment (2nd izd.). The Guilford Press. str. 199–200.
  56. American Psychiatric Association (1994). Diagnostic and Statistical Manual of Mental Disorders: Fourth Edition (IV izd.). str. 594. ASIN 0890420629.
  57. 57,0 57,1 American Psychiatric Association (2013), Diagnostic and Statistical Manual of Mental Disorders: Fifth Edition (5th izd.), str. 685–706, ASIN 0890425558
  58. Eva W. C. Chow; Alberto L. Choy (April 2002). "Clinical Characteristics and Treatment Response to SSRI in a Female Pedophile" (PDF). Archives of Sexual Behavior. 31 (2): 211–215. doi:10.1023/A:1014795321404. PMID 11974646. Pridobljeno dne 14 March 2015.
  59. 59,0 59,1 Duncan, Karen A. (2010), Female Sexual Predators: Understanding Them to Protect Our Children and Youths, Santa Barbara: Praeger, ISBN 978-0-313-36629-1
  60. Lisa J. Cohen, PhD; Igor Galynker, MD, PhD (8 June 2009). "Psychopathology and Personality Traits of Pedophiles". Psychiatric Times. Pridobljeno dne 14 March 2015.
  61. Hunsley, John (2008), A Guide to Assessments That Work, New York: Oxford University Press, str. 496–497, ISBN 978-0-19-531064-1