Pojdi na vsebino

Slovenski hladnokrvni konj

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Slovenski hladnokrvni konj
Trije rjavci, Babno Polje
Ohranitveno stanjeDOM
Druga imenaposavec
Država izvoraSlovenija
Značilnosti
Teža
  • 550–650 kg
Višina
  • Samec:
    148–160 cm
  • Samica:
    146–158 cm
Barvačrna, rjava
Razpoznavne lastnostisrednje velik hladnokrvni konj
Pasemski standardi

Slovenski hladnokrvni konj je slovenska avtohtona pasma konj,[1] ki izvira iz severovzhodnega in gorenjskega dela Slovenije.[2] V Sloveniji prepoznavamo le štiri avtohtone pasme konj; poleg slovenskega hladnokrvnega konja imajo ta status tudi bosanski planinski konj, lipicanec in posavski konj.[3] Pasma je svoje sedanje ime dobila v letu 1964.[4][5] Slovenski hladnokrvni konji so praviloma rjavci ali vranci, dovoljene so določene bele oznake, živali pa navadno dosežejo srednje velikosti.[1]

Izvor in razširjenost

[uredi | uredi kodo]

Pasma, nastala na osnovi lokalnih hladnokrvnih konj, izvira iz severovzhodnega dela Slovenije in Gorenjske.[2] Iz zgodovinskih zapisov je moč razbrati, da je razvoj slovenskega hladnokrvnega konja vključeval križanje številnih drugih hladnokrvnih konj (kot so denimo bohinjski, kobaridski, medžimurski, posavski, alpski konj in druge pasme), od katerih so nekateri danes že izumrli.[1]

Pasmo, ki jo je prvotno sestavljala izvorna populacija avtohtonih hladnokrvnežev,[6] so v obdobju vladavine Avstro-Ogrske oplemenjevali s parjenjem kobil slovenskega hladnokrvnega konj in belgijskih ter noriških žrebcev.[1] Med svetovnima vojnama 20. stoletja so za izboljševanje pasme uporabljali tako noriške žrebce kot tudi samce francoskega percherona. Kratko obdobje so do približno leta 1980 slovenski rejci redili in semenili tudi žrebce hrvaškega hladnokrvnega konja.[6] Za pasmo, ki je imela največji vpliv na podobo in lastnosti današnjega, modernega slovenskega hladnokrvnega konja, se šteje avstrijsko pasmo, noriškega konja ali norikerja. Trenutno populacijo slovenskega hladnokrvneža se deli na več krvnih linij, pri čemer so vse razen ene (hrvaško-belgijskega in medžimurskega porekla) povezane z noriškimi predniki.[6]

Dandanes naj bi bila pasma razširjena po vseh regijah Slovenije,[1] pri čemer populacija po podatkih iz leta 2020 zaobjema 3050 posameznikov, njen trend pa je stabilen.[2] Slovenski hladnokrvni konj velja za najštevilčnejšo slovensko pasmo konj.[7]

Izgled

[uredi | uredi kodo]
Razne barvne različice slovenskega hladnokrvnega konja; prevladujejo rjavi in črni konji (na sliki levo lisjak, v sredini poletni vranec in na desni temnejši sivec)

Srednje veliki hladnokrvni konj ima veliko, v profilu nekoliko konveksno glavo in dobro oblikovan, dolg vrat. Njegovo široko, globoko in robustno telo je dolgo in dobro povezano, z nizkim in razklanim križem.[8] Čvrste noge imajo dobro oblikovane sklepe.[1] Povprečna teža znaša 550–650 kilogramov, pri čemer nekatere težje živali presežejo težo ene tone.[8] Žrebci so nekoliko večji in višji od kobil, v povprečju dosežejo okoli 155 centimetrov višine, medtem ko je povprečna višina samic okrog 150 centimetrov.[6] Dovoljene so vse mogoče barve z izjemo lisaste. Večji delež slovenskih hladnokrvnežev je rjavcev ali vrancev; bele obrazne oznake (kot so razne dolge in široke ali majhne lise) so razmeroma pogoste.[1]

Uporaba

[uredi | uredi kodo]

Slovenske hladnokrvne konje se še danes v največji meri uporablja za proizvodnjo konjskega mesa, pri čemer se velikokrat za zakol pri nizki starosti goji klavna žrebeta. Kobile se pogosto redi za pridobivanje mleka in proizvodnjo mlečnih izdelkov. Ker gre pri slovenskem hladnokrvnežu za hladnokrvno pasmo, se nekatere živali še danes uporablja kot tipične delovne konje, ki pomagajo kmetom na kmetijah, delajo z gozdarji, vlečejo kočije ali opravljajo druge naloge, kjer je nujna fizična moč delovnih živali. Redkeje se konje te pasme sedla in poslužuje kot jezdne konje.[8]

Sklici

[uredi | uredi kodo]
  1. ↑ 1,0 1,1 1,2 1,3 1,4 1,5 1,6 Slovenske avtohtone in tradicionalne pasme domačih živali (2014). Oddelek za zootehniko, UL BF. Pridobljeno 13.10.2021.
  2. ↑ 2,0 2,1 2,2 »Slovenski hladnokrvni konj / Slovenia (Horse)«. fao-dadis-breed-detail.web.app. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 28. septembra 2021. Pridobljeno 13. oktobra 2021. Arhivirano 2021-09-28 na Wayback Machine.
  3. ↑ »Danijela Bojkovski: "Avtohtone pasme so naložba za prihodnost"«. www.vecer.com. 12. oktober 2021. Pridobljeno 18. oktobra 2021.
  4. ↑ »O pasmi«. www.hladnokrvnikonji.com. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 1. marca 2021. Pridobljeno 13. oktobra 2021. Arhivirano 2021-03-01 na Wayback Machine.
  5. ↑ Luštrek, Barbara (2016). »Količina in sestava kobiljega mleka pri slovenski hladnokrvni pasmi konj : magistrsko delo, magistrski študij - 2. stopnja«. repozitorij.uni-lj.si. Pridobljeno 13. oktobra 2021.{{navedi splet}}: Vzdrževanje CS1: url-status (povezava)
  6. ↑ 6,0 6,1 6,2 6,3 Rejski program za pasmo slovenski hladnokrvni konj (June 2010). Združenje rejcev konj slovenske hladnokrvne pasme. (In Slovenian ), Ljubljana.
  7. ↑ Krajnc, Vanina (2009). »Slovenske avtohtone pasme domačih živali«. dk.um.si. Pridobljeno 13. oktobra 2021.{{navedi splet}}: Vzdrževanje CS1: url-status (povezava)
  8. ↑ 8,0 8,1 8,2 »Slovenski hladnokrvni konj | Genska banka«. Genska banka. Pridobljeno 13. oktobra 2021.
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Slovenski_hladnokrvni_konj&oldid=6345671«