Barve konj

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
(Preusmerjeno s strani Rjavec (konj))
Jump to navigation Jump to search
Raznoliko obarvani mustangi, vidni so sivci, vranci in raznoliki rjavci.

Barve konj so opredeljene kot raznolike barvne različice obarvanosti dlake domačega konja (Equus caballus). V hipologiji, vedi o konjih, je navada, da se prepoznavne tipe obarvanosti konj poimenuje s posebno terminologijo.

Tipi dlake[uredi | uredi kodo]

V osnovi pri konjih razlikujemo več tipov dlake, ki so ključni tudi za opredeljevanje obarvanosti konj:[1]

  • Krovna ali osnovna je vsa dlaka, ki prekriva konjevo telo.
  • Z izrazom zaščitna dlaka se poimenuje konjsko dlako vratne grive in žime vratu ter nog. Od krovne se zaščitna dlaka ločuje po svoji dolžini (je daljša) in debelini (je debelejša).
  • Volnena dlaka je še posebej značilna za mlade konje – žrebeta, pojavlja pa se tudi pri odraslih osebkih v zimskem času, ko služi kot izolacijska plast in varuje pred nizkimi temperaturami.
  • Tipalna dlaka se pojavlja na konjevih ustnicah, nozdrvih in vekah. Povezuje se z živčnim sistemom.

Osnovne barve in variacije[uredi | uredi kodo]

Zaradi velike barvne variabilnosti je konje pogosto težko uvrstiti v eno izmed številnih barvnih skupin, saj se variacije pojavljajo tudi znotraj pasem; za mnoge pasme je tako velikokrat značilnih več tipičnih tipov obarvanosti. V osnovi prepoznavamo pet osnovnih barv, iz katerih se potem izpeljuje nadaljnje različice.[2]

Prabarva[uredi | uredi kodo]

Z oznako prabarva se poimenuje sivorjavo do plavo barvo, ki se pojavlja pri vseh še recentnih prakonjih, kot je denimo mongolski divji konj (Equus przewalskii). Med konje s prabarvo spadata tudi fjordski in sorajski konj, oba pripadnika prvobitnih pasem domačega konja. Vsi takšni konji so plavci (tudi sivkasti plavci), njihova dlaka je bodisi rumenkasto rjava bodisi rumenkasto siva. Prepoznaven element prabarve je tudi jeguljasto oblikovana temna proga, ki poteka vse od mesta med konjevimi ušesi do konca repa. Pri mnogih plavcih so prednje noge prekrite z zebrastimi lisami; to velja tako za mongolskega divjega kot tudi fjordskega in sorajskega konja, pa tudi nemškega dülmenskega divjega konja.[2]

Palomino[uredi | uredi kodo]

Palomino ali izabela je ime barvne skupine, kamor sodijo zlatoplavi konji. Med njimi imajo posebno mesto palomini, katerih zaščitna dlaka je svetlo rumena in so zatorej precej bolj priljubljeni ter iskani.[2]

Siva in bela[uredi | uredi kodo]

Sivcem, torej konjem različnih sivih odtenkov (vse od svetle do skoraj črnikaste), se pogosto pravi tudi belci – torej konji bele barve. Primernejši je prvi izraz, kajti tudi navidezno beli konji se klasificirajo kot sivci in med prave belce spadajo le albine živali, obolele z genetsko boleznijo, imenovano albinizem. Za sivce oziroma belce je značilen gradient spreminjanja barve z naraščajočo starostjo; pogosto se namreč zgodi, da se tipični sivci/belci skotijo v temnih odtenkih, nakar z leti postopoma sivijo in v visokih letih dosežejo svetlo sive do bele odtenke.[2] Dobro poznani predstavnik sivca, ki življenje začne kot vranec, rjavec ali lisjak, je slovenski lipicanec.[3]

Rjava[uredi | uredi kodo]

Precejšen delež konj je rjave barve – takšnim pravimo rjavci. Tudi med rjavimi konji se pojavlja velika raznolikost; ločimo rjave konje svetlih odtenkov (svetle rjavce), vmesne barvne tipe (npr. kostanjevega) in rjave konje temnejših odtenkov (temne rjavce). Za rjavce je značilna temnejša zaščitna dlaka; tako sta griva in konjev rep mnogokrat črne barve oziroma vsaj temnejša od dlake, ki pokriva preostalo telo. Posebno ime imajo rjavci, katerih zaščitna dlaka je svetlejša (ali enaka[4][5]) od osnovne, krovne – te imenujemo lisjaki. Med lisjake denimo sodita haflinški konj (ima grivo zlate barve) in švarcvaldski lisjak (s svetlo rumeno grivo).[2]

Črna[uredi | uredi kodo]

Konjem črno obarvane krovne in zaščitne dlake pravimo vranci. Intenzivno, skoraj bleščeče črni konji, tako imenovani pravi vranci, so precej redki in zato v vzreji konj zelo priljubljen barvni tip. Pogostejši so poletni vranci, za katere je značilno posedovanje črne barve poleti, nakar ob prehodu v zimo konji dobijo temno rjavo krovno dlako.[2]

Lisasta[uredi | uredi kodo]

Med lisaste konje – lisce – sodijo vse živali, ki imajo na telesu večje število belih znamenj (lis, prog, pik itd.) raznolikih velikosti. Konjev s posamičnimi belimi lisami še ne uvrščamo med lisce, saj se določena bela znamenja pojavljajo tudi pri drugih barvah konj (pri rjavcih so še posebej pogoste dolge bele naglavne lise in zvezde). Ker so lahko bela znamenja (in njihov delež) zelo raznolika, med lisci ločimo več barvnih različic. Prepoznavni lisci so leopardji lisci[2] ali pegavci,[4] ki se pojavljajo pri ameriški pasmi appaloosa, kjer so nekateri konji v osnovi beli, a pokriti s številnimi črnimi ali rjavimi pegami in pikami. Tobiane prepoznamo po velikem deležu bele barve, pri čemer ta sega tudi čez hrbet. Podobni so rjavo obarvani overi, kjer pa bela ne preseže konjevega hrbta.[2]

Bela znamenja in vzorci[uredi | uredi kodo]

Četudi imajo določeni konji enotno dlako, se pri mnogih posameznikih pojavljajo raznoliko oblikovana bela znamenja in vzorci.[6]

Med pogostejša naglavna znamenja in vzorce sodijo:[6]

  • Široka in dolga lisa: variira v širino in do neke mere tudi v dolžino, nahaja se na glavi in teče vse od konjevega čela do vključno njegovega gobca.
  • Lisa: manjša naglavna lisa, ki je lahko na različnih delih glave (npr. na čelu ali smrčku).
  • Zvezda: zvezdasto oblikovan naglavni vzorec.
  • Beloličnik: izraz za konja, čigar obraz skoraj v celoti pokriva bela barva.

Bela znamenja se pojavljajo tudi na nogah. Ločimo:[7]

  • nogavičke čez koleno,
  • nogavičke (ne dosežejo kolena),
  • venec.

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. "Splošno o konjih". sites.google.com/site/vrstevsehkonj. Pridobljeno dne 2021-10-14.
  2. 2,0 2,1 2,2 2,3 2,4 2,5 2,6 2,7 Binder, Sibylle Luise; Kärcher, Gabriele; Anžlovar, Petra (2009). Konji: najbolj priljubljene pasme konj. Tržič: Učila International. ISBN 978-961-00-0771-5. OCLC 780887200.
  3. Slovenske avtohtone in tradicionalne pasme domačih živali (2014). Oddelek za zootehniko, UL BF. Pridobljeno 14.10.2021.
  4. 4,0 4,1 Budd, Jackie; Teran, Darja (1997). Najlepša knjiga o konjih. Tržič: Učila. ISBN 978-961-233-073-6. OCLC 442854455.
  5. "Glosarček izrazov konjeniške terminologije". nl.ijs.si. Pridobljeno dne 2021-10-15.
  6. 6,0 6,1 Mills, Andrea; Gogala, Maruša (2019). Konji in poniji. Ljubljana: Mladinska knjiga. ISBN 978-961-01-5560-7. OCLC 1130779614.
  7. Dennis-Bryan, Kim; Medved, Nina; Davis, Rob (2011). Konji: živali, ki so spremenile svet. Tržič: Učila International. ISBN 978-961-00-1385-3. OCLC 813580337.