Wikipedija:Izbrani članki/Arhiv 2019

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search

Arhivi po letih


Orodja za izbrane članke:

Arhiv[uredi kodo]

Kartuša s Šešijevim imenom

Maaibre Šeši ali krajše Šeši je bil vladar dela Egipta v drugem vmesnem obdobju Egipta. Dinastija, kronološki položaj, trajanje in obseg njegovega vladanja so nezanesljivi in predmet razprav. Težavnost prepoznavanja je odraz težav pri določanju dogodkov od konca Srednjega kraljestva do prihoda Hiksov v Egipt. Šeši je zaradi številnih njemu pripisanih artefaktov najbolje izpričan vladar iz tega obdobja, ki zajema konec Srednjega kraljestva in drugo vmesno obdobje od okoli 1800 pr. n. št. do 1550 pr. n. št. Več sto pečatov v obliki skarabeja so odkrili po celem Kanaanu, Egiptu, Nubiji in celo v Kartagini.

Za dinastijo, kateri naj bi pripadal Šeši, so bile postavljene tri konkurenčne hipoteze. Nekateri egiptologi, med njimi Nicolas Grimal, William C. Hayes in Donald B. Redford, so prepričani, da je istoveten s Salitisom, kraljem Hiksov med njihovo invazijo na Egipt in ustanoviteljem Petnajste egipčanske dinastije. Salitisu se pripisuje 19 let vladanja v letih od okoli 1720 pr. n. št. do 1650 pr. n. št. Egiptolog William Ayres Ward in arheologinja Daphna Ben-Tor trdita, da je bil Šeši hiški kralj v drugi polovici Petnajste dinastije, ki je vladal med Hajanom in Apofisom, Manfred Bietak pa trdi, da je bil hiški vazal, ki je vladal v delu Egipta ali Kanaana. Obstoj takšnih vazalov je sporen. Ne nazadnje bi bil Šeši lahko vladar iz zgodnje Štirinajste dinastije, linije vladarjev kanaanskega porekla, ki so vladali v vzhodni delti Nila tik pred prihodom Hiksov. Predlagatelji te teorije, med njimi Kim Ryholt in Darrell Baker, pripisujejo Šešiju 40 let vladanja z začetkom okoli leta 1745 pr. n. št.

Ryholt trdi, da je Šeši z dinastično poroko s kušitsko princeso Tati združil svoje kraljestvo z Nubijo. Njun sin naj bi bil Nehesi, katerega ime pomeni Nubijec. Nehesi naj bi nasledil Šešija kot faraon Nehesi Aasehre. Preberite več ...


Kartuša s Šešijevim imenom

Maaibre Šeši ali krajše Šeši je bil vladar dela Egipta v drugem vmesnem obdobju Egipta. Dinastija, kronološki položaj, trajanje in obseg njegovega vladanja so nezanesljivi in predmet razprav. Težavnost prepoznavanja je odraz težav pri določanju dogodkov od konca Srednjega kraljestva do prihoda Hiksov v Egipt. Šeši je zaradi številnih njemu pripisanih artefaktov najbolje izpričan vladar iz tega obdobja, ki zajema konec Srednjega kraljestva in drugo vmesno obdobje od okoli 1800 pr. n. št. do 1550 pr. n. št. Več sto pečatov v obliki skarabeja so odkrili po celem Kanaanu, Egiptu, Nubiji in celo v Kartagini.

Za dinastijo, kateri naj bi pripadal Šeši, so bile postavljene tri konkurenčne hipoteze. Nekateri egiptologi, med njimi Nicolas Grimal, William C. Hayes in Donald B. Redford, so prepričani, da je istoveten s Salitisom, kraljem Hiksov med njihovo invazijo na Egipt in ustanoviteljem Petnajste egipčanske dinastije. Salitisu se pripisuje 19 let vladanja v letih od okoli 1720 pr. n. št. do 1650 pr. n. št. Egiptolog William Ayres Ward in arheologinja Daphna Ben-Tor trdita, da je bil Šeši hiški kralj v drugi polovici Petnajste dinastije, ki je vladal med Hajanom in Apofisom, Manfred Bietak pa trdi, da je bil hiški vazal, ki je vladal v delu Egipta ali Kanaana. Obstoj takšnih vazalov je sporen. Ne nazadnje bi bil Šeši lahko vladar iz zgodnje Štirinajste dinastije, linije vladarjev kanaanskega porekla, ki so vladali v vzhodni delti Nila tik pred prihodom Hiksov. Predlagatelji te teorije, med njimi Kim Ryholt in Darrell Baker, pripisujejo Šešiju 40 let vladanja z začetkom okoli leta 1745 pr. n. št.

Ryholt trdi, da je Šeši z dinastično poroko s kušitsko princeso Tati združil svoje kraljestvo z Nubijo. Njun sin naj bi bil Nehesi, katerega ime pomeni Nubijec. Nehesi naj bi nasledil Šešija kot faraon Nehesi Aasehre. Preberite več ...


Kartuša s Šešijevim imenom

Maaibre Šeši ali krajše Šeši je bil vladar dela Egipta v drugem vmesnem obdobju Egipta. Dinastija, kronološki položaj, trajanje in obseg njegovega vladanja so nezanesljivi in predmet razprav. Težavnost prepoznavanja je odraz težav pri določanju dogodkov od konca Srednjega kraljestva do prihoda Hiksov v Egipt. Šeši je zaradi številnih njemu pripisanih artefaktov najbolje izpričan vladar iz tega obdobja, ki zajema konec Srednjega kraljestva in drugo vmesno obdobje od okoli 1800 pr. n. št. do 1550 pr. n. št. Več sto pečatov v obliki skarabeja so odkrili po celem Kanaanu, Egiptu, Nubiji in celo v Kartagini.

Za dinastijo, kateri naj bi pripadal Šeši, so bile postavljene tri konkurenčne hipoteze. Nekateri egiptologi, med njimi Nicolas Grimal, William C. Hayes in Donald B. Redford, so prepričani, da je istoveten s Salitisom, kraljem Hiksov med njihovo invazijo na Egipt in ustanoviteljem Petnajste egipčanske dinastije. Salitisu se pripisuje 19 let vladanja v letih od okoli 1720 pr. n. št. do 1650 pr. n. št. Egiptolog William Ayres Ward in arheologinja Daphna Ben-Tor trdita, da je bil Šeši hiški kralj v drugi polovici Petnajste dinastije, ki je vladal med Hajanom in Apofisom, Manfred Bietak pa trdi, da je bil hiški vazal, ki je vladal v delu Egipta ali Kanaana. Obstoj takšnih vazalov je sporen. Ne nazadnje bi bil Šeši lahko vladar iz zgodnje Štirinajste dinastije, linije vladarjev kanaanskega porekla, ki so vladali v vzhodni delti Nila tik pred prihodom Hiksov. Predlagatelji te teorije, med njimi Kim Ryholt in Darrell Baker, pripisujejo Šešiju 40 let vladanja z začetkom okoli leta 1745 pr. n. št.

Ryholt trdi, da je Šeši z dinastično poroko s kušitsko princeso Tati združil svoje kraljestvo z Nubijo. Njun sin naj bi bil Nehesi, katerega ime pomeni Nubijec. Nehesi naj bi nasledil Šešija kot faraon Nehesi Aasehre. Preberite več ...


Kartuša s Šešijevim imenom

Maaibre Šeši ali krajše Šeši je bil vladar dela Egipta v drugem vmesnem obdobju Egipta. Dinastija, kronološki položaj, trajanje in obseg njegovega vladanja so nezanesljivi in predmet razprav. Težavnost prepoznavanja je odraz težav pri določanju dogodkov od konca Srednjega kraljestva do prihoda Hiksov v Egipt. Šeši je zaradi številnih njemu pripisanih artefaktov najbolje izpričan vladar iz tega obdobja, ki zajema konec Srednjega kraljestva in drugo vmesno obdobje od okoli 1800 pr. n. št. do 1550 pr. n. št. Več sto pečatov v obliki skarabeja so odkrili po celem Kanaanu, Egiptu, Nubiji in celo v Kartagini.

Za dinastijo, kateri naj bi pripadal Šeši, so bile postavljene tri konkurenčne hipoteze. Nekateri egiptologi, med njimi Nicolas Grimal, William C. Hayes in Donald B. Redford, so prepričani, da je istoveten s Salitisom, kraljem Hiksov med njihovo invazijo na Egipt in ustanoviteljem Petnajste egipčanske dinastije. Salitisu se pripisuje 19 let vladanja v letih od okoli 1720 pr. n. št. do 1650 pr. n. št. Egiptolog William Ayres Ward in arheologinja Daphna Ben-Tor trdita, da je bil Šeši hiški kralj v drugi polovici Petnajste dinastije, ki je vladal med Hajanom in Apofisom, Manfred Bietak pa trdi, da je bil hiški vazal, ki je vladal v delu Egipta ali Kanaana. Obstoj takšnih vazalov je sporen. Ne nazadnje bi bil Šeši lahko vladar iz zgodnje Štirinajste dinastije, linije vladarjev kanaanskega porekla, ki so vladali v vzhodni delti Nila tik pred prihodom Hiksov. Predlagatelji te teorije, med njimi Kim Ryholt in Darrell Baker, pripisujejo Šešiju 40 let vladanja z začetkom okoli leta 1745 pr. n. št.

Ryholt trdi, da je Šeši z dinastično poroko s kušitsko princeso Tati združil svoje kraljestvo z Nubijo. Njun sin naj bi bil Nehesi, katerega ime pomeni Nubijec. Nehesi naj bi nasledil Šešija kot faraon Nehesi Aasehre. Preberite več ...


Chicago (2004)

Chicago je ameriška rock skupina, ustanovljena leta 1967 v Chicagu, Illinois, pod imenom Chicago Transit Authority, leta 1969 pa so ime skrčili. Samoopisana »rokenrol skupina s trobili« je pričela s snovanjem politično angažirane rock glasbe, kasneje pa se je približala mehkejšemu zvoku in ustvarila nekaj hit balad. Skupina je stalno nizala hite v 70. in 80. letih prejšnjega stoletja in velja za eno najdlje delujočih ter najuspešnejših rock skupin, pa tudi za eno komercialno najuspešnejših skupin vseh časov. Septembra 2008 je revija Billboard uvrstila Chicago na 13. mesto lestvice najboljših stotih izvajalcev vseh časov po uspehu na lestvici Billboard Hot 100, oktobra 2015 pa na 8. mesto iste lestvice. Revija Billboard je oktobra 2015 uvrstila Chicago tudi na 9. mesto lestvice stotih najuspešnejših izvajalcev po uspehu na lestvici Billboard 200. Leta 1971 so bili Chicago prvi rock izvajalec, ki je razprodal Carnegie Hall za ves teden.

Do danes je skupina v ZDA prodala več kot 40 milijonov nosilcev zvoka s 23 zlatimi, 18 platinastimi in 8 večkratno platinastimi albumi. Imela je pet zaporednih prvouvrščenih albumov na lestvici Billboard 200 in 20 top 10 singlov na lestvici Billboard Hot 100. Leta 2017 so bili ustanovni člani skupine Peter Cetera, Robert Lamm in James Pankow za svoja prizadevanja pri pisanju skladb skupine Chicago sprejeti tudi v Hram slavnih tekstopiscev. Preberite več ...


Chicago (2004)

Chicago je ameriška rock skupina, ustanovljena leta 1967 v Chicagu, Illinois, pod imenom Chicago Transit Authority, leta 1969 pa so ime skrčili. Samoopisana »rokenrol skupina s trobili« je pričela s snovanjem politično angažirane rock glasbe, kasneje pa se je približala mehkejšemu zvoku in ustvarila nekaj hit balad. Skupina je stalno nizala hite v 70. in 80. letih prejšnjega stoletja in velja za eno najdlje delujočih ter najuspešnejših rock skupin, pa tudi za eno komercialno najuspešnejših skupin vseh časov. Septembra 2008 je revija Billboard uvrstila Chicago na 13. mesto lestvice najboljših stotih izvajalcev vseh časov po uspehu na lestvici Billboard Hot 100, oktobra 2015 pa na 8. mesto iste lestvice. Revija Billboard je oktobra 2015 uvrstila Chicago tudi na 9. mesto lestvice stotih najuspešnejših izvajalcev po uspehu na lestvici Billboard 200. Leta 1971 so bili Chicago prvi rock izvajalec, ki je razprodal Carnegie Hall za ves teden.

Do danes je skupina v ZDA prodala več kot 40 milijonov nosilcev zvoka s 23 zlatimi, 18 platinastimi in 8 večkratno platinastimi albumi. Imela je pet zaporednih prvouvrščenih albumov na lestvici Billboard 200 in 20 top 10 singlov na lestvici Billboard Hot 100. Leta 2017 so bili ustanovni člani skupine Peter Cetera, Robert Lamm in James Pankow za svoja prizadevanja pri pisanju skladb skupine Chicago sprejeti tudi v Hram slavnih tekstopiscev. Preberite več ...


Chicago (2004)

Chicago je ameriška rock skupina, ustanovljena leta 1967 v Chicagu, Illinois, pod imenom Chicago Transit Authority, leta 1969 pa so ime skrčili. Samoopisana »rokenrol skupina s trobili« je pričela s snovanjem politično angažirane rock glasbe, kasneje pa se je približala mehkejšemu zvoku in ustvarila nekaj hit balad. Skupina je stalno nizala hite v 70. in 80. letih prejšnjega stoletja in velja za eno najdlje delujočih ter najuspešnejših rock skupin, pa tudi za eno komercialno najuspešnejših skupin vseh časov. Septembra 2008 je revija Billboard uvrstila Chicago na 13. mesto lestvice najboljših stotih izvajalcev vseh časov po uspehu na lestvici Billboard Hot 100, oktobra 2015 pa na 8. mesto iste lestvice. Revija Billboard je oktobra 2015 uvrstila Chicago tudi na 9. mesto lestvice stotih najuspešnejših izvajalcev po uspehu na lestvici Billboard 200. Leta 1971 so bili Chicago prvi rock izvajalec, ki je razprodal Carnegie Hall za ves teden.

Do danes je skupina v ZDA prodala več kot 40 milijonov nosilcev zvoka s 23 zlatimi, 18 platinastimi in 8 večkratno platinastimi albumi. Imela je pet zaporednih prvouvrščenih albumov na lestvici Billboard 200 in 20 top 10 singlov na lestvici Billboard Hot 100. Leta 2017 so bili ustanovni člani skupine Peter Cetera, Robert Lamm in James Pankow za svoja prizadevanja pri pisanju skladb skupine Chicago sprejeti tudi v Hram slavnih tekstopiscev. Preberite več ...


Krog in kvadrat z enako ploščino

Članek zgodovina števila π obravnava zgodovino računanja številskih vrednosti in približkov ter ugotavljanja značilnosti matematične konstante π.

Število π je že dolgo znano. Simbol zanj je predlagal leta 1706 Jones. Leta 1737 je Euler prevzel Jonesov zapis števila in kmalu je postal standarden. Pred tem je Euler uporabljal črko p. Ker je π transcendentno število, zanj ne obstajajo lepi sklenjeni izrazi. Zaradi tega je treba pri računanju vzeti njegove približke. Za mnogo praktičnih tehniških primerov je na primer dovolj vrednost 3,14, čeprav inženirji velikokrat uporabljajo 3,1416 (5 števk) ali 3,14159 (6 števk) za še boljšo točnost.

S problemom določanja vrednosti π so se ukvarjale že prve civilizacije. Sumerci (okoli leta 2000 pr. n. št.) niso našli boljšega približka za π, kot je tudi poznejši biblijski π = 3, pri čemer naj bi bila ploščina kroga enaka 1/12 kvadrata njegovega obsega, kar je hkrati ničti približek z navadnim končnim verižnim ulomkom:

Do 19. stoletja so z napredkom matematike pravilno izračunali nekaj sto decimalk. Približki, pridobljeni s sodobnimi računskimi pristopi, imajo toliko števk, da nimajo več praktične uporabe, razen za preskušanje superračunalnikov. Preberite več ...


Krog in kvadrat z enako ploščino

Članek zgodovina števila π obravnava zgodovino računanja številskih vrednosti in približkov ter ugotavljanja značilnosti matematične konstante π.

Število π je že dolgo znano. Simbol zanj je predlagal leta 1706 Jones. Leta 1737 je Euler prevzel Jonesov zapis števila in kmalu je postal standarden. Pred tem je Euler uporabljal črko p. Ker je π transcendentno število, zanj ne obstajajo lepi sklenjeni izrazi. Zaradi tega je treba pri računanju vzeti njegove približke. Za mnogo praktičnih tehniških primerov je na primer dovolj vrednost 3,14, čeprav inženirji velikokrat uporabljajo 3,1416 (5 števk) ali 3,14159 (6 števk) za še boljšo točnost.

S problemom določanja vrednosti π so se ukvarjale že prve civilizacije. Sumerci (okoli leta 2000 pr. n. št.) niso našli boljšega približka za π, kot je tudi poznejši biblijski π = 3, pri čemer naj bi bila ploščina kroga enaka 1/12 kvadrata njegovega obsega, kar je hkrati ničti približek z navadnim končnim verižnim ulomkom:

Do 19. stoletja so z napredkom matematike pravilno izračunali nekaj sto decimalk. Približki, pridobljeni s sodobnimi računskimi pristopi, imajo toliko števk, da nimajo več praktične uporabe, razen za preskušanje superračunalnikov. Preberite več ...


Krog in kvadrat z enako ploščino

Članek zgodovina števila π obravnava zgodovino računanja številskih vrednosti in približkov ter ugotavljanja značilnosti matematične konstante π.

Število π je že dolgo znano. Simbol zanj je predlagal leta 1706 Jones. Leta 1737 je Euler prevzel Jonesov zapis števila in kmalu je postal standarden. Pred tem je Euler uporabljal črko p. Ker je π transcendentno število, zanj ne obstajajo lepi sklenjeni izrazi. Zaradi tega je treba pri računanju vzeti njegove približke. Za mnogo praktičnih tehniških primerov je na primer dovolj vrednost 3,14, čeprav inženirji velikokrat uporabljajo 3,1416 (5 števk) ali 3,14159 (6 števk) za še boljšo točnost.

S problemom določanja vrednosti π so se ukvarjale že prve civilizacije. Sumerci (okoli leta 2000 pr. n. št.) niso našli boljšega približka za π, kot je tudi poznejši biblijski π = 3, pri čemer naj bi bila ploščina kroga enaka 1/12 kvadrata njegovega obsega, kar je hkrati ničti približek z navadnim končnim verižnim ulomkom:

Do 19. stoletja so z napredkom matematike pravilno izračunali nekaj sto decimalk. Približki, pridobljeni s sodobnimi računskimi pristopi, imajo toliko števk, da nimajo več praktične uporabe, razen za preskušanje superračunalnikov. Preberite več ...


Krog in kvadrat z enako ploščino

Članek zgodovina števila π obravnava zgodovino računanja številskih vrednosti in približkov ter ugotavljanja značilnosti matematične konstante π.

Število π je že dolgo znano. Simbol zanj je predlagal leta 1706 Jones. Leta 1737 je Euler prevzel Jonesov zapis števila in kmalu je postal standarden. Pred tem je Euler uporabljal črko p. Ker je π transcendentno število, zanj ne obstajajo lepi sklenjeni izrazi. Zaradi tega je treba pri računanju vzeti njegove približke. Za mnogo praktičnih tehniških primerov je na primer dovolj vrednost 3,14, čeprav inženirji velikokrat uporabljajo 3,1416 (5 števk) ali 3,14159 (6 števk) za še boljšo točnost.

S problemom določanja vrednosti π so se ukvarjale že prve civilizacije. Sumerci (okoli leta 2000 pr. n. št.) niso našli boljšega približka za π, kot je tudi poznejši biblijski π = 3, pri čemer naj bi bila ploščina kroga enaka 1/12 kvadrata njegovega obsega, kar je hkrati ničti približek z navadnim končnim verižnim ulomkom:

Do 19. stoletja so z napredkom matematike pravilno izračunali nekaj sto decimalk. Približki, pridobljeni s sodobnimi računskimi pristopi, imajo toliko števk, da nimajo več praktične uporabe, razen za preskušanje superračunalnikov. Preberite več ...


Železo

Železo je kemični element s simbolom Fe (iz latinskega ferrum) in vrstnim številom 26. Je kovina iz prvega niza prehodnih elementov.

Po masi je najpogostejši element na Zemlji, saj tvori večino Zemljinega zunanjega in notranjega jedra. V Zemljini skorji je četrti najpogostejši element. Njegovo obilje v kamnitih planetih, kakršna je Zemlja, je posledica njegovega obilnega nastajanja v jedrskem zlivanju v zelo masivnih zvezdah (zvezdna nukleosinteza), v katerem 56Ni v zadnji eksotermni jedrski reakciji razpade na najpogostejša železova izotopa. Z eksplozijo supernove se nikelj in železo razpršita po vesolju in sta zato najpogostejši kovini v kovinskih meteoritih in skorjah planetov, kakršna je Zemlja.

Pridobivanje železa (železna doba) se je začelo okoli leta 3000 pr. n. št., na ozemlju Slovenije okoli leta 1000 pr. n. št. Pred železom se je uporabljal baker in njegovi zlitini medenina in bron, ki imajo nižja tališča. Čisto železo je razmeroma mehko. Njegovo trdoto in trdnost močno povečajo nečistoče, zlasti ogljik, s katerim se onesnaži v plavžu. Železa z 0,002-2,1 % ogljika so ogljikova jekla, ki so do 1000-krat trša od čistega železa.

Železo igra pomembno vlogo tudi v biologiji, ker v hemoglobinu in mioglobinu tvori komplekse z molekularnim kisikom. Obe spojini sta beljakovini, ki v vretenčarjih prenašata kisik za celično dihanje. Železo je vezano tudi na aktivnih mestih v mnogo pomembnih oksidoreduktazah in sodeluje v redukcijsko-oksidacijskih procesih v organizmih. Preberite več ...


Železo

Železo je kemični element s simbolom Fe (iz latinskega ferrum) in vrstnim številom 26. Je kovina iz prvega niza prehodnih elementov.

Po masi je najpogostejši element na Zemlji, saj tvori večino Zemljinega zunanjega in notranjega jedra. V Zemljini skorji je četrti najpogostejši element. Njegovo obilje v kamnitih planetih, kakršna je Zemlja, je posledica njegovega obilnega nastajanja v jedrskem zlivanju v zelo masivnih zvezdah (zvezdna nukleosinteza), v katerem 56Ni v zadnji eksotermni jedrski reakciji razpade na najpogostejša železova izotopa. Z eksplozijo supernove se nikelj in železo razpršita po vesolju in sta zato najpogostejši kovini v kovinskih meteoritih in skorjah planetov, kakršna je Zemlja.

Pridobivanje železa (železna doba) se je začelo okoli leta 3000 pr. n. št., na ozemlju Slovenije okoli leta 1000 pr. n. št. Pred železom se je uporabljal baker in njegovi zlitini medenina in bron, ki imajo nižja tališča. Čisto železo je razmeroma mehko. Njegovo trdoto in trdnost močno povečajo nečistoče, zlasti ogljik, s katerim se onesnaži v plavžu. Železa z 0,002-2,1 % ogljika so ogljikova jekla, ki so do 1000-krat trša od čistega železa.

Železo igra pomembno vlogo tudi v biologiji, ker v hemoglobinu in mioglobinu tvori komplekse z molekularnim kisikom. Obe spojini sta beljakovini, ki v vretenčarjih prenašata kisik za celično dihanje. Železo je vezano tudi na aktivnih mestih v mnogo pomembnih oksidoreduktazah in sodeluje v redukcijsko-oksidacijskih procesih v organizmih. Preberite več ...


Železo

Železo je kemični element s simbolom Fe (iz latinskega ferrum) in vrstnim številom 26. Je kovina iz prvega niza prehodnih elementov.

Po masi je najpogostejši element na Zemlji, saj tvori večino Zemljinega zunanjega in notranjega jedra. V Zemljini skorji je četrti najpogostejši element. Njegovo obilje v kamnitih planetih, kakršna je Zemlja, je posledica njegovega obilnega nastajanja v jedrskem zlivanju v zelo masivnih zvezdah (zvezdna nukleosinteza), v katerem 56Ni v zadnji eksotermni jedrski reakciji razpade na najpogostejša železova izotopa. Z eksplozijo supernove se nikelj in železo razpršita po vesolju in sta zato najpogostejši kovini v kovinskih meteoritih in skorjah planetov, kakršna je Zemlja.

Pridobivanje železa (železna doba) se je začelo okoli leta 3000 pr. n. št., na ozemlju Slovenije okoli leta 1000 pr. n. št. Pred železom se je uporabljal baker in njegovi zlitini medenina in bron, ki imajo nižja tališča. Čisto železo je razmeroma mehko. Njegovo trdoto in trdnost močno povečajo nečistoče, zlasti ogljik, s katerim se onesnaži v plavžu. Železa z 0,002-2,1 % ogljika so ogljikova jekla, ki so do 1000-krat trša od čistega železa.

Železo igra pomembno vlogo tudi v biologiji, ker v hemoglobinu in mioglobinu tvori komplekse z molekularnim kisikom. Obe spojini sta beljakovini, ki v vretenčarjih prenašata kisik za celično dihanje. Železo je vezano tudi na aktivnih mestih v mnogo pomembnih oksidoreduktazah in sodeluje v redukcijsko-oksidacijskih procesih v organizmih. Preberite več ...


Železo

Železo je kemični element s simbolom Fe (iz latinskega ferrum) in vrstnim številom 26. Je kovina iz prvega niza prehodnih elementov.

Po masi je najpogostejši element na Zemlji, saj tvori večino Zemljinega zunanjega in notranjega jedra. V Zemljini skorji je četrti najpogostejši element. Njegovo obilje v kamnitih planetih, kakršna je Zemlja, je posledica njegovega obilnega nastajanja v jedrskem zlivanju v zelo masivnih zvezdah (zvezdna nukleosinteza), v katerem 56Ni v zadnji eksotermni jedrski reakciji razpade na najpogostejša železova izotopa. Z eksplozijo supernove se nikelj in železo razpršita po vesolju in sta zato najpogostejši kovini v kovinskih meteoritih in skorjah planetov, kakršna je Zemlja.

Pridobivanje železa (železna doba) se je začelo okoli leta 3000 pr. n. št., na ozemlju Slovenije okoli leta 1000 pr. n. št. Pred železom se je uporabljal baker in njegovi zlitini medenina in bron, ki imajo nižja tališča. Čisto železo je razmeroma mehko. Njegovo trdoto in trdnost močno povečajo nečistoče, zlasti ogljik, s katerim se onesnaži v plavžu. Železa z 0,002-2,1 % ogljika so ogljikova jekla, ki so do 1000-krat trša od čistega železa.

Železo igra pomembno vlogo tudi v biologiji, ker v hemoglobinu in mioglobinu tvori komplekse z molekularnim kisikom. Obe spojini sta beljakovini, ki v vretenčarjih prenašata kisik za celično dihanje. Železo je vezano tudi na aktivnih mestih v mnogo pomembnih oksidoreduktazah in sodeluje v redukcijsko-oksidacijskih procesih v organizmih. Preberite več ...


Grb Hrvaške

Hrvaška je suverena država na stičišču Srednje Evrope, Jugovzhodne Evrope in Sredozemskega morja. Glavno mesto je Zagreb, ki tvori posebno administrativno območje, skupaj z dvajsetimi ostalimi upravnimi enotami, županijami. Ozemlje Hrvaške pokriva 56.594 km² in ima sicer raznoliko, vendar večinoma celinsko in sredozemsko podnebje. Razprostira se od skrajnih vzhodnih robov Alp na severozahodu do Panonske nižine in bregov reke Donave na vzhodu, njen osrednji del pokriva Dinarski gorski masiv, južni in zahodni del pa se končujeta na obali Jadranskega morja. Na severu in severozahodu meji na Slovenijo, na severu na Madžarsko, na jugu in vzhodu na Bosno in Hercegovino, na jugu na Črno goro ter na vzhodu na Srbijo. Hrvaška obala Jadranskega morja je dolga 1778 km, ob njej pa leži tudi več kot tisoč otokov. Prebivalstvo države znaša 4,16 milijona, večino od tega so Hrvati, prevladujoča veroizpoved pa je rimskokatoliška. Številčno najpomembnejša manjšina so prebivalci srbske narodnosti. Preberite več ...


Grb Hrvaške

Hrvaška je suverena država na stičišču Srednje Evrope, Jugovzhodne Evrope in Sredozemskega morja. Glavno mesto je Zagreb, ki tvori posebno administrativno območje, skupaj z dvajsetimi ostalimi upravnimi enotami, županijami. Ozemlje Hrvaške pokriva 56.594 km² in ima sicer raznoliko, vendar večinoma celinsko in sredozemsko podnebje. Razprostira se od skrajnih vzhodnih robov Alp na severozahodu do Panonske nižine in bregov reke Donave na vzhodu, njen osrednji del pokriva Dinarski gorski masiv, južni in zahodni del pa se končujeta na obali Jadranskega morja. Na severu in severozahodu meji na Slovenijo, na severu na Madžarsko, na jugu in vzhodu na Bosno in Hercegovino, na jugu na Črno goro ter na vzhodu na Srbijo. Hrvaška obala Jadranskega morja je dolga 1778 km, ob njej pa leži tudi več kot tisoč otokov. Prebivalstvo države znaša 4,16 milijona, večino od tega so Hrvati, prevladujoča veroizpoved pa je rimskokatoliška. Številčno najpomembnejša manjšina so prebivalci srbske narodnosti. Preberite več ...


Grb Hrvaške

Hrvaška je suverena država na stičišču Srednje Evrope, Jugovzhodne Evrope in Sredozemskega morja. Glavno mesto je Zagreb, ki tvori posebno administrativno območje, skupaj z dvajsetimi ostalimi upravnimi enotami, županijami. Ozemlje Hrvaške pokriva 56.594 km² in ima sicer raznoliko, vendar večinoma celinsko in sredozemsko podnebje. Razprostira se od skrajnih vzhodnih robov Alp na severozahodu do Panonske nižine in bregov reke Donave na vzhodu, njen osrednji del pokriva Dinarski gorski masiv, južni in zahodni del pa se končujeta na obali Jadranskega morja. Na severu in severozahodu meji na Slovenijo, na severu na Madžarsko, na jugu in vzhodu na Bosno in Hercegovino, na jugu na Črno goro ter na vzhodu na Srbijo. Hrvaška obala Jadranskega morja je dolga 1778 km, ob njej pa leži tudi več kot tisoč otokov. Prebivalstvo države znaša 4,16 milijona, večino od tega so Hrvati, prevladujoča veroizpoved pa je rimskokatoliška. Številčno najpomembnejša manjšina so prebivalci srbske narodnosti. Preberite več ...


Tristan da Cunha

Tristan da Cunha je osamljena skupina vulkanskih otokov v južnem Atlantskem oceanu. Je najbolj odročno naseljeno otočje na svetu, oddaljeno 2400 km od najbližjega naseljenega otoka Sveta Helena, 2400 km od najbližje celine Afrike in 3360 km do Južne Amerike. Otočje sestavljajo glavni otok Tristan da Cunha, dolg 11,27 km v smeri sever-jug in površine 98 km², ter manjši nenaseljeni otoki Nightingale, Inaccessible in Gough. Po podatkih iz januarja 2017 na glavnem otoku živi 262 stalnih prebivalcev, drugi otoki pa so nenaseljeni, z izjemo osebja vremenske postaje na otoku Gough.

Tristan da Cunha je del britanskega čezmorskega ozemlja Sveta Helena, Ascension in Tristan da Cunha. To vključuje še otok Sveta Helena in Ascension 3730 km severno od Tristana da Cunha. Preberite več ...


Tristan da Cunha

Tristan da Cunha je osamljena skupina vulkanskih otokov v južnem Atlantskem oceanu. Je najbolj odročno naseljeno otočje na svetu, oddaljeno 2400 km od najbližjega naseljenega otoka Sveta Helena, 2400 km od najbližje celine Afrike in 3360 km do Južne Amerike. Otočje sestavljajo glavni otok Tristan da Cunha, dolg 11,27 km v smeri sever-jug in površine 98 km², ter manjši nenaseljeni otoki Nightingale, Inaccessible in Gough. Po podatkih iz januarja 2017 na glavnem otoku živi 262 stalnih prebivalcev, drugi otoki pa so nenaseljeni, z izjemo osebja vremenske postaje na otoku Gough.

Tristan da Cunha je del britanskega čezmorskega ozemlja Sveta Helena, Ascension in Tristan da Cunha. To vključuje še otok Sveta Helena in Ascension 3730 km severno od Tristana da Cunha. Preberite več ...


Tristan da Cunha

Tristan da Cunha je osamljena skupina vulkanskih otokov v južnem Atlantskem oceanu. Je najbolj odročno naseljeno otočje na svetu, oddaljeno 2400 km od najbližjega naseljenega otoka Sveta Helena, 2400 km od najbližje celine Afrike in 3360 km do Južne Amerike. Otočje sestavljajo glavni otok Tristan da Cunha, dolg 11,27 km v smeri sever-jug in površine 98 km², ter manjši nenaseljeni otoki Nightingale, Inaccessible in Gough. Po podatkih iz januarja 2017 na glavnem otoku živi 262 stalnih prebivalcev, drugi otoki pa so nenaseljeni, z izjemo osebja vremenske postaje na otoku Gough.

Tristan da Cunha je del britanskega čezmorskega ozemlja Sveta Helena, Ascension in Tristan da Cunha. To vključuje še otok Sveta Helena in Ascension 3730 km severno od Tristana da Cunha. Preberite več ...


Tristan da Cunha

Tristan da Cunha je osamljena skupina vulkanskih otokov v južnem Atlantskem oceanu. Je najbolj odročno naseljeno otočje na svetu, oddaljeno 2400 km od najbližjega naseljenega otoka Sveta Helena, 2400 km od najbližje celine Afrike in 3360 km do Južne Amerike. Otočje sestavljajo glavni otok Tristan da Cunha, dolg 11,27 km v smeri sever-jug in površine 98 km², ter manjši nenaseljeni otoki Nightingale, Inaccessible in Gough. Po podatkih iz januarja 2017 na glavnem otoku živi 262 stalnih prebivalcev, drugi otoki pa so nenaseljeni, z izjemo osebja vremenske postaje na otoku Gough.

Tristan da Cunha je del britanskega čezmorskega ozemlja Sveta Helena, Ascension in Tristan da Cunha. To vključuje še otok Sveta Helena in Ascension 3730 km severno od Tristana da Cunha. Preberite več ...


Tristan da Cunha

Tristan da Cunha je osamljena skupina vulkanskih otokov v južnem Atlantskem oceanu. Je najbolj odročno naseljeno otočje na svetu, oddaljeno 2400 km od najbližjega naseljenega otoka Sveta Helena, 2400 km od najbližje celine Afrike in 3360 km do Južne Amerike. Otočje sestavljajo glavni otok Tristan da Cunha, dolg 11,27 km v smeri sever-jug in površine 98 km², ter manjši nenaseljeni otoki Nightingale, Inaccessible in Gough. Po podatkih iz januarja 2017 na glavnem otoku živi 262 stalnih prebivalcev, drugi otoki pa so nenaseljeni, z izjemo osebja vremenske postaje na otoku Gough.

Tristan da Cunha je del britanskega čezmorskega ozemlja Sveta Helena, Ascension in Tristan da Cunha. To vključuje še otok Sveta Helena in Ascension 3730 km severno od Tristana da Cunha. Preberite več ...


Tristan da Cunha

Tristan da Cunha je osamljena skupina vulkanskih otokov v južnem Atlantskem oceanu. Je najbolj odročno naseljeno otočje na svetu, oddaljeno 2400 km od najbližjega naseljenega otoka Sveta Helena, 2400 km od najbližje celine Afrike in 3360 km do Južne Amerike. Otočje sestavljajo glavni otok Tristan da Cunha, dolg 11,27 km v smeri sever-jug in površine 98 km², ter manjši nenaseljeni otoki Nightingale, Inaccessible in Gough. Po podatkih iz januarja 2017 na glavnem otoku živi 262 stalnih prebivalcev, drugi otoki pa so nenaseljeni, z izjemo osebja vremenske postaje na otoku Gough.

Tristan da Cunha je del britanskega čezmorskega ozemlja Sveta Helena, Ascension in Tristan da Cunha. To vključuje še otok Sveta Helena in Ascension 3730 km severno od Tristana da Cunha. Preberite več ...


Tristan da Cunha

Tristan da Cunha je osamljena skupina vulkanskih otokov v južnem Atlantskem oceanu. Je najbolj odročno naseljeno otočje na svetu, oddaljeno 2400 km od najbližjega naseljenega otoka Sveta Helena, 2400 km od najbližje celine Afrike in 3360 km do Južne Amerike. Otočje sestavljajo glavni otok Tristan da Cunha, dolg 11,27 km v smeri sever-jug in površine 98 km², ter manjši nenaseljeni otoki Nightingale, Inaccessible in Gough. Po podatkih iz januarja 2017 na glavnem otoku živi 262 stalnih prebivalcev, drugi otoki pa so nenaseljeni, z izjemo osebja vremenske postaje na otoku Gough.

Tristan da Cunha je del britanskega čezmorskega ozemlja Sveta Helena, Ascension in Tristan da Cunha. To vključuje še otok Sveta Helena in Ascension 3730 km severno od Tristana da Cunha. Preberite več ...


Mehmed Osvajalec

Mehmed II. (1432–1481), bolj znan kot Mehmed Osvajalec, je bil sultan Osmanskega cesarstva, ki je vladal od avgusta 1444 do septembra 1446 in ponovno od februarja 1451 do maja 1481.

Med prvim vladanjem je v bitki pri Varni porazil ogrsko križarsko vojsko Jánosa Hunyadija, ki je vdrla na osmansko ozemlje in prelomila Szegedski mirovni sporazum. Po drugem prihodu na prestol leta 1451 je okrepil osmansko vojno mornarico in se začel pripravljati za napad na Konstantinopel. Pri 21 letih ga je osvojil, s čimer se je končalo Bizantinsko cesarstvo. Razglasil se je za cesarja Rimskega cesarstva (turško Qayser-i Rûm), vendar je njegov položaj priznala samo Vzhodna pravoslavna cerkev.

Po osvojitvi Konstantinopla je začel osvajati Anatolijo in jugovzhodno Evropo vse do Bosne na zahodu. Doma je izpeljal veliko političnih in socialnih reform, spodbujal znanost in umetnost ter proti koncu svoje vladavine z obsežnimi obnovami spremenil Istanbul v prestolnico cesarstva. V sodobni Turčiji in ponekod drugje v islamskem svetu ga imajo za heroja. Po njem se imenujejo istanbulska mestna četrt Fatih, Most sultana Mehmeda in mošeja Fatih. Preberite več ...


Mehmed Osvajalec

Mehmed II. (1432–1481), bolj znan kot Mehmed Osvajalec, je bil sultan Osmanskega cesarstva, ki je vladal od avgusta 1444 do septembra 1446 in ponovno od februarja 1451 do maja 1481.

Med prvim vladanjem je v bitki pri Varni porazil ogrsko križarsko vojsko Jánosa Hunyadija, ki je vdrla na osmansko ozemlje in prelomila Szegedski mirovni sporazum. Po drugem prihodu na prestol leta 1451 je okrepil osmansko vojno mornarico in se začel pripravljati za napad na Konstantinopel. Pri 21 letih ga je osvojil, s čimer se je končalo Bizantinsko cesarstvo. Razglasil se je za cesarja Rimskega cesarstva (turško Qayser-i Rûm), vendar je njegov položaj priznala samo Vzhodna pravoslavna cerkev.

Po osvojitvi Konstantinopla je začel osvajati Anatolijo in jugovzhodno Evropo vse do Bosne na zahodu. Doma je izpeljal veliko političnih in socialnih reform, spodbujal znanost in umetnost ter proti koncu svoje vladavine z obsežnimi obnovami spremenil Istanbul v prestolnico cesarstva. V sodobni Turčiji in ponekod drugje v islamskem svetu ga imajo za heroja. Po njem se imenujejo istanbulska mestna četrt Fatih, Most sultana Mehmeda in mošeja Fatih. Preberite več ...


Mehmed Osvajalec

Mehmed II. (1432–1481), bolj znan kot Mehmed Osvajalec, je bil sultan Osmanskega cesarstva, ki je vladal od avgusta 1444 do septembra 1446 in ponovno od februarja 1451 do maja 1481.

Med prvim vladanjem je v bitki pri Varni porazil ogrsko križarsko vojsko Jánosa Hunyadija, ki je vdrla na osmansko ozemlje in prelomila Szegedski mirovni sporazum. Po drugem prihodu na prestol leta 1451 je okrepil osmansko vojno mornarico in se začel pripravljati za napad na Konstantinopel. Pri 21 letih ga je osvojil, s čimer se je končalo Bizantinsko cesarstvo. Razglasil se je za cesarja Rimskega cesarstva (turško Qayser-i Rûm), vendar je njegov položaj priznala samo Vzhodna pravoslavna cerkev.

Po osvojitvi Konstantinopla je začel osvajati Anatolijo in jugovzhodno Evropo vse do Bosne na zahodu. Doma je izpeljal veliko političnih in socialnih reform, spodbujal znanost in umetnost ter proti koncu svoje vladavine z obsežnimi obnovami spremenil Istanbul v prestolnico cesarstva. V sodobni Turčiji in ponekod drugje v islamskem svetu ga imajo za heroja. Po njem se imenujejo istanbulska mestna četrt Fatih, Most sultana Mehmeda in mošeja Fatih. Preberite več ...


Mehmed Osvajalec

Mehmed II. (1432–1481), bolj znan kot Mehmed Osvajalec, je bil sultan Osmanskega cesarstva, ki je vladal od avgusta 1444 do septembra 1446 in ponovno od februarja 1451 do maja 1481.

Med prvim vladanjem je v bitki pri Varni porazil ogrsko križarsko vojsko Jánosa Hunyadija, ki je vdrla na osmansko ozemlje in prelomila Szegedski mirovni sporazum. Po drugem prihodu na prestol leta 1451 je okrepil osmansko vojno mornarico in se začel pripravljati za napad na Konstantinopel. Pri 21 letih ga je osvojil, s čimer se je končalo Bizantinsko cesarstvo. Razglasil se je za cesarja Rimskega cesarstva (turško Qayser-i Rûm), vendar je njegov položaj priznala samo Vzhodna pravoslavna cerkev.

Po osvojitvi Konstantinopla je začel osvajati Anatolijo in jugovzhodno Evropo vse do Bosne na zahodu. Doma je izpeljal veliko političnih in socialnih reform, spodbujal znanost in umetnost ter proti koncu svoje vladavine z obsežnimi obnovami spremenil Istanbul v prestolnico cesarstva. V sodobni Turčiji in ponekod drugje v islamskem svetu ga imajo za heroja. Po njem se imenujejo istanbulska mestna četrt Fatih, Most sultana Mehmeda in mošeja Fatih. Preberite več ...


Mehmed Osvajalec

Mehmed II. (1432–1481), bolj znan kot Mehmed Osvajalec, je bil sultan Osmanskega cesarstva, ki je vladal od avgusta 1444 do septembra 1446 in ponovno od februarja 1451 do maja 1481.

Med prvim vladanjem je v bitki pri Varni porazil ogrsko križarsko vojsko Jánosa Hunyadija, ki je vdrla na osmansko ozemlje in prelomila Szegedski mirovni sporazum. Po drugem prihodu na prestol leta 1451 je okrepil osmansko vojno mornarico in se začel pripravljati za napad na Konstantinopel. Pri 21 letih ga je osvojil, s čimer se je končalo Bizantinsko cesarstvo. Razglasil se je za cesarja Rimskega cesarstva (turško Qayser-i Rûm), vendar je njegov položaj priznala samo Vzhodna pravoslavna cerkev.

Po osvojitvi Konstantinopla je začel osvajati Anatolijo in jugovzhodno Evropo vse do Bosne na zahodu. Doma je izpeljal veliko političnih in socialnih reform, spodbujal znanost in umetnost ter proti koncu svoje vladavine z obsežnimi obnovami spremenil Istanbul v prestolnico cesarstva. V sodobni Turčiji in ponekod drugje v islamskem svetu ga imajo za heroja. Po njem se imenujejo istanbulska mestna četrt Fatih, Most sultana Mehmeda in mošeja Fatih. Preberite več ...


Mehmed Osvajalec

Mehmed II. (1432–1481), bolj znan kot Mehmed Osvajalec, je bil sultan Osmanskega cesarstva, ki je vladal od avgusta 1444 do septembra 1446 in ponovno od februarja 1451 do maja 1481.

Med prvim vladanjem je v bitki pri Varni porazil ogrsko križarsko vojsko Jánosa Hunyadija, ki je vdrla na osmansko ozemlje in prelomila Szegedski mirovni sporazum. Po drugem prihodu na prestol leta 1451 je okrepil osmansko vojno mornarico in se začel pripravljati za napad na Konstantinopel. Pri 21 letih ga je osvojil, s čimer se je končalo Bizantinsko cesarstvo. Razglasil se je za cesarja Rimskega cesarstva (turško Qayser-i Rûm), vendar je njegov položaj priznala samo Vzhodna pravoslavna cerkev.

Po osvojitvi Konstantinopla je začel osvajati Anatolijo in jugovzhodno Evropo vse do Bosne na zahodu. Doma je izpeljal veliko političnih in socialnih reform, spodbujal znanost in umetnost ter proti koncu svoje vladavine z obsežnimi obnovami spremenil Istanbul v prestolnico cesarstva. V sodobni Turčiji in ponekod drugje v islamskem svetu ga imajo za heroja. Po njem se imenujejo istanbulska mestna četrt Fatih, Most sultana Mehmeda in mošeja Fatih. Preberite več ...


Mehmed Osvajalec

Mehmed II. (1432–1481), bolj znan kot Mehmed Osvajalec, je bil sultan Osmanskega cesarstva, ki je vladal od avgusta 1444 do septembra 1446 in ponovno od februarja 1451 do maja 1481.

Med prvim vladanjem je v bitki pri Varni porazil ogrsko križarsko vojsko Jánosa Hunyadija, ki je vdrla na osmansko ozemlje in prelomila Szegedski mirovni sporazum. Po drugem prihodu na prestol leta 1451 je okrepil osmansko vojno mornarico in se začel pripravljati za napad na Konstantinopel. Pri 21 letih ga je osvojil, s čimer se je končalo Bizantinsko cesarstvo. Razglasil se je za cesarja Rimskega cesarstva (turško Qayser-i Rûm), vendar je njegov položaj priznala samo Vzhodna pravoslavna cerkev.

Po osvojitvi Konstantinopla je začel osvajati Anatolijo in jugovzhodno Evropo vse do Bosne na zahodu. Doma je izpeljal veliko političnih in socialnih reform, spodbujal znanost in umetnost ter proti koncu svoje vladavine z obsežnimi obnovami spremenil Istanbul v prestolnico cesarstva. V sodobni Turčiji in ponekod drugje v islamskem svetu ga imajo za heroja. Po njem se imenujejo istanbulska mestna četrt Fatih, Most sultana Mehmeda in mošeja Fatih. Preberite več ...


Mehmed Osvajalec

Mehmed II. (1432–1481), bolj znan kot Mehmed Osvajalec, je bil sultan Osmanskega cesarstva, ki je vladal od avgusta 1444 do septembra 1446 in ponovno od februarja 1451 do maja 1481.

Med prvim vladanjem je v bitki pri Varni porazil ogrsko križarsko vojsko Jánosa Hunyadija, ki je vdrla na osmansko ozemlje in prelomila Szegedski mirovni sporazum. Po drugem prihodu na prestol leta 1451 je okrepil osmansko vojno mornarico in se začel pripravljati za napad na Konstantinopel. Pri 21 letih ga je osvojil, s čimer se je končalo Bizantinsko cesarstvo. Razglasil se je za cesarja Rimskega cesarstva (turško Qayser-i Rûm), vendar je njegov položaj priznala samo Vzhodna pravoslavna cerkev.

Po osvojitvi Konstantinopla je začel osvajati Anatolijo in jugovzhodno Evropo vse do Bosne na zahodu. Doma je izpeljal veliko političnih in socialnih reform, spodbujal znanost in umetnost ter proti koncu svoje vladavine z obsežnimi obnovami spremenil Istanbul v prestolnico cesarstva. V sodobni Turčiji in ponekod drugje v islamskem svetu ga imajo za heroja. Po njem se imenujejo istanbulska mestna četrt Fatih, Most sultana Mehmeda in mošeja Fatih. Preberite več ...


Mehmed Osvajalec

Mehmed II. (1432–1481), bolj znan kot Mehmed Osvajalec, je bil sultan Osmanskega cesarstva, ki je vladal od avgusta 1444 do septembra 1446 in ponovno od februarja 1451 do maja 1481.

Med prvim vladanjem je v bitki pri Varni porazil ogrsko križarsko vojsko Jánosa Hunyadija, ki je vdrla na osmansko ozemlje in prelomila Szegedski mirovni sporazum. Po drugem prihodu na prestol leta 1451 je okrepil osmansko vojno mornarico in se začel pripravljati za napad na Konstantinopel. Pri 21 letih ga je osvojil, s čimer se je končalo Bizantinsko cesarstvo. Razglasil se je za cesarja Rimskega cesarstva (turško Qayser-i Rûm), vendar je njegov položaj priznala samo Vzhodna pravoslavna cerkev.

Po osvojitvi Konstantinopla je začel osvajati Anatolijo in jugovzhodno Evropo vse do Bosne na zahodu. Doma je izpeljal veliko političnih in socialnih reform, spodbujal znanost in umetnost ter proti koncu svoje vladavine z obsežnimi obnovami spremenil Istanbul v prestolnico cesarstva. V sodobni Turčiji in ponekod drugje v islamskem svetu ga imajo za heroja. Po njem se imenujejo istanbulska mestna četrt Fatih, Most sultana Mehmeda in mošeja Fatih. Preberite več ...


Vladislav II. Ogrski

Vladislav II. (1456–1516) je bil češki, ogrski in hrvaški kralj, ki so ga češki plemiči kot princa iz poljske dinastije Jageloncev izvolili za češkega kralja, ko je bil star 15 let. Obljubiti je moral, da bo spoštoval svoboščine plemičev in vladal po njihovih navodilih. To je povsem ustrezalo njegovemu značaju, saj je bil dokaj neodločen in nesamostojen. S spravljivostjo mu je uspelo začasno umiriti verska nasprotja med katoličani in zmernimi husiti (utrakvisti) na Češkem, ne pa tudi med seboj spraviti husitsko Prago in katoliški Rim.

Po smrti ogrskega kralja Matije Korvina so Vladislava za svojega kralja izvolili še ogrski plemiči (1490). Tudi njim je moral obljubiti, da bo spoštoval plemiške privilegije, pa tudi, da bo odpravil »Matijeve novotarije«. Oblast v državi so ponovno (kot pred Matijem) prevzeli gospodarsko najmočnejši zemljiški posestniki (magnati). Vladislav je postal znan po tem, da je potrdil vsak sklep kraljevega sveta, in dobil posmehljiv vzdevek Vladislav Dobže (kar v češčini pomeni »dobro, v redu«). Prihodki države so se zmanjšali, njena vojaška moč je drastično padla. Ničesar ni bilo storjenega za obrambo pred Turki. Turki so na Krbavskem polju (1493) katastrofalno porazili združeno vojsko (samim sebi prepuščenih) hrvaških in bosanskih plemičev. Po kmečkem uporu leta 1514 so magnati do skrajnosti zaostrili položaj kmetov.

Vladislav je ob smrti svojemu desetletnemu sinu Ludviku II. zapustil dve kraljevini, v katerih sta vladali oligarhiji najbogatejših domačih plemičev. Preberite več ...


Vladislav II. Ogrski

Vladislav II. (1456–1516) je bil češki, ogrski in hrvaški kralj, ki so ga češki plemiči kot princa iz poljske dinastije Jageloncev izvolili za češkega kralja, ko je bil star 15 let. Obljubiti je moral, da bo spoštoval svoboščine plemičev in vladal po njihovih navodilih. To je povsem ustrezalo njegovemu značaju, saj je bil dokaj neodločen in nesamostojen. S spravljivostjo mu je uspelo začasno umiriti verska nasprotja med katoličani in zmernimi husiti (utrakvisti) na Češkem, ne pa tudi med seboj spraviti husitsko Prago in katoliški Rim.

Po smrti ogrskega kralja Matije Korvina so Vladislava za svojega kralja izvolili še ogrski plemiči (1490). Tudi njim je moral obljubiti, da bo spoštoval plemiške privilegije, pa tudi, da bo odpravil »Matijeve novotarije«. Oblast v državi so ponovno (kot pred Matijem) prevzeli gospodarsko najmočnejši zemljiški posestniki (magnati). Vladislav je postal znan po tem, da je potrdil vsak sklep kraljevega sveta, in dobil posmehljiv vzdevek Vladislav Dobže (kar v češčini pomeni »dobro, v redu«). Prihodki države so se zmanjšali, njena vojaška moč je drastično padla. Ničesar ni bilo storjenega za obrambo pred Turki. Turki so na Krbavskem polju (1493) katastrofalno porazili združeno vojsko (samim sebi prepuščenih) hrvaških in bosanskih plemičev. Po kmečkem uporu leta 1514 so magnati do skrajnosti zaostrili položaj kmetov.

Vladislav je ob smrti svojemu desetletnemu sinu Ludviku II. zapustil dve kraljevini, v katerih sta vladali oligarhiji najbogatejših domačih plemičev. Preberite več ...


Vladislav II. Ogrski

Vladislav II. (1456–1516) je bil češki, ogrski in hrvaški kralj, ki so ga češki plemiči kot princa iz poljske dinastije Jageloncev izvolili za češkega kralja, ko je bil star 15 let. Obljubiti je moral, da bo spoštoval svoboščine plemičev in vladal po njihovih navodilih. To je povsem ustrezalo njegovemu značaju, saj je bil dokaj neodločen in nesamostojen. S spravljivostjo mu je uspelo začasno umiriti verska nasprotja med katoličani in zmernimi husiti (utrakvisti) na Češkem, ne pa tudi med seboj spraviti husitsko Prago in katoliški Rim.

Po smrti ogrskega kralja Matije Korvina so Vladislava za svojega kralja izvolili še ogrski plemiči (1490). Tudi njim je moral obljubiti, da bo spoštoval plemiške privilegije, pa tudi, da bo odpravil »Matijeve novotarije«. Oblast v državi so ponovno (kot pred Matijem) prevzeli gospodarsko najmočnejši zemljiški posestniki (magnati). Vladislav je postal znan po tem, da je potrdil vsak sklep kraljevega sveta, in dobil posmehljiv vzdevek Vladislav Dobže (kar v češčini pomeni »dobro, v redu«). Prihodki države so se zmanjšali, njena vojaška moč je drastično padla. Ničesar ni bilo storjenega za obrambo pred Turki. Turki so na Krbavskem polju (1493) katastrofalno porazili združeno vojsko (samim sebi prepuščenih) hrvaških in bosanskih plemičev. Po kmečkem uporu leta 1514 so magnati do skrajnosti zaostrili položaj kmetov.

Vladislav je ob smrti svojemu desetletnemu sinu Ludviku II. zapustil dve kraljevini, v katerih sta vladali oligarhiji najbogatejših domačih plemičev. Preberite več ...


Vladislav II. Ogrski

Vladislav II. (1456–1516) je bil češki, ogrski in hrvaški kralj, ki so ga češki plemiči kot princa iz poljske dinastije Jageloncev izvolili za češkega kralja, ko je bil star 15 let. Obljubiti je moral, da bo spoštoval svoboščine plemičev in vladal po njihovih navodilih. To je povsem ustrezalo njegovemu značaju, saj je bil dokaj neodločen in nesamostojen. S spravljivostjo mu je uspelo začasno umiriti verska nasprotja med katoličani in zmernimi husiti (utrakvisti) na Češkem, ne pa tudi med seboj spraviti husitsko Prago in katoliški Rim.

Po smrti ogrskega kralja Matije Korvina so Vladislava za svojega kralja izvolili še ogrski plemiči (1490). Tudi njim je moral obljubiti, da bo spoštoval plemiške privilegije, pa tudi, da bo odpravil »Matijeve novotarije«. Oblast v državi so ponovno (kot pred Matijem) prevzeli gospodarsko najmočnejši zemljiški posestniki (magnati). Vladislav je postal znan po tem, da je potrdil vsak sklep kraljevega sveta, in dobil posmehljiv vzdevek Vladislav Dobže (kar v češčini pomeni »dobro, v redu«). Prihodki države so se zmanjšali, njena vojaška moč je drastično padla. Ničesar ni bilo storjenega za obrambo pred Turki. Turki so na Krbavskem polju (1493) katastrofalno porazili združeno vojsko (samim sebi prepuščenih) hrvaških in bosanskih plemičev. Po kmečkem uporu leta 1514 so magnati do skrajnosti zaostrili položaj kmetov.

Vladislav je ob smrti svojemu desetletnemu sinu Ludviku II. zapustil dve kraljevini, v katerih sta vladali oligarhiji najbogatejših domačih plemičev. Preberite več ...


Vladislav II. Ogrski

Vladislav II. (1456–1516) je bil češki, ogrski in hrvaški kralj, ki so ga češki plemiči kot princa iz poljske dinastije Jageloncev izvolili za češkega kralja, ko je bil star 15 let. Obljubiti je moral, da bo spoštoval svoboščine plemičev in vladal po njihovih navodilih. To je povsem ustrezalo njegovemu značaju, saj je bil dokaj neodločen in nesamostojen. S spravljivostjo mu je uspelo začasno umiriti verska nasprotja med katoličani in zmernimi husiti (utrakvisti) na Češkem, ne pa tudi med seboj spraviti husitsko Prago in katoliški Rim.

Po smrti ogrskega kralja Matije Korvina so Vladislava za svojega kralja izvolili še ogrski plemiči (1490). Tudi njim je moral obljubiti, da bo spoštoval plemiške privilegije, pa tudi, da bo odpravil »Matijeve novotarije«. Oblast v državi so ponovno (kot pred Matijem) prevzeli gospodarsko najmočnejši zemljiški posestniki (magnati). Vladislav je postal znan po tem, da je potrdil vsak sklep kraljevega sveta, in dobil posmehljiv vzdevek Vladislav Dobže (kar v češčini pomeni »dobro, v redu«). Prihodki države so se zmanjšali, njena vojaška moč je drastično padla. Ničesar ni bilo storjenega za obrambo pred Turki. Turki so na Krbavskem polju (1493) katastrofalno porazili združeno vojsko (samim sebi prepuščenih) hrvaških in bosanskih plemičev. Po kmečkem uporu leta 1514 so magnati do skrajnosti zaostrili položaj kmetov.

Vladislav je ob smrti svojemu desetletnemu sinu Ludviku II. zapustil dve kraljevini, v katerih sta vladali oligarhiji najbogatejših domačih plemičev. Preberite več ...


Logotip razvijalcev, podjetja Obsidian Entertainment

Pillars of Eternity je videoigra zvrsti igranja vlog razvijalske skupine Obsidian Entertainment, ki jo je 26. marca 2015 izdala založba Paradox Interactive za sisteme Microsoft Windows, OS X in Linux.

Dogajanje v igri je postavljeno v fantazijsko okolje izmišljenega sveta Eora, natančneje v deželo Drywood, ki jo je začel pestiti pojav »votlorojenih« (v izvirniku hollowborn), novorojencev, ki se rodijo brez duše. Igralčev lik na začetku doživi nadnaravni dogodek, zaradi katerega postane Opazovalec (Watcher), zmožen neposrednega vpogleda v duše drugih ljudi, in Prebujen (Awakened) z zavedanjem o svojih prejšnjih življenjih. Cilj igre je odkriti, kaj je povzročilo njegovo stanje, in rešiti težavo votlorojenih.

Igro je razvila skupina Obsidian Entertainment kot poklon in duhovnega naslednika strateških iger igranja vlog iz 1990. let, kot so Baldur's Gate, Icewind Dale in Planescape: Torment, na katere močno spominja po načinu igranja. Ob izidu je bil Pillars of Eternity deležen odobravanja kritikov, ki so pohvalili močno zgodbo, dodelan sistem bojevanja in grafično podobo, ter doživel tudi prodajni uspeh. Prejel je več priznanj za najboljšo igro te zvrsti leta. Na račun uspeha je v letih 2015 in 2016 izšla dvodelna razširitev z naslovom The White March, leta 2018 pa še nadaljevanje, Pillars of Eternity II: Deadfire. Preberite več ...


Logotip razvijalcev, podjetja Obsidian Entertainment

Pillars of Eternity je videoigra zvrsti igranja vlog razvijalske skupine Obsidian Entertainment, ki jo je 26. marca 2015 izdala založba Paradox Interactive za sisteme Microsoft Windows, OS X in Linux.

Dogajanje v igri je postavljeno v fantazijsko okolje izmišljenega sveta Eora, natančneje v deželo Drywood, ki jo je začel pestiti pojav »votlorojenih« (v izvirniku hollowborn), novorojencev, ki se rodijo brez duše. Igralčev lik na začetku doživi nadnaravni dogodek, zaradi katerega postane Opazovalec (Watcher), zmožen neposrednega vpogleda v duše drugih ljudi, in Prebujen (Awakened) z zavedanjem o svojih prejšnjih življenjih. Cilj igre je odkriti, kaj je povzročilo njegovo stanje, in rešiti težavo votlorojenih.

Igro je razvila skupina Obsidian Entertainment kot poklon in duhovnega naslednika strateških iger igranja vlog iz 1990. let, kot so Baldur's Gate, Icewind Dale in Planescape: Torment, na katere močno spominja po načinu igranja. Ob izidu je bil Pillars of Eternity deležen odobravanja kritikov, ki so pohvalili močno zgodbo, dodelan sistem bojevanja in grafično podobo, ter doživel tudi prodajni uspeh. Prejel je več priznanj za najboljšo igro te zvrsti leta. Na račun uspeha je v letih 2015 in 2016 izšla dvodelna razširitev z naslovom The White March, leta 2018 pa še nadaljevanje, Pillars of Eternity II: Deadfire. Preberite več ...


Logotip razvijalcev, podjetja Obsidian Entertainment

Pillars of Eternity je videoigra zvrsti igranja vlog razvijalske skupine Obsidian Entertainment, ki jo je 26. marca 2015 izdala založba Paradox Interactive za sisteme Microsoft Windows, OS X in Linux.

Dogajanje v igri je postavljeno v fantazijsko okolje izmišljenega sveta Eora, natančneje v deželo Drywood, ki jo je začel pestiti pojav »votlorojenih« (v izvirniku hollowborn), novorojencev, ki se rodijo brez duše. Igralčev lik na začetku doživi nadnaravni dogodek, zaradi katerega postane Opazovalec (Watcher), zmožen neposrednega vpogleda v duše drugih ljudi, in Prebujen (Awakened) z zavedanjem o svojih prejšnjih življenjih. Cilj igre je odkriti, kaj je povzročilo njegovo stanje, in rešiti težavo votlorojenih.

Igro je razvila skupina Obsidian Entertainment kot poklon in duhovnega naslednika strateških iger igranja vlog iz 1990. let, kot so Baldur's Gate, Icewind Dale in Planescape: Torment, na katere močno spominja po načinu igranja. Ob izidu je bil Pillars of Eternity deležen odobravanja kritikov, ki so pohvalili močno zgodbo, dodelan sistem bojevanja in grafično podobo, ter doživel tudi prodajni uspeh. Prejel je več priznanj za najboljšo igro te zvrsti leta. Na račun uspeha je v letih 2015 in 2016 izšla dvodelna razširitev z naslovom The White March, leta 2018 pa še nadaljevanje, Pillars of Eternity II: Deadfire. Preberite več ...


Logotip razvijalcev, podjetja Obsidian Entertainment

Pillars of Eternity je videoigra zvrsti igranja vlog razvijalske skupine Obsidian Entertainment, ki jo je 26. marca 2015 izdala založba Paradox Interactive za sisteme Microsoft Windows, OS X in Linux.

Dogajanje v igri je postavljeno v fantazijsko okolje izmišljenega sveta Eora, natančneje v deželo Drywood, ki jo je začel pestiti pojav »votlorojenih« (v izvirniku hollowborn), novorojencev, ki se rodijo brez duše. Igralčev lik na začetku doživi nadnaravni dogodek, zaradi katerega postane Opazovalec (Watcher), zmožen neposrednega vpogleda v duše drugih ljudi, in Prebujen (Awakened) z zavedanjem o svojih prejšnjih življenjih. Cilj igre je odkriti, kaj je povzročilo njegovo stanje, in rešiti težavo votlorojenih.

Igro je razvila skupina Obsidian Entertainment kot poklon in duhovnega naslednika strateških iger igranja vlog iz 1990. let, kot so Baldur's Gate, Icewind Dale in Planescape: Torment, na katere močno spominja po načinu igranja. Ob izidu je bil Pillars of Eternity deležen odobravanja kritikov, ki so pohvalili močno zgodbo, dodelan sistem bojevanja in grafično podobo, ter doživel tudi prodajni uspeh. Prejel je več priznanj za najboljšo igro te zvrsti leta. Na račun uspeha je v letih 2015 in 2016 izšla dvodelna razširitev z naslovom The White March, leta 2018 pa še nadaljevanje, Pillars of Eternity II: Deadfire. Preberite več ...


Marilyn Monroe

Marilyn Monroe (1926–1962) je bila ameriška igralka, fotomodel in pevka, čigar vročekrvni nastopi, privlačen izgled in nenadna smrt so jo naredili za nesmrten seks simbol ter kasneje pop ikono dvajsetega stoletja. Znana je bila predvsem po komičnih stereotipnih vlogah zapeljivih plavolask in postala eden najbolj prepoznavnih seks simbolov 1950. ter 1960. let, kot poosebljenje takratnih sprememb odnosa do spolnosti v zahodnem svetu. Čeprav je vodilne vloge v filmih dobivala le kakšnih deset let, so njeni filmi samo do njene nepričakovane smrti leta 1962 prinesli 200 milijonov USD prihodkov (kar bi upoštevajoč inflacijo danes znašalo 2 milijardi). Njen najbolj znani film je Nekateri so za vroče iz leta 1959, za katerega je prejela zlati globus.

Veliko pozornosti je zbujalo tudi njeno burno zasebno življenje. Borila se je z zasvojenostjo, depresijo in napadi tesnobe. Medijsko zelo odmevna sta bila njen drugi zakon z baseballskim zveznikom Joejem DiMaggiom in tretji z dramatikom Arthurjem Millerjem, oba sta se končala z ločitvijo. Umrla je pri starosti 36 let na svojem domu v Los Angelesu zaradi predoziranja z uspavali, ki je bilo zabeleženo kot verjeten samomor, a so kasneje mnogi razvijali različne teorije zarote. Preberite več ...


Marilyn Monroe

Marilyn Monroe (1926–1962) je bila ameriška igralka, fotomodel in pevka, čigar vročekrvni nastopi, privlačen izgled in nenadna smrt so jo naredili za nesmrten seks simbol ter kasneje pop ikono dvajsetega stoletja. Znana je bila predvsem po komičnih stereotipnih vlogah zapeljivih plavolask in postala eden najbolj prepoznavnih seks simbolov 1950. ter 1960. let, kot poosebljenje takratnih sprememb odnosa do spolnosti v zahodnem svetu. Čeprav je vodilne vloge v filmih dobivala le kakšnih deset let, so njeni filmi samo do njene nepričakovane smrti leta 1962 prinesli 200 milijonov USD prihodkov (kar bi upoštevajoč inflacijo danes znašalo 2 milijardi). Njen najbolj znani film je Nekateri so za vroče iz leta 1959, za katerega je prejela zlati globus.

Veliko pozornosti je zbujalo tudi njeno burno zasebno življenje. Borila se je z zasvojenostjo, depresijo in napadi tesnobe. Medijsko zelo odmevna sta bila njen drugi zakon z baseballskim zveznikom Joejem DiMaggiom in tretji z dramatikom Arthurjem Millerjem, oba sta se končala z ločitvijo. Umrla je pri starosti 36 let na svojem domu v Los Angelesu zaradi predoziranja z uspavali, ki je bilo zabeleženo kot verjeten samomor, a so kasneje mnogi razvijali različne teorije zarote. Preberite več ...


Marilyn Monroe

Marilyn Monroe (1926–1962) je bila ameriška igralka, fotomodel in pevka, čigar vročekrvni nastopi, privlačen izgled in nenadna smrt so jo naredili za nesmrten seks simbol ter kasneje pop ikono dvajsetega stoletja. Znana je bila predvsem po komičnih stereotipnih vlogah zapeljivih plavolask in postala eden najbolj prepoznavnih seks simbolov 1950. ter 1960. let, kot poosebljenje takratnih sprememb odnosa do spolnosti v zahodnem svetu. Čeprav je vodilne vloge v filmih dobivala le kakšnih deset let, so njeni filmi samo do njene nepričakovane smrti leta 1962 prinesli 200 milijonov USD prihodkov (kar bi upoštevajoč inflacijo danes znašalo 2 milijardi). Njen najbolj znani film je Nekateri so za vroče iz leta 1959, za katerega je prejela zlati globus.

Veliko pozornosti je zbujalo tudi njeno burno zasebno življenje. Borila se je z zasvojenostjo, depresijo in napadi tesnobe. Medijsko zelo odmevna sta bila njen drugi zakon z baseballskim zveznikom Joejem DiMaggiom in tretji z dramatikom Arthurjem Millerjem, oba sta se končala z ločitvijo. Umrla je pri starosti 36 let na svojem domu v Los Angelesu zaradi predoziranja z uspavali, ki je bilo zabeleženo kot verjeten samomor, a so kasneje mnogi razvijali različne teorije zarote. Preberite več ...


Reakcija zgorevanja

Kemijska reakcija je proces, v katerem pride do trajne spremembe kemijskih in fizikalnih lastnosti snovi. Klasične kemijske reakcije obravnavajo procese, v katerih je prišlo do spremembe položaja elektronov med prekinjanjem starih in tvorbo novih vezi med atomi, pri čemer so ostala jedra prisotnih atomov nespremenjena. Takšne reakcije je običajno mogoče opisati s kemijskimi enačbami.

V reakcijo vstopajoče snovi so reaktanti ali reagenti, iz katerih nastane v kemijski reakciji en ali več produktov. Lastnosti produktov se praviloma razlikujejo od lastnosti reaktantov. Reakcija pogosto poteka preko vmesnih, tako imenovanih osnovnih reakcij. Podatki o natančnem poteku reakcije so del reakcijskega mehanizma. V kemijskih enačbah so s simboli prikazane vstopajoče in izstopajoče snovi in njihova razmerja, včasih tudi vmesni produkti in reakcijski pogoji.

Splošen pojem kemijske reakcije se je v sodobni kemiji razširil tudi na reakcije med delci, manjšimi od atomov, in vključuje jedrske reakcije, radioaktivni razpad in reakcije med elementarnimi delci, opisanimi s kvantno teorijo. Poddisciplina kemije, ki obravnava kemijske reakcije nestabilnih in radioaktivnih elementov, v katerih lahko pride tudi do elektronskih in jedrskih sprememb, je jedrska kemija. Preberite več ...