Staro asirsko cesarstvo

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search
Staro asirsko cesarstvo
Inscription mat Assur-ki for Assyria in the Rassam cylinder, 1st column, line 5.png
mat aš-šur KI

2025 pr. n. št.–1378 pr. n. št.
 

 

Zemljevid, na katerem je prilazan obseg Gornjemezapotamskega cesarstva ob smrti Šamši-Adada I. okoli leta 1721 pr. n. št.
Glavno mesto Ašur 2025 pr. n. št.
Šubat-Enlil 1754 pr. n. št.
Ašur 1681 pr. n. št.
Jeziki akadščina (uradni)
sumerščina (uradni)
hetitščina
huritščina
amorejščina
Religija stara mezopotamska religija
Vlada monarhija
išši’ak Aššur
 -  okoli 2025 pr. n. št. Puzur-Ašur I. (prvi)
 -  okoli 1378 pr. n. št. Ašur-nadin-ahhe II. (zadnji)
Zgodovinsko obdobje bronasta doba
 -  ustanovitev 2025 pr. n. št.
 -  ukinitev 1378 pr. n. št.
Danes del Flag of Turkey.svg Turčija

Flag of Syria.svg Sirija
Flag of Iraq.svg Irak
Flag of Iran.svg Iran

Staro asirsko cesarstvo (sumersko-akadski klinopis 𒆳𒀭𒊹𒆠 KUR AN-ŠAR2KI, asirski klinopis Inscription mat Assur-ki for Assyria in the Rassam cylinder, 1st column, line 5.jpg mat aš-šurKI, "Država mesta boga Aššurja", fonetsko tudi Mat d A-shur for Assyria in Amarna letter AE 15 circa 1340 BCE.jpg mat da-šur) je bilo drugo od štirih obdobij asirske zgodovine. Druga tri so bila Zgodnje asirsko obdobje (2600–2025 pr. n. št.), Srednje asirsko cesarstvo (1392–934 pr. n. št.) in Novo asirsko cesarstvo (911–609 pr. n. št.).

Asirija je bila najpomembnejše mezopotamsko vzhodnosemitsko govoreče staroveško cesarstvo na Bližnjem vzhodu. Osrednji del države je ležal med rekama Evfrat in Tigris v Gornji Mezopotamiji. Obsegala je pomemben del "zibelke civilizacije", kamor so spadale tudi Sumerija, Akadsko kraljestvo in Babilonija. Asirija je na svojem vrhu pomenila tudi vrh mezopotamskih tehnoloških, znanstvenih in kulturnih dosežkov. Asirsko cesarstvo je na višku moči vladalo tistemu, kar se je v mezopotamski religiji imenovalo "štirje vogali sveta": na severu do Kavkaza, vključno s sedanjo Armenijo in Azerbajdžanom, na vzhodu do gorovja Zagros na ozemlju sedanjega Irana, na jugu do Arabske puščave v sedanji Saudovi Arabiji in na zahodu do otoka Cipra na Sredozemskem morju in v severni Afriki do Egipta in vzhodne Libije.[1]

Ime je dobila po svoji prvotni prestolnici Ašur, ustanovljeni okoli leta 2600 pr. n. št. Ašur je bil eno od številnih akadskih mestnih držav v Mezopotamiji. Asirija je bila pred vzponom mestne države Ašur znana tudi kot Subartu in Azuhinum, v sasanidskem obdobju pa kot Asōristān.

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

Valjasti pečat in njegov sodobni odtis; na njem so upodobljeni ljudje in demoni; okoli 1820–1730 pr. n. št., Sirija
Valjasti pečat in njegov sodobni odtis; na njem je uposobljen kraljevski častilec pred bogom na prestolu, pod njim pa bika s človeško glavo; okoli 1820–1730 pr. n. št., Sirija

V Starem asirskem cesarstvu je Asirija ustanovila kolonije v Anatoliji in Levantu in pod kraljem Ilu-šumo vzpostavila oblast nad južno Mezopotamijo, ki je kasneje postala Babilonija. Prvi napisi urbaniziranih asirskih kraljev so se pojavili okoli leta 2450 pr. n. št., potem ko so se otresli sumerske prevlade. Asirijo kot celoto so sestavljale številne mestne države in majhna semitsko govoreča kraljestva. Nekatera so bila sprva neodvisna od Asirije. Postavitev prvega večjega templja v mestu Ašur se tradicionalno pripisuje kralju Ušpiji, ki je vladal okoli 2050 pr. n. št. in bil verjetno sodobnik Išbi-Ere Isinskega in Naplanuma Larškega. Ušpijo so domnevno nasledili kralji Apiašal, Sulili, Kikija in Akija (umrl okoli 2026 pr. n. št.), o katerih je malo znanega. Znano je samo to, da je Kikija v Ašurju gradil templje in utrjeval mestno obzidje.

Od okoli 2500 pr. n. št. do okoli 2400 pr. n. št. so bili asirski kralji voditelji pastirskih plemen. Glavni tekmeci, sosedje ali trgovski partnerji asirskih kraljev v obdobju od okoli 2200 pr. n. št. do okoli 2000 pr. n. št. so bili Hati in Huriti na severu v Anatoliji, Gutijci, Lulubi in Turuki na vzhodu v gorovju Zagros in na severozahodni Iranski planoti, Elamiti na jugovzhodu današnjega južnega osrednjega Irana, Amoriti na zahodu v današnji Siriji in njihove zavezniške sumersko-akadske mestne države v južni Mezopotamiji, med njimi Isin, Kiš, Ur, Ešnuna in Larsa.[2] okoli leta 2400 pr. n. št. so Asirci postali podložniki Sargona Akadskega, ki je združil vsa sumersko-akadsko govoreča ljudstva Mezopotamije v Akadsko cesarstvo, ki je živelo od okoli 2334 pr. n. št. do okoli 2154 pr. n. št.[3] V tem času so se Sumerci dokončno izgubili v akadski asirsko-babilonski populaciji.[4][5] Asirija je postala močna regionalna država v Starem asirskem cesarstvu, ki je trajalo od okoli 2100 pr. n. št. do okoli 1800 pr. n. št.

V obdobju od okoli 2100 pr. n. št. do okoli 1900 pr. n. št. so Amoriti preplavili kraljestva v južni Mezopotamiji in Levantu, medtem ko jih asirski kralji uspešno odbijali. Zadnji kralj asirske dinastije, ki jo je okoli leta 2025 pr. n. št. ustanovil Puzur-Ašur I., je bil Erišum II. (vladal okoli 1818-1809 pr. n. št.). Slednjega je med širitvijo amoritskih plemen v porečje Haburja in severovzhodni Levant odstavil Šamši-Adad I. (vladal okoli 1809-1776 pr. n. št.) in uzurpiral asirski prestol.

Okoli leta 1800 pr. n. št. je Asirija prišla v konflikt z novonastalo mestno državo Babilon, ki je sčasoma zasenčila mnogo starejše južne akadske države in mesta kot so bila Ur, Isin, Larsa, Kiš, Nipur, Eridu, Lagaš, Uma, Uruk, Akšak in Adab in jih vključila v večjo Babilonijo. Asiriji so še naprej povzročali težave Hetiti in kraljestvo Mitani severno od Asirije, in kasneje Kasiti, ko so osvojili Babilon. Po vzpostavitvi in utrditvi vseh meja se je v Asiriji začelo obdobje miru, ki je trajalo dve stoletji in pol. Nastanek cesarstva Mitani okoli leta 1600 pr. n. št. je povzročil občasna kratka obdobja mitansko-huritske prevlade okoli leta 1500 pr. n. št. Domneva se, da so Asirijo osvojili indoevropsko govoreči Mitanci in izoblikovali vladajoči razred nad avtohtonimi Huriti v vzhodni Anatoliji. Huriti so govorili svoj huritski jezik, ki ni bil niti semitski niti indoevropski.

Ime[uredi | uredi kodo]

Asirija je dobila ime po svoji prvi prestolnici Ašur. Mesto samo je dobilo ime po mestnem zavetniku bogu Ašurju. Asirija je bila pred vzponom mestne države Ašur znana tudi kot Azuhinum in zatem Aššūrāju. Ime Asirija je lahko pomenilo tudi geografsko regijo, domovino Asircev, ki se je približno ujemala z ozemljem Starega asirskega cesarstva in je e vedno domovina domorodnih krščanskih Asircev.

Zgodovinarji domnevajo, da je Subartu morda zgodnje ime Asirije ob Tigrisu in ob reki navzgor v Gornjo Mezopotamijo. Druge teorije umeščajo Subartu bolj proti severu, zahodu in/ali vzhodu v porečju Evfrata in Tigrisa.

Naselja[uredi | uredi kodo]

Glavni mesti[uredi | uredi kodo]

Ašur[uredi | uredi kodo]

Glavni članek: Ašur.
Ašur skozi stoletja

Ašur je bil glavno mesto Asirije od okoli 2025 pr. n. št. do okoli 1754 pr. n. št. in od okoli 1681 pr. n. št. do okoli 1379 pr. n. št. Med najstarejše ostanke mesta spadajo temelji Ištarinega templja in Stare palače. Okoli leta 2025 pr. n. št. je Puzur-Ašur I. ustanovil novo dinastijo. Njegovi nasledniki, kot so Ilu-šuma, Erišum I. in Sargon I., so zapustili napise o gradnji templjev bogovom Ašurju, Adadu in Ištar.

Ašur se je hitro razvil v trgovsko središče. Trgovske poti so vodile iz mesta v Anatolijo, kjer so trgovci iz Ašurja ustanavljali trgovske kolonije. Imenovale so se karu in trgovale predvsem s kositrom in volno. V mestu Ašur so postavili prva velika templja bogu mesta Ašurju in bogu vremena Adadu. Ašur je bil glavno mesto imperija Šamši-Adada I. (vladal okoli 1754 pr. n. št. – okoli 1721 pr. n. št.).

Šamši-Adad I. je povečal moč in razširil vpliv mesta izven doline Tigrisa in ustvaril državo, ki je nekateri štejejo za prvo asirsko cesarstvo. V tem obdobju je bila zgrajena Velika kraljeva palača, Ašurjev tempelj pa razširjen in povečan z ziguratom. Cesarstvo se je končalo, ko je babilonski amoritski kralj Hamurabi po smrti Išme-Dagana okoli leta 1681 pr. n. št. mesto vključil v svoj kratkotrajni imperij. Naslednji trije asirski kralji so veljali za babilonske vazale. Kralj Adasi je okoli leta 1720 pr. n. št. pregnal Babilonce in Amorite iz Asirije, o njegovih naslednikih pa je malo znanega. Znana so obnovitvena dela kralja Puzur-Ašurja III. nekaj stoletij kasneje. Obovljene so bil južne četrti mesta in vključene v glavni obrambni sistem mesta.

Šubat-Enlil[uredi | uredi kodo]

Glavni članek: Šubat-Enlil.
Asirski valjasti pečat iz obdobja okoli 1820–1730 pr. n. št.

Šubat-Enlil je bil glavno mesto Asirije od okoli 1754 pr. n. št. do okoli 1681 pr. n. št. Okoli leta 2000 pr. n. št. je bil znan kot Šekna. Ko je regijo osvojil Šamši-Adad I. (vladal okoli 1754-1721 pr. n. št.), je Asirija obnovila zapuščeno mesto Šekna in ga preimenovala v Šubat-Enlil, kar v akadščini pomeni "bivališče boga Enlila".[6]

V mestu sta bila zgrajena vladarska palača in tempeljska akropola, do katere je od mestnih vrat vodila ravna tlakovana ulica. Načrtovana je bila tudi gradnja stanovanjske četrti. Celo mesto je bilo obdano z obzidjem. Babilonce je porazil in iz Asirije izgnal asirski kralj Adasi. Šubat-Enlil kljub temu ni bil ponovno naseljen in prestolnica se je premestila nazaj v tradicionalni Ašur.

Med številnimi pomembnimi odkritji v Šubat-Enlilu je arhiv mestnih vladarjev s 1100 klinopisnimi tablicami iz obdobja okoli 1700 pr. n. št. Na njih so sporazumi z drugimi mezopotamskimi državami in zapisi o delovanju mestne uprave.[7] Šubat-Enlil je bil zapuščen okoli leta 1681 pr. n. št.

Okoli leta 1490 pr. n. št. sta bila zgrajena templja boga lune Sina in boga sonca Šamaša. Mesto je okoli leta 1450 pr. n. št. podredil kralj Mitanija Šauštatar, ki je zlata in srebrna vrata templjev odpeljal v svojo prestolnico Vašukani kot vojni plen.[8] Kraljestvo Mitani je okoli leta 1365 pr. n. št. strmoglavil Ašur-ubalit I. Asirci so s tem prevzeli nadzor nad vzhodnim delom mitanskega ozemlja in kasneje k svojemu cesarstvu priključili hetitsko, babilonsko, amoritsko in huritsko ozemlje.

Druga mesta[uredi | uredi kodo]

Ninive[uredi | uredi kodo]

Glavni članek: Ninive.

Nineve so bile starodavno asirsko mesto v Gornji Mezopotamiji. Zgodovinske Ninive so med vladanjem Šamši Adada I. (vladal okoli 1754 pr. n. št. – okoli 1721. pr. n. št.) omenjene kot središče čaščenja boginje Ištar. Zaradi njenega kulta so že zelo zgodaj postale pomembno mesto. Ištarin kip so po osvojitvi mesta na ukaz mitanskega kralja poslali egipčanskemu faraonu Amenhotepu III. (vladal okoli 1386 pr. n. št. – okoli 1349 pr. n. št.). Asirsko mesto Nina je postalo za pol stoletja do leta 1378 pr. n. št. eden od mitanskih vazalov.

Karum[uredi | uredi kodo]

Zemljevid osrednje Anatolije v karumskem obdobju

Asirski trgovci so okoli leta 1960 pr. n. št ob anatolskih mestih ustanavljali majhna kolonialna naselja, karume (iz akadskega kārum, "pristan, pristanišče, trgovska postaja", množina kārū, iz sumerskega kar, "(pristaniška) trdnjava, valolom"[9][10][11]), in lokalnim vladarjem plačevali davke. Med najbolj znanimi so bili karumi v Kanešu, Ankuvi in Hatuši. Ustanavljali so tudi majhne trgovske postaje, imenovane mabartū. Karūjev in mabartūjev je bilo verjetno okoli dvajset. Prva omembe karuja je na Tablicah iz Eble. Na Tablicah je tudi najstarejši znani trgovinski "Sporazum med Eblo in Ašurjem" ali "Sporazum z Abarsalom", ki ga je sklenil veliki vezir Ebrium.

Denarja takrat še niso iznašli, zato so asirski trgovci za trgovanje na debelo uporabljali zlato, za trgovanje na drobno pa srebro. Za trgovanje se je uporabljala tudi kovina amutum, ki je bila dragocenejša od zlata. Amutum je bilo verjetno malo pred tem odkrito železo, ki je bilo štiridesetkrat dražje od srebra. Najpomembnejše anatolsko izvozno blago je bil baker, v Anatolijo pa se je prodajalo predvsem kositer in oblačila.

Karum Kaneš (Kültepe)[uredi | uredi kodo]

Pogled iz spodnjega mesta na sedanji tell

Asirski trgovci so okoli leta 1974 pr. n. št. ustanovili karum, ki se je v asirskem jeziku imenoval "Karum Kaneš", kar pomeni "trgovska kolonija mesta Kaneš". Obstajal je do okoli 1836 pr. n. št. Lokalni oblastniki so karum dali v uporabo zgodnjim asirskim trgovcem, ki niso plačevali davka, če je blago ostalo znotraj karuma. Karum Kaneš je služil kot upravno in distribucijsko središče celotne mreže asirskih kolonij v Anatoliji.[12] V tem pomembnem karumu so sto let živeli asirski vojaki in trgovci, ki so lokalni kositer in volno menjavali za luksuzne predmete, živila in začimbe ter tkanine iz Asirije in Elama. Obrtniki v Kanešu so se specializirali za izdelavo lončenih posod za pitje v obliki živali, ki so se pogosto uporabljale tudi v verskih obredih.

Riton v obliki živali iz Kaneša (19. stoletje pr. n. št.), Muzej prednjeazijskih kultur, Berlin

Kaneš je okoli leta 1836 pr. n. št. uničil požar, ki ga nekateri pripisujejo asirskim osvajalcem kralja Ešnune. Bryce za uničenje krivi Uhno, kralja anatolske mestne države Zalpuva. Prebivalci so za seboj pustili večino premoženja, ki so ga kasneje našli sodobni arheologi. Med najdbami so bile številne žgane glinaste tablice. Na nekaterih so bili odtisi valjastih pečatov. Na tablicah so dokumentirane vsakdanje dejavnosti, kot je bilo na primer trgovanje med asirsko kolonijo in lokalnim prebivalstvom. Trgovanje so vodile družine in ne država. Besedila iz Kültepeja so najstarejši pisni dokumenti iz Anatolije. Napisana so v stari asirščini, vendar vsebujejo tudi hetitske izposojenke in lastna imena in predstavljajo najstarejše zapise katerega koli jezika iz družine indoevropskih jezikov. Večina arheoloških najdb je značilnih za Anatolijo in ne za Asirijo, uporaba klinopisa in narečja pa dokazujeta prisotnost Asircev. Do zdaj je bilo v mestu najdenih več kot 20.000 klinopisnih tablic.[13][14] V požaru je zgorel ves les, tako da dendrokronološko datiranje ni mogoče.

Kaneš se je gradil na ostankih iz prejšnjih obdobij. Arheologi so odkrili naselitvene plasti od prazgodovine do zgodnjega hetitskega obdobja. Kaneš, zgrajen na ruševinah velikega požara, je spet postal pomembno trgovsko središče, ki je cvetelo od okoli 1798 pr. n. št. do okoli 1740 pr. n. št. Trgovanje je potekalo pod nadzorom Išme-Dagana (vladal okoli 1721 pr. n. št. – okoli 1681 pr. n. št.), ki je prevzel oblast v Asiriji, ko je njegov oče Šamši-Adad I. (vladal okoli 1754 pr. n. št. – okoli 1721 pr. n. št.) osvojil Ekallatum in Ašur. Kaneš je bil ponovno uničen v požaru, ki ga nekateri povezujejo požigu po padcu Ašurja, drugi pa bližnjim kraljem in Hamurabiju Babilonskemu (vladal okoli 1696 pr. n. št. – okoli 1654 pr. n. št.)

Ankuva[uredi | uredi kodo]

Ankuva je bila starodavno hatsko in hetitsko naselje v osrednji Anatoliji. S Hatušo in Katapo je bila eno glavnih mest, iz katerih so vladali hetitski kralji. Na potovanju iz Hatuše je kralj s spremstvom prvi dan prispel v Imralo, drugi dan v Hobigaso in tretji dan v Ankuvo. Ankuva se iz etimoloških razlogov povzuje z današnjo Ankaro, vendar bi lahko bila tudi eno od hetitskih naselij na južnem zavoju reke Kızılırmak. Ena od mogočih lokacij je arheološko najdišče Alişar Hüyük v bližini današnje vasi Alişar. Alişar Hüyük je bil naseljen v bakreni dobi (okoli 5000 pr. n. št.-okoli 3300 pr. n. št.) in nato v bronasti dobi (okoli 3300 pr. n. št.–okoli 1200 pr. n. št.). V njem so odkrili številne hetitske klinopisne tablice, pisane v kapadoški obliki starega asirskega klinopisa. Omemba Ankuve na teh tablicah je povzročila špekulacije, da je arheološko najdišče istovetno z Ankuvo, omenjeno v drugih hetitskih besedilih.

Glinasta posoda iz Ališarja s štiriperesnim ustjem; srednja bronasta doba III. (1750-1650 pr. n. št.); Muzej orientalskega instituta Univerze Čikaga

Približno dvanajst kilometrov severozahodno od Alişar Hüyüka je še eno pomembno arheološko najdišče, imenovano Çadır Höyük. Izkopavanja v Çadır Höyüku so najdišče poskusno poistovetila s hetitskim mestom Zipalanda.[15] Radiokarbonsko datiranje ostankov prvega znanega naselja v Çadır Höyüku je naselje umestilo v bakreno dobo (okoli 5000 pr. n. št. – okoli 3300 pr. n. št.). Najdišče je bilo naseljeno že pred tem, morda že v mlajši kameni dobi okoli 5000 pr. n. št. Zdi se, da je Çadır Höyük cvetel v srednji bronasti dobi (okoli 2100 pr. n. št.–okoli 1550 pr. n. št.) in pozni bronasti dobi (okoli 1550 pr. n. št.–okoli 1200 pr. n. št.). Najdišče Alişar Hüyük je od leta 1927 to 1932 izkopavala skupina iz Orientalskega instituta Čikaga. Izkopavanja so se kot del Regionalnega projekta Alişar nadaljevala leta 1932 pod vodstvom Ronalda Gornyja, vendar je bila večina izkopavanj opravljena v bližnjem Çadır Höyüku.

Hatuša[uredi | uredi kodo]

Glavni članek: Hatuša.

Hatuša je bila v pozni bronasti dobi glavno mesto Hetitskega cesarstva. Njene ruševine ležijo v bližini majhnega mesta Boğazkale v veliki okljuki reke Kızılırmak v osrednji Anatoliji. Hatuša je na vrhuncu obsegala 1,8 km² in imela notranje in zunanje mesto. Obe sta bili obdani z masivnim in še vedno vidnim obzidjem, zgrajenim med vladavino Šupiluliume I. Notranje mesto je obsegalo približno 0,8 km². Imelo je citadelo in veliko upravnih zgradb in templjev.

V okolici Hatuše so bila bogata polja in hribovja s pašniki in gozdovi. Zunaj mesta je še vedno nekaj gozdov, vendar mnogo manj kot takrat. To pomeni, da so imeli prebivalci bogato zalogo lesa za gradnjo in druge potrebe. Polja so bila zadostna za samooskrbo s pšenico, ječmenom in lečo. Prideloval se je tudi lan, glavna surovina za izdelavo oblačil pa je bila volna. Lov v gozdovih je bil verjetno razkošje, rezervirano za plemstvo. Glavni vir mesa so bile domače živali.

Najzgodnejše sledi naselitve so iz obdobja okoli leta 6000 pr. n. št. Zdi se, da so bili pred letom 2000 pr. n. št. v mestu naseljeni avtohtoni Hati, ki so ga imenovali Hatuš. Okoli leta 1900 pr. n. št. so trgovci iz Asirije v ločeni mestni četrti ustanovili svojo trgovsko kolonijo, ki je živela približno do leta 1700 pr. n. št. Središče asirske trgovske mreže je bilo v karumu Kaneš. Za dobro poslovanje so bili potrebni ustrezni poslovni zapisi, ki so se v Hatuši vodili v anatolski različici asirskega klinopisa.

Sloj pooglenelih ostankov, odkrit med izkopavanji, kaže, da je bila Hatuša okoli leta 1700 pr. n. št. požgana. Zdi se, da je za požig odgovoren kuššarski kralj Anitta, ki je sam prevzel odgovornost zanj in postavil opozorilni napis:

"Vsakogar, ki bo za menoj postal kralj obnovljene Hatuše, naj udari bog neurja in neba!"[16]

Le generacijo kasneje je mesto izbral za svoje rezidenco in prestolnico hetitsko govoreči kralj. Število hetitskih govorcev se je že nekaj časa povečevalo na račun hatskih. Hatski Hatuš je postal hetitska Hatuša, kralj pa je privzel ime Hatušili I., "tisti iz Hatuše". Sodobne ocene kažejo, da je imelo mesto med največ 40.000 in na višku 50.000 prebivalcev. V zgodnjem obdobju je v mestnem jedru živela tretjina tega prebivalstva.

Stanovanjske hiše iz lesa in blatne opeke je čas uničil. Ohranili so se samo kamniti zidovi templjev in palač. Izkopavanja kažejo, da je bila Hatuša nekaj desetletjih potem, ko je hetitsko cesarstvo razpadlo, postopoma zapuščena. Eno od najpomembnejših odkritij na ostankih Hatuše je kraljevi arhiv glinenih klinopisnih tablic, ki je vseboval uradne dopise in pogodbe, zakonike, protokole verskih slovesnosti, prerokbe in književost starodavnega bližnjega vzhoda. Približno 30.000 glinenih tablic, najdenih v Hatuši, predstavlja glavni korpus hetitske književnosti, vendar so se v tistem času arhivi pojavili tudi v drugih hetitskih mestih v Anatoliji, na primer v Tabigi in Sapinuvi.

Vlada[uredi | uredi kodo]

Okoli leta 2400 pr. n. št. so bili asirski kralji pastoralni voditelji. Tako kot mnoge druge države v mezopotamski zgodovini je bila tudi Asirija v veliki meri oligarhija in ne monarhija. Središče oblasti je bil Ašur, država pa je imela tri glavna središča moči - zbor starešin, dednega vladarja in eponima.

Šarrum[uredi | uredi kodo]

Vladar se ni naslavljal z običajnim akadskim naslovom za kralja – šarrum, ker je bil naslov rezerviran za mestnega zavetnika, boga Ašurja.

Išši’ak Aššur[uredi | uredi kodo]

Glej tudi: lugal, ensi in EN (klinopis)

Asirski vladar se je imenoval išši'ak aššur - Ašurjev oskrbnik. Izraz oskrbnik je bil izposojen iz sumerskega ensí. V sumerskem jeziku je izraz ensi pomenil vladarja ali kneza mestne države.

Išši’ak Aššur je predsedoval zboru starešin in izvajal njegove odločitve. Nasledniki Puzur-Ašurja I. so se naslavljali z išši’ak Aššur, namestnik mestnega božanstva Ašurja ali ensi.[17] Institucija eponima in izraz iššiak Aššur sta se kot ostanek tega zgodnjega sistema vlekla skozi celo zgodovino asirske monarhije.[18]

Limmu[uredi | uredi kodo]

Glavni članek: limmu.

Limmu je bil vsako leto izvoljen z žrebanjem, najverjetneje iz zelo omejene skupine kandidatov, na primer moških iz najvidnejših družin ali morda članov mestne skupščine. Asirci so z imenom limmuja za tekoče leto označevali leta na uradnih dokumentih. Limmu je bil odgovoren za gospodarsko upravo mesta, ki je vključevala pristojnost pridržanja ljudi in zaplembe premoženja. Na začetku vladavine asirskega kralja je limmu predsedoval novoletnemu festivalu v glavnem mestu.

Sistem eponimskega datiranja[uredi | uredi kodo]

Sistem eponimskega datiranja je bil več kot tisoč let uradni asirski koledarski sistem. Leta so se imenovala po eponimu (limmuju), izžrebanem za tisto leto. Domneva se, da so sistem iznašli v starodavnem mestu Ašur. Kot uradni sistem datiranja se je ohranil do konca Novega asirskega cesarstva leta 605 pr. n. št. Limmuje, ki so postali eponimi, so z žrebanjem izbirali do okoli leta 1000 pr. n. št., potem pa so žrebanje nadomestili s stalnim kroženjem najbližjih kralju podrejenih uradnikov. Najzgodnejši dokazi za takšno datiranje izvirajo iz Karuma Kaneš. Sistem so zatem vpeljali tudi v drugih asirskih kolonijah v Anatoliji. Njegovo širjenje je bilo posledica združitve Gornje Mezopotamije pod Šamši-Adadom I. (vladal okoli 1754 pr. n. št.–okoli 1721 pr. n. št.).[19]

Kultura[uredi | uredi kodo]

Jezik[uredi | uredi kodo]

Med Sumerci in Akadskim cesarstvom se je okoli leta 2400 pr. n. št. razvilo zelo intimno kulturno sožitje, vključno z zelo razširjeno dvojezičnostjo.[4] Vpliv sumerskega jezika na akadski jezik (in obratno) je očiten na vseh področjih, od množičnega leksikalnega izposojanja do skladenjske, morfološke in fonološke konvergence.[4] Znanstveniki zato to obdobje omenjajo kot jezično zvezo (sprachbund).[4] Akadski jezik kot pogovorni jezik je v Mezopotamiji med letoma 2400 pr. n. št. in 2000 pr. n. št. postopoma nadomestil sumerskega. Natančno datiranje je še vedno predmet razprav.[5] Sumerski jezik je bil še naprej v rabi kot sveti, obredni, knjižni in znanstveni jezik. Asirci so v starih časih govorili narečje akadskega jezika, ki spada v vzhodno vejo semitskih jezikov. Prvi napisi, imenovani staroasirski, so iz staroasirskega obdobja.[20]

Pisava[uredi | uredi kodo]

Glavni članek: Klinopis.

Klinopis je ena od najstarejših pisav[21] z značilnimi klinastimi potezami, narejenimi s pisalom iz prirezane trstike na glinasti tablici. Pisava je nastala v Sumeriji okoli leta 3500 pr. n. št. Začela se je kot sistem piktografov in se okoli leta 3000 pr. n. št. poenostavila, zmanjšala število znakov in postala bolj abstraktna. Izvirna sumerska pisava je bila kasneje prilagojena pisanju akadskega, asirskega in hetitskega jezika.

Klinopis se je v več kot dveh tisočletjih precej spremenil. Spodnja slika prikazuje razvoj znaka SAG "glava" (Borger št. 184, U + 12295 𒊕):

Razvoj klinopisnega znaka SAG (glava) od leta 3000-1000 pr. n. št.

Stanja:

  1. piktograf okoli leta 3000 pr. n. št.
  2. zasukan piktograf, ki se je pisal okoli leta 2800 pr. n. št..
  3. abstrakten glif na arhaičnem spomeniškem napisu iz okoli leta 2600 pr. n. št.
  4. sodobnik stanja 3, napisan na glini
  5. stanje okoli leta 2000 pr. n. št..
  6. staroasirski znak iz obdobja okoli 1990 pr. n. št., prilagojen za hetitščino
  7. poenostavljen znak, ki do ga pisali asirski pisarji od okoli 1000 pr. n. št. do izginotja pisave

Prvi dokumenti, nedvoumno napisani v sumerskem jeziku, segajo v obdobje okoli leta 3000 pr. n. št. Odkrili so jih pri Džemdet Nasru. Piktografi so bili prvotno narisani na glinenih tablicah v navpičnih stolpcih z ošiljenim pisalom iz trstike ali vrezani v kamen. Ta zgodnji slog ni imel značilnih klinastih oblik potez. Nekateri znaki, ki so označevali imena bogov, držav, mest, plovil, ptic, dreves itd., imenovani določilniki, so bili dodani kot vodilo za bralca. Lastna imena so se še naprej pisala povsem logografsko.

Arhaični klinopis, ki ga je Akadsko kraljestvo sprejelo okoli leta 2500 pr. n. št., se je do leta 2000 pr. n. št. razvil v staroasirski klinopis s številnimi prilagoditvami sumerskemu pravopisu. Semitski jeziki so za številne znake uporabljali ustreznike, ki so bili popačeni ali okrajšani, ker zlogovna narava pisave, ki so jo izpopolnili Sumerci, za semitske govorce ni bila intuitivna.

Na tej stopnji razvoja so bili nekdanji piktografi zmanjšani na zelo abstraktne in bili sestavljeni iz samo petih osnovnih klinastih potez: vodoravne v desno, navpične navzdol, diagonanih navzgor in navzdol in kljukice, vtisnjene s konico pisala. Osnovne klinopisne poteze so:

  • AŠ (B001, U+12038) 𒀸: vodoravna
  • DIŠ (B748, U+12079) 𒁹: navpična
  • GE23, DIŠ tenû (B575, U+12039) 𒀹: diagonalna navzdol
  • GE22 (B647, U+1203A) 𒀺: diagonalna navzgor
  • U (B661, U+1230B) OldPersian-TEN.svg: kljukica

Dolžina repa prvih štirih klinov je bila odvisna od znaka oziroma besede. Kljukica ni imela repa.

Klin, nagnjen približno 45°, se v akadščini imenuje tenû. Navpični klin se imenuje DIŠ. Klin diagonalno nazdol se skladno s tem imenuje DIŠtenû. Znaki z dodatnimi klini, se imenujejo gunû ali "gunifikacija". Znaki z dodatnimi kljukicami se imenujejo šešig. Znaki z odstranjenim klinom ali več klini, se imenujejo nutillu. V sklopu KAxGUR7 (𒅬) je KA (𒅗) sumerska oznaka za sestavljenko in se pogosto pojavlja v ligaturah, ki obdajajo druge znake. GUR7 je sam po sebi ligatura SÍG.AḪ.ME.U, ki pomeni "kopičiti se" ali "kup žita" (akadsko kamāru, karû).

"Tipični" znaki so vsebovali pet do deset potez, zapletene ligature pa tudi več kot dvajset potez. Pri tem pogosto ni vedno jasno, ali je ligatura en sam znak ali sestavljenka dveh ali več znakov. Ligatura KAxGUR7 vsebuje 31 potez.

Večina kasnejših priredb sumerskega klinopisa je ohranila vsaj nekaj vidikov sumerske pisave. Pisni akadski jezik je vseboval glasovne simbole iz sumerskega zlogovnega gradiva, skupaj z logogrami, ki so jih brali kot cele besede. Številni znaki v pisavi so bili večpomenski in so imeli tako zlogovni kot logografski pomen. Zapletenost sistema je podobna stari japonščini, pisani s prilagojenimi kitajskimi pismenkami. Nekateri sinogrami so se uporabljali kot logogrami, drugi pa kot fonetični znaki.

"Mešani" način pisanja se je uporabljal v celem staroasirskem obdobju, čeprav so bila vmes tudi obdobja, ko je bil v modi "purizem" in izrazita težnja, da se besede skrbno črkujejo in ne pišejo z znaki s fonetskim dopolnilom.

Hetitski klinopis je staroasirski klinopis, prirejen za potrebe hetitskega jezika. Nastal je okoli leta 1800 pr. n. št. Ko se je asirski klinopis prirejal pisanju hetitščine, je bila pisavi dodana plast akadskega logotipskega črkovanja, zato izgovori mnogih hetitskih besed, ki so jih običajno napisali z logotipi, zdaj niso znani. Zapletenost sistema je spodbudila razvoj številnih poenostavljenih različic pisave. Staroperzijski klinopis se je pisal kot polabecednem slogu in uporabljal veliko manj potez kot asirski. Za pogosto ponavljajoče se besede, kot sta na primer "bog" in "kralj", je uporabljal tudi peščico logogramov.

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. Albert Kirk Grayson (1972). Assyrian Royal Inscriptions: Volume I. Wiesbaden: Otto Harrassowitz. str. 108. §716.
  2. Georges Roux (1964). Ancient Iraq.
  3. Georges Roux (1964). Ancient Iraq, str. 161–191.
  4. 4,0 4,1 4,2 4,3 Deutscher, Guy (2007). Syntactic Change in Akkadian: The Evolution of Sentential Complementation. Oxford University Press US. str. 20–21. ISBN 978-0-19-953222-3.
  5. 5,0 5,1 Woods C. (2006). Bilingualism, Scribal Learning, and the Death of Sumerian. V S.L. Sanders (ur.) Margins of Writing, Origins of Culture. Chicago. str. 91–120.
  6. Harvey Weiss. Tell Leilan and Shubat Enlil, Mari. Annales de Recherches Interdisciplinaires, 4 (1985): 269-292.
  7. Jesper Eidem, Lauren Ristv, Harvey Weiss. The Royal Archives from Tell Leilan. Old Babylonian Letters and Treaties from the Lower Town Palace East (PIHANS 117). The Netherlands Institute for the Near East, Leiden, 2011.
  8. "Ashur". Pridobljeno 29. maja 2016.
  9. Rubio, Gonzalo (2. februar 2005). "Bryn Mawr Classical Review 2005.02.02". Bryn Mawr Classical Review. Bryn Mawr College. Arhivirano iz izvirnika 4. marca 2016. Pridobljeno 14. avgusta 2014.
  10. Eilers, W. (15. december 1988). "BANDAR ("Harbor")". Encyclopaedia Iranica. Ehsan Yarshater. Pridobljeno 14. avgusta 2014.
  11. Jagersma, Bram (2007). "Review of: Sumerian grammar/by Dietz Otto Edzard". Zeitschrift für Assyriologie 97 (2007): 142-147. Leiden, Netherlands: Academia, Inc. Pridobljeno 14. avgusta 2014.
  12. Bryce, Trevor (2005). Kingdom of the Hittites: New Edition. Oxford University Press. str. 37. ISBN 0199281327.
  13. E. Bilgic, S. Bayram. Ankara Kultepe Tabletleri II. Turk Tarih Kurumu Basimevi, 1995. ISBN 975-16-0246-7.
  14. K.R. Veenhof. Ankara Kultepe Tabletleri V. Turk Tarih Kurumu, 2010. ISBN 978-975-16-2235-8.
  15. Site History Çadır Höyük Archaeological Project. www.cadirhoyuk.com.
  16. Hamblin, William J. Warfare in the Ancient Near East to 1600 BC: Holy Warriors at the Dawn of History. New York: Routledge, 2006.
  17. Barbara Cifola (1995). Analysis of variants in the Assyrian royal titulary from the origins to Tiglath-Pileser III. Istituto universitario orientale. str. 8.
  18. Larsen, Mogens Trolle (2000). "The old Assyrian city-state". V Hansen, Mogens Herman (ur.). A comparative study of thirty city-state cultures: an investigation/conducted by the Copenhagen Polis Centre. str. 77–89.
  19. "Dating in Archaeology - NET".
  20. Georges Roux (1964). Ancient Iraq. str. 188.
  21. Visible Language. Inventions of Writing in the Ancient Middle East and Beyond. Oriental Institute Museum Publications, 32, Chicago: University of Chicago. str. 13. ISBN 978-1-885923-76-9.