Lugal

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search
Detajl s sumerskega kipa kralja Adaba Lugaldaluja, ki je vladal sredi 3. tisočletja pr. n. št., na katerem je sumerski klinopisni znak lugal

Lugal (sumersko LÚ.GAL, veliki mož, novoasirsko LUGAL, lugal) je bil eden od več sumerskih nazivov vladarjev mestnih držav. Uporabljala sta se tudi naziva en in ensi. Natančna razlika med slednjima je še vedno predmet razprav. Med nazivi je nazadnje prevladal lugal, ki v sumerščini lahko pomeni tudi lastnika, na primer ladje, ali glavnega v neki manjši enoti, na primer glavo družine.[1]

Klinopis[uredi | uredi kodo]

Klinopisni znak LUGAL (Borger nr. 151, Unicode U+12217) je v sumerskih, akadskih in hetitskih klinopisnih besedilih služil kot determinativ, da je naslednja beseda ime kralja. V akadskem pravopisu se je namesto njega lahko uporabljal tudi zlog šàr, ki ima enak pomen in izhaja iz akadskega izraza šarrumkralj.

Lugal, ensi in en[uredi | uredi kodo]

O tem, kaj je v 3. tisočletju pr. n. št. pomenil naslov lugal, obstaja več teorij. Nekateri znanstveniki so prepričani, da se je vladar posamezne mestne države običajno imenoval ensi, medtem ko se je vladar zveze mestnih držav, ozemlja več mest ali morda cele Sumerije imenoval lugal. Med lugalove pristojnosti so spadale določene ceremonialne in verske dejavnosti, presojanje v mejnih sporih in obramba pred zunanjimi napadalci. Po smrti je moral njegovo funkcijo prevzel njegov najstarejši sin.[1][2] Zanimivo je, da se je naslov lugal (kot gospodar) včasih nanašal tudi na ensija Lagaša – mestnega zavetnega boga Ningirsuja. Vse kaže, da sta imela naslova ensi, še bolj pa en, tudi duhovniško ali sakralno vsebino.[3] Naslov en se je kasneje uporabljal samo na duhovnike.

Drugi znanstveniki trdijo, da so bili naslovi ensi, en in lugal naslovi lokalnih suverenov v mestnih državah Lagaš, Uruk oziroma Ur, vendar so se uporabljali tudi v večini ostalega dela Sumerije.[3][4][5] Različni naslovi so morda izražali različne vidike mezopotamskega koncepta kraljevanja.[3] Za lugala tistega časa se domneva, da je bil običajno »mlad mož z izjemnimi lastnostmi, po poreklu iz posestniške družine«.[6] Thorkild Jacobsen je teoretiziral, da je bil lugal prvotno v vojnem času izvoljen vojaški poveljnik, medtem ko se je na podoben način izvoljen en ukvarjal z notranjimi zadevami.[7] Med prvimi vladarji, ki so na napisih omenjeni kot lugali, sta Enmebaragesi in Mesilim iz Kiša ter Meskalamduk in Mesanepada in več njunih naslednikov iz Ura.[8] V Sumeriji se je, vsaj od Tretje urske dinastije dalje, naslov lugal uporabljal za aktualnega vladarja Sumerije.

Lugal v Amarnskih pismih[uredi | uredi kodo]

V Amarnskih pismih, ki vsebujejo predvsem korespondenco med egipčansko državno upravo in njenimi predstavniki v Kanaanu in Amoritskem kraljestvu v severozahodni Siriji v času Novega kraljestva, se naslov lugal uporablja za naslavljanje kraljev in faraonov. V uvodih številnih pisem, ki so jih faraonu pisali vazali, bi se moral uporabljati naslov Šàr-ri (za šarrum), vendar se je namesto njega uporabljal naslov Lugal-ri.

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. ^ 1,0 1,1 A. Westenholz (2002). The Sumerian city-state. A comparative study of six city-state cultures: an investigation conducted by the Copenhagen Polis Center. Historisk-filosofiske Skrifter. Copenhagen: C.A. Reitzels Forlag, str. 23-42, (27): 34–35.
  2. ^ Plamen Rusev. Mesalim, Lugal Na Kish: Politicheska Istoriia Na Ranen Shumer (XXVIII-XXVI V. Pr. N. E.. Faber, 2001 (v bolgarščini).
  3. ^ 3,0 3,1 3,2 J.-J. Glassner (2000). Les petits etats Mésopotamiens à la fin du 4e et au cours du 3e millénaire. A Comparative Study of Thirty City-State Cultures. The Royal Danish Academy of Sciences and Letters, Copenhagen. Str, 48.
  4. ^ P. Michalowski (2008). The Mortal Kings of Ur: A Short Century of Divine Rule in Ancient Mesopotamia. Religion and Power: Divine Kingship in the Ancient World and Beyond, Chicago: The Oriental Institute), str. 33.
  5. ^ J.S. Cooper. Sumerian and Semitic Writing in Most Ancient Syro-Mesopotamia. Leuven. Orientalia Lovaniensia Analecta 96:63-65.
  6. ^ H.W.F. Saggs. Babylonians. University of Oklahoma Press (1995), str 54.
  7. ^ T. Jacobsen (1970). Early political development in Mesopotamia. ZA 52: 91-140; ponatis v TIT 132-156: 366-396.
  8. ^ J.J. Glassner (2000). Les petits etats Mésopotamiens à la fin du 4e et au cours du 3e millénaire. A Comparative Study of Thirty City-State Cultures. The Royal Danish Academy of Sciences and Letters, Copenhagen, str. 47.